Wp/isv/Slovačsky jezyk
slovač.: slovenčina, slovenský jazyk | |
Obča informacija | |
---|---|
Ozemja | Slovakija, Madjarija, Ukrajina |
Narodnost | slovaki |
Govoritelji | kolo 5.2 milionov (2015) |
Pismo | latinica |
Služebny status | |
Služebny jezyk | |
Poznanny jezyk menšinstv | |
Jezyčna organizacija | Ministerstvo kultury Slovačskoj republiky |
Jezyčna rodina | |
Slovačsky jezyk (slovač.: slovenský jazyk, slovenčina, slovenská reč) jest slovjansky jezyk, narodny jezyk slovakov. Jest blizky češskomu jezyku, s ktorym jego sjedinjajut v češskoslovačsku podrodinu v ramkah zapadnoslovjanskoj jezykovoj rodiny. Služebny jezyk Slovakije i jedin iz 24 služebnyh jezykov Evropejskogo sojuza. Glavno na njem govoret v Slovakiji, takože govoritelji živut v Čehiji, Srbiji, Madjariji, Rumuniji, Avstriji, Hrvatiji, Kanadě, SŠA, Avstraliji, Ukrajině i inyh državah. V redu držav Centralnoj i Iztočnoj Evropy, v ktoryh obyčno slovaki živut v malyh čislah, slovačsky imaje status oblasnogo jezyka.
Na slovačskom govoret kolo 5.2 milionov ljudij (2013), iz njih v Slovakiji 4.34 milionov (2012). V slovačskom jezyku uděljajut 3 narěčja (ili narěčne grupy): zapadnoslovačsko, srědneslovačsko i iztočnoslovačsko.
K črtam slovačskogo jezyka, čest ktoryh uděljaje jego srěd slovjanskyh jezykov, odnoset take fonetične črty, kako bytje v ustroju vokalizma razom s kratkymi dolgyh samoglasok i dvuglasok i̯a, i̯e, i̯u, u̯o, ktore sostavjajut dolgy slog; bytje glasky /ä/, ktora jednakože izhodi iz upotrěby v sovrěmennom jezyku; razprostranjeńje ritmičnogo zakona, po ktoromu slogy s dolgymi samoglaskami i dvuglaskami ne mogut slědovati jedin za drugym v jednom slovu; v ustroju konsonantizma — upotrěba dolgyh i kratkyh zvučnyh [l̥], [l̥̄], [r̥], [r̥̄], ktore izstupajut funkcionalnymi odpovědnikami samoglasok; utrata palatalizacijnyh suglasok, bytje dvuh tipov l (prědnejezyčnoj l i palatalizacijnoj ľ) i t. d.
Iz črt morfologije slovačskogo označajut bytje dokončeńja -ovia u živyh imennikov dlja množin v formě imeniteljnika, razprostranjeńje dokončeńja -m u vsih glagolov tutčasnogo vrěmene dlja jednin v formě 1. osoby i t. d.
Do 18. stolětja kniževnym jezykom slovakov byl češsky, v srědině 19. stolětja kodifikovali slovačsky kniževny jezyk, glavno na osnově srědneslovačskogo narěčja. V historiji slovačskogo kniževnogo jezyka uděljajut rany (do 1000 roka), dokniževny (1000–1787 roky) i kniževny periody (s 1787 roka). Slovačsky alfabet koristaje latinicu. Najrane pomniky imenno slovačskogo pisma datujut koncom 15. — 16. stolětjami, ale slovakizmy nahodet se v češskyh, němečskyh i latinskyh pomnikah vyše ranego perioda.
Nazva
[edit | edit source]Samonazvy slovakov (Slovák «slovak», Slovenka «slovačka») i slovačskogo jezyka (slovenský jazyk, slovenčina, slovenská reč) imajut občeslovjanske korenje. Slovo Slovák jest obrazovano izměnoju sufiksa v praslovjanskom *slověninъ «slovjanin», a Slovenka bezposrědnje proizhodi od praslovjanskogo *slověnъka «slovjanka». Shodnu samonazvu imaje ješče jedin slovjansky jezyk, slovenačsky (slovenski jezik, slovenščina).
Geografija
[edit | edit source]Po kolikosti govoriteljev slovačsky jezyk zajmaje 3. město srěd zapadnoslovjanskyh jezykov, poslě poljskogo i češskogo. Osnovne ozemje razprostranjeńja slovačskogo sut ozemje Slovakije. Suglasno spisu naseljeńja Slovakije od 2011 goda, kako rodny jezyk slovačsky označili 4240453 ljudij (78.6% ljudij v kraju). V žitju slovačsky koristajut 4337695 ljudij v Slovakiji (80.4%), kako jezyk domovogo sporazuměvańja slovačsky označili 3954149 ljudij (73.3%). Absolutno večinstvo govoriteljev slovačskogo sut slovaki, ktoryh v Slovakiji vsego sut 4352775 ljudij (80.7%).
