Wp/isv/Vodorod
 | |||||||||||||||
| Vodorod | |||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Izgled | Bezkolorovy gaz | ||||||||||||||
| Standartna atomna masa Ar°(H) | [1.00784, 1.00811][1] | ||||||||||||||
| Vodorod v periodičnoj sistemě | |||||||||||||||
| |||||||||||||||
| Atomny nomer (Z) | 1 | ||||||||||||||
| Elektronična konfiguracija | 1s1 | ||||||||||||||
| Elektronov v povlakě | 1 | ||||||||||||||
| Fizične svojstva | |||||||||||||||
| Faza pri STP | gaz | ||||||||||||||
| Točka vrěnja | ( H2) 20.271 K (−252.879 °C, −423.182 °F) | ||||||||||||||
| Gustota (pri STP) | 0.08988 g/l | ||||||||||||||
| v tekutině (v t.t.) | 0.07 g/cm3 (tvrdy: 0.0763 g/cm3)[2] | ||||||||||||||
| v tekutině (v t.v.) | 0.07099 g/cm3 | ||||||||||||||
| Kritična točka | 32.938 K, 1.2858 MPa | ||||||||||||||
| Teplo topjenja | ( H2) 0.117 kDž/mol | ||||||||||||||
| Teplo izparenja | ( H2) 0.904 kDž/mol | ||||||||||||||
| Molarna teplotna kapacita | ( H2) 28.836 Dž/(mol·K) | ||||||||||||||
Pritisk pary
| |||||||||||||||
| Atomne svojstva | |||||||||||||||
| Stupenj okyslenja | −1, 0, +1 (amfoterny oksid) | ||||||||||||||
| Elektronegativnost | škala Paulinga: 2.20 | ||||||||||||||
| Ionizačne energiji |
| ||||||||||||||
| Kovalentny radius | 31±5 pm | ||||||||||||||
| Van-der-Vaalsov radius | 120 pm | ||||||||||||||
| Druge svojstva | |||||||||||||||
| Kristalična struktura | heksagonalna | ||||||||||||||
| Bystrost zvuka | 1310 m/s (gaz, 27 °C) | ||||||||||||||
| Teploprovodivost | 0.1805 W/(m⋅K) | ||||||||||||||
| Magnetično oporedčanje | Diamagnetik[3] | ||||||||||||||
| Molarna magnetična poddavajemost | −3.98×10−6 cm3/mol (298 K)[4] | ||||||||||||||
| Nomer CAS | 12385-13-6 1333-74-0 ( H2) | ||||||||||||||
| Historija | |||||||||||||||
| Byl odkryty | Henrim Kavendišom[5][6] (1766) | ||||||||||||||
| Byl nazvany | Antuanom Lavuazjerom[7] (1783) | ||||||||||||||
Vodorod je hemičny element, zapisyvajemy simvolom H i imajuči atomny nomer 1 v periodičnoj sistemě. S atomnoju masoju 1.00794 jed. u, toj jest najlegši hemičny element, a jego jednoatomova forma (H) jest najrazprostranjena hemična substancija, ktora obrazuje okolo 75% barionnoj masy Vsesvěta[8]. Nekompaktne zvězdy skladajut se glavno iz vodoroda v plazmenom stanju.
Pri standardnyh temperaturě i pritisku vodorod jest bezkolorny, bezvkusny, netoksičny, nemetaličny i legko zapaljimy dvohatomovy gaz s molekularnoju formuloju H2. Važna čest vodoroda na Zemje jest svezana vo molekuly, take kako voda i organične sjedinjenja, zatože toj legko obrazuje kovalentne sjedinjenja s věčšinstvom nemetaličnyh elementov.
Vodorod igraje osoblivo važnu rolju v nevtralizačnyh procesah, v kojih pri množnyh reakcijah se razměnjaut protony medžu razstvorimymi molekulami. V ionovyh sjedinjenjah toj može stvorjati kako negativno nabite aniony (H−), tako i pozitivno nabite kationy (H+). Na prvy pogled vodorodne kationy sut podobni samostojnym protonam, ale napravdu one vsegda sut vyše složenymi strukturami.
