Wp/isv/Ukrajinska latinica

Kalendar Rusałka (1910): «za tyh, ktori ne znajut rutensko pismo»

Ukrajinska latinica (ukr.: українська латинка, українська латиниця) jest variant latinskogo alfabeta, prisposobjeny za pisanje ukrajinskogo jezyka. Osoblivo v Galiciji v 19. stolětju byli podimane proby za prěobračenje ukrajinskogo pravopisa v latinicu, medžu drugymi ukrajinskym naučnikom i svečennikom Josypom Lozynskym i češskym slavistom Josifom Jiračkom, ktore pričinili zavzete debaty i dvě tako nazyvajeme «Azbučne vojny». Podčas prvyh dvoh desetilětij Sovětskogo Sojuza, v ktoryh vedena byla velika latinizacijna kampanija srěd menših jezykov Rosije, takože odbyvali se razgovory o vvedenju latinskogo pravopisa za ukrajinsky jezyk. V digitalnoj době pojavili se nove – seriozne i menje seriozne – prědloženja.

Različaje se medžu ukrajinskoju latiniceju, prěznačenoju za samyh Ukrajincev, i latinizacijeju ukrajinskogo jezyka, prěznačenoju za medžunarodnu upotrěbu ljudami, ktori ne znajut kirilicu.

Historija

Ruskoje wesile J. Lozynskogo (1835)

Teksty v rutenskom jezyku pojavili se uže v prvoj polovině 16. stolětja.. Obseg upotrěby latinice v 17. i 18. stolětjah byl široky na Pravobrěžnoj Ukrajině, a teksty pečetane latinskym alfabetom daže byli až v Harkovu.. Jednakože velika čest Rutenov, osoblivo ti povezani s pravoslavnymi kulturnymi obsrědinami, mněla, že nerazlučno svezana s rutenskym jezykom i kulturoju imaje byti kirilica.

Prědloženja i koristanje v 19. stolětju

Odgovor Marijana Šaškevyča

V 19. stolětju razne osoby v Galiciji, ktora onogda byla čest kraljevstva Avstrije, silili se za vvedenje latinskogo alfabeta za pisanje ukrajinskogo jezyka. Na početku stolětja byli srěd njih Avgust Ljudvig Šlecer (něm.: August Ludwig von Schlözer) i Josip Voltić, a něčto pozdněje i Jernej Kopitar i A. Pahmajer. V tečenju stolětja pytanje ukrajinskogo pravopisanja stalo vse bolje točkoju sporu, ne samo medžu Ukrajincami i Poljakami, ale takože vnutri ukrajinskyh obsrědin. V 1830-yh lětah napruženje dovedlo k gorkoj publičnoj debatě, znajemoj pod nazvoju «azbučna vojna» (ukr.: азбучна війна).

Azbučna vojna: prva faza

V 1833 g. Vaclav Zaleskyj publikoval sbornik poljskyh i ukrajinskyh narodnyh pěsnij, napečetany poljskymi bukvami. Po jegovomu mněnju kirilica byla kulturna oznaka, ktora odličala evropejsku civilizaciju od neevropejskoj. Vo vvodu pisal:

«Že jesm k tomu upotrěbil poljske haraktery, a ne glagoličske ili kiriličske, isto vsaky mene bude hvaliti. Isto bude čas, že vse slovjanske narody pokydnut te stare haraktery, ktore včlenjenu slovjanskoj kniževnosti v občej masu evropejskoj kniževnosti glavno stojet prěškodoju.»

Josyp Lozynskyj

Podobne opinije oglasili ukrajinsky naučnik i svečennik iz Ljvova Josyp Lozynskyj (pol.: Josyp Łozyński, ukr.: Йосип Лозинський) i poljsko-ukrajinski romantični poeti kako Tomaš Padura. V 1834 g. Lozynskyj napisal članok «O vvedenju poljskogo alfabeta v rutensku pisemnost» (pol.: O wprowadzeniu abecadła polskiego do piśmiennictwa ruskiego), a v 1835 g. vvedl svoje prědloženje v praktiku v sborniku zapadnoukrajinskyh svatbenyh pěsnij i obredov, Ruskoje wesile. Jegova latinica byla imenovana njim «abecadło», byla osnovana na poljskom pravopisu (koristajuči napr. digrafy sz, cz i ch, a takože bukvu w) i bazovala se glavno na fonetičnyh principah, ale takože sodrživala etimologične elementy, napriklad bukvy i, é i ó, vse izgovorjene kako [i], ale prva od staroslovjanskogo ѣ, vtora od staroslovjanskogo e, tretja od staroslovjanskogo о.

