Wp/isv/Evropejsky sojuz
Obča informacija | |
---|---|
Himn | Himn Evropy (jedino muzika) |
Administrativne srědišča | |
Služebne jezyky | 24 jezykov |
Členstvo | 27 držav-členov |
Statistika | |
Plošča | 4 233 262 km² |
Naseljeńje |
|
Valuta | evro v 20 državah evrozony (EUR) |
Evropejsky sojuz (ES) ili Evropejska unija (EU) jest političny i ekonomičny sojuz 27 držav, ktore glavno nahodet se v Evropě. Jej državy-členy imajut spolnu površinu v 4,233,255.3 km² i ocěnočno naseljeńje v 447 milionov. Državy ES izrabotali obči vnutrny trg črěz ustroj zakonov po redu věčij, ktore dějut vo vsih členah. V česti ES, ktoru zovut Šengensky prostor, ne jest pasportnyh kontrol dlja putovanij. Valutny sojuz medžu državami ES jestvuje s 1999 roka i skladaje se iz 20 držav, ktore koristajut jednu valutu — evro.
ES i evropejsko gradžanstvo byli počete, kogda Maastrihtsky dogovor pristupil do sily v 1993 roku.[1] ES proizhodi od Evropejskoj občiny vuglja i stalji, ktora byla osnovana Parižskym dogovorom 1951 roka, i Evropejskoj ekonomičnoj občiny, ktora byla osnovana Rimskym dogovorom 1957 roka. Prvonačelnymi členami «Evropejskyh občin» stali 6 držav: Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Niderlandy i Zapadna Němcija. «Občiny» i jih nastupniky izrastli v razměru črěz pristupjeńje novyh členov i v silě črěz dodavańje oblastij politiky v svoje voditeljstvo. Objedinjeno Kraljevstvo stalo prvoju državoju, ktora vyšla iz sostava ES 31 januara 2020 roka.
Nazva
[edit | edit source]Evropejsky sojuz imaje 24 služebnyh jezyka. Služebne nazvy Evropejskogo sojuza na jih sut slědne:
- bulg.: Европейски съюз
- hrv.: Europska unija
- češ.: Evropská unie
- dan.: Den Europæiske Union
- nid.: Europese Unie
- est.: Euroopa Liit
- fin.: Euroopan unioni
- fran.: Union européenne
- něm.: Europäische Union
- greč.: Ευρωπαϊκή Ένωση
- vug.: Európai Unió
- irl.: An tAontas Eorpach
- ital.: Unione europea
- lat.: Eiropas Savienība
- lit.: Europos Sąjunga
- malt.: Unjoni Ewropea
- pol.: Unia Europejska
- port.: União Europeia
- rum.: Uniunea Europeană
- slovač.: Európska únia
- sloven.: Evropska unija
- špan.: Unión Europea
- šved.: Europeiska unionen
Historija
[edit | edit source]Početok integracije
[edit | edit source]Poslě Drugoj světovoj vojny v evropejskoj integraciji viděli antidot krajnomu nacionalizmu, ktory opustošil česti kontinenta podčas vojny.[2] V rěči 19 septembra 1946 roka v Curihu byly premier-ministr Objedinjenogo Kraljevstva Vinston Čorčil pošel dalje i izstupil za stvorjeńje Sjedinjenyh štatov Evropy.[3] Kongres Evropy v Den-Haagu v 1948 roku stal povratnym momentom v historije evropejskoj federalizacije i privedl k stvorjenju Sověta Evropy v 1949 roku. Sovět Evropy glavno byl susrědotočeny na cěnnostah, pravah člověka i demokratije, a ne na ekonomičnom ili trgovom sutrudničstvu.
V 1952 roku, razočarovavši v odsutnosti progresa v Sovětu Evropy, 6 držav rěšili pojdti dalje i iztvorili Evropejsku občinu vuglja i stalji, ktora byla oglašanoju «prvym krokom k federacije Evropy». Ta občina pomogla ekonomično integrovati i koordinovati veliko čislo pěnezov iz Maršalskogo plana od Sjedinjenyh štatov Ameriky.[4] Evropejski lideri mněli, čto vugolj i stalj sut dva promysla, ktore sut ključne dlja vojny, i tomu svezyvańje tamtyh narodnyh promyslov vojny medžu jih državami budut stati menje věrojetnymi.[5]
1957–1992: Rimsky dogovor
[edit | edit source]V 1957 roku Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Niderlandy i Zapadna Němcija podpisali Rimsky dogovor, ktory iztvoril Evropejsku ekonomičnu občinu i jediny trgovy blok. Oni takože podpisali iny dogovor po sutrudničstvu v razvoju jedrnoj energije, ktory iztvoril Evropejsku občinu atomnoj energije. Oba dogovora pristupili v silu v 1958 roku.[5]
V 1960. rokah počelo se naprežeńje medžu državami, kogdy Francija starala se ograničiti nadnacionalnu moč. Tym ne menje, v 1965 roku državy dosegali suglasja i v 1967 roku byl podpisany Dogovor slivańja, ktory iztvoril jedine institucije trěm občinam, ktore stali kolektivno znajeme ako «Evropejske občiny».[6]
V 1973 roku Občiny stali vključati v svoj sostav Daniju, Irlandiju i Objedinjeno Kraljevstvo. Norvegija hotěla pristupiti v tomže roku, ale norvežske glasovatelji odvrgnuli členstvo v Občinah v referendumu. V 1979 roku minuli prve izbory v Evropejsky parlament.[7]
Grecija vstupila v 1981 roku, Portugalija i Išpanija poslědovali v 1986 roku.[8] V 1985 roku Šengensky dogovor dal put stvoreńju otvorjenyh granic bez pasportnyh kontrol medžu boljšestju držav-členov i čestju nečlenov.[9] S 1986 roka Evropejska ekonomična občina počela koristati horugvu Evropy i byl podpisany Jediny evropejsky akt. Poslě upada Iztočnogo bloka byle ozemja Iztočnoj Němcije stali čestju Občin v sostavu objedinjenoj Němcije.
