Jump to content

Wp/isv/Evropejsky sojuz

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
(Redirected from Wp/isv/Evropejska unija)
Wp > isv > Evropejsky sojuz
Medžunarodna organizacija
Wp/isv/Evropejsky sojuz
Krug iz 12 zlatyh zvězd na sinjem podkladu
Horugva
Obča informacija
HimnHimn Evropy (jedino muzika)
Administrativne srědišča
Služebne jezyky24 jezykov
Členstvo27 držav-členov
Statistika
Plošča4 233 262 km²
Naseljeńje
  • Ocenka (2020): 447 706 209 ljudij
Valutaevro v 20 državah evrozony (EUR)
Globus s evropejskymi ozemjami Evropejskogo sojuza zelenym kolorom
Wp/isv/Evropejsky sojuz na kartě

Evropejsky sojuz (ES) ili Evropejska unija (EU) jest političny i ekonomičny sojuz 27 držav, ktore glavno nahodet se v Evropě. Jej državy-členy imajut spolnu površinu v 4,233,255.3 km² i ocěnočno naseljeńje v 447 milionov. Državy ES izrabotali obči vnutrny trg črěz ustroj zakonov po redu věčij, ktore dějut vo vsih členah. V česti ES, ktoru zovut Šengensky prostor, ne jest pasportnyh kontrol dlja putovanij. Valutny sojuz medžu državami ES jestvuje s 1999 roka i skladaje se iz 20 držav, ktore koristajut jednu valutu — evro.

ES i evropejsko gradžanstvo byli počete, kogda Maastrihtsky dogovor pristupil do sily v 1993 roku.[1] ES proizhodi od Evropejskoj občiny vuglja i stalji, ktora byla osnovana Parižskym dogovorom 1951 roka, i Evropejskoj ekonomičnoj občiny, ktora byla osnovana Rimskym dogovorom 1957 roka. Prvonačelnymi členami «Evropejskyh občin» stali 6 držav: Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Niderlandy i Zapadna Němcija. «Občiny» i jih nastupniky izrastli v razměru črěz pristupjeńje novyh členov i v silě črěz dodavańje oblastij politiky v svoje voditeljstvo. Objedinjeno Kraljevstvo stalo prvoju državoju, ktora vyšla iz sostava ES 31 januara 2020 roka.

Nazva

[edit | edit source]

Evropejsky sojuz imaje 24 služebnyh jezyka. Služebne nazvy Evropejskogo sojuza na jih sut slědne:

Historija

[edit | edit source]

Početok integracije

[edit | edit source]
Sustrěča Kongresa Evropy v Den-Haagu, 9 maja 1948 roka.

Poslě Drugoj světovoj vojny v evropejskoj integraciji viděli antidot krajnomu nacionalizmu, ktory opustošil česti kontinenta podčas vojny.[2] V rěči 19 septembra 1946 roka v Curihu byly premier-ministr Objedinjenogo Kraljevstva Vinston Čorčil pošel dalje i izstupil za stvorjeńje Sjedinjenyh štatov Evropy.[3] Kongres Evropy v Den-Haagu v 1948 roku stal povratnym momentom v historije evropejskoj federalizacije i privedl k stvorjenju Sověta Evropy v 1949 roku. Sovět Evropy glavno byl susrědotočeny na cěnnostah, pravah člověka i demokratije, a ne na ekonomičnom ili trgovom sutrudničstvu.

V 1952 roku, razočarovavši v odsutnosti progresa v Sovětu Evropy, 6 držav rěšili pojdti dalje i iztvorili Evropejsku občinu vuglja i stalji, ktora byla oglašanoju «prvym krokom k federacije Evropy». Ta občina pomogla ekonomično integrovati i koordinovati veliko čislo pěnezov iz Maršalskogo plana od Sjedinjenyh štatov Ameriky.[4] Evropejski lideri mněli, čto vugolj i stalj sut dva promysla, ktore sut ključne dlja vojny, i tomu svezyvańje tamtyh narodnyh promyslov vojny medžu jih državami budut stati menje věrojetnymi.[5]

1957–1992: Rimsky dogovor

[edit | edit source]

V 1957 roku Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Niderlandy i Zapadna Němcija podpisali Rimsky dogovor, ktory iztvoril Evropejsku ekonomičnu občinu i jediny trgovy blok. Oni takože podpisali iny dogovor po sutrudničstvu v razvoju jedrnoj energije, ktory iztvoril Evropejsku občinu atomnoj energije. Oba dogovora pristupili v silu v 1958 roku.[5]

V 1960. rokah počelo se naprežeńje medžu državami, kogdy Francija starala se ograničiti nadnacionalnu moč. Tym ne menje, v 1965 roku državy dosegali suglasja i v 1967 roku byl podpisany Dogovor slivańja, ktory iztvoril jedine institucije trěm občinam, ktore stali kolektivno znajeme ako «Evropejske občiny».[6]

V 1973 roku Občiny stali vključati v svoj sostav Daniju, Irlandiju i Objedinjeno Kraljevstvo. Norvegija hotěla pristupiti v tomže roku, ale norvežske glasovatelji odvrgnuli členstvo v Občinah v referendumu. V 1979 roku minuli prve izbory v Evropejsky parlament.[7]

Grecija vstupila v 1981 roku, Portugalija i Išpanija poslědovali v 1986 roku.[8] V 1985 roku Šengensky dogovor dal put stvoreńju otvorjenyh granic bez pasportnyh kontrol medžu boljšestju držav-členov i čestju nečlenov.[9] S 1986 roka Evropejska ekonomična občina počela koristati horugvu Evropy i byl podpisany Jediny evropejsky akt. Poslě upada Iztočnogo bloka byle ozemja Iztočnoj Němcije stali čestju Občin v sostavu objedinjenoj Němcije.

