Wp/isv/Zoologija
Zoologija (iz davnogrěčskogo: ζῷον, zōion — «životina», i λόγος, logos — «znanje», «nauka»)[1] jest naučno izslědovanje životin. Prědmet jejnogo izslědovanja vključaje anatomiju, embriologiju, klasifikaciju, navyky i razprědělenije vsih životin, i živyh, i izumrělyh, a takože kako one vzajemodějstvujut so svojimi ekosistemami.[2] Zoologija jest jedna iz glavnyh větv biologie.
Historija
Davnost
Hoti ljudi vsegda byli zainteresovani v prirodnoj historiji životin okolo njih i koristali tuto znanje za priručevanje něktoryh vidov, formalno, zoologične izslědovanja jest možlivo mněvati proishodečimi iz děl Aristotelja. V 4. věku prěd n. e. on gledal na životiny kako na žive organizmy, izslědoval jihnu strukturu, razvoj i vitalne javjenija. On razděljal jih v dvě grupy: životiny s krovju, ekvivalentne našemu konceptu vertebratov, i životiny bez krvi — invertebrati. On provedl dva lěta na Lesbosu, observujuči i opisujuči životiny i rastliny.[3]
Četyristo lět pozdněje, rimsky doktor Galen izskryval životiny za izslědovanije jih anatomije i funkcij raznyh čestij, zatože izskryvanje ljudskyh těl bylo zabranjeno v tamtom času. To jego jest privedlo k něktorym ložnym zaključenjam, ale podčas mnogyh věkov mněvalo jest heretičnym osparjati jego pogledy.
Srědnjevěčje i islamska nauka
V postklaasičnu epohu, iztočna nauka i medicina sut byli najvěčše na světu, integrujuči koncepty iz Drěvnoj Grěcije, Rima, Mesopotamije i Persije. V 13. věku Алберт Великий (Albertus Magnus)Albertus Magnus (Albert Veliky) napisal komentarije i parafrazy vsih děl Aristotelja; jego knigy o botanikě, zoologije i mineralah vklučali sut informaciju iz drěvnyh iztočnikov, ale takože rezuljaty jego vlastnyh izslědovanij.
Ranny pionjer byl Конрад Геснер (Conrad Gessner)Conrad Gessner, čija monumentalna enciklopedija životin «Historia animalium» v 4500 stranicah jest byla opublikovana v četyreh tomah medžu 1551 i 1558 lětami.[4]
Renesans i rano moderno vrěme
V epohy Renesansa i rannjego modernogo vrěmena, zoologična dumka byla revolucionizovana v Evropě obnovjenym interesom k empirizmu i odkrytju mnogih novih organizmov. Vidne v tutom dviženiju sut byti Андреас Везалий (Andreas Vesalius)Andreas Vesalius (Andreas Vezalij) i Вилиjам Харви (William Harvey)William Harvey (Vilijam Harvi), ktori koristali eksperimentovanje i pažljivo nabljudenije v fiziologiji, i naturalisty kako Карл Линней (Carl Linnaeus)Carl Linnaeus (Karl Linnej), Жан-Батист Ламарк (Jean-Baptiste Lamarck)Jean-Baptiste Lamarck (Žan-Batist Lamark) i Жорж-Луи Леклер, граф де Бюффон (Georges-Louis Leclerc, Comte de Buffon)Georges-Louis Leclerc, Comte de Buffon (Žorž-Lui Lekler, graf de Bjuffon), ktori počeli klasifikovati raznorodnost života.
Антони ван Лjовенхук (Antonie van Leeuwenhoek)Antonie van Leeuwenhoek (Antoni van Ljovenhuk) sdělal pionirsko dělo v mikroskopiji i odkryl prědže neznany svět mikroorganizmov, zakladajuči osnovy teorije kletky. Observacije van Leeuwenhoekaван Лjовенхука sut byli potvrdžene Robertom HukomРобертом Хуком.
18.–19. věk: Darvinova revolucija
Naturalisti-izslědovateli kako Александр фон Гумбольдт (Alexander von Humboldt)Alexander von Humboldt (Aleksandr fon Gumboldt) izslědovali vzajemodějstvo medžu organizmami i jih obsrědjem, zakladajuči osnovy biogeografije, ekologije i etologije.