Ačekoli někoji ukrajinski i poljski aktivisti podpirali tu ideju, ona ne dobyla široko priznanje. Medžu inymi protestovali protiv njej prědteče ukrajinskoj kniževnosti kako Markijan Šaškevyč, Josyp Levyckyj i Denys Zubryckyj.

Mimohodom, sam Lozynskyj pozdněje napisal na poljskom jezyku gramatiku rutenskogo jezyka, v ktoroj uže priměnil kirilicu, da by razrěšil problem, že crkovnoslovjanska kirilica ne byla prisposobjena ukrajinskomu jezyku, ktory v 19. stolětju načel razvivati se na osnově jezyka naroda. Ale ačekoli pohvalil ju Jernej Kopitar, ni prva, ni vtora redakcija ne byla napečetana. V slučaju prvogo izdanja pričina bylo to, že Lozynskyj uže zajmal se drugymi raziskyvanjami, v slučaju drugogo rukopis ne prěšel črěz ljvivsku cenzuru. V poslědnjih lětah svojego žitja Lozynskyj prěšel v sovsim drugy («starorussky») směr i načel koristati i propagovati jazyčje.

«Abecadło» Josypa Lozynskogo

A	B	C	Ć	Ch	Cz	D	Ď	E	É
А	Б	Ц	Ць	Х	Ч	Д	Дь	Е	І
F	G	H	I	J	K	L	Ł	M	N
Ф	Ґ	Г	І , Ї	Й	К	Ль	Л, Ў	М	Н
Ń	O	Ó	P	R	R’	S	Ś	Sz	Szcz
Нь	О	І	П	Р	Рь	С	Сь	Ш	Щ
T	Ť	U	W	Y	Z	Ź	Ż
Т	Ть	У	В	И	З	Зь	Ж

Primětky:

1. ↑  Zaměsto і od staroslovjanskogo e: méd, nés, rék.
2. ↑  Zaměsto і od staroslovjanskogo ѣ: lis. Takože za označenje smekčenja medžu suglaskoju i samoglaskoju: jajcia, Marysia, soncia.
3. ↑  Zaměsto і od staroslovjanskogo о: Bóh, kóń, zlóśť, wón, stół, sposób, póznaty.
4. ↑  Poněkogda poslě samoglasok: był, łapał, opysał, perekonał.
5. ↑  Tradicijny galicijsky izgovor mekkogo р odličaje go od drugyh palatalizovanyh zvukov (v sučasnoj kirilici koristaje se apostrof za prědavanje tutoj specifiky, napr. пор'ядок). Lozynskyj takože koristal apostrof za tutu osoblivost, daže prěd samoglaskami: powtar'aje, por'adku.
6. ↑  Samo poslě samoglasok: swoim (izključenje jest početočna bukva ї korenja prěd prědrastkoju, napr. pojidu).

Azbučna vojna: vtora faza

«Prědloženje» J. Jirečka (1859), v ktorom prědstavjaje svoj projekt latinice za rutensky (ukrajinsky) jezyk

V 1859 g. naměstnik Galicije, poljsky aristokrat graf Agenor Romuald Goluchowski, podjel probu vvedenja v ukrajinske školy latiničskogo pravopisa, razrabotanogo češskym slavistom Josifom Jirečkom. Projekt Jirečka, publikovany v tomže godu avstrijskym ministerstvom religije i prosvěty v Vieně, bazoval na češskom pravopisu (bukvy č, š, ž, dž) s někojimi bukvami pozajetymi iz poljskogo (ś, ć, ź, ń), razširjenymi na vse ukrajinske palatalizovane suglasky (ť, ď, ľ, ŕ). Jireček mněl, že nestabilny, nekodifikovany jezyk ne može jestvovati kako moderno srědstvo komunikacije i zato trěba go odděliti od arhaičnyh, crkovnoslovjanskyh vlivov:

«Zdravy razvoj rutenskoj literatury najde v koristanju latinskogo pisma najsilnějši podpor. Poka rusini pišut i pečetajut kiriliceju, bude u njih vsegda izjavjati naklonnost k crkovnoslovjanskomu, a posrědnje takože russkomu, i samo jestvovanje rutenskoj literatury prosto bude pytanje.»

