Wp/isv/Zemjedělstvo

Zemjedělstvo (takože agrikultura od lat.: ager — polje i cultura — obrabotka, vozdělyvanje, razvodženje) jest nauka, uměnje i praktika kultivovanja zemje, izrastenja urodžajev i krmjenja životin dlja dobyvanja jedy, vlakna, biopaliva i inyh produktov, ktore koristajut se dlja poddrživanja i izlěpšenja ljudskogo žitja.^[1] Zemjedělstvo bylo ključnym faktorom v razvitju člověčskoj civilizacije, dozvolivšim ljudam prěhoditi od sbiranja i lovjenja k osědloj podobě žitja i stvorjenju gradov.

V širokom smyslu zemjedělstvo vključaje ne toliko rastlinovodstvo i životnovodstvo, ale takože lěsno gospodarstvo, rybolovstvo i pčelarstvo. Sovrěmenno zemjedělstvo koristaje vysoke tehnologije, genetično modifikovane organizmy (GMO), hemične gnojiva i pesticidy, čto dozvolilo značno povyšati urodžajnost, ale takože porodilo nove ekologične i socialne problemy.

Historija

Historija zemjedělstva jest počela tyseče lět tomu nazad. Prve svědočstva o kultivovanju rastlin datujut se priblizno 9500 godom do našej ery v regionu Plodnogo Poluměseca na Blizkom Iztoku.^[2]

Antičnost

Nezavisno od sebe, zemjedělstvo jest vozniklo v raznyh čestah světa:

Blizky Iztok: pšenica, ječmenj, grah, sočevica (okolo 9500 prěd n.e.).
Kitaj: ryž i proso (okolo 8000 prěd n.e.).
Mezoamerika: kukuruza (mais), fasolja, tykva (okolo 7000 prěd n.e.).
Andy: kartofelj, kinoa (okolo 3000 prěd n.e.).
Afrika: sorgo, jams (okolo 3000 prěd n.e.).

V neolitu ljudi sut počeli odomašnjati životin: ovce, kozy, svinje i kravy byli odomašnjene zaradi mesa, mlěka i kože.^[3] Razvoj irigacije (navodnjanja) v Mesopotamiji, Egiptu i Kitaju pozvolil značno uveličiti proizvodstvo jela i poddrživati veče naseljenja.

Srědnjevěčje

V srědnjevěčju v Evropě sistema zemjedělstva prětrpěla izměny. Vvedenje trehpoljnoj sistemy sějobrata, pluga s odvalom i homuta dlja konjev povysilo produktivnost. V islamskom světu jest odbyla se «Arabska agrarna revolucija», ktora vključala razprostranjenje novyh kultur (cukr, ryž, bavolna) i novyh tehnologij navodnjanja črěz cěly region od Španije do Indije.^[4]

Novo vrěme

Kolumbov obměn poslě 1492 goda privedl ko globalnomu prěměščenju rastlin i životin. Kultury iz Novogo Světa (kukuruza, kartofelj, batat, tomaty) sut stali važnymi produktami v Evropě, Aziji i Afrikě, dokolě pšenica, cukr i skot byli zavezene v Ameriku. Britanska agrarna revolucija v 18. i 19. stolětjah prinesla naučny podhod k selekciji skota, mehanizaciju i nove metody upravjenja zemjeju, čto jest privedlo k bezprecedentnomu rastu naseljenja.^[5]

Zelena revolucija

V 20. stolětju industrializacija zemjedělstva, iznahodženje sintetičnyh gnojiv (proces Haber-Boša) i pesticidov, a takože «Zelena revolucija» (razvitje vysokourodžajnyh sortov zrneno-žitnyh) pozvolili nakrmiti bystro rastuče naseljenje planety. Jednako že, to jest privedlo k ekologičnym problemam, takym kako zanečiščenje vody, erozija počvy i izguba bioraznorodnosti.^[6]

Odvětvy zemjedělstva

Zemjedělstvo děli se na dvě osnovne odvětvy: rastlinovodstvo i životnovodstvo.

