Wp/isv/Razstolpjenje

Razstolpjenje (kalka iz niderlandskogo slova verzuiling) jest vertikalno razděljenje spoločenstva v grupy ("stolpy") na osnově světopogleda i povezanoj s njimi političnoj orientaciji gradžanov, harakteristično prěd vsim za mnogoreligijne Niderlandy od drugoj poloviny 19-ogo stolětja do konca 20-ogo stolětja, v menšim stupnju takože za Belgiju.

V Niderlandah

Iniciatorom razstolpjenja byl neokalvinističny politik i pastyr Abraham Kuyper (1837–1920), ktory v 1879 g. založil prvu političnu partiju v Niderlandah: Antirevolucijnu partiju (ARP). Kuyper propagoval tako zvany "suverenitet sfer".

V praktikě to označalo, že Niderlandsko spoločenstvo bylo gluboko poděljeno na tri glavne stolpy: rimskokatoličsky, protestantsky i socialističny. Vsaky stolp iměl svoje vlastne institucije: političnu partiju, sindikat, rabotodateljsku organizaciju, radio-televizijnu korporaciju, gazetu, mladežnu organizaciju i asociaciju za zdravoohranjenje, a takože školy, universitety, boljnice, sportne kluby, hory i tako dalje. V istom smyslu te stolpy tvorili svojego roda državy v državě: iz pričiny tutoj dobrovoljnoj segregacije bylo neobyčno malo vzajemodějstva medžu prědstaviteljami raznyh stolpov. Ljudi voobče byli lojalnějši do členov svojego stolpa, nezavisno od spoločnoj klasy, neželi do členov drugogo stolpa, ktori prinaleželi do tojže samoj klasy.

Byli i ljudi, ktori ne byli svezani s nijednym stolpom, glavno srěd bogatšej buržuazije. Ale ačekoli ti liberali protivili se razstolpjenju i jihne institucije byli dostupne za vsih, členi ostalyh stolpov stranili se od njih, čto v rezultatu dovedlo k tomu, že oni tvorili četvrty, liberalny ili obči stolp.

Sistema razstolpjenja pričinilo, že poslě vvedenja vseobčego izbirateljskogo prava (za mužev v 1917 g., za ženy v 1919 g.) alians katoličskyh i protestantskyh partij vladěl Niderlandami bezprěryvno od 1918-ogo do 1994-ogo goda. To bylo možno, zatože hristijansko-demokratične partije vsegda nahodili se v političnoj srědině: vsaka iz njih iměla pravičarsko (rabotodateljsko) i lěvičarsko (rabotničsko) krilo. Iz toj pričiny one mogli legko tvoriti koalicije poprěměnno s liberalami i s socialdemokratami, ktore dolgo izključali se vzajemno.

V času němečskoj okupacije (1940–1945) mnogo razstolpjenyh institucij bylo zaměnjenyh občimi, a i poslě Vtoroj vsesvětskoj vojny byli sumněnja odnosno povratka do starogo ustroja. V svezi s tym usilja byli podjete za založenje novyh, občih partij i organizacij (tako zvany "prělom"). Od konca 1960-yh lět, osoblivo pod vlivom narastajučej sekularizacije i individualizacije, tradicijne stolpy vse bolje tratili svoje značenje. V 1970-yh lětah tri velike hristijansko-demokratične partije (KVP, ARP, CHU) sjedinili se v jednu ekumeničnu (CDA), a katoličsky sindikat NKV sjedinil se s socialdemokratičnym sindakatom NVV v FNV. V 21-om stolětju hristijansko-demokratičny CDA i socialdemokratična PvdA utratili večinstvo svojih tradicijnyh izbirateljev.

Jednakože v niderlandskom ustroju ješče jest mnogo slědov po razstolpjenju. Kromě togo, povstali takože nove, menše stolpy, napr. muslimanskyh imigrantov.

V Belgiji

Glavna razlika s situacijeju v Niderlandah jest to, že v Belgiji jest malo protestantov i v svezi s tym ne bylo značimogo protestantskogo stolpa. Kromě togo razstolpjenje jestvovala v obyhdvoh čestah Belgije, s tym, že v Flandriji najvažnějši byl katoličsky stolp, a v Valoniji socialističny. Mimohodom, večinstvo organizacij bylo nezavisnyh od česti kraja, ibo ješče ne bylo razděljenja po jezyku.

Literatura

Hans Blom & Jaap Talsma (2000). De verzuiling voorbij. Godsdienst, stand en natie in de lange negentiende eeuw. Het Spinhuis.
P. van Dam (2011). Staat van verzuiling: over een Nederlandse mythe. Wereldbibliotheek.
Staf Hellemans (1990). Strijd om de Moderniteit. Sociale bewegingen en verzuiling in Europa sinds 1800. Universitaire Pers Leuven.
L. Huyse (1984). "Pillarization reconsidered". Acta Politica. 19 (1): str. 145–158.
Arend Lijphart (1968). Verzuiling, pacificatie en kentering in de Nederlandse politiek. De Bussy.