Govoritelji slovačskogo takože živut na česti ozemij susědnyh krajev, ktore razom so Slovakijeju byli čestju kraljevstva Madjarije: v Madjariji slovačsky označili kako rodny 9888 iz 29647 madjarskyh slovakov (vsego jim molvet 16266 ljudij, 2011 god) i v Ukrajině, glavno v krajině Zakarpatja, kde slovačsky označili kako rodny 2633 iz 6397 slovakov. Pokromě, na slovačskom govoret obyvatelji reda inyh ozemij bylogo Madjarskogo kraljevstva, ktore ne sut susědne so Slovakijeju. V Rumuniji, glavno v krajinah Transilvanije i Banata, slovačsky imajut kako rodny 12574 iz 13654 slovakov (vsego na njem govoret 12802 ljudij, 2011). V Srbiji, glavno v avtonomnom kraju Vojvodina, slovačsky kako rodny v spisu 2011 goda označili 49796 iz 52750 srbskyh slovakov (v Vojvodině živut 47760 iz njih). V Hrvatiji, glavno na iztoku kraja, v Vukovarsko-srijemskoj i Osečko-baranjskoj županijah, slovačskym govoret kako rodnym 3792 iz 4753 hrvatskyh slovakov (2011).
Pismo
[edit | edit source]Slovačsky alfabet jest osnovany na latinici s dodatkom reda diaktiričnyh znakov:
- Znak akuta (´) priměnjajut dlja označeńja dolgyh samoglasok: á (zámka «zamok»), é (diéta «dieta»), í (blížny «bližny»), ó (kópia «odtisk»), ú (súčet «suma») i ý (nový «novy»), a takože dlja označeńja suglasok-sonorantov, ktore dělajut slog: ŕ (vŕba «vrba») i ĺ (stĺp «stolp»).
- Znak cirkumfleksa (ˆ) nad bukvoju ô koristajut dlja označeńja dvuglasky /u̯o/: nôž «nož», stôl «stol».
- Znak umlauta (¨) nad bukvoju ä imaje značeńje tako rěčenogo «širokogo odkrytogo [e]»: najmä «glavno», mäkký «mekky».
- Znak hačeka (ˇ) koristajut dlja označeńja suglasok /š/, /ž/, /č/ i /ǯ/ (v dvuglaskě dž): šesť «šest»; dážď «dožd»; čas «čas»; džez «džaz». Znakom hačeka takože označajut mekkost suglasok /n’/ (ň) i /ť/, /ď/ (jedino u velikyh bukv): kôň «konj»; Ťanšan «Tjanjšanj»; Ďaleký východ «Daleky iztok». Prěd bukvami e, i i í mekkost /n’/, /ť/ i /ď/ ne označajut.
- Znak apostrofa (’) označaje mekkost suglasok /ť/, /ď/ (jedino u malyh bukv) i /ľ, kromě položeńja prěd bukvami e, i i í: byť «byti»; ďateľ «detel»; ľúbiť «ljubiti».
Vsakoj glaskě slovačskogo jezyka obyčno odpovědaje jedna bukva, s izključeńjem dvuglasok dz, dž i ch, ktore prědajut na pismu glasky /ʒ/, /ǯ/ i /x/, i dvuglasok ia, ie, iu), ktore koristajut dlja označeńja dvuglasok /i̯a/, /i̯e/ i /i̯u/. Vsego slovačsky alfabet imaje 46 bukv.
Historija
[edit | edit source]V historiji slovačskogo kniževnogo jezyka uděljajut slědne periody:
- Rany period (do 1000 roka):
- dovelikomoravsky period (do 845 roka)
- velikomoravsky period (845–900 roky)
- poslěvelikomoravsky period (900–1000 roky)
- Dokniževny period (1000–1787 roky)
- starši period (11.–14. stolětja)
- mladši period (16.–18. stolětja)
- Kniževny period (s 1787 roka)
- bernolakovsky period (1787–1843 roky)
- šturovsky period (1843–1852 roky)
- reformeny period (1852–1863 roky)
- matičny period (1863–1875 roky)
- martinsky period (1875–1918 roky)
- medžuvojenny period (1918–1940 roky)
- sovrěmenny period (s 1940 roka)
Rany stupenj historije obrazovańja i razvoja slovačskogo jezyka slovačsky jezykoznavec Rudolf Krajčovič děli na tri perioda:
- poslěmigracijny (7.–8. stolětja) — obrazovańje praslovačskyh ozemij iz kako zapadnoslovjanskyh, tako i nezapadnoslovjanskyh narěčij.
- integracijny (8.–9. stolětja) — jedine jezyčne procesy na vsih praslovačskyh ozemjah.
- ustavny (10.–11. stolětja) — obrazovańje slovačskogo kako samostojnogo jezyka.
Vněšnje linky
[edit | edit source]- Vikipedija, svobodna enciklopedija na slovačskom
- Tutoj članok imaje prěvod iz članka "Словацкий язык" v Vikipediji na russkom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).