Wp/isv/Maks Štirner
 | |
| Rodil se | něm.: Johann Caspar Schmidt 25 oktobra 1806 Bajrojt, Kralevstvo Bavarija |
|---|---|
| Umrl | 26 junija 1856 (v vozrastu 49 lět) Berlin, Prusija, Neměčska Konfederacija |
| Alma mater | Berlinsky Universitet (1828) Universitet Erlangena - Nurnberga (1829) Kjonigsbergsky Universitet (1833) |
| Rod dějateljnosti | filozof, prěkladatelj, pisatelj, prosvětitelj, učitelj gimnazije |
| Značne tvorby | Jedinstveny i Jego Vlastničstvo (ang.: The Unique and Its Property, (něm.: Der Einzige und sein Eigentum) |
| Škola/tradicija | Egoizm, anarho-individualizm, anti-fundamentalizm, anarho-egoizm |
| Glavne interesy | Egoizm, etika, ontologija, pedagogija, filozofija historije, filozofija religije, filozofija obrazovanja, teorija vlastničstva, psihologija, teorija cěnnosti, filozofija ljubovi, dialektika |
| Titul | professor filozofije |
| Podpis | |
 | |
Maks Štirner (něm.: Max Stirner), ime pri rodženju Johann Kaspar Šmidt (něm.: Johann Caspar Schmidt; 25 oktobra 1806, Bajrojt, Němcija - 25 junija 1856, Berlin, Němcija) byl němečsky filozof. Štirner često vidi se kako jedin iz prědteč nihilizma, egzistencializma, psihoanalitičnoj teorije, postmodernizma i individualističnogo anarhizma.
Glavna tvorba Štirnera, Jedinstveny i Jego Vlastničstvo byla vprvo opublikovana v 1844 v Lejpcigu i odtogda pojavila se vo množstvah izdanij i prěkladov.
Psevdonim
[edit | edit source]Prězvišče "Štirner" od němečskogo Stirn – "čelo", Johann Kaspar Šmidt dobyl od prijateljev za svoje vysoko čelo. Poslědstveno tak jego sut zvali v krugu drugov i prijateljev, a tako že on počel podpisyvati svoje pečetne tvorby.
Biografija
[edit | edit source]Oskudne fakty ob životu Maksa Štirnera je sobral Džon Henri Makkej i opublikoval v "“Max Stirner. Sein Leben und sein Werk.” (Tretje izdanje, Berlin, 1914.)
Dětinstvo i mladost
[edit | edit source]Pravdivo ime Maksa Štirnera bylo Johann Kaspar Šmidt. On je rodil se vo Bajrojtu, gradu najvyše znanom po jego svezku s Rihardom Wagnerom. On byl jedinstvenym synom flejtotvoritelja, ktory umrl polgoda poslě narodženja syna. Dva roka pozdněje vdova omužila se s aptekarem, s ktorym ona konečno osadila se v Kulmu (Chełmno). Kogda Johannu Kasparu bylo dvanadset lět, on vratil se vo Bajrojt vo školu. Vo školě obyčajno byl srěd lěpšego četvrta studentov, ale to dosegal s pomočju privatnyh pouk. On ne byl nikakym prědčasnym genijem.
Kogda mladomu Štirneru bylo dvadeset rokov, on vstupil do Universiteta Berlina. Jego učiteljami tam byli bliz vsi dostojnymi mužami. Osoblivo trěba izznačiti Šlejermahera i Hegelja, pod vodstvom ktoryh, vo svoj prvy semestr, on izučal odpovědno etiku i filozofiju religije. Teologiju on izučal pod Neanderom, velikym crkovnym historikom, a klasičnu filozofiju pod Bjokom.
