Wp/isv/Karosta

Karosta jest kvartal latyšskogo portnogo grada Liepaja, položeny ok. 10 km na sěveru od centra. Obsegaje bolje-menje jednu tretinu totalnoj povrhnje grada. Ime grada izvodi se iz latyšskogo kara osta, čto znači «vojenny port». V sovětskyh lětah Karosta byla zatvorjeny vojenny teren, glavno služeči sovětskym vojenno-morskym silam. Tutdenj značna čest kvartala jest bezljudna, ale jest popularna atrakcija za turistov.

Historija

Početok

Karosta byla sbudovana v lětah 1890–1906 po prikazu rosijskogo cara Aleksandra III} i jegovogo syna Nikolaja II, da by služil bezlednym portom za vojenno-morskyh sil. Nikolaj nadal mu ime «Port Aleksandra III». Prve budynky, ktore byli tam realizovane, byli četyri velike baterije bunkerov, ktore jednakože nikogda ne byli upotrěbjene i kratko prěd Prvoju vsesvětskoju vojnoju byli razrušene izbuhom. Vidime ješče sut razvaliny, iz ktoryh čest zapadla v morju.

V lětah 1900–1903 po prikazu Nikolaja II byla v Karostě takože sbudovana Morska katedrala sv. Nikolaja, imponujuči crkva s petju zlatymi kupolami, posvečena Nikolaju, svetomu hranitelju morjakov. Poslě nezavisimosti Latvije ona byl prěobračena v luteranska crkva, da by služila personelu latyšskyh vojenno-morskyh sil. Ješče dnes tuta katedrala jest največša pravoslavna crkva v Baltijskyh državah.

Sovětska era

V času Sovětskogo Sojuza Karosta byla važna baza za baltijsky flot, v ktoroj městili se 140 vojennyh korabov i 30 podvodnyh atomnyh lodij.

Od početka Karosta byla rosijska vojenna enklava na teritoriji Latvije. S susědnym gradom Liepajeju skoro ne bylo kakogokoli kontakta: Karosta byl zatvorjeny teren, v ktory gradžani grada ne iměli dostup i ktory iz pričin bezpečnosti daže ne byl pokazany na mnogyh kartah: ljudi prosto ne znali, čto nahodi se po drugoj straně kanala. Kvartala iměla vlastnu infrastrukturu, elektrocentralu, snabděnje vody, manež i školy. Kto htěl odpraviti poštnu kartu do susědnoj Liepaje, platil za to medžugradsku stavku 3 kopejek, ravnoliko, koliko platilo se za odpravjenje poštnoj karty do Vladivostoka; města stavka byla 1 kopejka. Standard žitja rosijskyh soldatov i jihnyh rodin byl značno vysši od standarda žitja ostalogo naseljenja grada.

Poslě prěvrata

Poslě razpada Sovětskogo Sojuza Latvija ponovno byla nezavisna. V 1994 g. rosijski vojenni byli prinudženi izjehati iz kraja. Takym sposobym Karosta utratila okolo 20 tys. svojih 26 tys. žiteljev i kvartal načel silno propadati: bylo vse veče oprazdnjenyh budynkov, bezrabotica byla ogromna i prěstupnosti bylo mnogo. Nyně samo jedna tretina Karosty jest obyvajema. Ostale često razpadli se i tutčas sut grad duhov, kde desetky mnogokvartirnyh blokov so slomjenymi oknami stali domen dikyh rastlin i drěv.

Tym ne menje, ili može hvala tomu, Karosta stala popularna atrakcija. Katedra sv. Nikolaja, ktora v sovětskyh časah služil sportnoju saloju, klubom i kinoteatrom, byla vrnuta latyšskoj pravoslavnoj crkvě i od devetdesetyh lět XX-ogo stolětja iznova služi za bogoslužbu. Ona stala važno město sustreč za ostalo rosijsko naseljenje Karosty i voznosi se vysoko nad prizračnym, opuščenym kvartalom. Byvši vojenny zatvor nyně jest muzej, po ktorym vooruženi provodniki v sovětskyh uniformah vodet publičnost. Iz pričiny neobyčnoj atmosfery Karosta takože jest privlěkateljno město za umětnikov.

Razvaliny v Karostě

Manež (vněšnji pogled)
Manež (vnutrišnji pogled)
Ruina
Bunker strčeči nad morjem

Vněšnje linky

Karosta.lv
"Liepāja Naval Port" (na anglijskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 29 aprilja 2012.
"Karosta". Bylo arhivovano iz iztočnika 23 avgusta 2014.
"Karosta prison" (na anglijskom).
van Steenbergen, Jan (2008). "Impressies uit Letland". Ablak, julij 2008 g. (na niderlandskom).

Iztočnik

Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Karosta» v Vikipediji na niderlandskom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).