Po mněnju Jiračka samo latinica može prěduprěditi taku katastrofu, ibo:

«kiriličsku azbuku prisposobiti k potrěbam živogo rutenskogo jezyka ne jest možno, zatože ona samo podhodi mrtvomu crkovnoslovjanskomu jezyku, to znači prostěje i legše bude prějdti na latinicu, prisposobivši ju specialnym sposobom rutenskomu jezyku.»

Tym ne menje ne udalo se Jirečku uběditi značnu čest ukrajinskoj inteligencije k svojej ideji. Sam podpor Goluhovskogo byl dostatočny, da by Ukrajinci viděli v njej slědujuču probu polonizacije ili v najlěpšim slučaju češsku usilje k hegemoniji srěd Slovjanov v avstrijskom cěsarstvu. Protesty byli nadobyčajno silne i nakonec avstrijsko ministerstvo odstupilo o daljšego propagovanja latinice v 1861 g. Ukrajinske knigy dalje byli publikovane kiriliceju, a latinica byla koristana samo v specialnyh izdanjah «za tyh, ktori čitajut samo poljsky» v Halyču, Podlěsju i Helmu.

Alfabet Josifa Jiračka

A	B	C	Ć	Č	Ch	D	Ď	Dz	Dź
А	Б	Ц	ЦЬ	Ч	Х	Д	ДЬ	Дз	Дзь
Dž	E	Ě	F	G	H	I	J	K	L
Дж	Е	Є	Ф	Ґ	Г	І	(Й)	К	Л
Ľ	Ł	M	N	Ń	O	P	R	Ŕ	S
Л(Ь)	Л	М	Н	НЬ	О	П	Р	РЬ	С
Ś	Š	Šč	T	Ť	U	Ü	V	W	X
СЬ	Ш	Щ	Т	ТЬ	У	і	В	В	Кс
Y	Z	Ź	Ž
И	З	ЗЬ	Ж

Primětky:

1. ↑  Za označenje є zaměsto я v zapadnoukrajinskyh narěčjah (ім'я — імє). Pravilo: koristaje se jedino tamo, kde staroslovjansky imaje ѧ ili poljsky imaje ę: {{Wp/isv/-|сягнути → сєгнути → sěhnuty, дякувати → дєковати → děkovaty, щастя → щєстє → ščěstje, дев'ять → девєт → devěť, в'язати → вєзати → vězaty, м'ясо → мєсо → měso, святий → швєтий → švětyj, ряд → рєд → rěd, ім'я → імє → imě, гуся → гусє → husě, ся → сє → sě. Jednakože pravilo jest nedoslědno, napr. п'яний → pjenyj і pjanyj.
2. ↑  Za označenje л v praslovjanskoj kombinaciji ъl prěd suglaskoju (vołk), ili na koncu sloga (oreł, düł, vüł, dołhyj, tołstyj, był, plił), ili prěd suglaskoju, ktora zaključaje slog (tołk, dołh), osoblivo v slučaju mužskyh imennikov s konečnym л i mužskyh form prošlogo časa (pochodył).
3. ↑  Za označenje і od staroslovjanskogo о (Jireček različal medžu і od о, е i ѣ. Tutoj zvuk izgovarjaje se kako zaokrugljen і (кість → küsť, гвіздь → hvüźď).
4. ↑  Samo v čudžih slovah.

Vně Galicije

Molitovnik za děti «Ánhel Hoszpodeny» (Užhorod, 1904), napisany madjarskym pravopisom

Poema Hej u poly, u poly! Fedkovyča

Daže v rosijskoj česti Ukrajiny byl podpor za latinizaciju ukrajinskogo jezyka kako srědstvo umenšenja russkyh vlivov. Napriklad 1844 g. byla izdana rukopisnu versija «Kobzara» Tarasa Ševčenka v poljskoj transkripciji, s pravkami samogo avtora. V srědině stolětja poet Tomaš (Tymko) Padura, prědstavitelj ukrajinskoj školy poljskogo Romantizma, takože pisal svoje ukrajinskojezyčne tvory na osnově poljskogo alfabeta. A v 1859 g. izvěstny hirurg Mykola Pyrohov napisal projekt ukrajinskogo učebnika napisanogo poljskoju latiniceju, ktory jednakože byl odkydnuty vladoju. Nakonec v 1882 g. Myhajlo Drahomanov izdal versiju «Marije» Tarasa Ševčenka na latinici. Jegov vlastny projekt za reformu kirilice (tako nazyvajema drahomanivka) umožnjaje prěhod iz jednoj sistemy v drugu posrědstvom prostoj zaměny znakov.

