Wp/isv/Polabsky jezyk
Obča informacija | |
---|---|
Govoritelji | 0 (izumrly jezyk) |
Pismo | latinica |
Jezyčna rodina | |
Polabsky jest izumrly slovjansky jezyk, ktory byl govorjeny v sěverovozhodnoj česti sovrěmennoj Němcije vozdolž rěk Laby i Odry. Zajedno s poljskym i kašubskym naleži k lehičskoj grupě zapadnoslovjanskyh jezykov. Vozhodno od teritorije, kde govorjeny byl polabsky, menje-bolje po liniji od Wittenberga do Berlina, nahodila se teritorija Srbolužičanov, ktori govorili na drugom zapadnoslovjanskom jezyku.
Poslědnja osoba, ktoroj polabsky byl materinsky jezyk, umrla v 1756-om godu: 88-lětnja vdova Emerenc Šultce (něm.: Emerentz Schultze) iz sela Dolgen.[1] Iz pričiny němečskoj kolonizacije vozhodnyh ozemij dolnosaksonsky stal novy jezyk na polabskoj teritoriji. Do početka 18-ogo stolětja polabsky byl ledva znany, ale v 1717 godu publikovana byla Collectanea Etymologica Gotfrida Vilhelma Lajbnica (něm.: Gottfried Wilhelm Leibniz), ktora sodrživala spisok slov i tekst na polabskom. Jednakože najbolje obširny sbor tekstov (i jednovrěmenno največši pametnik jezyka) byl Vocabularium Venedicum iz lět 1679-1719, ktory sostavil svečennik Kristian Hennig von Jessen (něm.: Christian Hennig von Jessen). Vsego okolo 2800 slov jest prědano. Kromě togo, prědane byli takože několiko molitv, jedna svatbena pěsnja i někoje narodne razkazy.
Polabsky jezyk do dnešnjego dnja ostavil mnogo slědov v topografičnyh nazvah, napriklad: Wustrow („ostrov”, polab.: Våstrüv), Lüchow (polab.: Ljauchüw), Sagard, Gartow, Krakow, i tako dalje. Pravdopodobno nazva Berlin takože proizhodi iz polabskogo korenje berl-/birl- „bagno, močar”.
Tekst
[edit | edit source]Pěsnja ptic (svatbena pěsnja)
[edit | edit source]Polabsky[2]
kåtü mes nenkă boit? |
Prěvod
Kto imaje byti nevěsta? |
Iztočniky
[edit | edit source]- ↑ Wumrěta drjewjańšćina na proze do pśichoda? Rozhlad.de.
- ↑ Kazimierz Polański & James Allen Sehnert (1967). Polabian-English Dictionary. The Hague · Paris: Mouton & Co, p. 218–219.
Literatura
[edit | edit source]- August Schleicher & August Leskien (1871). Laut- und Formenlere [!] der polabischen Sprache. St.-Petersburg, Commissionäre der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, Eggers & Co.; [e r.]