Wp/isv/Zoologija

Zoologija (iz davnogrěčskogo: ζῷον, zōion — «životina», i λόγος, logos — «znanje», «nauka»)^[1] jest naučno izslědovanje životin. Prědmet jejnogo izslědovanja vključaje anatomiju, embriologiju, klasifikaciju, navyky i razprědělenije vsih životin, i živyh, i izumrělyh, a takože kako one vzajemodějstvujut so svojimi ekosistemami.^[2] Zoologija jest jedna iz glavnyh větv biologie.

Historija

Davnost

Hoti ljudi vsegda byli zainteresovani v prirodnoj historiji životin okolo njih i koristali tuto znanje za priručevanje něktoryh vidov, formalno, zoologične izslědovanja jest možlivo mněvati proishodečimi iz děl Aristotelja. V 4. věku prěd n. e. on gledal na životiny kako na žive organizmy, izslědoval jihnu strukturu, razvoj i vitalne javjenija. On razděljal jih v dvě grupy: životiny s krovju, ekvivalentne našemu konceptu vertebratov, i životiny bez krvi — invertebrati. On provedl dva lěta na Lesbosu, observujuči i opisujuči životiny i rastliny.^[3]

Četyristo lět pozdněje, rimsky doktor Galen izskryval životiny za izslědovanije jih anatomije i funkcij raznyh čestij, zatože izskryvanje ljudskyh těl bylo zabranjeno v tamtom času. To jego jest privedlo k něktorym ložnym zaključenjam, ale podčas mnogyh věkov mněvalo jest heretičnym osparjati jego pogledy.

Srědnjevěčje i islamska nauka

V postklaasičnu epohu, iztočna nauka i medicina sut byli najvěčše na světu, integrujuči koncepty iz Drěvnoj Grěcije, Rima, Mesopotamije i Persije. V 13. věku Алберт Великий (Albertus Magnus)Albertus Magnus (Albert Veliky) napisal komentarije i parafrazy vsih děl Aristotelja; jego knigy o botanikě, zoologije i mineralah vklučali sut informaciju iz drěvnyh iztočnikov, ale takože rezuljaty jego vlastnyh izslědovanij.

Ranny pionjer byl Конрад Геснер (Conrad Gessner)Conrad Gessner, čija monumentalna enciklopedija životin «Historia animalium» v 4500 stranicah jest byla opublikovana v četyreh tomah medžu 1551 i 1558 lětami.^[4]

Renesans i rano moderno vrěme

V epohy Renesansa i rannjego modernogo vrěmena, zoologična dumka byla revolucionizovana v Evropě obnovjenym interesom k empirizmu i odkrytju mnogih novih organizmov. Vidne v tutom dviženiju sut byti Андреас Везалий (Andreas Vesalius)Andreas Vesalius (Andreas Vezalij) i Вилиjам Харви (William Harvey)William Harvey (Vilijam Harvi), ktori koristali eksperimentovanje i pažljivo nabljudenije v fiziologiji, i naturalisty kako Карл Линней (Carl Linnaeus)Carl Linnaeus (Karl Linnej), Жан-Батист Ламарк (Jean-Baptiste Lamarck)Jean-Baptiste Lamarck (Žan-Batist Lamark) i Жорж-Луи Леклер, граф де Бюффон (Georges-Louis Leclerc, Comte de Buffon)Georges-Louis Leclerc, Comte de Buffon (Žorž-Lui Lekler, graf de Bjuffon), ktori počeli klasifikovati raznorodnost života.

Антони ван Лjовенхук (Antonie van Leeuwenhoek)Antonie van Leeuwenhoek (Antoni van Ljovenhuk) sdělal pionirsko dělo v mikroskopiji i odkryl prědže neznany svět mikroorganizmov, zakladajuči osnovy teorije kletky. Observacije van Leeuwenhoekaван Лjовенхука sut byli potvrdžene Robertom HukomРобертом Хуком.

18.–19. věk: Darvinova revolucija

Naturalisti-izslědovateli kako Александр фон Гумбольдт (Alexander von Humboldt)Alexander von Humboldt (Aleksandr fon Gumboldt) izslědovali vzajemodějstvo medžu organizmami i jih obsrědjem, zakladajuči osnovy biogeografije, ekologije i etologije.

