Wp/isv/Volnisty papugajek

Volnisty papugajek
Melopsittacus undulatus
Naučna klasifikacija
Domen	Eucaryota (eukarioty)
Carstvo	Animalia (životiny)
Tip	Chordata (hordovi)
Klasa	Aves (ptice)
Red	Psittaciformes (papugajepodobni)
Sěmejstvo	Psittaculidae (papugajevi)
Podsěmejstvo	Loriinae
Rod	Melopsittacus
Vid	M. undulatus
	(Shaw, 1805)
Binominalno ime
	Melopsittacus undulatus
Areal razprostranjenja

Volnisty (ili valisty) papugajek (Melopsittacus undulatus) jest vid ptic, ktory naleži do sěmejstva papugajev starogo světa (Psittaculidae). On jest mala ptica s dolgym, vuzkym i silno stupnjevanym hvostom. Perje oboh polov imaje identično zabarvjenje, a male ptičky sut podobne zrělym pticam. Volnisti papugajki sut najčestěje strěčajemy vid papugajev, živučih na svobodě v Avstraliji, ačekoli v svezi s klimatičnoju raznovidnostju razměr populacije silno različaje se medžu jednym regionom i drugym. Iz pričiny narastajučego razprostranjenja životinovodstva povstali mnoge pojilišča za skot, čto popravilo jihne šansy na prěživanje v krajno suhyh regionah Avstralije i čestično dovedlo do značnogo uveličenja populacije.

Na svojih prirodnyh teritorijah obyvanja volnisti papugajki živut v stadah, poněkogda velmi velikyh. Oni sut legko razpoznavajemi po zvuku leta i vibrujučemu cvrkotu, ktorym oni kontaktujut s drugymi papugajami. V regionah s blagoprijatnym klimatom oni vsegda ostavajut na městu, v suhyh klimatah migrujut, kogda izvory vody izsyhajut.

Odičele populacije živut v Koreji i Japoniji, raněje takože v Floridě i Kuvejtu.

Izgled

Diki volnisti papugajki imajut dolžinu okolo 18 cm i ne pokazyvajut značny polovy dimorfizm. Samice sut malost težše i važet od 24 do 40 gramov, a samci dikogo tipa važet od 22 do 32 gramov. Poly možno v principu različiti po koloru voskovice, ktora jest modra u samcev, a koričneva u samic dikogo tipa.

Volnisti papugajki imajut jarko-zeleny osnovny kolor, pokryty črnymi prugami, izgledajučimi kako volny, na ktoryh jest osnovana nazva vida. Te prugy počinajut se na čelu. Volnisty vzor jest mnogo tonky na glavě i vrhnoj česti hrebeta, a prěhodi v široke poprěčne prugy na perju kril. Čelo, oblast očij, grlo i prědnja polovina lic sut žolte. Na oboh licah nahodi se sinje petno, a nad grlom nahodet se četyri do šesti črnyh, okruglyh peten. Kolikost tutyh peten može različati se, zavisno od mutacije. Kryjuče pera na krilah sut zelene, hvost jest zelenovito-sinji, a vněšnje pera sut kratše na srědině s žoltom pojasom. Nožky sut sivo-nebeske i imajut dva prsty vprěd i dva prsty vzad, da by ptica legko mogla laziti. Pod ultrafioletovym světlom někoje pera operjenja fluorizujut sěrno-žoltym kolorom, ale samo u individov dikogo tipa, a ne u bělo-sinjih individov razvedenyh v nevolji.

U mladet v občem kolory sut něčto bolje matove než u dozrělyh, volnisty vzor počinaje se u njih na čelu i těmeni. Črne petna na grlu sut mutne ili daže sovsěm nevidime. Različajut se od dozrělyh papugajev roževo-fioletovym zabarvjenjem voskovnice i temnym irisom.

Kako domašnja ptica

Volnisti papugajki sut držani v Evropě kako domašnje ptice od 1840 goda – v klětkah i volierah. Vo vtoroj polovině 19. stolětja razvodili jih v velikyh kolikostjah, da by se zadovolila popytka. Nyně volnisty papugajek pravdopodobno jest najpopularnějša domašnja ptica i najčestěje razvodženy vid papugajev na světu. Jest mnogo kultivovanyh sortov, ktore različajut se od dikoj formy razměrom, kolorom i harakteristikami operjenja.

Kogda volnisty papugajek žive sam v klětkě, on potrěbuje mnogo pozornosti. V protivnom slučaju trěba držati dvoh ili veče, najlěpje v parnoj kolikosti. Važno jest, že samic nikogda ne može byti veče než samcev, ibo samice mogut byti agresivne i budut bojevati o samcah. Igračky i orudja za laženje sut neobhodime pri žitju v klětkě. Volnisti papugajki sut vesele, aktivne ptičky, ktore legko jest ukrotiti, osoblivo, ako od najmladših lět sut v kontaktu s ljudami. Někoji volnisti papugajki umějut govoriti, ale večinstvo prědpočitaje ograničati se do cvrkanja.

V nevolji volnisti papugajki živut srědnje od peti do osmi lět, ale s pravilnoju opekoju i krmjenjem mogut žiti daže od petnadseti do dvadeseti lět. Večinstvo ptic jednakože ne dožive do takogo vozrasta iz pričiny izletěnja, neščestnyh slučajev pri lětanju, hvorob, nepravilnogo poživjenja i drugyh povodov. Poněkogda veterinaru udavaje se uspěšno izlěčiti hvoru pticu.