Latinica takože byla koristana v ukrajinskyh publikacijah v rumunskyh regionah Besarabija, Bukovina i Dobrudža, a takože na Zakarpatju, ktoro onogda naležala Vugriji. Ukrajinsky poet Osyp-Jurij Fedkovyč iz Bukoviny, pisal ukrajinskoju latiniceju po prikladu hrvatskoj gajice, napr. v poemě Hej u poly, u poly!.

V Sovětskom Sojuzu

V 1920-yh i 1930-yh lětah v Sovětskom Sojuzu byla vedena kampanija za latinizaciju, vslěd ktoroj ok. 70 jezykov prěključilo se na pravopis osnovany na latinskom alfabetu (najčestěje menše jezyky Rosije, ktore raněje byli pisane arabskym pismom ili ne iměli silnu kniževnu tradiciju). Ačekoli ukrajinsky jezyk (zajedno s russkym i bělorusskym) byl izključeny iz kampanije, odbyvali se diskusije o prědmetu. V 1923 g. pisatelj Serhij Pylypenko napisal «Odvertyj lyst do vsix, xto cikavyt's sja cijeju spravoju», v ktorom propagoval prěhod ukrajinskogo na latinicu. Podčas Vseukrajinskoj pravopisnoj konferencije v Harkovu v 1927 g. jezykoznavci Majk Johansen, Borys Tkačenko i Mykola Nakonečnyj oficialno prědložili aktivno koristanje latinskogo alfabeta kako čest pravopisa. Poslě dvudnevnoj diskusije bylo glasovanje, s rezultatom: 20 glasov za, a 25 protiv. Pozdněje vsi zapadli žrtvami stalinskogo terora: Pylypenko (1934), Johansen i Tkačenko (1937) byli razstrěljeni, a Tkačenko osudženy na pet lět izgnanja.

V tomže samom periodu latinica poněkogda byla koristana v ukrajinskojezyčnyh publikacijah v Poljskě, Čehoslovakiji i Rumuniji.

Sučasnost

Dnešnjego dnja za pisanje ukrajinskogo jezyka oficialno koristaje se samo kiriličsko pismo. Jestvujut oficialne standardy latinizacije, ktore sut prěznačene za ljudi, ktori ne čitajut kirilicu, i služet za prědavanje ukrajinskyh vlastnyh imen i nazv na medžunarodnyh dokumentah.

Pod koncem 20. stolětja obnovili se diskusije o potrěbě polnocěnnoj ukrajinskoj latinice. Glavne pytanja v njih tyčut se formy i obsega takogo alfabeta. Sut napriklad myslji o vvedenju latinice kako drugogo alfabeta. Taka situacija jestvuje v Srbiji, kde paralelno funkcionovanje dvoh alfabetov ne dovedlo ni k upadku jezyka i kultury, ni k izčezanju kirilice, ale ulegšaje Srbam kontakty s Zapadom. Sut takože ti, ktori nadyhajut se uspěšnym prěhodom v latinicu v Azerbajdžanu, Uzbekistanu i Moldaviji. Protivniki, iz drugoj strany, argumentujut o «tysečlětnom kulturnom naslědstvu» i izražajut strah, že tako razběženje ukrajinskogo i rosijskogo pravopisov može dovesti k poražkě pri vvodženju ukrajinskogo jezyka v rusifikovanyh čestah kraja – ačekoli privrženci ideji uvažajut, že efekt byl by obratny.

V periodu poslě 1991 g. stvorjenyh bylo několiko novyh variantov ukrajinskoj latinice, ktore nemnožko poširili se v internetu i kulturologičnyh časopisah, a sut rědko upotrěbjane. V 2000 Ivan Lučuk publikoval «Ukrajinska latynka. Korotkyj pravopys». Tutoj (neoficialny) pravopis, nazyvajemy lučukivkoju, jest shodny na Jiračkov projekt: osnova jest češsky pravopis, s koristanjem několikyh slovačskyh (ľ, ŕ) i poljskyh (ć, ń, ś, ź) bukv, a takože s zaměnoju ch v x. On regularno koristaje s v časopisu «Ї».