Poslě dvoh rokov v Berlinu, Šmidt obučal se semestr v Erlangenu. Lětom 1829 roka sovršil putovanje po Němciji. Prividno, jego mati iměla možlivost pomagati finansovo. On zaregistroval se v Universitetu Königsberga, ale zapravdu na lekcije tam ne hodil. On žil so svojeju materju v Kulmu rok. Možlivo togda jej mentalna hvoroba projavila se vprvo. V 1830 Šmidt, prěbyvajuči v Königsbergu, byl izpuščany od vojinskoj služby, ibo byl fizično negodny. V 1832 roku, v vozrastu 26 rokov, vozobnovil obučenje vo Berlinu. V 1834 roku on ostavil universitet, ne poprobovavši dobyti naučnu stupenj Doktora Filozofije. Togda kako i tutčas naučna stupenj doktora iměla veliko značenje v Němciji.
On podal zajavjenje na licenciju dlja učenja starših klasov gimnazije ili školy prigotovjenja. Ačekoli jego ekzamenacija ne byla idealna, jemu sut izdali licenziju, zajedno s ukazanjem popraviti nedostatky. Bez obzira na to, že jego sut ne prosili ob vslědnoj ekzamenaciji po matematikě, historiji filozofije i drugyh jego slabyh prědmetov, on svědomo obračal se k izučenju tutyh disciplin.
V 1837 otčim Šmidta umrl i mlady hlapec pojehal v Kulm. Jego mati, vpolně obezuměvši, vprvo pojehala do psihiatričnoj boljnice, a poslě togo do privatnogo sanatorija.
V tom že samom roku mlady Šmidt ženil se na Klarě Kunigunde Burtz, nezakonnoj vnučkě jego minuloj gospodynje iz Berlinu. On znal Klaru priblizno pet rokov. Devet měsecev poslě svatby, jego žena umrla zajedno s nerodženym dětetom.
Dorastla žitja
[edit | edit source]Prěd svatboju Šmidt daval lekcije po Latinskomu jezyku na proteženju jednogo i pol roka v tehničnoj gimnaziji v Berlinu, kako probny učitelj, bez prijema grošev za svoju rabotu. I toliko v oktobru 1839, rok poslě smrti svojej ženy, on iziskal poziciju z zaplatoju. Do togo momenta tutoj egoist obučal se i daval lekcije svědomo bez kakogo-libo odplačanja.
Šmidt nikogda ne daval lekcij za zaplatu v nikakom državnom učilišču. Jego jedinovoju odplačivajemoju pozicijeju učitelja byla v Berlinskoj privatnoj školě dlja děvčin. Jego prědmetami byli Němečsky jezyk i literatura.
Možemo byti uvěrjeni, že učenje ne zajmalo jego razum cělkom. On byl vyše zainteresovan idejami, ktore cirkulovali vo krčmě držanoj Jakobom Hippelom.
Krug ljudij, ktori tam sbirali se, ače ne byl kakym-libo družstvom ili klubom, jednako byl dostatočno sjedinjeny aby imati ime. Die Freien – Svobodni, tako on byl nazvan. Srěd jego važnyh členov byli brati Bruno i Edgar Bauer. Bruno Bauer byl važnym liderom Kritikov, – grupy filozofičnyh liberalov. Někogda byl profesorom teologije v Bonně, on utratil poziciju vslěd novosti jego pogledov. On utvrdžal, napriklad, že Seneka byl osnovatelj hristijanstva. Jego nazyvali Volterom modernoj Němcije. Drugym členom grupy byl anarhično-naklonjeny Ludwig Bulj, dobro znany kako prěvoditelj.
Različni členi Svobodnyh ne imali kakyh-libo občinnyh idealov. Oni vsi byli glavno liberalni vo svojih pogledah, jednako poněkogda lětali iskry vo vrěme jih besěd. Jednako ne vse vrěme oni sporili, bylo takože mnogo izpitja alkohola i igr vo karty. Srěd tyh ljudij, kako i prěd v universitetu, Johann Kaspar Šmidt byl često imenovan Maks Štirner. To ime věrojetno on dobyl vslěd jego vysokogo čela. Koliko znano nam, Šmidt ne imal ličnyh neprijateljev a takože blizkyh drugov.
Gledeči na jego harakter, Makkej govori nam, že on byl osoboju oddaljenoj i imal čutlivy nrav. On byl člověkom bez zavisti i bez osoblivoj gordosti. On byl uměrjeny v svojih nudžah, jedino izključenje – jemu zadovaljali dobre cigary.