V 1859 roku Чарлз Дарвин (Charles Darwin)Charles Darwin (Čarlz Darvin) opublikoval svoju teoriju evolucije prěz prirodny odbor, v ktoroj položil teoriju organičnoj evolucije na novu osnovu, poznavajuči procesy prěz ktore ona može se činiti, i prědstavjajuči observacionne dokazy, čto se sdělalo. Teorija DarwinДарвина byla brzo prijeta naučnoju spoločnostju i skoro stala centralnoju aksiomoju brzo razvivajučej se nauky biologije.^[5]

Osnova modernoj genetiky se začala s rabotami Gregora Mendelja o grahu v 1865 roku, hoti značenje jego raboty ne bylo ocěnjeno v tamtom časy.^[6]

20. věk: molekularna biologija

S iznalezom dvuhspiralnoj struktury molekuly DNK Francisom CrickomФренсисом Криком, Jamesom WatsonomДжеймсом Уотсоном (James Watson) i Розалинд Франклин (Rosalind Franklin)Rosalind Franklin v 1953 roku,^[7] odkryla se oblast molekularnoj biologije, veduči k razvoju kletočnoj biologije, razvojnoj biologije i molekularnoj genetiky. Izslědovanje sistematiky bylo transformovano, ako sekvenciranje DNK izjasnilo měru rodstvenosti medžu različnymi organizmami.

Oblasti zoologije

Zoologija jest podrazděljena na mnogo subdisciplin. Medžu njimi sut:

Sistematika i taksonomija — klasifikacija i nomenklatura životin
Morfologija — izslědovanje form i struktury životin
Fiziologija — izslědovanje funkcij organov i sistem
Etologija — izslědovanje povedenja životin
Ekologija — vzajemodějstvo životin s okoliceju
Embriologija — izslědovanje razvitija živogo organizma
Paleozoologija — izslědovanje izumrělyh životin črěz fosilne nahodky
Biogeografija — razprědělenje životin po geografičnyh oblasteh
Genetika i evolucijnna biologija

Klasifikacija životinj

Vid može byti oprěděleny kako največša skupina organizmov, v ktoroj dva jedinca prikladnogo pola mogut produkovati plodovito potomstvo; okolo 1,5 miliona vidov životin sut byli opisane i ocěnjuje se, že až 8 milijonov vidov životin može jestvovati.^[8]

Sučasna biologična klasifikacija imaje svoje korěnje v rabotah Карла Линнея (Carl Linnaeus)Karla Linneja (Carl Linnaeus), ktory grupoval vidy suglasno občim fizičnym harakateristikam. Tute grupovanija sut byti revizovane za povyšenje suglasnosti s darvinskym principom občego prědka. Molekularna filogenetika, ktora koristaje poslědnosti nukleinovyh kyslin kako dane, jest prošla mnoge nedavne revizije.

Zoologija i obsrědinove problemy

Zoologija igraje vitaljnu rolju v borbě s sučasnymi obsrědinovymi izzovami, vklučno klimatičnyh izměn, uniščenije stanišča i izumiranje vidov. Izslědovanjem raznoobraznosti životin i vzajemodějstv ekosistem, zoologi formujut strategije ohrany prirody i zaklad obnovjenja ekosistem.

Iztočniky

↑ "Zoology". Online Etymology Dictionary. Data dostupa: 1 januara 2024.
↑ Campbell, Neil A. (2008). Biology. Pearson. ISBN 978-0-321-54325-7.
↑ Leroi, Armand Marie (2014). The Lagoon: How Aristotle Invented Science. Bloomsbury. ISBN 978-1-4088-3622-4.
↑ Gessner, Conrad (1551). Historia animalium. Froschauer.
↑ Darwin, Charles (1859). On the Origin of Species. John Murray.
↑ Mendel, Gregor (1866). "Versuche über Pflanzenhybriden". Verhandlungen des naturforschenden Vereines in Brünn. 4: 3–47.
↑ Watson, J. D.; Crick, F. H. C. (1953). "Molecular Structure of Nucleic Acids". Nature. 171: 737–738.
↑ Mora, Camilo (2011). "How Many Species Are There on Earth and in the Ocean?". PLOS Biology. 9 (8).

Gledite takože

[1] "Zoology". Online Etymology Dictionary. Data dostupa: 1 januara 2024.

[2] Campbell, Neil A. (2008). Biology. Pearson. ISBN 978-0-321-54325-7.

[3] Leroi, Armand Marie (2014). The Lagoon: How Aristotle Invented Science. Bloomsbury. ISBN 978-1-4088-3622-4.

[4] Gessner, Conrad (1551). Historia animalium. Froschauer.

[5] Darwin, Charles (1859). On the Origin of Species. John Murray.

[6] Mendel, Gregor (1866). "Versuche über Pflanzenhybriden". Verhandlungen des naturforschenden Vereines in Brünn. 4: 3–47.

[7] Watson, J. D.; Crick, F. H. C. (1953). "Molecular Structure of Nucleic Acids". Nature. 171: 737–738.

[8] Mora, Camilo (2011). "How Many Species Are There on Earth and in the Ocean?". PLOS Biology. 9 (8).

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]