Jump to content

Wp/isv/Volodymyr Vynnyčenko

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
Wp > isv > Volodymyr Vynnyčenko
Volodymyr Kyrylovyč Vynnyčenko
Володимир Кирилович Винниченко
Vynnyčenko v 1910 g.
Prědsědatelj Direktorata
Ukrajinskoj Narodnoj Republiky
Početok termina 18 dekembra 1918 g.
Konec termina 13 fevruara 1919 g.
Prědhodnik Nikto
Naslědnik Symon Petljura
Prědsědatelj Generalnogo sekretariata
Ukrajinskoj Narodnoj Republiky
Početok termina 28 junija 1917 g.
Konec termina 30 januara 1918 g.
Prědhodnik Nikto
Naslědnik Vsevolod Holubovyč
Lične podrobnosti
Urodil se 16 (28)[1] julija 1880 g., Veselyj Kut, Hersonska gubernija, Rosijska imperija
Umrl 6 marca 1951 g., Mužen, Francija
Obrazovanje Kyjevsky narodny universitet im. Tarasa Ševčenka
Politična partija RUP (1902-1905)
USDRP (1905-1919)
Supruga Rozalija Jakovna Lifšyc
Podpis

Volodymyr Kyrylovyč Vynnyčenko (ukr.: Володимир Кирилович Винниченко; Veselyj Kut, Hersonska gubernija, Rosijska imperija, 16 (28)[1] julija 1880 – Mužen, Francija, 6 marca 1951) byl ukrajinsky pisatelj, živopisec, političny aktivist, revolucioner i socialdemokratičny politik, ktory v lětah 1917–1919 igral veduču rolju v Ukrajinskoj Narodnoj Republikě. On byl prvy premier-ministr i vtory prezident nezavisnoj ukrajinskoj državy. Kromě togo, jest uvažany za jednogo iz glavnyh ukrajinskyh pisateljev 20. stolětja.

Životopis

[edit | edit source]
Volodymyr Vynnyčenko kako učenik srědnjej školy

Prve lěta

[edit | edit source]

Vynnyčenko urodil se v seljanskoj sěmji v selu Veselyj Kut (nyně: Hryhorivka), položenom v onogdašnjej Hersonskoj guberniji nedaleko grada Jelizavetgrad, ktory nyně nazyvaje se Kropyvnytsky.[2][3] Jegov otec, Kyrylo Vasyljovyč Vynnyčenko, byl byvši rab, ktory prěselil se v Jelizavetgrad i tamo oženil Jevdokiju Pavlenko (rodno ime: Linnyk) – vdovu, ktora iměla uže troje dětij. Iz tutogo supružstva urodil se jedin syn: Volodymyr.

Uže v školnyh lětah mlady Volodymyr povezal se s revolucijnoju organizacijeju i napisal revolucijnu poemu, iz pričiny ktoroj provedl sedmicu v areštu i byl izključeny iz školy. Srědnju školu dovršil inde. V 1901 g. on načel studiovati pravo na Kyjevskom universitetu, a kratko potom vstupil v Revolucijnu ukrajinsku partiju (RUP), ktora v 1905 prěimenovala se v Ukrajinsku socialdemokratičnu rabotničsku partiju (USDRP), ktora programno byla približena rosijskym menševikom i usilovala se za avtonomiju v Rosijskoj imperiji,[4] i načel razprostranjati propagandu srěd seljanov i rabotnikov. Iz toj pričiny byl areštovany v 1903 g. i udaljeny iz universiteta. Jegova revolucijna aktivnost dovedla k tomu, že mnogokratno byl areštovany, ale až dvukratno udalo mu se izběgti iz zatvora.[5] Nikogda ne dovršil svojej studije prava.[6]

Kogda v 1906 g. byl osudženy na jedin god zatvora, on izběgl iz Rosije. V lětah medžu 1906 i 1904 on prěbyval poslědovateljno v Ljvovu, Vieně, Ženevě, Parižu, Florenciji i Berlinu. Podčas perioda izgnanja on oženil russko-jevrejsku lěkarku Rozaliju Lifšic v 1911 g. V 1914 g. Vynnyčenko vratil se v Rosiju i do 1917 g. žil pod falšivym imenem v Moskvě.