Najčesto srěčanym izotopom vodoroda jest protij (1H), ktory maje jedin proton i ne imaje nevtrony. Tuty najprosty atom vodoroda imaje ogromno značenje za teoretičnu fiziku. Napriklad, to jest jediny nevtralny atom, dlja negož jestvuje analitično rešenje rovnicy Šrjodingera i izsledovanje jego energij i svezov v něm izigravaje važnu rolju v razvoju kvantovoj mehaniki. Druge izotopy vodoroda sut devterij (2H) (težky vodorod) s jednim nevtronom, takože često označimy kako D, i ktory imaje masu 2.015, i tritij (3H) (supertežky vodorod) s dvoma nevtronami, i često označeny kako T, i masa ktorogo jest 3.017.
Vodorodny gaz byl dobyty vprvo na umětny put v načalu 16-go stolětja črěz směšivanje metalov i kyslin.[9] Medžu lětami 1766 i 1781, angličanin Henri Kavendiš (Henry Kavendish) prvy jego identifikoval kako samostojnu substanciju i oprědělil, že pri jego gorenju iztvorjae se voda[5] – od tutogo ide i nazva elementa. Antimaterialny odpovědnik vodoroda – antivodorod – byl dobyty vprvo v laboratornyh uslovjah v lěte 1996.
Industrialna produkcija vodoroda najčesto provodi se podčas prětvarjanja prirodnogo gaza, rědže posrědstvom vyše energetično intensivnyh tehnologij, kako jest elektroliza vody.[10] Večša čest vodoroda upotrěbjaje se v blizkosti od města jego produkciji zatože dvě jego najvěčših oblasti priměnjenja sut kreking pri prětvarjanju izkopanyh paliv i sinteza amonijaka, glavno za produkciju umětnyh gnojiv. Pri kontaktu s vodorodom věčšinstvo metalov povyšajut svoju lomlivost[11] , čto jest osoblivoju problemoju pri konstruovanju truboprovodov i rezervuarov.
Referencije
[edit | edit source]- ↑ "Standard Atomic Weights: Hydrogen". CIAAW. 2009.
- ↑ Wiberg, Egon; Wiberg, Nils; Holleman, Arnold Frederick (2001). Inorganic chemistry. Academic Press. str. 240. ISBN 978-0123526519.
- ↑ Lide, D. R., red. (2005). "Magnetic susceptibility of the elements and inorganic compounds". CRC Handbook of Chemistry and Physics (PDF) (86th izd.). Boca Raton (FL): CRC Press. ISBN 978-0-8493-0486-6.
- ↑ Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 978-0-8493-0464-4.
- 1 2 "Hydrogen". Van Nostrand's Encyclopedia of Chemistry. Wylie-Interscience. 2005. str. 797–799. ISBN 978-0-471-61525-5.
- ↑ Emsley, John (2001). Nature's Building Blocks. Oxford: Oxford University Press. str. 183–191. ISBN 978-0-19-850341-5.
- ↑ Stwertka, Albert (1996). A Guide to the Elements. Oxford University Press. str. 16–21. ISBN 978-0-19-508083-4.
- ↑ "Origin of the Elements". www2.lbl.gov. Data dostupa: 30 maja 2024.
- ↑ Boyle, R. (1672). "Tracts written by the Honourable Robert Boyle containing new experiments, touching the relation betwixt flame and air..." London.
- ↑ "Florida Solar Energy Center". www.fsec.ucf.edu. Data dostupa: 13 februara 2025.
- ↑ Rogers, H.C. (8 mareca 1968). "Hydrogen Embrittlement of Metals". Science. 159 (3819): 1057-1064.
Vnešnje linky
[edit | edit source]- Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Водород» v Vikipediji na bulgarskom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).