Jump to content

Wp/isv/Ukrajinska azbuka

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
(Redirected from Wp/isv/Ukrajinska kirilica)
Wp > isv > Ukrajinska azbuka
Velike bukvy ukrajinskoj kirilice

Ukrajinska azbuka (ukr.: абе́тка, áзбука, алфа́ві́т ili альфабе́т) jest oficialno pismo koristajemo za pisanje ukrajinskogo jezyka, služebnogo jezyka Ukrajiny. Ona jest jedna iz različnyh narodnyh variantov Kirilice i proizhodi od staroslovjanskoj kirilice, stvorjenoj v 9. stolětju za prvy kniževny slovjansky jezyk, starocrkovnoslovjansky. Od 10. stolětja kirilica byla koristana v Kyjevskoj Rusi za pisanje starovozhodnoslovjanskogo jezyka, iz ktorogo pozdněje razvili se russky, bělorussky, ukrajinsky i rusinsky jezyky i jih azbuky.

Na ukrajinskom ukrajinska azbuka nazyvaje se українська абетка ([ʊkrɐˈjinʲsʲkɐ ɐˈbɛtkɐ]), od prvyh bukv а i б), алфавіт ili arhaičněje азбука (od nazv starokiriličskyh bukv азъ i буки). Sučasna ukrajinska azbuka imaje vsego 33 bukvy: 21 suglasky, 1 polusamoglasku, 10 samoglasky i 1 mekky znak. Poněkogda takože vključaje se apostrof (’), ktory imaje fonetično značenje, ale ačekoli pisanje jego jest obvezno, on ne uvažaje se bukvoju i ne jest vključeny v azbuku – v protivnosti k russkomu tvrdomu znaku ъ, ktory izpolnjaje podobnu funkciju.

Prěd 20. stolětju ukrajinsky jezyk ješče ne iměl standardny pravopis: v lětah od 1798 do 1905 byli prědložene skoro 50 pravopisne sistemy. Toliko v 1928 došlo k prvomu objedinjenomu ukrajinskomu pravopisu (skrypnykivka).[1]

Poněkogda ukrajinsky tekst latinizuje se za ljudi, ktori ne znajut kirilicu. Sut različne obče metody za transliteraciju ili transkripciju ukrajinskogo jezyka, vključno s medžunarodnym standardom ISO 9. Kromě togo, v historiji razne proby byli podjete za zaměnjenje kirilice latiniceju i tvorjenje ukrajinskoj latinice, ale nijedna iz njih ne byla uspěšna.

Azbuka

[edit | edit source]
Ukrajinska azbuka po sekvenciji, velike i male bukvy
Pozicija 123456789101112131415161718192021222324252627282930313233
Velika АБВГҐДЕЄЖЗИІЇЙКЛМНОПРСТУФХЦЧШЩЬЮЯ
Mala абвгґдеєжзиіїйклмнопрстуфхцчшщьюя
Ukrajinske poštne marky (2020)

Azbuka sostoji iz 33 bukv, prědstavjajuče 48 fonem (največšu kolikost srěd slovjanskyh jezykov).[2] Apostrof takože koristaje se v někojih slovah, ale ne uvažaje se bukvoju. Ukrajinsky pravopis jest osnovany na fonemičnom principu, čto znači, že jedna bukva odpovědaje jednoj fonemě. V ukrajinskom pravopisanju takože sut situacije, v ktory priměnjaje se semantične, historične ili morfologične principy.

Od 1932 do 1990 g. bukva ь oficialno byla na poslědnjem městu v ukrajinskoj azbukě.

Ukrajinska azbuka sodrživaje 21 suglasok (б, в, г, ґ, д, ж, з, к, л, м, н, п, р, с, т, ф, х, ц, ч, ш, щ), deset samoglasok (а, е, є, и, і, ї, о, у, ю, я) i jednu polusamoglasku (й). Mekky znak (ь) javi se samo poslě suglasok i ukazyvaje smekčenje (palatalizaciju) prědhodnoj suglasky.

Kromě togo, alveolarne suglasky palatalizujut se prěd oprěděljenymi samoglaskami: д, з, л, н, р, с, т, ц i дз sut smekčene, kogda poslě njih slěduje «mekka» samoglaska: є, і, ю, я.

