Jump to content

Wp/isv/Solnce

Add links
From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
Wp > isv > Solnce
Solnce ☉
Solnce s petnami na Solncu i potemněnjem kraja v vidimom světlu s solnečnym filtrom
Fotografija Solnca v uslovnyh kolorah, izobražajučih jego v ultrafioletovom světlu (dolžina volny 30.4 nm)
Dane observacij
Srědno razstojanje
od Zemje		1 au ≈ 1.496×108 km[1]
8 min 19 s pri bystrosti světla
Vidima jasnost (V)−26.74[2]
Absolutna zvězdna veličina (M)4.83[2]
Spektralna klasifikacijaG2V[3]
MetaličnostZ = 0.0122[4]
Vuglaty razměr31.6–32.7 minut dugy[5]
Orbitalne harakteristiky
Srědno razstojanje
od centra Mlěčnogo putu		≈ 2.7×1017 km
27,200 světlnyh lět
Galaktičny period(2.25–2.50)×108 lět
Bystrost≈ 220 km/s (na orbitě vkrug centra Mlěčnogo putu)
≈ 20 km/s (odnosno srědnoj brzosti ostalyh zvězd v zvězdnom susědstvu)
≈ 370 km/s[6] (odnosno kosmičnogo mikrovolnovogo fona)
Fizične harakteristiky
Ekvatorialny radius695,700 km,
696,342 km[7]
109 × Zemje[8]
Obvod ekvatora4.379×106 km[8]
109 × Zemje[8]
Sploščenje9×10−6
Površina6.09×1012 km2[8]
12,000 × Zemje[8]
Objem1.41×1018 km3[8]
1,300,000 × Zemje
Masa1.9885×1030 kg[2]
333,000 × Zemje[2]
Srědna gustota1.408 g/cm3[2][8][9]
0.255 × Zemje[2][8]
Gustota v centru (razčitana)162.2 g/cm3[2]
12.4 × Zemje
Gravitacija na povrhnje na ekvatoru274 m/s2[2]
28 × Zemje[8]
Faktor momenta inercije0.070[2] (ocěnka)
Vtora kosmična bystrost
(s povrhnje)		617.7 km/s[8]
55 × Zemje[8]
TemperaturaCentr (razčitana): 1.57×107 K[2]
Fotosfera (efektivna): 5,778 K[2]
Korona: ≈ 5×106 K
Světivost (Lsol)3.828×1026 W[2]
≈ 3.75×1028 lm
efektivnost ≈ 98 lm/W
Kolor (B-V)0.63
Srědna jasnost (Isol)2.009×107 W·m−2·sr−1
Věk≈ 4.6 miliardov lět[10][11]
Rotačne harakteristiky
Naklon osi7.25°[2]
(k ekliptikě)
67.23°
(k galaktičnoj plošině)
Premo vshodženje
Sěvernogo polusa[12]		286.13°
19 h 4 min 30 s
Sklonjenje
Sěvernogo polusa		+63.87°
63° 52' Sěvera
Period obračenja
(na ekvatoru)		25.05 d[2]
(na 16° široty)25.38 d[2]
25 d 9 č 7 min 12 s[12]
(na polusah)34.4 d[2]
Bystrota obračenja
(na ekvatoru)		7.189×103 km/č[8]
Složenje fotosfery (po mase)
Vodorod73.46%[13]
Helij24.85%
Kyslorod0.77%
Vuglerod0.29%
Želězo0.16%
Neon0.12%
Azot0.09%
Kremnij0.07%
Magnezij0.05%
Sěra0.04%
Solnce

Solnce jest zvězda v centru Solnečnoj sistemy. Ono jest běloju zvězdoju, ktora davaje različne tipy energije, kako sut infračrvena energija (teplo), světlo, ultrafioletovo světlo i radiovolny.

Solnce izdavaje potok čestic, ktory dosegaje Zemje kako "solnečny větr". Iztočnikom vsej toj energije jest jedrna fuzija (sinteza). Jedrna fuzija jest reakcija v zvězdě, ktora obračaje vodorod v helij i iztvorjaje ogromnu kolikost energije. Solnce jest skoro doskonaloju kuljeju gorečej plazmy. Solnce sdavaje se žoltym za ljudij na Zemje, ale ono jest napravdu bělo.

