Wp/isv/Maks Štirner

Štirner izobraženy Fridrihom Engelsom

Maks Štirner (něm.: Max Stirner), ime pri rodženju Johann Kaspar Šmidt (něm.: Johann Caspar Schmidt; 25 oktobra 1806, Bajrojt, Němcija - 25 junija 1856, Berlin, Němcija) - němečsky filozof. Štirner često vidi se kako jedin iz prědteč nihilizma, egzistencializma, psihoanalitičnoj teorije, postmodernizma individualističnogo anarhizma.

Glavna rabota Štirnera, Jedinovy i Jego Vlastnost byla vprvo opublikovana vo 1844 vo Lejpcigu i odtogda pojavila se vo množstvah izdanij i prěkladov.

Psevdonim

Prězvišče "Štirner" od němečkogo Stirn - "čelo" , Johann Kaspar Šmidt dobyl od prijateljev za svoje vysoko čelo. Poslědstveno takto jego sut zvali vo krugu drugov i prijateljev, a tako že on počel podpisyvati svoje pečetne raboty.

Biografija

Oskudne fakty ob životu Maksa Štirnera byli sbirane Džonom Henri Makkejem i opublikovane v "“Max Stirner. Sein Leben und sein Werk.” (Tretje izdanje, Berlin, 1914.)

Dětinstvo i mladost

Pravdivo ime Maksa Štirnera bylo Johann Kaspar Šmidt. On byl porodženy vo Bajrojtu, gradu najvyše znanom po jego svezku s Rihardom Wagnerom. On byl jedinym synom flejtotvoritelja, ktory umrl polgoda poslě narodženja syna. Dva goda pozdněje vdova omužila se s aptekarem, s ktorym ona konečno osadila se v Kulmu (Chełmno). Kogda Johannu Kasparu bylo dvanadset lět, on vratil se vo Bajrojt vo školu. Vo školě obyčajno byl srěd lěpšego četvrta studentov, ale to dosegal s pomočju privatnyh pouk. On ne byl nikakym prědčasnym genijem.

Kogda mladomu Štirneru bylo dvadeset rokov je vstupil do Universiteta Berlina. Jego učiteljami tam byli bliz vsi dostojnymi mužami. Osoblivo trěba izznačiti Šlejermahera i Hegelja, pod vodstvom ktoryh, vo svoj prvy semester, on izučal odpovědno etiku i filozofiju religije. Teologiju on izučal pod Neanderom, velikym crkovnym historikom, a klasičnu filozofiju pod Bjokom.

Poslě dvoh rokov v Berlinu, Šmidt obučal se semester v Erlangenu. Lětom 1829 roka sovršil putovanje po Němciji. Prividno, jego mati iměla možlivost pomogati finansovo. On zaregistroval se v Universitetu Königsberga, ale zapravdu na lekcije tam ne hodil. On žil so svojeju materju v Kulme rok. Možlivo togda jej mentalna hvoroba projavila se vprvo. Vo 1830 Šmidt, prěbyvajuči v Königsbergu, byl izpuščany od vojinskoj služby, ibo byl fizično negodny. Vo 1832 roku, v vozrastu 26 rokov, vozobnovil obučenje vo Berlinu. Vo 1834 roku on opustil universitet, ne poprobovavši dobyti naučnu stupenj Doktora Filozofije. Togda kako i tutčas naučna stupenj doktora iměla veliko značenje v Němciji.

On podal zajavjenje na licenciju dlja učenja starših klasov gimnazije ili školy prigotovjenja. Ačekoli jego ekzamenacija ne byla idealna, jemu izdali licenziju, zajedno s ukazanjem popraviti nedostatky. Bez obzira na to, že jego ne prosili ob vslědnoj ekzamenaciji po matematikě, historiji filozofije i drugyh jego slabyh prědmetov, on svědomo obračal se k izučenju tutyh disciplin.

