Wp/isv/Umětne jezyky
Umětny jezyk ili takože skonstruovany jezyk jest jezyk, ktory byl stvorjenym dlja realizacije poněkojego cělja: ilustracije filozofskoj koncepcije, provodženja eksperimentov, medžunarodnogo sporazuměvanja (planove jezyky), dlja koristanja v tvorbě ili v ramkah hobi.[2] Umětne jezyky različajut se s prirodnymi, ktore voznikajut v občině, ktora ne stavi cělja stvoriti jezyk. Umětnyh jezykov sut vyše tyseča, i ljudi neprěstanno stvarjajut nove jezyky.[3] Na njih izdajut časopisy, publikujut kniževnost, stvarjajut muziku.
Izznačenje i klasifikacija
[edit | edit source]Najdti izznačenje za pojetje "umětne jezyky" može byti trudno.[4] To sut jezyky, ktore vniknuli ne sami (kako prirodne), ne od komunikacijnoj nudžy (kako pidžiny i kreolske jezyky), ale ktore sut potrěbne dlja obyčajnogo sporazumevanja ljudij (odlično od jezykov programovanja i inyh naučno-tehničnyh sistem). Jednočasno one ne sut oddělna grupa, a sut jedin iz polusov spektra: prirodne jezyky mogut imati standardizaciju i ine vidy jezyčnogo planovanja i byti izměnjenymi tako, že one stanut blizkymi k umětnym.[5]
Umětne jezyky obyčajno dělet po 2 měrilam: metodikě i povodu stvorjenja. Uděljajut apriorne (a priori, stvorjene od nula) i aposteriorne (a posteriori, osnovane na inyh) umětne jezyky, a takože medžunarodne pomočne jezyky dlja sporazuměvanja, hudožne jezyky iz hudožnyh vsesvětov i konstruovane jezyky, ktore stvarjajut dlja naučnyh ili filozofskyh cěljev.[5][6] V različji od pidžinov, umětne jezyky stvarjajut umyslno, i obyčajno jednym člověkom, kolektivno jezykotvorstvo byvaje značno rěže.[5]
Takože umětne jezyky možlivo razděliti po měrě zavisnosti od prirodnyh: naturalistične rvut se imitovati prirodne jezyky, a shematične rvut se k maksimalnoj strojnosti svojih paradigmov k minimalnomu čislu izključenij iz pravil.[5] V něktoryh sljučajah umětny jezyk faktično jest kontrolovany registr prirodnogo jezyka, taky kako bazovy anglijsky jezyk, hot odnesenje takyh narěčij do jezykov jest sporno.[5][4] Takože jestvujut umětne jezyky, ktore sut osnovane na inyh umětnyh jezykah, obyčajno od razkola v občině jezyka. Tako od esperanta odščepili ido, ekseljsioro, esperanto-sen-fleksio, moderny esperanto, a už od ida — ido-avancit, v volapüku že takymi jezykami byli balta, veltparl i idiom neutral.[4]
Standard ISO 639-2 imaje kod art dlja označenja umětnyh jezykov. Jednako poněktore umětne jezyky imajut svoje kody ISO 639: napriklad, eo i epo dlja esperanta, jbo dlja ložbana, ia i ina dlja interlingvy, tlh dlja klingonskogo i io i ido dlja ida. V 2024 g. i medžuslovjansky dobyl kod: isv.[7]
Stvorjenje
[edit | edit source]Mnoge umětne jezyky ne imajut kompletnosti prirodnyh: one mogut imati silno obmedženy slovnik, imati oproščenu gramatiku ili cělkom ne imati fonetiky (osoblivo, mnoge umětne jezyky 17. i 18. stolětij byli pazigrafnymi ili čisto pisemnymi jezykami). V takom padu jih nazyvajut "miniaturnymi umětnymi jezykami".[6][4]
Poněktori jezykotvoritelji na početku stvarjajut pismo, a potom na jego osnově dělajut gramatiku (u prirodnyh jezykov pismo vsegdy jest drugoredno), drugi stvarjajut pravopis poslě gramatiky, a tretji dělajut oba děla jednočasno.[6] Kromě pisma k jezyku mogut dělati takože različne fonty i koristati jih v ilustracijah.[6] Medžutym pismo može ne imati nikakogo odnošenja k jezyku i byti izključiteljno dlja estetičnogo efekta, kako napriklad klingonsko pismo ili pismo inoplanetjanov iz filma 2016 goda "Prihod" (ang.: Arrival).[6]
-
Rukopisny tekst na umětnom jezyku -
Tekst na jezyku ifkuilj stvorjenym dlja njego pismom
Historija
[edit | edit source]Do 17. stolětja umětne jezyky stvarjali krajno rědko, a jim obyčajno pripisyvali nadprirodne svojstva. V 17. stolětju ljudi počeli stvarjati filozofske umětne jezyky. V drugom polu 19. stolětja ljudi izdělali několiko medžunarodnyh jezykov. V početku 20. stolětja stali dělati jezyky, ktore byli izmysljene kako čest umětnyh tvorb. Pozdněje iz tutogo vida umětnyh jezykov počelo se stvorjenje jezykov dlja prijemnosti. Najvyše nedavny vid umětnyh jezykov — jezyky dlja provodženja psiholingvističnyh eksperimentov.