Tak se stane zatože vozduh vokrug Zemji razsějivaje solnečno světlo. Sinja i zelena barva v solnečnom světlu razprostirajut se vyše, než črvena i žolta barvy. Vslěd tomu světlo, ktoro dosegaje naših očij jest glavno črveno i žolto, i zato Solnce sdavaje se žoltym. Ako byhmo byli v kosmosu, kde ne jest vozduh na razsějivanje světla, my byhmo viděli, že Solnce napravdu jest bělo. Solnce jest podobnoju zvězdoju do mnogyh ostalyh zvězd v našej galaktikě Mlěčny put. Solnce odnosi se k tipu zvězd G2V, nazyvanyh takože ang.: G-type main-sequence star ili žolty karlik, na osnově jih spektralnoj klasy.[14]

Věk i razměr

[edit | edit source]

Solnce imaje věk priblizno 4.5 miliardov lět. Solnce jest priblizno stokratno širšim než Zemja. Ono imaje masu 1.9891×1030 kg, čto jest 333,000-kratna masa Zemje. 1.3 milionov Zemej može vměstiti se do Solnca.[15] Slivajuči jego atomy do helija, Solnce izpaljaje priblizno 600 milionov ton vodoroda vsaku sekundu.

Značenje

[edit | edit source]

Solnce jest glavnym iztočnikom energije za Zemju. Tuta energija se stvarjaje gluboko vnutri Solnca v procesu, nazyvajemom jedrna fuzija. Četyri atoma vodoroda slivajut se zajedno i produkujut jedin atom helija. Něktora ostala materija prěobračaje se v energiju. To jest jednaky put osvobodženja energije, kako imaje vodorodna bomba.

Solnce imaje dost energije v svojem jedru ješče na 5 miliardov lět. Solnce jest najvažnějši iztočnik energije za život na Zemji. Bez Solnca na Zemji ne byla by vegetacija: každa rastlina potrěbuje světlo da by žiti i rasti. Vsečto na Zemji by zamrazilo bez Solnca. Solnce davaje Zemji teplo i světlo. Rastliny črěz fotosintezu iztvorjajut kyslorod. Vse ljudi i životiny dyhajut kyslorodom. Položenje Zemje v Solnečnoj sistemě jest idealno za razvoj života na Zemji.

Črty

[edit | edit source]

Solnce je zvězdoju glavnogo reda tipa G. Ono sostavjaje priblizno 99.86% masy Solnečnoj sistemy. Solnce imaje absolutnu zvězdnu veličinu +4.83. Ono jest jasnějše než priblizno 85% zvězd galaktiky Mlěčny put.[16][17] Solnce jest zvězdoju Naseljenja І,[18] t. j. bogatoj metalom (v astrofizikě vodorod jest metalom) dost mladoju zvězdoju.

Solnce jest najjasnějšim objektom na nebu Zemje. Ono imaje vidimu zvězdnu veličinu −26.74.[19] Trěba 8 minut i 20 sekund, da by světlo je došlo od povrhnosti Solnca do povrhnosti Zemje.[20]

Fizika Solnca

[edit | edit source]

Proizhodženje

[edit | edit source]

Naučniki mněvajut, že Solnce se načelo od velmi velikogo oblaka prahu i malyh kuskov leda priblizno 4 miliardov i 567 milionov lět tomu.[21]

V centru gromadnogo oblaka gravitacija pričinila material sostaviti kulju. Kogda ta se stala dost velika, ogromny pritisk vnutri jest izpustil fuzijnu reakciju. Energija, koja byla izpuščena, jest pričinila nagrěvanje i svěčenje se kulje.

V samom centru atomy vodoroda natolkajut se zajedno pri vysokyh temperaturah i pritiskah, iztvarjajuči atomy helija. Toj proces nazyvaje se jedrna fuzija. Toj byl je prědloženy Hansom Beteom (něm.: Hans Bethe) blizko načela Vtoroj světovoj vojny.