Vo 1837 otčim Šmidta umrl i mlady hlapec pojehal vo Kulm. Jego mati, vpolně obezuměvši, vprvo pojehala do psihiatričnoj bolnice, a poslě togo do privatnogo sanatorija.

V tom že samom roku mlady Šmidt ženil se na Klarě Kunigunde Burtz, nezakonnoj vnučkě jego minuloj gospodynje iz Berlinu. On znal Klaru priblizno pet rokov. Devet měsecev poslě svatby, jego žena umrla zajedno s nerodženym dětetom.

Dorastla žitja

Prěd svatboju Šmidt daval lekcije po Latinskomu jezyku na proteženje jednogo i pol roka vo tehničnoj gimnaziji vo Berlinu, kako probny učitelj, bez prijema grošev za svoju rabotu. I toliko v oktobru 1839, rok poslě smrti svojej ženy, on iziskal poziciju z zaplatoju. Do togo momenta tutoj egoist obučal se i daval lekcije svědomo bez kakogo-libo odplačanja.

Šmidt nikogda ne daval lekcij za zaplatu v nikakom državnom učilišču. Jego jedinovoju odplačivajemoju pozicijeju učitelja byla v Berlinskoj privatnoj školě dlja děvčin. Jego prědmetami byli Němečsky jezyk i literatura.

Možemo byti uvěrjeni, že učenje ne zajmalo jego razum cělkom. On byl vyše zainteresovan idejami, ktore cirkulirovali vo krčmě držanoj Jakobom Hippelom.

Krug ljudij, ktori tam sbirali se, ače ne byl kakym-libo družstvom ili klubom, jednako byl dostatočno sjedinjeny aby imati ime. Die Freien - Svobodni, tako on byl nazvan. Srěd jego važnyh členov byli brati Bruno i Edgar Bauer. Bruno Bauer byl važnym liderom Kritikov, - grupy filozofičnyh liberalov. Někogda byl profesorom teologije v Bonně, on utratil poziciju vslěd novosti jego pogledov. On utvrdžal, napriklad, že Seneka byl osnovatelj hristijanstva. Jego nazivali Voĺterom modernoj Němcije. Drugym členom grupy byl anarhično-naklonjeny Ĺudwig Buĺ, dobro znany kako prěvoditelj.

Različni členi Svobodnyh ne imali kakyh-libo občinnyh idealov. Oni vsi byli glavno liberalni vo svojih pogledah, jednako poněkogda lětali iskry vo vrěme jih besěd. Jednako ne vse vrěme oni sporili, bylo takože mnogo izpitja alkohola i igr vo karty. Srěd tyh ljudej, kako i prěd v universitetu, Johann Kaspar Šmidt byl često imenovan Maks Štirner. To ime věrojetno on dobyl vslěd jego vysokogo čela. Koliko znano nam, Šmidt ne imal ličnyh neprijateljev a takože blizkyh drugov.

Gledeči na jego harakter, Makkej govori nam, že on byl osoboju oddaljenoj i imal čutlivy nrav. On byl člověkom bez zavisti i bez osoblivoj gordosti. On byl uměrjeny v svojih nudžah, jedino izključenje - jemu zadovaljali dobre cigary.

V 1841 pojavila se prva rabota podpisana "Stirner", to byla kritika jednoj iz knig Bruno Bauera. V naslědnom godu Štirner piše članky dlja "Rheinische Zeitung" v ktoryh primětno jego čuvstvo ironije. V jednom iz jego glavnyh esejah on glasil, že v obrazovanju najvažno delo jest razvivanje ličnostnoj, osobnostnoj individualnosti. Unikalnost uže byla glavnoj čestnostju dlja Štirnera.

