Jump to content

Wp/isv/Uralske jezyky

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
Wp > isv > Uralske jezyky
Karta uralskyh jezykov

Uralske jezyky – jezyčna grupa, ktora sostoji se iz ok. 30 živyh i 10 mrtvyh jezykov, govorjenyh od ok. 22–24 milionov ljudij. Jejna teritorija razprostranjaje se po obširnyh čestah sěvernoj Evrazije, od Skandinavije do Tajmyrskogo poluostrova za Uralom, a kromě togo sodrživaje teritoriju sučasnoj Vugrije. Najvažnějše i najbolje znajeme srěd njih sut madjarsky, finsky i estonsky. Mnogymi jezykami iz tutoj grupy posluživajut se menše skupčiny v sěvernyh regionah Rosije, a s postupajučeju asimilacijeju jih jezyky sut zagrožene izumiranjem.

Uralske jezyky vključajut dvě glavne podgrupy: ugrofinske i samojedske jezyky. Někoji jezykoznavci takože vključajut v njih takože jukagirsky i daže eskimo-aleutske jezyky, poširjene na sěvernom vozhodu Rosije, ale ta hipoteza jest sporna. Do 1950-yh lět prědpolagalo se, že uralske jezyky zajedno s altajskymi jezykami tvorili obču uralsko-altajsku grupu, ale nyně shodnosti medžu njimi raděje pripisyvaje se dolgotrvalomu jezyčnomu kontaktu ili prosto slučajnosti. Ješče menje uznajeme teorije povezyvajut uralske jezyky s indoevropejskymi, jenisejskymi ili dravidskymi jezykami. Nostratična hipoteza prědpokladaje makrofamiliju obimajuču vse povyše, a takože kartvelske i afroazijatske jezyky.

Prědpolagaje se, že vse uralske jezyky proizhodet od jednogo, prauralskogo jezyka, pravdopodobno govorjenogo někde v srědnjem ili južnom Uralu, ktory šest tyseč lět tomu nazad načel razpadati se v individualne podgrupy. Pokrovnost medžu uralskymi jezykami opiraje se glavno na shodnoj strukturě jezyka, ale v slovosboru jest malo podobnostij. Mnogo razširjene srěd njih jest bogata, aglutinativna morfologija, vključno s obširneju sistemoju gramatičnyh padežev (do 20), a v množinstvu jezykov odrěkanje realizuje se posrědstvom sklanjajemogo pomočnogo glagola.

Prěgled uralskyh jezykov

[edit | edit source]

Niže prědstavjeny jest prěgled vsih uralskyh jezykov, s dvubukvovym kodom ISO 639-1 i tribukvovym kodom ISO 639-3, a takože s čislom rodnyh govoriteljev danogo jezyka. Ustarěle ili alternativne nazvy jezykov sut pokazane v zatvorkah, dialekty kursivom.