Orbita

[edit | edit source]

Solnce i vse, čto obračaje se vokrug njego, nahodi se v galaktikě Mlěčnogo puta. Solnce obračaje se vokrug centra Mlěčnogo puta. Ono zabiraje s soboju vsečto v Solnečnoj sistemě. Solnce dvigaje se s bystrostju 820,000 km za časinu. I s takoju bystrostju, ješče vse trěba 230 milionov lět na polny obrat. Poneže Solnce jest cělo gaz, črty jego povrhnosti pojavjajut se i izčezajut. Jestli gleděti na Solnce črěz specialny solnečny teleskop, jest možlivo uviděti temne oblasti, ktore nazyvajut petna na Solnce. Oni voznikajut pod vlivom magnetičnogo polja Solnca. Petna na Solnce toliko izgledajut temnymi, zatože ostalo Solnce jest velmi jasno.

Něktore kosmične teleskopy, vključno nahodečih se na orbitě Solnca, pokazali ogromne dugy solnečnoj materije, ktore neočekyvano razprostirajut se iz Solnca. Jih nazyvajut protuberancami ili prominencijami. Solnečne protuberancy byvajut različnyh form i razměrov. Něktore iz njih sut tako velike, že Zemja by mogla uměščati se vnutri njih, i něktore imajut formu podobnu dlanjam. Solnečne blěsky takože pojavjajut se i izčezajut. Solnečne petna, protuberancy i blěsky stavajut se rědkymi, potom mnogočislnymi, potom ponovno rědkymi každyh 11 lět.

Fotosfera

[edit | edit source]

Ta jest povrhnostju Solnca. Světlo, ktoro Zemja dostavaje od Solnca, světi od tutogo sloja. Pod tutym slojem Solnce jest matovo, ili neprozračno za světlo.

Sostav

[edit | edit source]

Solnce glavno skladaje se iz vodoroda i helija. Vse elementy, ktore sut vyše težke, než vodorod i helij, izčisljajut se kako menje, než 2% masy Solnca.[22][23] Hemično složenje Solnca proizhodi iz medžuzvězdnoj srědy. Vodorod i večinstvo helilja na Solncu byli sut věrojetno, iztvorjene nukleosintezoju Velikogo Izbuha v tečenju prvyh 20 minut žitja Vsesvěta. Vyše težke elementy byli iztvorjeny sut zvězdami, ktore sut umrěli prěd tym, kako sformovalo se Solnce. Tute vyše težke elementy byli izpuščene v medžuzvězdny prostor, kogdy zvězdy sut eksplodovali ako svrhnove.[22][23]

Atmosfera

[edit | edit source]

Atmosferu Solnca sostavjajut pet slojev. Hromosfera, prěhodna oblast i korona sut vyše goreče, než vněšnja povrhnost fotosfery Solnca.[24] Mněvajut, že Alfvenove volny mogut prohoditi črěz nju i nagrěvati koronu.[25]

Zona minimalnyh temperatur, najprohladnějši sloj Solnca, jest priblizno 500 km nad fotosferoju. Jej temperatura jest okolo 4100 K.[24] Tuta Čest Solnca jset dost hladna, da by stvarjali se proste molekuly kako monoksid uglerodny i voda. Tute molekuly jest možlivo viděti na Solnce pomočju specialnyh priborov, nazyvanyh spektroskopami.[26]

Hromosfera jest prvym slojem Solnca, ktory jest možno viděti, osoblivo pri solnečnom zatmjenju, kogdy Měsec zakryvaje večšu čest Solnca i blokuje najjasnějše světlo.

Solnečna prěhodna oblast jest čestju atmosfery Solnca medžu hromosferoju i vněšnjeju čestju, nazyvanoj koronoju.[27] Jej možno viděti iz kosmosa pomočju teleskopov, ktore mogut čuti ultrafioletovo světlo. Prěhod jest medžu dvoma veliko različnymi slojami. Od nižni strany, on tykaje se fotosfery, i gravitacija formuje jego črty. Vo vrhu, prěhodny sloj tykaje se korony.