1992–2007: Maastrihtsky dogovor
[edit | edit source]Evropejsky sojuz byl služebno založeny, kogdy Maastrihtsky dogovor pristupil do sily 1 novembra 1993 roka.[1] Dogovor takože služebno dal ime «Evropejska občina» Evropejskoj ekonomičnoj občině, hot jej i nazyvali tako prědže. Vslěd zaplanovanogo razširjeńja ES bylymi komunističnymi državami Centralnoj i Iztočnoj Evropy v juniju 1993 roka byli prijete Kopenhavnske kriterije dlja novyh kandidatov v členy. Razširjeńje ES urodilo nove uravnje trudnosti i nesuglasja.[10] V 1995 roka do ES pristupili Avstrija, Finlandija i Švecija.
V 2002 roku banknoty i groše evra zaměnili državne valuty v 12 členah ES. Pozdněje evrozona narastla do 20 držav, a evro stalo drugoj najvelikoju zapasnoju valutoju v světu. V 2004 roku slučilo se najveliko uveličenje Evropejskogo sojuza do dnes, kogdy do jego pristupili Kipr, Čehija, Estonija, Vugrija, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovakija i Slovenija.[11]
S 2007 roka: Lisbonsky dogovor
[edit | edit source]V 2007 členami ES stali Bulgarija i Rumunija. V tym že roku Slovenija prešla na evro,[11] a za jeju prěsli na evro v 2008 roku Malta i v 2009 roku Slovakija.
V 2009 roku pristupil v silu Lisbonsky dogovor, ktory reformoval mnoge aspekty ES. Osoblivo on izměnil pravny ustroj Evropejskogo sojuza, slivši stroj iz trěh stolpov ES v jediny pravny entitet, stvorivši postojannu dolžnost prědsědnika Evropejskogo sověta i usilivši položeńje vysokogo prědstavitelja Sojuza po inozemnym dělam i politikě bezpečnosti. V 2013 roku členom ES stala Hrvatija. V 2014 i 2015 roku prěsli na evro Latvija i Litva uměstno.
23 junija 2016 roka obyvatelji Objedinjenogo Kraljevstva glasovali za izhod iz sostava Evropejskogo sojuza. Kraljevstvo služebno informovalo ES o svojem rěšeńju izojdti 29 marta 2017 roka, i izošlo iz sostava ES 31 januara 2020 roka poslě reda prodolženij termina izhoda.[12]
Državy-členy
[edit | edit source]Evropejsky sojuz imaje 27 členov.
Iztočniky
[edit | edit source]- ↑ 1.0 1.1 Craig, Paul; De Burca, Grainne (2011). EU Law: Text, Cases and Materials (na anglijskom) (5th izd.). Oxford: Oxford University Press. str. 15. ISBN 978-0-19-957699-9.
- ↑ "The political consequences" (na anglijskom). CVCE. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
- ↑ "Ein britischer Patriot für Europa: Winston Churchills Europa-Rede, Universität Zürich, 19. September 1946" [Britansky patriot Evropy: rěč Vinstona Čorčila v Universitetu Evropy Curiha, 19 septembera 1946.]. Zeit Online (na němečskom). Data dostupa: 13 januara 2010.
- ↑ "Europe: How The Marshall Plan Took Western Europe From Ruins To Union". RadioFreeEurope/RadioLiberty (na anglijskom). Data dostupa: 20 junija 2019.
- ↑ 5.0 5.1 "A peaceful Europe – the beginnings of cooperation" (na anglijskom). European Commission. Data dostupa: 12 dekembra 2011.
- ↑ "Merging the executives" (na anglijskom). CVCE – Centre Virtuel de la Connaissance sur l'Europe. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
- ↑ "The new European Parliament" (na anglijskom). CVCE. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
- ↑ "Negotiations for enlargement" (na anglijskom). CVCE. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
- ↑ "Schengen agreement". BBC News (na anglijskom). 30 aprilja 2001. Data dostupa: 18 septembra 2009.
- ↑ Hunt, Michael H. (2014). The World Transformed, 1945 to the Present. New York: Oxford University press. str. 516–517. ISBN 978-0-19-937103-7.
- ↑ 11.0 11.1 "A decade of further expansion" (na anglijskom). Europa web portal. Bylo arhivovano iz iztočnika 11 februara 2007. Data dostupa: 25 junija 2007.
- ↑ Landler, Mark; Castle, Stephen-US; Mueller, Benjamin (31 januara 2020). "At the Stroke of Brexit, Britain Steps, Guardedly, Into a New Dawn". The New York Times (na anglijskom). ISSN 0362-4331. Data dostupa: 31 januara 2020.
Vněšnje linky
[edit | edit source]- Tutoj članok imaje prěvod iz članka "European Union" v Vikipediji na anglijskom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).