Apostrof ’ odčinjaje palatalizaciju v městah, kde ona nastupila by po normalnyh pravilah pravopisa. V někojih slovah takože poslě gubnyh suglasok, napr. ім'я «ime».[3] Apostrof takože jest zadrživany v transliteracijah iz latinice: Кот-д’Івуар (Brěg slonjej kosti) i О’Тул (O'Toole). Apostrof koristaje se podobnym sposobom kako v Bělorusskom pravopisu, a v russkom tu samu funkciju izpolnjaje tvrdy znak (ъ). K sravnjenu: ukr.: об’єкт, běl.: аб’ект, rus.: объект («objekt»).

Sut i druge izključenja od fonemičnogo principa azbuky. Někoje bukvy prědstavjajut dvě fonemy: щ [ʃt͡ʃ], ї [ji] ili [jɪ], є [jɛ], ю [ju], я [jɑ], kogda one ne palatalizujut prědhodnu suglasku. Iz drugoj strany, digrafy дз i дж obyčno koristaje se za prědstavjenje pojedinnyh afrikatov [d͡z] i [d͡ʒ]. Palatalizacija suglasok prěd е, у, а označaje se pisanjem odpovědajučej bukvy є, ю, я zaměsto njih (teoretična palatalizacija prěd и ne označaje se, ibo і uže odpovědaje palatalizovanomu ili «mekkomu» ekvivalentu и).

V sravnjenu s drugymi kirilicami sučasna[4] ukrajinska azbuka jest najbolje podobny azbukam drugyh vozhodnoslovjanskyh jezykov: bělorusskoj, russkoj i rusinskoj. Ona zadržala dvě starokiriličske bukvy і i и za prědstavjenje povezanyh zvukov [i] i [ɪ], a takože dvě historične formy е i є.

Unikalne bukvy ukrajinskoj azbuky sut slědujuče:

  • ґ — koristaje se za malo obyčny zvučny velarny eksplosiv [g], ibo obyčna kiriličska bukva г prědstavjaje zvučny glotalny frikativ [ɦ].
  • ї — [ji] ili [jɪ].

Historija

[edit | edit source]
Prva stranica «Азбуки» Ivana Fjodorova (Ljviv, 1574)

Starokiriličska azbuka

[edit | edit source]

Kiriličsko pismo bylo sistema pisanja, stvorjena v 10. stolětju v Prvoj bulgarskoj imperiji za pisanje starocrkovnoslovjanskogo jezyka. Ono bylo imenovano po Sv. Kirilu, ktory zajedno s bratom Metodijem stvoril ranějše slovjansko pismo, glagolicu. Kirilica byla osnovana na grečskom uncialu i prisposobila někoje glagoličske bukvy za zvuky odsutne v grečskom; ona takože iměla několiko bukv koristajemyh skoro samo za grečske slova ili za jih numerične značenje: Ѳ (fita), Ѡ (omega), Ѱ (psi), Ѯ (ksi), Ѵ (ižica).

Na koncu tysečlětja starokiriličska azbuka byla vvedena v Kyjevsku Rus, zajedno s hristijanstvom i starocrkovnoslovjanskym jezykom. Azbuka byla prisposobjena městno govorjenomu starovozhodnoslovjanskomu jezyku, čto dovedlo k razvitja rodnogo vozhodnoslovjanskogo kniževnogo jezyka pored liturgičnogo crkovnoslovjanskogo jezyka. Azbuka izměnjala se paralelno s jezyčnymi izměnami, kogda regionalne narěčja razvivali se v sučasne ukrajinsky, bělorussky i russky jezyky. Ačekoli govorjeny ukrajinsky imaje neslomjenu historiju, kniževny jezyk podvrgnul se dvom značnym historičnym prělomam.

Različne reformy azbuky, prědložene naučnikami v oblasti crkovnoslovjanskogo, rutenskogo ili russkogo jezykov, pričinili razne stupnje razhodženja medžu pisanym i govorjenym slovom. Vslěd etimologičnyh pravil grečskogo i južnoslovjanskyh jezykov pravopisanje bylo netočno i težko izučajemo.

