Jump to content

Wp/isv/Prěvodženje i tolmačenje

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
Wp > isv > Prěvodženje i tolmačenje
Sveti brati Kiril i Metodij, apostoli Slovjanov, v IX-om stolětju prěvedli česti Biblije i hristijanskoj liturgije na iztvorjeny njimi starocrkovnoslovjansky jezyk, upotrěbjajuči osnovano na grečskom alfabetu glagoličsko pismo.

Prěvodžeńje i tolmačeńje jest prěnošeńje značeńja teksta na kakom-libo jezyku v tekst na kakom-libo drugom jezyku: prěvod.

Tolmači i prěvoditelji sut zveno medžu ljudami, ktori ne ili nedostatočno znajut jezyk drugogo, i dějut kako most medžu raznymi jezykami i kulturami. Mimo togo, jest razlika medžu tolmačeńjem i prěvodžeńjem. V uproščeńju: tolmačeńje děje se ustno, a prěvodžeńje pisemno. Ne vsaky tolmač jest i prěvoditelj, ne vsaky prěvoditelj jest i tolmač. Ačekoli mnogi ljudi zajmajut se jednym i drugym, one sut dvě različne profesije, za ktore potrěbne sut ine kvalifikacije. V oboh profesijah jestvujut specializacije, napriklad pravno, medično ili tehnično prěvodžeńje.

Prěvodžeńje

[edit | edit source]

Prěvoditelj prědavaje značeńje pisanogo teksta v jezyku originala, tvoreči točny ekvivalent v jezyku prěvoda. Prěvodi se literaturu i poeziju, ale takože služebne dokumenty, pisma, statije iz gazet ili časopisov, daže pornografiju, inymi slovami: vse, čto jest potrěbno člověku, ktory ne znaje jezyka originala.

Mnogo ljudij mni, že vsaky, ktory znaje dva jezyky, uměje prěvoditi, ale v istinnosti to jest zabludno mysljeńje. K prěvodžeńju potrěbno jest ne samo vladańje dvoma jezykami, ale takože dobro razuměńje razlik medžu kulturami, znańje mnogyh idiomov i izraženij v oboh jezykah i izkušenost s stilistikoju oprěděljenyh dokumentov v oboh krajah. V sravnjeńju k tolmačam, prěvoditelj imaje komfortnu situaciju, že može rabotati v vlastnom tempě i, ako ne znaje oprěděljenogo termina, upotrěbjati slovniky ili iskati na internetu.

Voobče prijmaje se, že najlěpje jest prěvoditi iz čudžego jezyka na rodimy jezyk, ačekoli to ne jest tvrdo pravilo.

Ačekoli prěvodžeńjem zajmaje se tradicijno člověk, vse čestěje zastupajut go – popolno ili čestično – kompjutery. Někoji prěvoditelji posluživajut se kompjuternymi orudjami (ang.: computer-assisted translation (CAT)), poslě čego popravjajut jedino stilj i pogrěšky avtomatičnyh prěvodov (tako zvano post-editing). Srěd orudij do mašinnogo prěvodžeńja najbolje znane i publično dostupne sut Google Translate, Bing i DeepL. S tokom lět mašinne prěvodžeńja stali vse akuratnějše, ale često ne sut ješče natoliko věrodostojne, že mogut cělkovito zastupiti profesionalnyh prěvoditeljev.

Tolmačeńje

[edit | edit source]

Tolmačeńje ili ustno prěvodžeńje znači, že jedna osoba govori na originalnom jezyku, a tolmač povtarjaje to samo na jezyku prěvoda. Možno jest to sdělati dvoma sposobami: konsekutivno tolmačeńјe i simultanično tolmačeńje.

V slučaju konsekutivnogo tolmačeńja govoritelj razkazyvaje dolžejši kusok teksta (obyčno do treh minut), poslě čego tolmač povtarjaje kako možno točněje, iz pameti ale najčestěje s pomočju svojih zapisok, čto prva osoba govorila. Tuta metoda izmagaje mnogo od pameti tolmača, a priměnjaje se glavno pri rěčah, telefonnyh razgovorah i besědah s malym čislom učestnikov. Jest takože možnost, že tolmač uže prěvodi poslě jednogo ili dvoh rěčeńjah, čto imaje prědnost akuratnějšego prěvoda. Situacija s konsekutivnym tolmačem jest spokojnějša neželi s simultaničnym, ibo nikogda nemaje dvoh osob govorečih jednovrěmenno. Iz drugoj strany, zato že tolmaču takože potrěbno jest vrěme, cěly proces trvaje značno dolžeje.

V slučaju simultaničnogo tolmačeńja tolmač prěvodi vse, čto govoritelj rěče, jednovrěmenno. Tuta metoda izmagaje od tolmača prěd vsim ogromnu koncentraciju, doskonalo vladańje oboma jezykami i široko generalno znańje, vključno s profesionalnoju terminologijeju i žargonom. Osoblivo priměnjaje se podčas konferencij i kongresov: togda tolmač često nahodi se v specialnoj kabině i govori v mikrofon, jegova publika slušaje go črěz slušalky. Tolmači takože rabotajut često v sudah: podčas razpravy sědi pored obvinjenogo i šepče mu v uho prěvod vsego, čto govoret sudja, prokuror, advokati i drugi (ale kogda govori obvinjeny, tolmač govori do cěloj saly i zato očevidno prěvodi konsekutivno). Simultanično tolmačeńje imaje taku prědnost, že proces ne zajmaje mnogo dodatočnogo vrěmene, a kromě togo, prěvod jest točnějši. Jednakože někoje osoby tuta metoda razstrajaje, tomu že postojanno govoret dvě osoby jednovrěmenno. Uslovje dlja dobrogo prěvoda jest to, že govoritelj govori izrazno i ne prěmnogo bystro. Iz pričiny intensivnosti raboty koncentracija tolmača izčrpyvaje se. Ako zasědańje trvaje dolžeje neželi 20–30 minut prěporučaje se najetje dvoh tolmačev, da by mogli se zaměniti vzajemno.

Posrědnje formy

[edit | edit source]

Jestvujut i formy posrědnje medžu ustnym tolmačeńjem i pisemnym prěvodžeńjem. Napriklad:

  • Tolmačeńje a vista: tolmač čitaje pisany tekst iz papirnogo dokumenta ili iz kompjuternogo ekrana i jednovrěmenno prěvodi go ustno, napriklad u notara ili v sudu, kogda trěba informovati někogo o sodržańju dokumenta napisanogo v neznajemom mu jezyku.
  • Dělańje podnapisov do govorjenogo teksta, napriklad do filmov ili v teatru.
  • Razrabotyvańje zapisov podslušivanyh telefonnyh razgovorov, napriklad za policije.