V 1841 pojavila se prva rabota podpisana "Stirner", to byla kritika jednoj iz knig Bruno Bauera. V naslědnom godu Štirner piše članky za Rheinische Zeitung v ktoryh primětno jego čuvstvo ironije. V jednom iz jego glavnyh esejah on glasil, že v obrazovanju najvažno dělo jest razvivanje ličnostnoj, osobnostnoj individualnosti. Unikalnost už byla glavnoj čestnostju za Štirnera.
Srěd 'Svobodnyh' Štirner strětl se s Marijej Dehenhardt. Ona prijehala do Berlinu 'aby žiti svoje vlastno žitje'. Gutzkow byl Ibsenom togo vrěmeni, propovědoval emancipaciju žen, od čego mnoge děvčiny odjehali od svojih domov. V 1843, kogda Štirner imal 37 rokov i Marije bylo 25, oni sut oženili se. Dva i pol goda poslě oni razvedli se. Myslimo, to stalo se od togo, že Marija naslědila značnu sumu grošev. Ačekoli Makkej nam govori ob jego prostyh vkusah, Štirner smogl iztratiti te groši. Može byti toj razvod je poslědstvo jego neuměnja družiti. On ne mogl podružiti se daže s svojeju ženoju. Kogda jih groši končali se, kazalo se, že Štirner ne može zarabotyvati na žitje. Marija odjehala do Londonu daby najdti rabotu. Gody poslě, kogda jej sprašali ob jej životu s Štirnerom, ona ne mogla rěkti ničego dobrogo o njem.
Pozdněje v 1844 (hoti data na zaglavnoj stranici 1845) javil se «Jedinstveny i Jego Vlastničstvo» (něm. «Der Einzige und sein Eigenthum»), izdany dostojnym izdateljstvom v Lejpcige. Avtorom byl glašen Maks Štirner. Skoro poslě pojavjenja knigy, Šmidt ostavil poziciju učitelja. Očevidno, že ne byl odstranjen od raboty, kako něktori sut govorili. Jednako, možlivo že on by proboval iskati poziciju učitelja pozdněje, ako li by ne čul, že kniga to sdělala nemožlivym. Kniga prodala se v kolikosti, može byti, tyseči kopij. Ni tuta, nikaka druga literaturna tvorba ne prinesla Štirneru mnogo grošev.
Cenzori sut rěšili že kniga Štirnera je prěmnogo absurdna aby trěbovati podtiskanja. Možlivo že oni byli pravi. Vo vsakom slučaju, kniga ne dobavila Štirneru čitateljev i obožateljev. Kniga byla prěmnogo logičnoju. Ona razrušaje tak mnogo vsego, že jej vlastne fundaciji gybajut se.
Poslě publikaciji knigy i vslědnogo odhoda ženy, malo možemo skazati o njem pomimo togo, že on věčno trpěl on od nudže i bědy. Prěd tym, kako Marija ušla oni sut izmyslili plan zabezpečenja Berlina mlěkom iz centralnogo skladu. Oni sut smogli najdti dovoljno podavateljev mlěka, ale ne smogli najdti dovoljno spotrěbiteljev. Slědovateljno, jih dostavka veliko prěvyšala popytku. Poslě neuspěha, Štirner prividno ne vozrastil v sebe novyh komercialnyh ambicij.
On imal dodatočnu pracu raznogo roda. On pisal dlja gazet, pravil sborniky, ale zaplaty jedva dostavalo daže za neženjenečnogo životu. Jego kniga pobudila něktory interes srěd literaturnyh i filozofskyh ljudij i bylo napisano několiko kritičnyh prěgledov. Najvyše vidnym kritikom byl Fejerbah. Štirner odpovědal na něktoru iz toj kritiki, ale kako i prěd, nikogo ne privlěkl k svojim pogledam.
Poslědnje gody
[edit | edit source]V 1853 godu Štirnera dvukratno zadrživajut za dolgy. Kogda byl osvobodžen iz zatvoru, on neprěstanno prěseljal se iz jednogo žilišča do drugogo aby izběgti svojih kreditorov. Někogda on daže podal objavu v gazetu ob iskanju zajema.