Generalny sekretariat Ukrajinskoj Narodnoj Republiky. Vynnyčenko na prvom redu v srědišču.

Lěta ukrajinskoj državnosti

[edit | edit source]

Kratko poslě Fevruarskoj revolucije v Rosiji Vynnyčenko byl izbrany na dolžnost viceprědsědatelja Centralnoj rady (ukr.: Центральна рада), stvorjenoj prědstaviteljami različnyh ukrajinskyh partij i organizacij v Kyjevu, ktora pod vodstvom Myhajla Hruševskogo bystro dobyl moralny avtoritet, da by načela funkcionovati kako parlament. Vynnyčenko byl jedin iz glavnyh rěčnikov vedučej ideologije Centralnoj rady, ktoru možno jest oprěděliti kako sintezu socializma s romantičnym, seljanskym nacionalizmom 19-ogo stolětja.[7]

Volodymyr Vynnyčenko s Symonom Petljuroju v 1919 g.

Od 15 junija 1917 g. do 22 januara 1918 g. Vynnyčenko byl glava Generalnogo sekretariata Ukrajinskoj Narodnoj Republiky, izpolniteljnogo organa Centralnoj Rady. To značilo v praktikě, že byl prvy premier-ministr Ukrajiny. On zadržival tutu dolžnost poslě prěobraženja Generalnogo sekretariata v Sovět narodnyh ministrov, ale ne na dolgo: 30 januara 1918 g. Vynnyčenko i vsa jegova vlada podali se do demisije vslěd serioznogo političnogo razdora, osm dnjev poslě proglašenja cělkovitoj nezavisnosti Ukrajiny od Rosije.

Onogda položenje tutoj ukrajinskoj državy byla mnogo slaba. Skoro vse ključne pozicije v Centralnoj radě izpolnjali mladi, neizkušeni idealisti, ktori zaměsto togo, že strojili by funkcionujuči državny aparat i sposobno vojsko, v kritičnyh momentah vedli se ideologičnoju strogostju.[8] Kogda vslěd Brest-litovskogo mira Prva vsesvětska vojna na vozhodu Evropy skončila se němečskoju pobědoju, Němcija ustanovila v Ukrajině polumonarhičny režim, vodžem ktorogo stal hetman Pavlo Skoropadskyj. Jednakože, ačekoli Skoropadskyj sdělal mnogo za razvoj v oblasti kultury i obrazovanja, proněmečsko stanovišče i konservativna agrarna politika Skoropadskogo vozbudili silno nezadovoljenje v občině, a v novembru 1918 g. poslě němečskoj poražky na zapadnom frontu jegova vlada upadla. Potom Vynnyčenko, ktory byl v srědišču opozicije protiv Skoropadskomu, zajedno s Symonom Petljuroju stvoril novu vladu, tutčas pod nazvoju Direktorija. Ukrajinska narodna republika vratila se.

Ale i tutym razom Vynnyčenkovo premierstvo okazalo se kratkotrvalym. Uže po kratkom času došlo k sporu s Petljuroju odnosno političnogo směra: Vynnyčenko propagoval socialnu politiku, ktora by daže prěvysila plany boljševikov; Petljura, iz drugoj strany, htěl susrědotočiti se na strojenju državnogo aparata.[8] 13 fevruara Vynnyčenko odstupil, několiko dnjev po zavojevanju Kyjeva Črvenoju armijeju.

Mogyla Vynnyčenka v Muženu

V izgnanju

[edit | edit source]

V 1919 g. Vynnyčenko emigroval v Avstriju. Odvratil se od USDRP i načel organizovati grupu ukrajinskyh komunistov na izgnanju. V maju 1920 g. pojehal v Moskvu na prěgovory s boljševikami. Tamo prědlagali mu dolžnost viceprědsědatelja Sověta narodnyh komisarov Ukrajinskoj sovětskoj socialističnoj republiky i jednočasno narodnogo komisara vněšnjih děl, ale Vynnyčenko odklonil tu propoziciju: on razočaroval se povedenjem boljševikov, ktoryh obvinjal za russky šovinizm i dvuličnost kako socialisti[6][9][10] Poslě četyreh měsecev prěgovorov on vratil se v čudžinu, kde započel kampaniju protiv novomu sovětskomu režimu. V 1921 g. Pety vseukrajinsky kongres sovětov (ktory takože utvrdil vstup Ukrajinskoj SSR v Sovětsky Sojuz) proglasil Vynnyčenka «vragom naroda».[11]