Rastlinovodstvo

Rastlinovodstvo zajmaje se razvodženjem kulturnyh rastlin. Osnovne kategorije kultur vključajut:

Zrneno-žitne kultury: pšenica, ryž, kukuruza (mais), ječmenj, oves, žito, proso. One sostavjajut osnovu raciona člověka.
Bobove kultury: fasolj, grah, soja, sočevica. Važny izvor bělka.
Olejne kultury: soja, solncegled, raps, oliva, palma. Koristajut se dlja proizvodstva oleja.
Korenjplody i bulbaplody: kartofelj, cvekla, mrkva, maniok.
Cukrne kultury: cukrny trstnik, cukrna cvekla.
Vlaknite kultury: bavolna, len, konopja dlja proizvodstva tkanin.
Zelenina i ovoče: jabloka, banany, tomaty, kapusta i t.d.
Krmne kultury: trava, klever, lucerna dlja krmjenja skota.^[7]

Životnovodstvo

Životnovodstvo zajmaje se razvodženjem životin dlja polučanja jedlivyh produktov i syrovin. Osnovne směry:

Skotovodstvo: razvodženje goved (krav) na meso (govedina) i mlěko.
Svinovodstvo: razvodženje svinj na meso.
Ovcevodstvo i kozovodstvo: na meso, srst i mlěko.
Pticevodstvo: razvodženje kur, indykov, katok, gusev na meso i jajca.
Rybovodstvo (akvakultura): razvodženje ryb i morskyh životin v umětnyh vodojemah.
Pčelarstvo: razvodženje pčel na med i vosk.

Proizvodstvene sistemy

Jestvujut različne sistemy zemjedělstva, zaviseče od klimata, dostupnyh resursov i tehnologij.

Ekstensivno zemjedělstvo

Harakterizuje se nizkymi iztratami truda i kapitala na jedinicu plošče. Urodžajnost zavisi najglavno od prirodnoj plodnosti počvy. Priměry: pastviščno skotovodstvo na velikyh teritorijah, izrastanje zrneno-žitnyh kultur v zasušlivyh regionah.

Intensivno zemjedělstvo

Harakterizuje se vysokymi iztratami kapitala, truda, gnojiv i tehnologij na jedinicu plošče dlja polučanja maksimalnogo urodžaja. Često vključaje monokultury (razvodženje jednoj kultury na velikyh ploščah).

Organično zemjedělstvo

Sistema, ktora izključaje ili strogo ograničaje koristanje sintetičnyh gnojiv, pesticidov, regulatorov rasta i genetično modifikovanyh organizmov (GMO). Osnovyvaje se na sějobratu, kompostovanju i biologičnyh metodah borby so škodnikami dlja poddrživanja plodnosti počvy.^[8]

Rolj zemjedělstva v ekonomikě

Zemjedělstvo igraje životno važnu rolju v světovoj ekonomikě.

Zajetost: V mnogyh razvivajučih se državah v zemjedělstvu jest zajeto vyše poloviny naseljenija. V razvityh državah tutoj procent obyčno sostavjaje niže 5%, blagodare vysokoj mehanizacije.
GNP: Vklad zemjedělstva v gruby nacionalny produkt (GNP) variuje od pod 2% v bogatyh državah do nad 30% v bědnyh.
Trgovanje: Zemjedělske produkty javjajut se važnym prědmetom medžunarodnogo trgovanja.

Ekologične problemy

Zemjedělstvo imaje značno vlivanje na obsrědinu.

Izměna klimata: zemjedělstvo jest odpovědno za značnu čest emisije tepličnyh gazov (metan ot skota, oksid azota od gnojiv, oksid vugljeroda od drěvorěženja).^[9]
Izčrpanje vodnyh resursov: zemjedělstvo spotrěbi okolo 70% vsej sladkoj vody, upotrěbjanoj ljudami.
Erozija i degradacija počvy: intensivno obrabotyvanje zemje, prěpasenje skota i drěvorěženje vedut k izgubě plodnogo sloja počvy.
Zanečiščenje: spust vody s polj, sodržajučih gnojiva i pesticidy, zanečiščaje rěky i okeany, izzyvajuči evtrofikaciju (cvětenje vody) i izgubu ryby.
Izguba bioraznorodnosti: Prětvarjanje prirodnyh krajevidov v polja s monokulturami izniščaje domovnu obsrědinu mnogyh vidov.