Slovjanska gramatika Meletija Smotryckogo iz 1619 g. iměl veliky vliv na upotrěbu crkovnoslovjanskogo jezyka i kodifikoval upotrěbu bukv я, е i ґ. Reformy russkoj azbuky takože iměli vliv, osoblivo tako nazyvajemo gradžansko pismo Pjotra I Velikogo iz 1708 g., stvorjeno specifično za nereligiozno koristanje. Gradžanka prějela formy shodnějše latinskym bukvam i odstranila arhaične bukvy kako Ѯ, Ѱ, Ѡ i Ѧ (jus), ale jednočasno usilil etimologičnu osnovu azbuky. Pod vlivom gradžanky povstali maksymovyčivka (stvorjena Myhajlom Maksymovyčem v 19. stolětju v Galiciji za ukrajinsky jezyk, i jej potomok pankevyčivka, ktora v legko modifikovanoj formě ješče jest koristajemy v karpatorusinskom jezyku.

Reformy 19. stolětja

[edit | edit source]
Ručno napisana poema «Kateryna» Tarasa Ševčenka iz 1839 g., napisana pravopisom Jaryžka
Učebnik Josifa Levickogo za male děti (1849 g.): iměl bukvy ѧ (ja), ö (ekvivalent slovačskoj bukvy ô), ё (jo) i ѯ (ks).

V 19. stolětju, v reakciji na težko izučime etimologične azbuky, razne reformy poprobovali vvesti fonemičny ukrajinsky pravopis na osnově srbskoj kirilice Vuka Karadžića. Srěd njih sut:

Ukrajinsko kulturno vozrodženje v drugoj polovině 19. stolětja i prvyh lětah 20. stolětja pobudilo literaturnu i akademičsku dějateljnost, i na naddněprjanskoj Ukrajině (v Rosijskoj imperije) i zapadnoj Ukrajině (Galicija, pod vlastju Avstrije). Vlada Galicije, dominovana Poljakami, htěla vvesti latinsky alfabet za ukrajinsky jezyk, ale te proby vozbudili goreču «Azbučnu vojnu» (ukr.: Азбучна війна) i nakonec byli neuspěšne. Kirilica byla prědpočitajema, ale konservativne ukrajinske kulturne frakcije (starorutenci i rusofili) protivili se publikacijam propagujučim čisto ukrajinsky pravopis.

Na naddněprjanskoj Ukrajině prědloženja reform trpěli od periodičnogo zabranjanja publikacij i prědstavjenij na ukrajinskom jezyku. Notoričny byl Emsky ukaz iz 1876 g., ktory zabranjal Kulišivku i nakladal russko pravopisanje do 1905 g. (zvano jaryžka po russkoj bukvě «jery» (ы). Kulišivka prijela se v ukrajinskyh publikacijah, ale ponovno byla zabranjena od 1914 g. do revolucije v fevruaru 1917.

V 1893 g. želehivka stala oficialna v Galiciji, a poslě revolucije byla takože prijeta v mnogyh vozhodnoukrajinskyh publikacijah. Ukrajinska narodna republika (UNR) prijela oficialne ukrajinske pravopisy v 1918 g. i 1919 g. Publikacije na ukrajinskom narastali, a potom procvětali za hetmanata Skoropadskogo. Pod vladoju boljševikov ukrajinske pravopisy byli utvrdžene v lětah 1920 i 1921.

Objedinjeny pravopis

[edit | edit source]

V 1925 g. Ukrajinska sovětska socialistična republika stvorila Komisiju za regulovanje pravopisanja. V tečenju ukrajinizacije sovětskoj Ukrajiny sobrala se od 26 maja do 6 junija 1927 g. v Harkovu Medžunarodna pravopisna konferencija. Podčas toj konferencije ustanovjeni byli standardizovany ukrajinsky pravopis i metoda za transliterovanje čudžih slov, kompromis medžu galicijskymi i sovětskymi prědloženjami, dnes znajemy kako Ukrajinsky pravopis 1928 g. ili menje formalno kako skrypnykivka, po ukrajinskom narodnom komisaru prosvěty, Mykola Skrypnyk. Tutoj pravopis byl oficialno uznany Sovětom narodnyh komisarov v 1928 g. i ljvivskym Družstvom im. Tarasa Ševčenka v 1929 g., a takože prijety ukrajinskoju diasporoju. Skrypnykivka byla prvy rodny ukrajinsky pravopis, prijety vesde.