Korona jest vněšnjeju atmosferoju Solnca i ona jest mnogo večša než ostalo Solnce. Korona bezprěryvno razširjaje se, iztvorjajuči solnečny větr, ktory zapolnjaje cělu Solnečnu sistemu.[28] Srědna temperatura korony i solnečnogo větra jest priblizno 1,000,000 – 2,000,000 K. V najgorečih oblastah ona sostavjaje 8,000,000 – 20,000,000 K.[29] My ne razumějemo, začto korona jest tako goreča.[28][29] Jej jest možlivo uviděti pri solnečnyh zatmjenjah ili pomočju pribora koronografa.

Heliosfera jest tonka vněšnja atmosfera Solnca, zapolnjena plazmoju solnečnogo větra. Ona razprostranjaje se za orbitu Plutona do heliopauzy, kde formuje granicu, na ktoroj natolkaje se na medžuzvězdnu srědu

Zatmjenja

[edit | edit source]

Solnečno zatmjenje izjavjaje se, kogda Měsec jest medžu Zemjeju i Solncem. Različajut čestično i polno zatmjenje, ktore slučajut se relativno često.

Lunno zatmjenje slučaje se, kogda Měsec prohodi črěz těnj Zemje, čto se može stati jedino pri polnom Měsecu. Čislo lunnyh zatmjenij v každom godu može byti od 0 do 3. Čestične lunne zatmjenja slučajut se nemnogo čestěje, za god od 7 do 6.[30]

Sudba Solnca

[edit | edit source]

Astrofiziki govoret, že naše Solnce je zvězdoju glavnogo reda tipa G v srědině svojego života. Priblizno črěz miliard lět narastši solnečna energija bude izparjati atmosferu i okeany Zemje. Ješče za několiko miliardov lět, kako oni mněvajut, Solnce se stane večšim i stane se zvězdoju-črvenym gigantom. Solnce bude do 250-kratno veče svojego sučasnogo razměra ili 1.4 AU, i pogoltne Zemju.

Sudba Zemje dopoka ne jest znajema. V dolgom času budučnost Zemje jest zavisnoju od Solnca, a Solnce bude dost stabilnym na slědujuče 5 miliardov lět.[31][32] Izčisljenja prědpokladajut, že Zemja može prěměstiti se na širšu orbitu. To jest svezano s tym, že priblizno 30% masy Solnca budut uneseny solnečnym větrom.

Medžutym, v veliko dolgom času Zemja bude, věrojetno, izniščena pri povyšenju razměra Solnca. Zvězdy kako Solnce stavajut se na pozdnějšej stadije črvenymi gigantami.[33] Solnce razširi se vyše orbit Merkurija, Venery, i, věrojetno, Zemje. Pri vsih slučajah, okean i vozduh izčeznut prěd tym, kako Solnce bude prěhoditi do toj stadije.

Po tom, kako Solnce dosegne točky, kde ona ne može se stati večši, ono izgubi svoje sloje i iztvori planetarnu nebulu. V koncu, Solnce bude se smenšati do bělogo karlika. Potom, črěz několiko sotnij miliardov lět, Solnce bude ugasati do črnogo karlika.