Buduče zemjedělstva

Dlja rěšenja problemov glada i ekologije razvivajut se nove tehnologije:

Točno zemjedělstvo: Koristanje GPS i sensorov dlja optimizacije upotrěbjanja vody i gnojiv.
Genetično inženjerstvo: Stvorjenje sortov, odpornyh k bezdoždju, hvorobam i škodnikam.
Vertikalne fermy: Razvodženje rastlin v mnogoetažnyh budinkah v gradah.
Meso iz retorty: Kultivovanje mesnyh klětok v laboratoriji dlja sniženja zavisnosti od životnovodstva.

Gledite takože

Iztočniky

↑ Safety and Health in Agriculture. International Labour Organization. 1999. p. 77. ISBN 978-92-2-111517-5.
↑ Hillman, G. C. (1996). "Late Pleistocene changes in wild plant-foods available to hunter-gatherers of the northern Fertile Crescent: Possible preludes to cereal cultivation". In D. R. Harris (ed.). The Origins and Spread of Agriculture and Pastoralism in Eurasia. UCL Press. pp. 159–203.
↑ Zeder, Melinda A. (2011). "The Origins of Agriculture in the Near East". Current Anthropology. 52 (S4): S221–S235.
↑ Watson, Andrew M. (1974). "The Arab Agricultural Revolution and Its Diffusion, 700–1100". The Journal of Economic History. 34 (1): 8–35.
↑ Overton, Mark (1996). Agricultural Revolution in England: The Transformation of the Agrarian Economy 1500–1850. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-56859-3.
↑ Hazell, Peter B.R. (2009). The Asian Green Revolution. IFPRI. GGKEY:HS2UT4LADZD.
↑ "ProdSTAT". FAOSTAT. Retrieved 2006-12-26.
↑ Gold, Mary V. (1999). "Organic Production and Organic Food: Information Access Tools". USDA. Retrieved 2009-12-18.
↑ "UN Report: Agriculture responsible for 18% of greenhouse gas emissions". FAO. 2006. Archived from the original on 2016-03-05. Retrieved 2020-05-24.

[Safety_Health-1] Safety and Health in Agriculture. International Labour Organization. 1999. p. 77. ISBN 978-92-2-111517-5.

[Hillman-2] Hillman, G. C. (1996). "Late Pleistocene changes in wild plant-foods available to hunter-gatherers of the northern Fertile Crescent: Possible preludes to cereal cultivation". In D. R. Harris (ed.). The Origins and Spread of Agriculture and Pastoralism in Eurasia. UCL Press. pp. 159–203.

[Zeder-3] Zeder, Melinda A. (2011). "The Origins of Agriculture in the Near East". Current Anthropology. 52 (S4): S221–S235.

[Watson-4] Watson, Andrew M. (1974). "The Arab Agricultural Revolution and Its Diffusion, 700–1100". The Journal of Economic History. 34 (1): 8–35.

[Overton-5] Overton, Mark (1996). Agricultural Revolution in England: The Transformation of the Agrarian Economy 1500–1850. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-56859-3.

[Hazell-6] Hazell, Peter B.R. (2009). The Asian Green Revolution. IFPRI. GGKEY:HS2UT4LADZD.

[ProdSTAT-7] "ProdSTAT". FAOSTAT. Retrieved 2006-12-26.

[Gold-8] Gold, Mary V. (1999). "Organic Production and Organic Food: Information Access Tools". USDA. Retrieved 2009-12-18.

[UN_Report-9] "UN Report: Agriculture responsible for 18% of greenhouse gas emissions". FAO. 2006. Archived from the original on 2016-03-05. Retrieved 2020-05-24.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]