Wp/isv/Muzika
Muzika (od davnogreč.: μουσική) jest vid umětnosti, v ktorom oprěděljenym obrazom organizovane zvuky koristajut se dlja stvorjenja něktoroj kombinacije formy, harmonije, melodije, ritma abo inakogo izraznogo sodržanja. Prijeto jest obče mněnje, že muzika jest kulturnoju universalijeju, prisutnoju vo vsih člověčjih družstvah. Jej izznačenja značno različajut se po sodržanju i podhodu. Izslědovatelji priznajut, že muzika izznačaje se několikymi konkretnymi elementami (vyšinoju, tembrom, trvanjem, formoju i dr.), jednako soglasje odnosno jih izznačenij ne istnuje. Tvorjenje muziky obyčno podrazděljaje se na kompoziciju, improvizaciju i izpolnjenje, v to vrěme kak različne aspekty muzikalnoj umětnosti izučajut se v ramkah akademičskyh disciplin (napriklad, muzikologije i teorije muziky), kritiky, filozofije i psihologije. Izpolnjenje muziky može provodžati se s koristanjem širokogo spektra instrumentov, vključajuči glas dlja pěvanja.
V něktoryh muzikalnyh směrah izpolnjenje i složenje muziky može byti v toj ili inakoj měrě improvizovanym. Muzika može byti sostavjena, sekvenirovana abo inym obrazom stvorjena dlja neprěmogo reprodukovanja mehaničnym abo elektroničnym sposobom, napriklad, s pomočju muzikalnoj škatulky, šarmankoju abo softvera dlja raboty s digitalnym zvukom na kompjuteru. Muzika izpolnjaje se v publičnyh i privatnyh prostranstvah, a takože na takyh sobytjah kak festivaly i koncerty. Kromě togo, ona može izstupati muzikalnym suprovodženjem abo saundtrekom k filmu, telešou, operě abo videoigrě. Reprodukovanje muziky jest osnovna funkcija prěnosnogo audioprěigravača i CD-prěigravača, a takože universalna črta radio i smartfonov.
Kromě prosto veseljanja, muzika često igraje ključnu rolju v publičnyh sobytjah, religioznyh ritualah, prěhodnyh obredah, prazdnovanjah i kulturnyh iventah. Muzikalna industrija vključaje avtorov pěsnej, kompozitorov, pěvcev, instrumentalistov, zvukorežiserov, producentov, organizatorov putovanij, distributorov muzikalnyh instrumentov, priborov i partitur. Kompozicije, izstupjenja i muzikalne zapisy ocěnjajut i analizujut muzikalni kritiki, muzikalni žurnalisti i muzikologi, a takože ljubitelji.
Historija termina
[edit | edit source]Grečsko slovo «μουσική» prědstavjaje soboju prilagateljno ime ženskogo roda. Žensky rod objasnjaje se jego dogovorjenjem s imennikami ženskogo roda davnogreč. τέχνη (remeslo, profesionalna dějateljnost muz, sr. pozdnějše «tehnika») abo greč. ἐπιστήμη (musičeska nauka, znanje prědmetov božskoj dějateljnosti muz). Pozdněje prilagateljno ime μουσική substantivizovano, v Drěvnem Rimě slovo musica izznačaje se i v funkciji prilagatelnogo imeni (ženskogo roda, napriklad, v slovokombinacije ars musica) i kak imennik (muzika).
V russkov literaturnom jezyku XIX věka utvrdilo se udarjenje na prvy slog — «му́зыка», hot u Puškina i (pozdněje) u kučkistov strěčaje se arhaično udarjenje na vtorom slogu — «музы́ка».
V davnorusskom jezyku nadalje do XVIII věka v takom že značenju koristalo se slovo мусики́я (od greč. μουσική) i derivaty, napriklad, prilagateljno ime «мусикийский», kak v trudu Nikolaja Dileckogo «Gramatika pěvanja musikijskogo». Rědko prilagateljno ime «musikijsky» priměnjaje se dlja stylizaciji pod arhaiku i v literaturnyh složenjah XIX věka, napriklad, «musikijske orudja» (to jest muzikalni instrumenty) u N. V. Gogolja v esej «Žitje».