Vynnyčenko provedl ostatok žitja v Zapadnoj Evropě. Prve lěta žil v Němciji, kde on vozglavil komitet za pomoč ukrajinskym studentam. Kromě togo, on uvažno slědoval dějanja v Sovětskom Sojuzu i zajmal se pisanjem i maljevanjem. V 1925 g. iz pričiny težkoj političnoj i ekonomičnoj situacije v Němciji prěselil se v Franciju. Na početku osadil se v Parižu, ale v 1934 g. zajedno s ženoju kupil domče s kusočkom zemje v Muženu (fr.: Mougins), maly grad v južnoj Franciji nedaleko Kana (fr.: Cannes). On stal seljanin, ibo požedal spokojny i zdravy stilj žitja, ale takože iz pričiny težkoj finansovoj situacije, ibo ne dobyval uže nikake zaplaty od svojih ukrajinskyh izdateljev. Pomimo togo, on takože prodolžal pisati i maljevati.

Podčas němečskoj okupacije Francije v tečenju Vtoroj vsesvětskoj vojny Němci poiskali Vynnyčenka i prědložili mu dolžnost premier-ministra marionetskoj vlady Ukrajiny, ale Vynnyčenko odkazal se suraboty s nacistami, po čem zatvorili go na několiko sedmic v koncentracijnom lageru.[12] Poslě vojny on vozzyval za cělkovito razoruženje i mirno sužitje narodov světa.[6] On umrl 6 marca 1951 g. i jest pogrebeny v obyvanom njim městu, Mužen.

Vynnyčenko v 1902 g., v času svojego pisateljskogo debjuta

Vynnyčenko kako pisatelj

[edit | edit source]
Prědnja stranica spektakla «Črna pantera i běly medvěd» (ukr.: Чорна пантера і білий медвідь) Vynnyčenka iz 1911 g.[13]

V ukrajinskoj kniževnosti Vynnyčenko jest uvažany za měrodajnogo modernističnogo pisatelja prědrevolucijnoj Ukrajiny. On napisal kratke pověsti, romany i spektakly. V svojem tvorčestvu on pokazyvaje gluboku povezannost s ukrajinskym revolucijnym srědiščem, srěd obědnělyh ljudij, srěd ljudij iz rabotničjej klasy i srěd emigrantov iz Rosijskoj imperije živučih v Zapadnoj Evropě.

On debjutoval v 1902 g. v časopisu Kijevska starina s pověstju Sila i krasa (ukr.: Сила і краса), ktoru mnogo pozitivno prijeli medžu drugymi Ivan Franko i Lesja Ukrajinka.[14][15]

Vynnyčenko v 1910-yh lětah

Vynnyčenkove tvory razděljajut se na tri periody. Prvy period sodrživaje množinstvo jegovyh děl «maloj formy» (eseje, kratke pověsti), napisanyh v periodu od 1902 do 1905 g. Vtory period harakterizuje se kratkymi pověstami, spektaklami i romanami, publikovanymi poslě revolucije 1905 g. Tretji period obsegaje děla napisane v izgnanju.

Tutoj tretji period v tvorčestvu Vynnyčenka harakterizuje se utopizmom i razvitoju njim filozofijeju «konkordizma».[16] Prvo dělo, ktoro označaje tutu izměnu, byl roman «Solnečna mašina» (ukr.: Сонячна машина) iz lět 1922–1924.[17] Tuta kniga, uvažajema za prvu ukrajinsku pověst v žanru naučnoj fikcije, takože byla poslědnja kniga Vynnyčenka publikovana v Sovětskom Sojuzu. Od goda 1933, kogda Vynnyčenko v otvorjenom pismu do politbjura Komunističnoj partije Ukrajiny protestoval protiv holodomoru[9], do konca 1980-yh lět jegove děla, takože samo kako tvory mnogyh drugyh ukrajinskyh pisateljev, byli zabranjene v Sovětskom Sojuzu. Vslěd togo fakta značna čest Vynnyčenkovyh tvorov byla doprva publikovana poslě jegovoj smrti.