Jednakože okolo 1930 g. stalinovska vlada načela odčinjati politiku ukrajinizacije, čestično pripisyvajuči seljansky odpor protiv kolektivizaciji ukrajinskym nacionalistam.[5] V 1933 g. pravopisne reformy byli anulovane i dekrety byli izdane za približenje ukrajinskogo pravopisa russkomu. Sam Skrypnyk, čije reformy tutčas byli nazyvane «nacionalističnym odklonjenjem», sovršil samoubijstvo zaměsto togo, že byl by osudženy v pokaznom procesu i razstrěljeny ili deportovany. Ukrajinska bukva ґ[6] i fonetične kombinacije ль, льо i ля byli likvidovane, a russke etimologične formy (napr. koristanje -іа- zaměsto -я- byli vvedene. Oficialny pravopis byl publikovany v Kyjevu v 1936 g., s revizijami v lětah 1945 i 1960. Tutoj pravopis poněkogda nazyvajut Postyšivkoju, po stalinovskom činovniku, ktory nadziral odčinjenje ukrajinizacije, Pavel Postyšev.

V medžučasu skrypnykiva byla dalje koristajema Ukrajincami v Galiciji i ukrajinskoju diasporoju.

V 1986 g., v periodu perestrojky v Sovětskom Sojuzu, byla sostavjena nova Ukrajinska pravopisna komisija. Revidovany pravopis byl publikovany v 1990 g., v ktory ponovno byla vvedena bukva ґ. Tuta revizija takože izměnila alfabetičny red: prěnesla mekky znak ь od konca azbuky do města prěd bukvoju ю, čto pomagaje pri sortovanju ukrajinskogo teksta zajedno s bělorusskym (vslěd prědloženja od L.M. Ivanenka iz Instituta kibernetiky im. V.M. Hluškova).

21 maja 2019 g. vlada Ukrajiny utvrdila novu versiju pravopisa, prědloženogo Ukrajinskoju nacionalnoju komisijeju za pytanja pravopisa. Tuto novo izdanje oživil několiko svojstv pravopisa 1928 g., ktore byli čest ukrajinskoj pravopisnoj tradicije. Jednočasno komisija rukovodila se srazuměnjem, že jezyčna praktika Ukrajincev v drugoj polovině 20. stolětja i na početku 21. stolětja uže stala čest ukrajinskoj tradicije pisanja.[7]