Rane jezyky
[edit | edit source].jpg)
Jednožnačno ustaviti, kogda ljudi stvorili prvy umětny jezyk, ne jest možlivo. Verojetno, jezyky stvarjajut toliko že, koliko one jestvujut.[6] Najranše znane umětne jezyky myslili "nadprirodnymi", mističnymi, abo nadohnutymi bogami. Jezyk lingva Ignota, ktory stvorila v 12. stolětju monahynja Hiljdegarda Bingenska dlja sporazuměvanja s Bogom, stal prvym polno shranenym umětnym jezykom.[4][6] Stvoritelji enohianskogo jezyka, okultisti Džon Di i Edvard Keli, takože usilovali s jego pomočju dostavati poslanja od angelov. Prikladom iz osmanskoj kultury služi jezyk balejbelen, ktory stvorili v 16. stolětju.[4][8] Muzikalne jezyky ery Vozrodženja byli svezane s mistikoju, čarami i alhimijeju, i inogdy takože jih zvali "jezykom ptic".
Universalne jezyky
[edit | edit source]Filozofske jezyky takože narěkajut universalnymi, ibo jih cěljem jest ulěpšenje komunikacije, stvorjenje logičnoj universalnoj sistemy dlja sporazuměvanja, ktora takože by imala minimalnu črězměrnost.[2] Avtori filozofskyh jezykov opirali se na ideje Vozrodženja o racionalizmu i poznanju kako vyšnoj ambicije člověka. Takože avtori filozofskyh jezykov često myslili, že "najlěpši" jezyk bude ulěpšiti i mysljenje (hipoteza Sepira-Vorfa). Časom razcvěta filozofskyh jezykov bylo 17. stolětje, ale nijedin iz njih ne dostal popularnosti.[4]
Najvyše znany jezyk takogo tipa stvoril Džon Vilkins. On postaral se stvoriti jezyk na osnově hierarhičnoj semantičnoj klasifikacije i opisal svoje myslji v traktatu "An Essay Towards a Real Character, and a Philosophical Language" ("Essej do pravdivoj simboliky, i filozofsky jezyk"). Jezyk Vilkinsa koristaje semantičnu klasifikaciju dlja stvorjenja slovosbora, napriklad, slova "pes" i "volk" sut etimologično rodstvene v jego jezyku, že směsta pokazyvaje svez medžu terminami, ktore one opisyvajut.[2] Ine znane filozofske jezyky toj ery stvarjali Frensis Lodvik (ang.: Francis Lodwick), Tomas Erkart (ang.: Thomas Ulquhart), Džordž Dalgarno (ang.: George Dalgarno).
-
Organičny alfabet jezyka Vilkinsa. -
"Universalny alfabet" Lodvika.
Planove jezyky
[edit | edit source]
V 1850–1920. lětah v Evropě aktivovali stvorjenje planovyh jezykov, cěljem ktoryh bylo dati govoriteljam raznyh jezykov sporazuměvati se drug medžu drugom; v tamte lěta v srědnjem publikovali 3 jezyka v god, a v 1886–1916 lěta v sumě javili se 150 medžunarodnyh jezykov.[2] Povodom tomu stalo javjenje železnice, poštnoj i telegrafnoj svezi, čto dalo drastično uveličenje transportnoj i informacijnoj sveznosti Evropy, a slědno i možlivostij dlja sporazuměvanja.[2]
Jezyk soljresolj, ktory stvorili v 1866 godu i v ktorom dlja sporazuměvanja koristali muzikalne noty, dostal něktoru popularnost v poslědnjej tretině 19. stolětja.[5] Prvym istinno popularnym medžunarodnym jezykom stal volapük, ktory v 1879–1880 godah stvoril duhovnik Johan Martin Sljajer.[2] Volapük imaje bogaty paradigm sklanjanja imennikov (sufiksy dlja 4 padežev i 2 gramatičnyh čisel), konjugacije glagolov (prědrastky dlja izražanja vidočasnyh značenij i diateza), a takože sufiksy dlja osoby, čisla i naklonjenja.[2]
V 1887 godu Ludovik Zamenhof opublikoval opis najvyše popularnogo umětnogo jezyka — esperanta. On imaje shodnost s volapükom, ale sodržaje menje slovotvornoj morfologije, a v slovosboru imaje vyše silny vliv latinskogo i jego modernyh potomkov.[2] V 1907 godu na osnově esperanta byl opublikovany ido, ktory bez malogo izbavil se od slovotvora, a v 1928 godu novial, ktory imal prěhod k analitizmu i v glagolnoj morfologiji.[2]
| Esperanto | La | virino | hav-as | ruĝa-j-n | pomo-j-n | |
|---|---|---|---|---|---|---|
| glosy | člen | žena | imati-PRES | črveny-PL-ACC | jabloko-PL-ACC | |
| Ido | La | muliero | hav-as | reda | pom-i | |
| glosy | člen | žena | imati-PRES | črveny | jabloko-PL | |
| prěvod | "Žena imaje črvene jabloky" | |||||