V slědujučem godu on sobral nektroru kolikost grošev aby naslědovati vlastnost od jegovoj materi. Ako li by jego mati ne byla by bezumnoju, on by smogl sbirati te groši bolje neposrědno. V tečenju poslědnjih několikyh lět jego životu, imajuči finansovu podporu, on je žil komfortno. Kako on provodil poslědnje nekoliko lět svojego života, my ne znajemo, pomimo togo že on vsegda byl gotovy ustno opisyvati svoju filozofiju.
V 1856 godu, v vozrastu 50 lět, on umrl dostatočno neočekyvano od zaraženja krvi, ktoro bylo poradžano karbunkulom na jegovom hrebetu.
Jedinstveny i Jego Vlastničstvo
[edit | edit source]Glavny tvor Štirnera, «Jedinstveny i Jego Vlastničstvo» (Der Einzige und sein Eigentum), je pojavila se v Lejpcigu v oktobru 1844, ale rok publikacije byl ukazan kako 1845.
Kniga proglašaje, že vse religije i ideologije sut osnovane na pustyh koncepcijah. To že samo odnosi se k institutam spoločenstva, ktore pretendujut na vlast nad ličnostju, kako napriklad državna vlada, zakon, crkov, sistema obrazovanja, universitety.
Prěklad vvoda knigy Maksa Štirnera Jedinstveny i Jego Vlastničstvo na medžuslovjansky jezyk:
I čto toliko ne povinno byti mojim dělom! Prěd vsem, dělo dobra, potom dělo Božje, dělo ljudstva, pravdy, svobody, člověčnosti, spravědlivosti; dalje, dělo mojego naroda, mojego kneza, mojej otčiny; nakonec navet dělo mojego razuma i tyseči drugyh děl. Toliko moje sobstvenovlastne stvari nikogda ne povinne byti mojim dělom. “Proč gnati egoista, ktory mysli jedino o sobě!”
Davajte pogledajemo, kako oni postupajut so svojim dělom, te, zaradi ktoryh my povinni truditi se, žrtvovati soboju i byti polnymi entuziazma.
Vy jeste sposobni podrobno povědati o Bogu, ibo vy jeste izučali “glubiny božstvenosti” na proteženju tysečij lět i jeste zaglednuli v jej srdce, tako čto vy, věrojetno, smožete povědati nam o tom, kako samy Bog postupaje s “dělom Božjim”, ktoromu nas prizyvajut služiti. Vy takože ne skryvajete dějanij Božjih. Tako i v čem jest jego dělo? Dělaje li on čudže dělo, dělo pravdy ili ljubovi, svojim sobstvenovlastnym, kako on očekyvaje od nas?
Vy běsite se od takogo nedorazuměnja, i vy informujete nas, že dělo Boga i jest dělo pravdy i ljubvi, ale to nemožlivo nazvati čudžim za njego, ibo sam Bog jest pravda i ljubov. Vy běsite se od prědpoloženja, že Bog može spodobiti se nam, bědnym črvjakam, izdavajuči čudže dělo za svoje sobstvenovlastno. “Povinen li Bog dbati nad dělom pravdy, ako li on sam ne jest pravda?” On dbaje jedino nad svojim dělom, ale ibo on jest vse vo vsem, to znači vsečto jest jego dělo! Ale my, my ne jesmo vse vo vsem i naše dělo jest malo i prězrěno, i tomu jesmo povinni “služiti vysšemu dělu”. – Tutčas je jasno, že Bog dbaje jedino o svojem, zajmaje se jedino soboju, mysli jedino o sebe I prigledaje jedino za soboju. Běda tomu, čto jemu ne je ugodno. On ne služi ničemu vysšemu I zadovaljaje jedino sebe. Jego dělo jest dělo čisto egoistično.