Jaroslav Myhajlyšyn opisyvaje drugy, uproščeny variant latinice, osnovany na hrvatskoj gajevici: koristaje samo tri nestandardne bukvy (č, š i ž, a smekčenje označaje bukvoju j; kiriličsku х zaměnjaje na latinsku x. Tutoj pravopis koristaje se na vebsajtu Nova Latynka.

Priklady

Prvy kuplet himna Ukrajiny glavnymi versijami ukrajinskoj latinice:

Kirilica	Projekt Lozynskogo	Projekt Jirečka	Projekt na osnově gajevice	Oficialna narodna transliteracija
Ще не вмерла України ні слава, ні воля. Ще нам, браття молодії, усміхнеться доля. Згинуть наші воріженьки, як роса на сонці, Запануєм і ми, браття, у своїй сторонці. Душу й тіло ми положим за нашу свободу І покажем, що ми, браття, козацького роду!	Szcze ne wmerła Ukrainy ni sława, ni wola. Szcze nam, brattia molodii, usmichneťsia dola. Zhynuť naszi woriżeńky, jak rosa na sonci, Zapanujem i my, brattia, u swoij storonci. Duszu j tiło my położym za naszu swobodu, I pokażem, szczo my, brattia, kozaćkoho rodu.	Šče ne vmerla Ukrajiny ni slava, ni voľa. Šče nam, bratťa molodiji, usmichnet sě doľa. Zhynut naši vorüžeńky, jak rosa na sonci, Zapanujem i my, bratťa, u svojij storonci. Dušu j tilo my položym za našu svobodu, I pokažem, ščo my, bratťa, kozaćkoho rodu.	Šče ne vmerla Ukrajiny ni slava, ni volja. Šče nam, brattja molodiji, usmixnetjsja dolja. Zhynutj naši voriženjky, jak rosa na sonci, Zapanujem i my, brattja, u svojij storonci. Dušu j tilo my položym za našu svobodu, I pokažem, ščo my, brattja, kozacjkoho rodu.	Shche ne vmerla Ukrainy ni slava, ni volia. Shche nam, brattia molodii, usmikhnetsia dolia. Zghynut nashi vorizhenky, yak rosa na sontsi, Zapanuiem i my, brattia, u svoii storontsi. Dushu y tilo my polozhym za nashu svobodu I pokazhem, shcho my, brattia, kozatskoho rodu.

Literatura

• Лесюк, М.П. (2014). "Азбучні дискусії в 30—40-х роках XIX ст.". Становлення і розвиток української літературної мови в Галичині (na ukrajinskom). Івано-Франківськ: Місто НВ. str. 418. ISBN 978-966-428-342-4.
• Чорновол, Ігор (2001). "Латинка в українському правописі: ретроспектива і perspektyva". Незалежний культурологічний часопис «Ї» (na ukrajinskom). 23.
• Dwornik, Kamil (2013). "Słoweńska "abecedna vojna" i pierwsza ukraińska «азбучна війна» w Galicji – próba porównania". V Kedron, Kateřina; Příhoda, Marek (red.). Slovanský svět: Známý či neznámý. Russia Altera. Dějiny, kultura, duchovnost (na poljskom). Praha, Červený Kostelec: Pavel Mervart. str. 119–126. ISBN 978-80-7465-063-5.
• Starzak, Łukasz. "Alfabet ukraiński" (PDF) (na poljskom).

Vněšnje linky

• "Ukrajinśka Latynka".
• "Orthography". Internet Encyclopedia of Ukraine.
• "Alphabet War". Internet Encyclopedia of Ukraine.
• "Азбучна війна". Енциклопедія історії України.
• "Україна-Ukraine-Ukrajina etc". Zbruč.
• "Latynizator".
• "Konverter ukrajinśkoji latynky (proekt Serhija Meĺnyka)". Bylo arhivovano iz iztočnika 15 aprilja 2017.
• "Latynka transliterator".
• "Ukraïnśka Latynka: razširjenje za prědgledača] (avtomatična transliteracija vebsajtov)".
• "Ukrajinśka Latynka" (na ukrajinskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 28 dekembra 2018.