Umětne jezyky i jezyčno planovanje
[edit | edit source]Vozrodžene jezyky često imajut mnogo občego s umětnymi. Napriklad, novohebrejsky jezyk byl osnovany na starohebrejskom, a ne byl stvoreny od nuly, ale on imal značne izměny. Vslěd togo poněktore jezykoznavci, vključajuči Gilada Cukermana, govoret, že novohebrejsky jest osnovany ne jedino na starohebrejskom, ale takože na jidišu i inyh jezykah, na ktoryh govoret poslědovatelji dviženja za vozrodženje hebrejskogo.[6][9] Analogične mněnja izrěkali o stvorjenju novogo slovosbora i dlja inyh vozrodženyh jezykov, osoblivo kornskogo i jezyka maori.[5][6]
Umětne jezyky, ktore dostali značno razprostranjenje, počinajut razvoj shodno prirodnym, hot i ne imajut kreolizaciju, kako pidžiny.[5] Esperanto kako moderny razgovorny jezyk značno odličaje se od prvonačelnogo esperanta, ktory byl opublikovany v 1887 godu, tomu moderne publikacije gramatiky Fundamenta Krestomatio 1903 goda potrěbujut mnogo pripisok na sintaksične i slovosborne razliky medžu ranym i modernym esperantom. Esperanto sravnjajut s umětnym medžunarodnym gestovym jezykom džestuno i prirodnym nikaraguanskym gestovym jezykom, ktory jestvuje od 1970. lět.[6]
Ina oblast, kde umětne jezyky možno sravniti s vozrodženymi, jest nedostatok danyh pragmatiky pri dokumentacije jestvujučih i izrabotovanju novyh jezykov.[6] Mnoge stvoritelji propuščajut neslovesnu informaciju: gesty, mimiku i t. d.; tute že aspekty sporazuměvanja obyčajno ne jest čest gramatik umirajučih jezykov.[6]
Avtorsko pravo
[edit | edit source]Imati občinu koristnikov jezyka jest važno dlja pravnogo stanja umětnogo jezyka. V 2016 godu Paramount Pictures i CBS Studios hotěli suditi stvoriteljej fanatskogo filma Anaxar, ktory proizhodi vo vsesvětu Star Trek, za narušenje avtorskyh prav na klingonsky jezyk.[6] Avtory filma s pomočju Language Creation Society smogli dokazati, že jezyk koristujut v občině, a tomu jego ne može obranjati avtorsko pravo.[6]
Iztočniky
[edit | edit source]- ↑ Adrian Morgan (20 novembra 2006). "Conlanging". The Outer Hoard (na anglijskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 6 mareca 2016. Data dostupa: 2 aprilja 2023.
- ↑ 2.0 2.1 2.2 2.3 2.4 2.5 2.6 2.7 2.8 Goodall, Grant (17 januara 2023). "Constructed Languages". Annual Review of Linguistics (na anglijskom). 9 (1): 419–437. doi:10.1146/annurev-linguistics-030421-064707. ISSN 2333-9683.
- ↑ Дмитрий Казаков (2017). "Искусственная естественность". Наука и жизнь (na russkom) (10): 100–107. Bylo arhivovano iz iztočnika 13 oktobra 2017.
- ↑ 4.0 4.1 4.2 4.3 4.4 4.5 4.6 Libert, Alan Reed (2018). "Artificial Languages". V Mark Aronoff (red.). Oxford Research Encyclopedia of Linguistics (na anglijskom). Oxford: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-938465-5. OCLC 964555101.
- ↑ 5.0 5.1 5.2 5.3 5.4 5.5 5.6 5.7 Nicholas, Nick (2003). "Artificial Languages". V William J. Frawley (red.). International Encyclopedia of Linguistics (2 izd.). Oxford: Oxford University Press. ISBN 0-19-513977-1. OCLC 51478240.
- ↑ 6.00 6.01 6.02 6.03 6.04 6.05 6.06 6.07 6.08 6.09 6.10 6.11 6.12 6.13 Schreyer, Christine (21 oktobra 2021). "Constructed Languages". Annual Review of Anthropology (na anglijskom). 50 (1): 327–344. doi:10.1146/annurev-anthro-101819-110152. ISSN 0084-6570.
- ↑ "Change Request Documentation: 2021-001". sil.org.
- ↑ Higley, Sarah Lynn (2007). Hildegard of Bingen's unknown language : an edition, translation, and discussion (1 izd.). New York: Palgrave Macmillan. ISBN 978-1-4039-7673-4. OCLC 122309357.
- ↑ Zuckermann, Gilad (2009). "Hybridity versus Revivability: Multiple Causation, Forms and Patterns" (PDF) (na anglijskom). str. 40–67.
Vněšnje linky
[edit | edit source]- "The Conlang Mailing List" (na anglijskom). Data dostupa: 28 mareca 2023.
- Tutoj članok imaje prěvod iz članka "Искусственный язык" v Vikipediji na russkom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).