Referencije

[edit | edit source]
  1. ↑ Pitjeva, E. V.; Standish, E. M. (2009). "Proposals for the masses of the three largest asteroids, the Moon-Earth mass ratio and the Astronomical Unit". Celestial Mechanics and Dynamical Astronomy (na anglijskom). 103 (4): 365–372. Bibcode:2009CeMDA.103..365P. doi:10.1007/s10569-009-9203-8. ISSN 1572-9478. S2CID 121374703.
  2. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Williams, D.R. (1 julija 2013). "Sun Fact Sheet". NASA Goddard Space Flight Center. Bylo arhivovano iz iztočnika 15 julija 2010. Data dostupa: 12 avgusta 2013.
  3. ↑ Zombeck, Martin V. (1990). Handbook of Space Astronomy and Astrophysics 2nd edition. Cambridge University Press.
  4. ↑ Asplund, M.; Grevesse, N.; Sauval, A.J. (2006). "The new solar abundances – Part I: the observations". Communications in Asteroseismology. 147: 76–79. Bibcode:2006CoAst.147...76A. doi:10.1553/cia147s76. ISSN 1021-2043.
  5. ↑ "Eclipse 99: Frequently Asked Questions". NASA. Bylo arhivovano iz iztočnika 27 maja 2010. Data dostupa: 24 oktobra 2010.
  6. ↑ Hinshaw, G.; i dr. (2009). "Five-year Wilkinson Microwave Anisotropy Probe observations: data processing, sky maps, and basic results". The Astrophysical Journal Supplement Series. 180 (2): 225–245. arXiv:0803.0732. Bibcode:2009ApJS..180..225H. doi:10.1088/0067-0049/180/2/225. S2CID 3629998.
  7. ↑ Emilio, Marcelo; Kuhn, Jeff R.; Bush, Rock I.; Scholl, Isabelle F. (2012), "Measuring the Solar Radius from Space during the 2003 and 2006 Mercury Transits", The Astrophysical Journal, 750 (2): 135, arXiv:1203.4898, Bibcode:2012ApJ...750..135E, doi:10.1088/0004-637X/750/2/135, S2CID 119255559
  8. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 "Solar System Exploration: Planets: Sun: Facts & Figures". NASA. Bylo arhivovano iz iztočnika 2 januara 2008.
  9. ↑ Ko, M. (1999). Elert, G. (red.). "Density of the Sun". The Physics Factbook.
  10. ↑ Bonanno, A.; Schlattl, H.; Paternò, L. (2002). "The age of the Sun and the relativistic corrections in the EOS". Astronomy and Astrophysics. 390 (3): 1115–1118. arXiv:astro-ph/0204331. Bibcode:2002A&A...390.1115B. doi:10.1051/0004-6361:20020749. S2CID 119436299.
  11. ↑ Connelly, JN; Bizzarro, M; Krot, AN; Nordlund, Å; Wielandt, D; Ivanova, MA (2 novembra 2012). "The Absolute Chronology and Thermal Processing of Solids in the Solar Protoplanetary Disk". Science. 338 (6107): 651–655. Bibcode:2012Sci...338..651C. doi:10.1126/science.1226919. PMID 23118187. S2CID 21965292. Data dostupa: 17 mareca 2014.
  12. 1 2 Seidelmann, P.K.; i dr. (2000). "Report Of The IAU/IAG Working Group On Cartographic Coordinates And Rotational Elements Of The Planets And Satellites: 2000". Bylo arhivovano iz iztočnika 12 maja 2020. Data dostupa: 22 mareca 2006.
  13. ↑ "The Sun's Vital Statistics". Stanford Solar Center. Bylo arhivovano iz iztočnika 3 julija 2012. Data dostupa: 29 julija 2008. Citing Eddy, J. (1979). A New Sun: The Solar Results From Skylab. NASA. str. 37. NASA SP-402.
  14. ↑ Connelly, J. N.; Bizzarro, M.; Krot, A. N.; Nordlund, A.; Wielandt, D.; Ivanova, M. A. (2 novembra 2012). "The absolute chronology and thermal processing of solids in the Solar protoplanetary Dpdisk". Science (na anglijskom). 338 (6107): 651–655. Bibcode:2012Sci...338..651C. doi:10.1126/science.1226919. ISSN 0036-8075. PMID 23118187. S2CID 21965292.
  15. ↑ Bonanno, A.; Schlattl, H.; Paternò, L. (2002). "The age of the Sun and the relativistic corrections in the EOS". Astronomy & Astrophysics. 390 (3): 1115–1118. arXiv:astro-ph/0204331. Bibcode:2002A&A...390.1115B. doi:10.1051/0004-6361:20020749. ISSN 0004-6361. S2CID 119436299.