Nazvy i izgovor bukv

[edit | edit source]
Bukvy i simboly ukrajinskoj azbuky
Bukva Medžuslovjanska transliteracija Ukrajinsky prikladNazvaTradicijna nazvaMFA Proizhodženje
А а a абетка «alfabet» а [ɑ]аз[ɑ] Od grečskoj bukvy Α α (alfa)
Б б b бабуся «babica»бе [bɛ] буки[b], [b˙][8] Od grečskoj bukvy Β β (beta)
В в v віл «vol»ве [wɛ] віді[w],[9] [u̯], [ʋ][10] Od grečskoj bukvy Β β (beta)
Г г h говорити «govoriti»ге [ɦɛ] глаголь[ɦ] Od grečskoj bukvy Γ γ (gamma)
Ґ ґ[11][12] g ґуля «narast na tělu»ґе [ɡɛ] —[ɡ] Od kursivnogo varianta grečskoj bukvy Γ γ (gamma)). V 14. stolětju pisany digrafom кг (кгрунт — ґрунт). Prvy raz koristany v Peresopnyckoj evangelju (1556–1561). Oficialno čest azbuky v «Gramatikě» Meletija Smotryckogo (1616). Odstranjeny iz azbuky v 1933 g. vslěd rusifikacije Ukrajiny, a vračeny v 1990. Rědka bukva, javi se samo v nerodnyh slovah i toponimah.
Д д d десь «někde»де [dɛ] добро[d], [dʲ], [ɟː], [d͡z], [d͡zʲ],[13] [d͡ʒ][14] Od grečskoj bukvy Δ δ (delta)
Е е e церква «crkov»е [ɛ] єсть[ɛ], [ɛ̝][15] Od grečskoj bukvy Ε ε (epsilon)
Є є je моє «moje»є [jɛ] —[jɛ] or [ʲɛ] Aluzija k kiriličskoj bukvě ѥ, ale ne proizhodi bezposrědnje od njej. Jedin iz variantov kiriličskoj bukvy е / є. Prvy raz koristany v pravopisanju almanaha Русалка Днѣстровая v 1837 g. za ukazanje zvukov [jɛ] i [ɛ] s smekčenjem prědhodnoj samoglasky. Raněje koristany v Maksymovyčivkě zaměsto sučasnoj bukvy e (жєньци — женці).
Ж ж ž авжеж «očevidno»же [ʒɛ] живіте[ʒ], [ʒʲː], [d͡ʒ][14] Od glagoličskoj bukvy živete (Ⰶ), ktora najpravdopodobno proizhodi od koptskoj bukvy janjia (Ϫ ϫ). V grečskom alfabetu nemaje odpovědnika.
З з z забавка «igračka»зе [zɛ] земля[z], [zʲ], [zʲː], [d͡z], [d͡zʲ],[13] [s], [sʲ][16] Od grečskoj bukvy Ζ ζ (zeta)
И и y писати «pisati»и [ɪ̈] іже[ɪ̈], [ɪ], [ɪ̞][17] Od grečskoj bukvy Η η (eta)
І і i ніч «noč»і [i] і(жеї)[i], [ʲi] Od grečskoj bukvy Ι ι (iota), od feničskoj bukvy 𐤉. Od 1818 g. ona byla jedina bukva za prědstavjenje zvuka [i] v ukrajinskom jezyku. Raněje byli koristane bukvy и, ѣ, ô, ê, û.
Ї ї ji країна «krajina»ї [ji] —[ji] Oficialno vvedena v azbuku P. Žyteckym i K. Myhalčukom v lětah 1874–1875. Raněje koristali se bukvy ѣ, и i е, napr. ѣжакъ — їжак, ии — її.
Й й j цей «tutoj»йот [jɔt], й [ɪj] —[j] Bukva и s brevisom, pozajetym iz grečskogo, kde ukazyval kratke zvuky. Za zvuk [j] bukva načela koristati se v Gramatikě M. Smotryckogo, od 1619 g.
К к k канал «kanal»ка [kɑ] како[k], [ɡ][18] Od grečskoj bukvy Κ κ (kappa)
Л л l лити «liti»ел [ɛl] люди(є)[l], [lʲ], [ʎː] Od grečskoj bukvy Λ λ (lambda)
М м m місто «grad»ем [ɛm] мисліте[m] Od grečskoj bukvy Μ μ (mu)
Н н n вагітна «brěmenna»ен [ɛn] нащ[n], [nʲ], [ɲː] Od grečskoj bukvy Ν ν (nu)
О о o вподобайка «lajk»о [ɔ] он[ɔ], [o][19] Od grečskoj bukvy Ο ο (omikron)
П п p пес «pes»пе [pɛ] покой[p], [p˙][20] Od grečskoj bukvy Π π (pi)
Р р r родина «sěmja»ер [ɛr] рци[r], [rʲ] Od grečskoj bukvy Ρ ρ (rho)
С с s серпень «avgust»ес [ɛs] слово[s], [sʲ], [sʲː], [z], [zʲ][21] Od grečskoj bukvy Σ σ/ς (sigma)
Т т t додаток «aplikacija»те [tɛ] твердо[t], [tʲ], [cː], [d], [dʲ][22] Od grečskoj bukvy Τ τ (tau)
У у u дідусь «dědok»у [u] ук[u], [u̯] Prvonačelno digraf kiriličskyh bukv о i ѵ, čto jest imitacija grečskogo sposoba prědstavjenja zvuka [u] kombinacijeju bukv ου.
Ф ф f фото «fotografija»еф [ɛf] ферт[f] Od grečskoj bukvy Φ φ (phi)
Х х h хворий «boljny»ха [xɑ] хір [x] Od grečskoj bukvy Χ χ (chi)
Ц ц c цукор «cukr»це [t͡sɛ] ци[t͡s], [t͡sʲ], [t͡sʲː] Proizhodženje neznajemo. Podobne bukvy jestvovali v raznyh starodavnyh pismah: v etiopskom, aramejskom i proizhodečih iz njih, napr. hebrejskom i koptskom.
Ч ч č рукавичка «rukavica»че [t͡ʃɛ] черв[t͡ʃ], [t͡ʃʲː], [d͡ʒ][23] Možno iz hebrejskoj bukvy צ (tsade), možno tože samo proizhodženje kako bukva ц. Francysk Skaryna koristal grečsku bukvu Ϙ ϙ (koppa) zaměsto bukvy ч.
Ш ш š шафа «šafa, škaf»ша [ʃɑ] ша[ʃ], [ʃʲː] Proizhodženje neznajemo. Podobne bukvy jestvovali v raznyh starodavnyh pismah: v etiopskom (ε), aramejskom i proizhodečih iz njih, napr. hebrejskom (ש) i koptskom (ϣ).
Щ щ šč борщ «boršč»ща [ʃt͡ʃɑ] ща [ʃt͡ʃ] Prvonačelno ligatura bukv ш i т (v bulgarskom ona i dnes izgovarjaje se kako [ʃt]).
Ь ь[24] j, – кінь «konj»м'який знак [mjɑˈkɪj ˈznɑk] єрь[ʲ] Najpravdopodobno modifikacija starokiriličskoj bukvy О s črtkoju svrhu, ili starokiriličskoj bukvy І, ktora i dnes jest v ukrajinskom. Bukva ь stala osnova drugyh kiriličskyh bukv, kako ъ, ы i ѣ.
Ю ю ju ключ «ključ»ю [ju] ю[ju], [ʲu] Odpovědaje grečskoj kombinacije οι (omikron + iota).
Я я ja я «ja»я [jɑ] малий юс[jɑ], [ʲɑ] Prvonačelno kiriličsky maly jus, ktory proizhodi od glagoličskoj bukvy, pravdopodobno pozajetoj od grečskyh ligatur kako εν ili ον. Moderna forma byla vvedena v azbuku poslě reform Pjotra I Velikogo.
’ — м'ясо «meso»апостроф [ɑˈpɔstrɔf] ——[25] —