V 1859 roku Чарлз Дарвин (Charles Darwin)Charles Darwin (Čarlz Darvin) opublikoval svoju teoriju evolucije prěz prirodny odbor, v ktoroj položil teoriju organičnoj evolucije na novu osnovu, poznavajuči procesy prěz ktore ona može se činiti, i prědstavjajuči observacionne dokazy, čto se sdělalo. Teorija DarwinДарвина byla brzo prijeta naučnoju spoločnostju i skoro stala centralnoju aksiomoju brzo razvivajučej se nauky biologije.[5]
Osnova modernoj genetiky se začala s rabotami Gregora Mendelja o grahu v 1865 roku, hoti značenje jego raboty ne bylo ocěnjeno v tamtom časy.[6]
20. věk: molekularna biologija
S iznalezom dvuhspiralnoj struktury molekuly DNK Francisom CrickomФренсисом Криком, Jamesom WatsonomДжеймсом Уотсоном (James Watson) i Розалинд Франклин (Rosalind Franklin)Rosalind Franklin v 1953 roku,[7] odkryla se oblast molekularnoj biologije, veduči k razvoju kletočnoj biologije, razvojnoj biologije i molekularnoj genetiky. Izslědovanje sistematiky bylo transformovano, ako sekvenciranje DNK izjasnilo měru rodstvenosti medžu različnymi organizmami.
Oblasti zoologije
Zoologija jest podrazděljena na mnogo subdisciplin. Medžu njimi sut:
- Sistematika i taksonomija — klasifikacija i nomenklatura životin
- Morfologija — izslědovanje form i struktury životin
- Fiziologija — izslědovanje funkcij organov i sistem
- Etologija — izslědovanje povedenja životin
- Ekologija — vzajemodějstvo životin s okoliceju
- Embriologija — izslědovanje razvitija živogo organizma
- Paleozoologija — izslědovanje izumrělyh životin črěz fosilne nahodky
- Biogeografija — razprědělenje životin po geografičnyh oblasteh
- Genetika i evolucijnna biologija
Klasifikacija životinj
Vid može byti oprěděleny kako največša skupina organizmov, v ktoroj dva jedinca prikladnogo pola mogut produkovati plodovito potomstvo; okolo 1,5 miliona vidov životin sut byli opisane i ocěnjuje se, že až 8 milijonov vidov životin može jestvovati.[8]
Sučasna biologična klasifikacija imaje svoje korěnje v rabotah Карла Линнея (Carl Linnaeus)Karla Linneja (Carl Linnaeus), ktory grupoval vidy suglasno občim fizičnym harakateristikam. Tute grupovanija sut byti revizovane za povyšenje suglasnosti s darvinskym principom občego prědka. Molekularna filogenetika, ktora koristaje poslědnosti nukleinovyh kyslin kako dane, jest prošla mnoge nedavne revizije.
Zoologija i obsrědinove problemy
Zoologija igraje vitaljnu rolju v borbě s sučasnymi obsrědinovymi izzovami, vklučno klimatičnyh izměn, uniščenije stanišča i izumiranje vidov. Izslědovanjem raznoobraznosti životin i vzajemodějstv ekosistem, zoologi formujut strategije ohrany prirody i zaklad obnovjenja ekosistem.
Iztočniky
- ↑ "Zoology". Online Etymology Dictionary. Data dostupa: 1 januara 2024.
- ↑ Campbell, Neil A. (2008). Biology. Pearson. ISBN 978-0-321-54325-7.
- ↑ Leroi, Armand Marie (2014). The Lagoon: How Aristotle Invented Science. Bloomsbury. ISBN 978-1-4088-3622-4.
- ↑ Gessner, Conrad (1551). Historia animalium. Froschauer.
- ↑ Darwin, Charles (1859). On the Origin of Species. John Murray.
- ↑ Mendel, Gregor (1866). "Versuche über Pflanzenhybriden". Verhandlungen des naturforschenden Vereines in Brünn. 4: 3–47.
- ↑ Watson, J. D.; Crick, F. H. C. (1953). "Molecular Structure of Nucleic Acids". Nature. 171: 737–738.
- ↑ Mora, Camilo (2011). "How Many Species Are There on Earth and in the Ocean?". PLOS Biology. 9 (8).
Gledite takože