1992–2007: Maastrihtsky dogovor

[edit | edit source]

Evropejsky sojuz byl služebno založeny, kogdy Maastrihtsky dogovor pristupil do sily 1 novembra 1993 roka.[1] Dogovor takože služebno dal ime «Evropejska občina» Evropejskoj ekonomičnoj občině, hot jej i nazyvali tako prědže. Vslěd zaplanovanogo razširjeńja ES bylymi komunističnymi državami Centralnoj i Iztočnoj Evropy v juniju 1993 roka byli prijete Kopenhavnske kriterije dlja novyh kandidatov v členy. Razširjeńje ES urodilo nove uravnje trudnosti i nesuglasja.[10] V 1995 roka do ES pristupili Avstrija, Finlandija i Švecija.

Evro vvedli v 2002 roku v zaměn 12 državnyh valut. Ješče 8 držav pristupili do evra pozdněje.

V 2002 roku banknoty i groše evra zaměnili državne valuty v 12 členah ES. Pozdněje evrozona narastla do 20 držav, a evro stalo drugoj najvelikoju zapasnoju valutoju v světu. V 2004 roku slučilo se najveliko uveličenje Evropejskogo sojuza do dnes, kogdy do jego pristupili Kipr, Čehija, Estonija, Vugrija, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovakija i Slovenija.[11]

S 2007 roka: Lisbonsky dogovor

[edit | edit source]

V 2007 členami ES stali Bulgarija i Rumunija. V tym že roku Slovenija prešla na evro,[11] a za jeju prěsli na evro v 2008 roku Malta i v 2009 roku Slovakija.

V 2009 roku pristupil v silu Lisbonsky dogovor, ktory reformoval mnoge aspekty ES. Osoblivo on izměnil pravny ustroj Evropejskogo sojuza, slivši stroj iz trěh stolpov ES v jediny pravny entitet, stvorivši postojannu dolžnost prědsědnika Evropejskogo sověta i usilivši položeńje vysokogo prědstavitelja Sojuza po inozemnym dělam i politikě bezpečnosti. V 2013 roku členom ES stala Hrvatija. V 2014 i 2015 roku prěsli na evro Latvija i Litva uměstno.

23 junija 2016 roka obyvatelji Objedinjenogo Kraljevstva glasovali za izhod iz sostava Evropejskogo sojuza. Kraljevstvo služebno informovalo ES o svojem rěšeńju izojdti 29 marta 2017 roka, i izošlo iz sostava ES 31 januara 2020 roka poslě reda prodolženij termina izhoda.[12]

Državy-členy

[edit | edit source]
Ozemje členov Evropejskogo sojuza v Evropě.

Evropejsky sojuz imaje 27 členov.

Iztočniky

[edit | edit source]
  1. 1.0 1.1 Craig, Paul; De Burca, Grainne (2011). EU Law: Text, Cases and Materials (na anglijskom) (5th izd.). Oxford: Oxford University Press. str. 15. ISBN 978-0-19-957699-9.
  2. "The political consequences" (na anglijskom). CVCE. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
  3. "Ein britischer Patriot für Europa: Winston Churchills Europa-Rede, Universität Zürich, 19. September 1946" [Britansky patriot Evropy: rěč Vinstona Čorčila v Universitetu Evropy Curiha, 19 septembera 1946.]. Zeit Online (na němečskom). Data dostupa: 13 januara 2010.
  4. "Europe: How The Marshall Plan Took Western Europe From Ruins To Union". RadioFreeEurope/RadioLiberty (na anglijskom). Data dostupa: 20 junija 2019.
  5. 5.0 5.1 "A peaceful Europe – the beginnings of cooperation" (na anglijskom). European Commission. Data dostupa: 12 dekembra 2011.
  6. "Merging the executives" (na anglijskom). CVCE – Centre Virtuel de la Connaissance sur l'Europe. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
  7. "The new European Parliament" (na anglijskom). CVCE. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
  8. "Negotiations for enlargement" (na anglijskom). CVCE. Data dostupa: 28 aprilja 2013.
  9. "Schengen agreement". BBC News (na anglijskom). 30 aprilja 2001. Data dostupa: 18 septembra 2009.
  10. Hunt, Michael H. (2014). The World Transformed, 1945 to the Present. New York: Oxford University press. str. 516–517. ISBN 978-0-19-937103-7.
  11. 11.0 11.1 "A decade of further expansion" (na anglijskom). Europa web portal. Bylo arhivovano iz iztočnika 11 februara 2007. Data dostupa: 25 junija 2007.
  12. Landler, Mark; Castle, Stephen-US; Mueller, Benjamin (31 januara 2020). "At the Stroke of Brexit, Britain Steps, Guardedly, Into a New Dawn". The New York Times (na anglijskom). ISSN 0362-4331. Data dostupa: 31 januara 2020.

Vněšnje linky

[edit | edit source]