I kak dělo obstajaje s ljudstvom, čije dělo jesmo povinni izdělati svojim? Može byti, jego dělo jest dělo drugogo? I može byti ljudstvo služi vysšemu dělu? Ne, ljudstvo vidi toliko sebe, hoče zajmati se jedino soboju, ljudstvo samo jest svoje sobstvenovlastno dělo. Aby ono razvivalo se, ono dozvoljaje ljudam boriti se na jego službě, a kogda oni dosegnut togo, čto je potrěbno ljudstvu, ono v znak blagodarnosti izkydaje jih v lajnu jamu historije. Ne javjaje se li dělo ljudstva čisto egoističnym dělom?
Mně sovsim ne je potrěbno dokazyvati, že vsečto, ktoro nam probuje navezati svoje dělo, dbaje jedino o sobě, a ne o nas, toliko o svojem blagostanju, ne o našem. Sami pogledajte na vse ostalo. Hočut li pravda, svoboda, člověčnost, spravědlivost něčto ino než aby vy byste myslili o njih entuziastično i služili jim?
Oni vse izključiteljno dobro živut, kogda jih usrdno čtet. Pogledajte na naciju, ktoru obranjajut oddani patrioti. Patrioti pogynajut v krvavyh bitvah ili v borbě s gladom i nudžeju; čto ob tutom govori nacija? S gnojem tutyh trupov nacija stavaje “сvětučeju nacijeju”. Oddělni individi sut pogynuli za “veliko dělo nacije”, a nacija posylaje jim v slěd slova blagodarnosti – i dobyvaje od togo korist. Ja by nazval to vysokokoristny egoizm.
Pogledajte na Sultana, ktory tak ljubovno dbaje o “svojih”. Ne jest li on sama bezkorist v čistom vidu, ne žrtvuje li on soboju časinu za časinoju zaradi svojih? Da, samorazumno, zaradi “svojih”. Probujte hot by jedin raz pokazati sebe ne kak jegovogo, ale kako sebe samogo; za to, že vy izběžite jego egoizma, budete odpraviti se v jego temnicu. Sultan je osnoval svoje dělo jedino na sobě; on je za sebe vse vo vsem i je jedinstveny, i on ne trpi nikogo kto osměljaje se ne byti jego vlastnostju.
I vy ne budete naučiti se na tutyh blěskivyh priměrah, že egoist uspěvaje lěpje vsego? Ja, so svojego boka, uču se u njih i vměsto bezkoristnoj služby tutym velikym egoistam, ja preferoval byh sam byti egoistom.
Bog i člověčstvo sut osnovali svoje dělo na ničem, na ničem pomimo samyh sobě. Ja takože osnovyvaju svoje dělo na sobě. Tutoj Ja, ktory, kako i Bog, jesm ničto od vsih inyh, tutoj Ja, ktory jesm za mene vse, tutoj Ja, ktory jesm Jedinstveny.
Ako li Bog, ako li člověčstvo, kako vy utvrdžajete, imaje v sobě dost sodržanja, aby byti vsem za samyh sebe, togda mně už točno jego ne bude nedostavati i mně i bude potrěbno žaliti se o svojej “pustotě”. Ja jesm ničto v smyslu pustoty, ale ja jesm tvorčje ničto, ničto, iz ktorogo ja sam tvorju vse kak tvorec.
Nehaj izgyne togda každo dělo, ktoro je ne cělkom moje. Vy myslite, že, prinajmenje, dělo dobra je povinno byti mojim dělom? I ktoro jest dobro i ktoro jest zlo? Ja jesm svoje sobstvenovlastno dělo, ne jesm dobry i ne jesm zly. Ni jedno iz njih ne imaje za mene nikakogo smyslu.
Božsko - je dělo Boga, člověčsko dělo - dělo ljudstva. Moje dělo ne je ni božsko, ni člověčsko. Moe dělo ne je dělo dobra, pravdy, spravědlivosti, svobody, i t.d. Ono je jedino moje dělo i ne je generalno dělo, ibo ono je unikalno, kako i Ja jesm Jedinstveny.
Za mene, ne jestvuje ničego vyše mene!
Iztočniky
[edit | edit source]Tuty članok imaje prěvod iz članka «Max Stirner» na anglijskom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).
Tuty članok imaje prěvod iz članka «Макс Штирнер» na russkom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).