Podle jegovyh literaturnyh tvorov osoblivo historično značenje imajut takože jegove memuary «Vozrodženje nacije» (ukr.: Відродження нації) napisane v 1920 g., v ktoryh opisyvaje sobytja lět 1917–1919, a takože jegove dnevniky iz lět 1911–1936, ktore od 1980-ogo g. byli publikovane v peti tomah.[18] Někoje jegove pověsti sut ekranizovane.

Kromě pisatelja Vynnyčenko takože byl živopisec. Ostavil veče než sto namaljevanyh obrazov.[9]

Tvory

[edit | edit source]

Kratka proza

[edit | edit source]
  • Сила і краса (1902)
  • Біля машини (1902)
  • Антрепреньор Гаркун-Задунайський (1903)
  • Боротьба (1903)
  • Народний діяч (1903)
  • Роботи! (1903)
  • Салдатики (1903)
  • Суд (1903)
  • Заручини (1904)
  • Контрасти (1904)
  • Мнімий господін (1905)
  • Моє останнє слово (1906)
  • На пристані (1906)
  • Раб краси (1906)
  • Темна сила (1906)
  • Честь (1906)
  • Дим (1907)
  • Момент (1907)
  • Рабині справжнього (1907)
  • Малорос-європєєць (1907)
  • Глум (1908)
  • Уміркований та щирий (1908)
  • Записна книжка (1909)
  • Зіна (1909)
  • Кумедія з Костем (1909)
  • Купля (1909)
  • Щось більше за нас (1909)
  • Таємна пригода (1910)
  • Тайна (1910)
  • Біля машини (1912)
  • Історія Яхимового будинку (1912)
  • Маленька рисочка (1912)
  • Промінь сонця (1912)
  • Таємність (1912)
  • Чекання (1912)
  • Федько-халамидник (1912)
  • Олаф-Стефензон (1913)
  • Переможець (1913)
  • Талісман (1913)
  • Терень (1913)
  • Босяк (1914)
  • Кузь та Грицунь (1914)
  • На пристані (1914)
  • Радість (1914)
  • Баришенька (1916)
  • Хома Прядка (1916)
  • Голод (1917)
  • Ланцюг (1917)
  • Сліпий (1917)
  • Бабусин подарунок (1923)
  • На лоні природи (1926)
  • В графському маєтку (1926)

Romany i novely

[edit | edit source]
  • Голота (1905)
  • Чесність з собою (1911)
  • Рівновага (1912)
  • По-свій! (1913)
  • Божки (1914)
  • Заповіт батьків (1914)
  • Хочу! (1915)
  • Записки кирпатого Мефістофеля (1917)
  • На той бік (повість) (1923)
  • Поклади золота (1927)
  • Сонячна машина (1928)
  • Нова заповідь (1932)
  • Вічний імператив (1935)
  • Лепрозорій (1938)
  • Слово за тобою, Сталіне! (1949—1950)

Spektakly

[edit | edit source]
  • Дисгармонія (1906)
  • Великий молох (1907)
  • Щаблі життя (1907)
  • Memento (1909)
  • Чужі люди (1909)
  • Брехня (1910)
  • Базар (1910)
  • Співочі товариства (1911)
  • Чорна Пантера і Білий Медвідь (1911)
  • Дочка жандарма (1912)
  • Натусь (1912)
  • Молода кров (1913)
  • Пригвождені (1915)
  • Панна Мара (1918)
  • Між двох сил (1918)
  • Гріх (1919)
  • Закон (1923)
  • Великий секрет (1928)
  • Над (1929)
  • Пророк (1929)
  • Пісня Ізраїля (1930)

Pročitajte

[edit | edit source]


Pametniky

[edit | edit source]