Srěd 'Svobodnyh' Štirner strěstl se s Marijej Dehenhardt. Ona prijehala do Berlinu 'aby žiti svoje vlasno žitje'. Gutzkow byl Ibsenon togo vrěmeni, propovědoval emansipaciju žen, od čego mnogy devčiny odjehali od svojih domov. V 1843, kogda Štirner imal 37 rokov i Marije bylo 25, oni byli oženjeni. Dva i pol goda poslě oni razvedli se. Myslimo, to stalo se od togo, že Marija naslědila značnu sumu grošov. Ačekoli Makkej nam govori ob jego prostyh vkusah, Štirner smogl iztratiti te groši. Može byti tot razvod je poslědstvo jego neuměnja družiti se. On ne mogl podružiti se daže s svojej ženoj. Kogda jih groši končali se, kazalo se, že Štirner ne može zarabotyvati na žitje. Marija odjehala do Londonu daby najdti rabotu. Gody poslě, kogda jej sprašali ob jej životu s Štirnerom, ona ne mogla rěkti ničego dobrogo ob nem.

Pozdněje v 1844 (hoti data na zaglavnoj stranici 1845) javil se "Der Einzige und sein Eigenthum", izdany dostojnym izdateljstvom v Lejpcige. Avtorom byl glašen Maks Štirner. Skoro poslě pojavjenja knigi, Šmidt ostavil poziciju učitelja. Očevidno, že ne byl odstranjen od raboty, kako nektrori sut govorili. Jednako, možlivo že on běše proboval izkati poziciju učitelja pozdněje, jestli by ne čul, že kniga to sdělala nemožlivym. Kniga prodala se v kolikosti, može byti, tyseči kopij. Ni tuta, nikaka druga literaturna rabota ne prinesla Štirneru mnogo grošej.

Cenzory sut rěšili že kniga Štirnera je prěmnogo absurdna aby trebovati podtiskańja. Možlivo že oni byli pravi. Vo vsakom slučaju, kniga ne dobavila Štirneru čtitelev i obožatelev. Kniga byla prěmnogo logičnoj. Ona razrušaje tak mnogo vsego, že jej vlasnte fundaciji gybajut se.

Poslě publikaciji knigy i vslědnogo odhoda ženy, malo možemo skazati ob nem kromě že věčno trpěl on od nudže i bědy. Prěd tem, kako Maria ušla oni sut izmyslili plan zabezpečenja Berlina mlěkom iz centralnogo skladu. Oni sut smogli najdti dovoljno podavateljev mlěka, ale ne smogli najdti dovoljno spotrěbiteljev. Slědovateljno, jih dostavka veliko prěvyšala popytku. Poslě neuspěha, Štirner prividno ne vozrastil v sebe novyh komercialnyh ambicij.

On imal dodatkovu pracu raznogo roda.On pisal dlja gazet, pravil sborniki, ale zaplaty jedva dostavalo daže dlja neženjenecnoj žitja. Jego kniga pobudila něktory interes srěd literarnyh i filozofskyh ljudij i bylo napisano několiko kritičnyh prěgledov. Najvyše vidnym kritikom byl Fejerbah. Štirner odpověděl na nektroru iz toj kritiki, ale kako prědže nikogo ne privlěkl k svojim pogledam.

Poslědnje gody

V 1853 godu Štirnera dvukratno zadrživajut za dolgy. Kogda byl osvobodžen iz zatvoru, on neprěstanno prěseljal se iz jednogo žilišča do drugogo aby izběgti svojih kreditorov. Někogda on daže podal objavu v gazetu ob iskanju zajema.

V slědujučem godu on sobral nektroru kolikost grošev aby naslědovati vlastnost od jegovoj materi. Jestli by jego mati ne byla by bezumnoj, on by smogl sbirati te groši bolje neposrědno. V tečenju poslědnjih několikih lět jego životu, imaja finansovu podpory, on je žil komfortno. Kako on provodil poslědnje nekoliko lět svojej žitij, my ne znajemo, kromě togo že on vsegda byl gotovy ustno opisyvati svoju filozofiju.

V 1856 godu, v vozrastu 50 lět, on umrl dost neočekyvano od zaraženja krvi koje bylo poradžano karbunkulom na jegovom hrebetu.