Kromě povyših sut takože digrafy, ktore izgovarjaje se kako jedin zvuk: дж i дз, poslědovateljno izgovorjene kako [dʒ] i [d͡z]. Priklady: джміль «čmelj», бджола «pčela», дзвоник «zvonok».

Historične bukvy

[edit | edit source]
BukvaMedžuslovjansky
(etimologično)		Sučasny ekvivalentNazvaMFA
Ѥ ѥjeе, єйотоване е[jɛ]
Ѕ ѕzз(д)зіло[z], [zʲ]
Ѡ ѡoоомега, о[o]
Ъ ъ—’ (apostrof)жорсткий знак—
Ы ыyиєри[ɪ]
Ѣ ѣěіять[i]
Ꙗ ꙗjaяйотоване а[jɑ]
Ѧ ѧęямалий юс[ɛ̃]
Ѫ ѫųувеликий юс[ɔ̃]
Ѩ ѩjęямалий йотований юс[jɛ̃]
Ѭ ѭjųювеликий йотований юс[jɔ̃]
Ѱ ѱpsпспсі[ps], [psʲ]
Ѯ ѯksксксі[ks], [ksʲ]
Ѳ ѳfффіта[θ], [f]
Ѵ ѵi, vі, віжиця[i], [v]
Ё ёjoйо, ьойо[jɔ]
Ў ўŭвкоротке у[u̯]
Э эeee[e]

Formy bukv i tipografija

[edit | edit source]
Razliky medžu kursivnym i prostym pismom

V slučaju pečetanja večinstvo malyh kiriličskyh bukv izgledaje kako menše versije svojih odpovědajučih velikyh bukv.

Tako samo kako v slučaju latinice, kiriličske fonty imajut proste (ukr.: прямий) i kursivne (ukr.: курсивний) formy, zvane pyśmivka (ukr.: письмівка). Ručno napisane formy v obče sut podobnějše kursivnomu pismu neželi prostomu, a někoje odličajut se značno od svojih pečetanyh versij, osoblivo bukvy г, д, и, й, п i т.

Ručno napisana ukrajinska azbuka

Citovany tekst tipično nahodi se medžu *kavyčkami (ili francuzske guillemets: « » (rus.: ёлочки), ili němečske znaky citovanja: „ “):

Ukrajinske znaky citovanja v Unikodu i HTML-kodu
standardnealternativne
«цитата» „цитата“
U+00AB U+00BB U+201E U+201F
&#171; &#187; &#8222; &#8223;

Kodovanje ukrajinskoj azbuky

[edit | edit source]

Za prědstavjenje ukrajinskyh bukv na kompjuterah sut razne kodovanja.