  16. ↑ January 2006, Ker Than 30 (30 januara 2006). "Astronomers Had it Wrong: Most Stars are Single". Space.com (na anglijskom). Data dostupa: 15 septembra 2020.
  17. ↑ Lada, Charles J. (20 mareca 2006). "Stellar multiplicity and the initial mass function: most stars are single". The Astrophysical Journal (na anglijskom). 640 (1): L63–L66. arXiv:astro-ph/0601375. Bibcode:2006ApJ...640L..63L. doi:10.1086/503158. ISSN 0004-637X. S2CID 8400400.
  18. ↑ Zeilik, Michael. (1998). Introductory astronomy & astrophysics. Gregory, Stephen A. (4th izd.). Belmont Drive, CA: Brooks/Cole, Cengage Learning. ISBN 0-03-006228-4. OCLC 38157539.
  19. ↑ "Stellar parameters". Space Science Reviews (na anglijskom). 43 (3–4). 1986. doi:10.1007/BF00190626. ISSN 0038-6308. S2CID 189796439.
  20. ↑ Simon, Anne Elizabeth, 1956- (2001). The real science behind the X-files : microbes, meteorites, and mutants (1st Touchstone izd.). New York: Simon & Schuster. ISBN 0-684-85618-2. OCLC 48151793.CS1 maint: multiple names: authors list (link)
  21. ↑ Connelly, James N.; i dr. (2012). "The absolute chronology and thermal processing of solids in the solar protoplanetary disk". Science. 338 (6107): 651–655. Bibcode:2012Sci...338..651C. doi:10.1126/science.1226919. PMID 23118187. S2CID 21965292.
  22. 1 2 Lodders, Katharina (10 julija 2003). "Solar System Abundances and Condensation Temperatures of the Elements". The Astrophysical Journal (na anglijskom). 591 (2): 1220–1247. Bibcode:2003ApJ...591.1220L. doi:10.1086/375492. ISSN 0004-637X. S2CID 42498829.
  23. 1 2 Hansen, Carl J. (2004). Stellar interiors : physical principles, structure, and evolution. Kawaler, Steven D., Trimble, Virginia. (2nd izd.). New York: Springer. ISBN 0-387-20089-4. OCLC 53083938.
  24. 1 2 Abhyankar K.D. (1977). "A survey of the solar atmospheric models". Bull. Astr. Soc. India. 5: 40–44. Bibcode:1977BASI....5...40A.
  25. ↑ De Pontieu B.; i dr. (2007). "Chromospheric Alfvénic waves strong enough to power the solar wind". Science. 318 (5856): 1574–77. Bibcode:2007Sci...318.1574D. doi:10.1126/science.1151747. PMID 18063784. S2CID 33655095.
  26. ↑ Solanki S.K; Livingston W. & Ayres T (1994). "New light on the heart of darkness of the solar chromosphere". Science. 263 (5143): 64–66. Bibcode:1994Sci...263...64S. doi:10.1126/science.263.5143.64. PMID 17748350. S2CID 27696504.CS1 maint: multiple names: authors list (link)
  27. ↑ "The Transition Region". Solar Physics, NASA Marshall Space Flight Center. NASA. Bylo arhivovano iz iztočnika 8 januara 2017. Data dostupa: 12 dekembra 2012.
  28. 1 2 Russell, C.T. (2001). "Solar wind and interplanetary magnetic filed: A tutorial". V Song, Paul; Singer, Howard J.; Siscoe, George L. (red.). Space weather (Geophysical Monograph) (PDF). American Geophysical Union. str. 73–88. ISBN 978-0-87590-984-4. Bylo arhivovano iz iztočnika (PDF) 1 oktobra 2018. Data dostupa: 12 dekembra 2012.
  29. 1 2 Erdèlyi R. & Ballai I. 2007. Heating of the solar and stellar coronae: a review. Astron. Nachr. 328 (8): 726–733
  30. ↑ "Lunar Eclipses for Beginners".
  31. ↑ The Sun's evolution
  32. ↑ Goldsmith D. & Owen T. 2001. The search for life in the universe. University Science Books, p. 96. ISBN 978-1-891389-16-0
  33. ↑ Schröder K.-P. & Smith R.C. 2008. Distant future of the Sun and Earth revisited. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society 386 (1): 155–163.

Čitati dalje

[edit | edit source]

Vněšnje linky

[edit | edit source]

Retrieved from "https://incubator.wikimedia.org/w/index.php?title=Wp/isv/Solnce&oldid=6712925"