Iztočniky

[edit | edit source]
  1. 1 2 Prva data suglasno julianskomu kalendaru (stary stilj), vtora suglasno gregorianskomu kalendaru (novy stilj).
  2. ↑ Suglasno někojim izvoram Jelizavetgrad jest město urodženja Vynnyčenka, napr. "Володимир Винниченко – Біографія (СКОРОЧЕНО)". Українська література.
  3. ↑ "Керівники урядів Центральної Ради: ВИННИЧЕНКО Володимир Кирилович". Правительственный портал (na ukrajinskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 30 novembra 2014. Data dostupa: 14 aprilja 2025.
  4. ↑ Olszański, Tadeusz A. Historia Ukrainy XX w. (na poljskom). Varšava: Volumen. str. 31. ISBN 83-85218-50-5.
  5. ↑ Panchenko, Volodymyr (2002). "Volodymyr Vynnychenko's Prison Odyssey". День (na anglijskom). No. 9. Data dostupa: 14 mareca 2023.
  6. 1 2 3 "Керівники урядів Центральної Ради: ВИННИЧЕНКО Володимир Кирилович". Урядовий портал (vebsajt vlady Ukrajiny) (na ukrajinskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 19 septembra 2016. Data dostupa: 5 mareca 2022.
  7. ↑ van Steenbergen, Jan (2007). "De Oekraïners in Polen als factor in de Pools-Oekraïense betrekkingen" (PDF). Universitet v Amsterdamu. Magistrska teza Vozhodnoevropejskyh studij (na niderlandskom). str. 13. Data dostupa: 5 mareca 2022.
  8. 1 2 Subtelny, Orest (1988). Ukraine: a History (na anglijskom). Toronto Buffalo London: University of Toronto Press. str. 354. ISBN 0-8020-6775-1.
  9. 1 2 3 "ВИННИЧЕНКО Володимир Кирилович [Електронний ресурс]". Енциклопедія історії України: Т. 1: А-В / Редкол.: В. А. Смолій (голова) та ін. НАН України. Інститут історії України. (na ukrajinskom). 2003. Data dostupa: 5 mareca 2022.
  10. ↑ "Володимир Винниченко – Біографія (СКОРОЧЕНО)". Українська література (na ukrajinskom). Data dostupa: 5 mareca 2022.
  11. ↑ "Володимир Винниченко (1880-1951)". Українська література - статті та реферати (na ukrajinskom). Data dostupa: 5 mareca 2022.
  12. ↑ Панченко, Володимир (6 mareca 2011). ""Німці запропонували Винниченку стати головою уряду окупованої України"". Історична правда (na ukrajinskom). Data dostupa: 14 aprilja 2025.
  13. ↑ "Чорна Пантера і Білий Ведмідь – Володимир Винниченко". Бібліотека української літератури (na ukrajinskom). Data dostupa: 5 mareca 2022.
  14. ↑ "Краса і сила – Володимир Винниченко". Бібліотека української літератури (na ukrajinskom). Data dostupa: 5 mareca 2022.
  15. ↑ "Володимир Винниченко" (na ukrajinskom). Український Центр. Bylo arhivovano iz iztočnika 24 februara 2020. Data dostupa: 5 mareca 2022.
  16. ↑ Suglasno avtoru: «Sociopsihoterapevtičny traktat», v ktorom piše o različnyh temah, od higieny do idealnogo državnogo ustroja. "Володимир Винниченко. Конкордизм. Система будування щастя". ЛітАкцент (na ukrajinskom). 13 junija 2012. Bylo arhivovano iz iztočnika 24 dekembra 2017. Data dostupa: 14 aprilja 2024.
  17. ↑ "Сонячна машина – Володимир Винниченко". Бібліотека української літератури (na ukrajinskom). Data dostupa: 5 mareca 2022.
  18. ↑ "Vynnychenko, Volodymyr". Internet Encyclopedia of Ukraine (na anglijskom). Data dostupa: 5 mareca 2022.

Vněšnje linky

[edit | edit source]

Retrieved from "https://incubator.wikimedia.org/w/index.php?title=Wp/isv/Volodymyr_Vynnyčenko&oldid=6674623"