ISO 8859-5

[edit | edit source]

V kodovanju ISO 8859-5 nemaje bukvy ґ.

KOI8-U

[edit | edit source]

KOI8-U znači Код обміну інформації 8 бітний — український «Kod obměna informacije 8-bitny - ukrajinsky», analogično do «ASCII». KOI8-U jest ukrajinizovana versija (russkogo) KOI8-R.

Windows-1251

[edit | edit source]

Windows-1251 rabotaje za ukrajinsku azbuku, a takože za druge kiriličske azbuky.

Unikod

[edit | edit source]

Ukrajinsku azbuku sodrživajut bloky «Kirilica» (U+0400 — U+04FF) i «Dopolnjenje k kirilici» (U+0500 — U+052F) Unikoda. V slědujučej tabelě ukrajinske bukvy imajut zaglavja ukazyvajuče jih informaciju na Unikodu i HTML-kod. V vizualnom prěgledaču by možete uviděti tutu informaciju, ako prěsunete kursor myškoju na danu bukvu.

Ukrajinske bukvy v bloku «Kirilica» Unikoda
First 3 digits Last digit
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 A B C D E F
040 ЀЁЂЃЄЅІЇЈЉЊЋЌЍЎЏ
041 АБВГДЕЖЗИЙКЛМНОП
042 РСТУФХЦЧШЩЪЫЬЭЮЯ
043 абвгдежзийклмноп
044 рстуфхцчшщъыьэюя
045 ѐёђѓєѕіїјљњћќѝўџ
046 ѠѡѢѣѤѥѦѧѨѩѪѫѬѭѮѯ
047 ѰѱѲѳѴѵѶѷѸѹѺѻѼѽѾѿ
048 Ҁҁ҂҃҄҅҆҇҈҉ҊҋҌҍҎҏ
049 ҐґҒғҔҕҖҗҘҙҚқҜҝҞҟ
04A ҠҡҢңҤҥҦҧҨҩҪҫҬҭҮү
04B ҰұҲҳҴҵҶҷҸҹҺһҼҽҾҿ
04C ӀӁӂӃӄӅӆӇӈӉӊӋӌӍӎӏ
04D ӐӑӒӓӔӕӖӗӘәӚӛӜӝӞӟ
04E ӠӡӢӣӤӥӦӧӨөӪӫӬӭӮӯ
04F ӰӱӲӳӴӵӶӷӸӹӺӻӼӽӾӿ
050 ԀԁԂԃԄԅԆԇԈԉԊԋԌԍԎԏ
051 ԐԑԒԓԔԕԖԗԘԙԚԛԜԝԞԟ
052 ԠԡԢԣԤԥԦԧԨԩԪԫԬԭԮԯ

Veb-stranice i XML

[edit | edit source]

Elementy v HTML- i XML-kodu obyčno imajut ukazany ukrajinsky jezyk s pomočju jezyčnogo taga IETF uk (lang="uk" v HTML-u i xml:lang="uk"}} v XML-u). Ačekoli ukazanje pisma obyčno ne jest potrěbno, možno jest to realizovati dodanjem podtaga, napriklad za odličenje ukrajinskoj kirilice (uk-Cyrl) od latinizovanogo ukrajinskogo (uk-Latn).

Razklad klaviatury

[edit | edit source]

Standardny razklad klaviatury na nastolnyh kompjuterah izgledaje tako:

Razklad ukrajinskoj klaviatury

Uvidite takože

[edit | edit source]

Iztočniky

[edit | edit source]
  1. ↑ "Український правопис 2019" (PDF). Міністерство освіти і науки України (na ukrajinskom). str. 2–3. Bylo arhivovano iz iztočnika (PDF) 3 junija 2019.
  2. ↑ Коструба, П.П. (1969). "Фонологічна система української літературної мови. Чергування фонем і його функції". V Жовтобрюх, М.А. (red.). Сучасна українська літературна мова. Вступ. Фонетика (na ukrajinskom). Kyjev.
  3. ↑ "Read Ukrainian!" (na anglijskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 6 mareca 2012.
  4. ↑ "Use of Ukrainian Language, Serbia". 10 oktobra 2016.
  5. ↑ Applebaum, Anne (2017). Red Famine. Penguin. str. 159. ISBN 978-0-141-97828-4.
  6. ↑ Applebaum, Anne (2017). Red Famine. Penguin. str. 224. ISBN 978-0-141-97828-4.
  7. ↑ "У МОН пояснили, навіщо міняли Український правопис". Закон і Бізнес (na ukrajinskom). 1 februara 2020. Bylo arhivovano iz iztočnika 2 januara 2020. Data dostupa: 6 maja 2025.
  8. ↑ Polupalatalizovany zvuk [b˙] jestvuje v někojih pozajetyh slovah, napr. бюро «bjuro».
  9. ↑ Izgovor [w] zavisi od konteksta; jest gubny prěd zadnjimi samoglaskami, a gubno-zubny prěd prědnjimi. Na koncu sloga izgovarjaje se kako polusamoglasku u̯
  10. ↑ Polu-palatizovany zvuk [w˙] jestvuje v takyh slovah kako свято, цвях, дзвякнути.
  11. ↑ Bukva ґ byla zabranjena v Sovětskoj Ukrajině od 1933 do 1990 g. Вакуленко, С. (3 dekembra 2012). "1933 ій рік в історії української мови: чинна норма та правописна практика (на прикладі редакційної політики газети «Комуніст»)" [1933 v historiji ukrajinskogo jezyka: tekuča norma i praktika pravopisanja (na prikladu redakcijnoj politiky gazety «Komunist»)]. Historians (na ukrajinskom).
  12. ↑ Bukva ґ jest odsutna v někojih kompjuternyh kodovanjah i fontah, napr. ISO-8859-5 i MS-DOS Cyrillic.
  13. 1 2 V digrafu дз.
  14. 1 2 V digrafu дж.
  15. ↑ Taky sam izgovor kako ɪ̞.
  16. ↑ Prědrastka з- i prědložnik з prěd bezzvučnymi suglaskami sut izgovarjajut se bezzvučno kako [s]: зцілити [sʲtsʲi'lɪtɪ], з хати ['sxɑtɪ]. Prědrastka роз- izgovarjaje se [ros] prěd bezzvučnymi suglaskami pri bystrom i normalnom tempu govorjenja: розказа́ти [roskɑ'zɑtɪ]. Jednakože prěd [s] obyčno izgovarjaje se kako [z]: розсипати [roz'sɪpɑtɪ]. Pri medlom tempu роз- izgovarjaje se kako [roz]: [rozkɑ'zɑtɪ]. Prědrastka без- prěd bezzvučnymi suglaskami izgovarjaje se kako [bez-] pri medlom i normalnom tempo govorjenja: безпека [bɛ̝z'pɛkɑ]. Pri bystrom tempu, zvuči kako [bes]: [bɛ̝s'pɛkɑ].
  17. ↑ Sounds the same as ɛ̝.
  18. ↑ Bezzvučne suglasky izgovarjajut se kako zvučne prěd zvučnymi obstruentami: вокза́л [woɡ'zɑl].
  19. ↑ V slučaju labializacije.
  20. ↑ Polupalatalizovany zvuk [p˙] jestvuje v několikyh pozajetyh slovah, napr. пюре «pjure».
  21. ↑ Bezzvučne suglasky izgovarjajut se kako zvučne prěd zvučnymi obstruentami: о́сь де ['ozʲdɛ̝].
  22. ↑ Bezzvučne suglasky izgovarjajut se kako zvučne prěd zvučnymi obstruentami: боротьба́ [borodʲ'bɑ].
  23. ↑ Bezzvučne suglasky izgovarjajut se kako zvučne prěd zvučnymi obstruentami: хоч би́ [xod͡ʒ'bɪ].
  24. ↑ Mekky znak ь ukazyvaje palatalizaciju prědhodnoj suglasky. On byl na koncu azbuky do 1990 g., kogda jego pozicija izměnila se v novom oficialnom pravopisu.
  25. ↑ V ukrajinskom apostrof koristaje se kako znak tvrdosti analogično russkoj bukvě ъ, imenno za ukazanje, že prědhodna suglaska ne palatalizuje se v poziciju, v ktoroj palatalizovala by se po normalnyh pravilah pravopisa.

Izvor

[edit | edit source]

Literatura

[edit | edit source]

Vněšnje linky

[edit | edit source]

Retrieved from "https://incubator.wikimedia.org/w/index.php?title=Wp/isv/Ukrajinska_azbuka&oldid=6758647"