Wp/isv/Smrt

Člověčji čerep često koristajut kako simbol smrti. Hendrik Andriesen, Vanitas, 1914 rok. Muzej krasivoj umětnosti Genta, Belgija.

Smrt (poněkogda nazyvajema evfemizmami kako izguba, propast, gybelj, umiranje, mor, končina i drugymi) jest final života, polno obstanovjenje biologičnyh funkcij, ktore poddrživajut organizm živym. Jest neobratimo sobytje, ktoro voznikaje v rezultatu prěstavanja homeostazy živogo organizma, to je v jego nesposobnosti koristati energiju zaradi poddrživanja organizma živym, vslěd čego životno važlive funkcije prěstavajut rabotati. Pričina smrti može byti prirodnoju (starěnje, bolěznj, hvoroba, predatorstvo, prirodna katastrofa) ili pobudženoju (samoubijstvo, ubijstvo, evtanazija, avarija, nesgoda, smrtna kaznj, ekologična katastrofa i tako dalje).

Něktore organizmy, kako napriklad Turritopsis dohrnii, sut biologično bezsmrtne, jednakože mogut umrěti od inyh pričin. Smrt generalno je svojstvo cělyh organizmov, togda kako po odnošenju k oddělnym komponentam organizma, takym kako klětky ili tkanji, priměnjajut termin nekroz.

Proces smrti, ačekoli i jest cělkom razumlivy v něktoryh jego fazah s točky zrěnja fiziologije, biohimije i mediciny, ale ješče ne do konca je razumlivy s točky zrěnja termodinamiky i nevrologije, vslěd čego jestvujut naučne raznoglasja v tutyh odnošenjah.

Smrt ne jedino izznačaje konec života člověka, ale takože jego jestvovanja kako subjekta prava.

Smrt v biologiji i medicině

Medicinska nauka oprěděljaje smrt kako «neobratimo prěstavanje kardiorespiratornyh funkcij ili vseh funkcij mozga». Biologija definuje to kako sobytje, ktoro jest rezultat nesposobnosti poddrživati homeostazu. Vslěd degradacije dezoksiribonuklejinovoj kysliny (DNK), sodrživajemoju v klětočnyh jedrah, replikacija klětok stavaje veče i veče težkoju, dopoka ne děje se smrteljny izhod.

Poslě smrti sudba trupa može byti različnoju, ale v naturalnom hodu, ide črěz několiko procesov, znane kako stadije smrti, take kako posmrtna blědost, posmrtne petna/pljamy/skvrny, posmrtno ohladženje, posmrtno oduběnje, gnitje, dekompozicija/razloženje skeletizacija i okamenjenje. Ljudi takože mogut provoditi pogrebanje, mumifikaciju, kremaciju ili kriogenezaciju bezživotnogo těla.

Časova škala posmrtnyh izměn

Razvoj ocěnok stanja smrti

V 20-m stolětju smrt oprěděljala se kako prěstavanje srdčnoj dějateljnosti (odsutstvo pulsa), odsutstvo refleksov i vidimogo dyhanja. Jednakože, osnovyvajuči se na tutyh nedostatočnyh dokazah, možno zaključiti, že mnogi ljudi byli pogrebeni v latentnom stanju života ili prětrpěvali od periodov katalepsije.

Pozdněje, hvala tehnologičnomu progresu i veče glubokomu razumenju mozgovoj aktivnosti, smrti stali oprěděljati kako odsutstvo bioelektričnoj aktivnosti v mozgu, podtvržajemo s posluživanjem elektroencefalogramy. Ješče pozdněje tute dokazy okazali se nedostatočnymi, pokoliko naučniki dokazali, že odsutstvo bioelektričnoj aktivnosti može byti obračajemo v něktoryh slučajah, napriklad s tymi, kto utonul v vodah, blizkyh k temperaturě zamrzanja.

Sudna medicina

Historično, probovanje definovati točny moment smrti bylo problematično. Poněkogda smrt oprěděljala se kako moment, kogda prěstavaje se srdcebitje i dyhanje, ale razvoj nauky ustanovil, že smrt zapravdu jest procesom, ktory v něktory oprěděljeny moment stavje se neobratimym. Aktualno, kogda trěba definovati moment smrti, mněvajut, že on nastupaje s momenta neobratimosti tutogo procesa. V medecině jestvujut klinične protokoly, ktore dozvoljajut uvěrjeno ustanoviti moment smrti, to jest izpolnjenje dostatočnogo i potrěbnogo uslovja za neobratimosti procesa umiranja.

Smrt v umětnosti

Tema smrti bogato razprostranjena po vsej hronologije umětnosti, projavjajuča se v izobraženjah božskogo, spominanjah memento mori, a takože kako personificirovana Smrt. Poslědnja osoblivo često pronikaje črěz kultury, tradicije i umětničsky srědstva, uspěšno demonsturjuča, kako ljud razbiraje nematerialne věči, že by prěžiti periody skrbi i potresenjev.

Personifikacija smrti v umětnosti postojanno razvivaje se, že by odpovědati socialnym i kulturnym potrěbam. Smrt pojavjaje se v izgledu humanoida ili zvěra, boga ili straža podzemnogo světa. Politeistične religije, kako napriklad religije Drěvnego Egipta i Grecije, po samorazumnym pričinam pripisyvali množstvo bogov koncepcijam smrti i umiranja.

Egipetsky pogrebalny svitok od 1050 roka prěd N.E. izobražaje Žricu Amona, ktora prohodi ritual Nauni – posmrtno važenje srdca. Isida, Anubis i Osiris okružajut žricu, ona drži svoje oči i srdce, očekyvajuča, kogda vaga izravni se i izjavet finalny sud bogov.

V kontekstu starogrečskogo mita možlivo mysliti o Aidu, Haronu ili Mojrah, ale fizičnym utělesnjenjem Smrti jest mladši bog Tanatos. Tanatos obyčno jest izobraženy kako mlady hlapec s krilami na hrebtu i mečem ili kosoju v rukah. Jacek Malčevski, jedin iz najglavnějših poljskyh maljevatelev-simbolistov, obratil se k grečskoj mitologije i rěšil izobraziti Tanatos kako ženu s kosoju v jego ciklu živopisnyh obrazov, ktoru on posvetil srmti i imenoval Tanatos.

Pesnj Masovo Pogrebanje na medžuslovjanskom jezyku

Jedna iz prvyh pěsnej na medžuslovjanskom jezyku «Masovo Pogrebanje», ktoru izpolnil Mito Matija, jest prěklad srbskoj pěsnji «Masovna Sarana» v izpolnenju Horror Biške. Pěsnj opisyvaje užasny scenarij, kde skelety vozstavajut iz svojih grobov, že by niščiti člověčnost. Smrt izobražena kako žestoka, neudržima sila. Ona razmyvaje granicu medžu životom i smrtju, prěstavljajuča smrt kako groteskovu, kolektivnu sudbu. Obrazy v pesnjě odražajut kulturne pogledy na smrt kako na užasajuču silu, svezanu s podzemnym světom.

Jacek Malčevski, Tanatos, 1899, Narodny Muzej v Varšavě, Poljska.

Kniga Mrtvyh za Žricy Amona, okolo 1050 prěd N.E. Nauni, Egipet

Iztočniky

• Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Death» na anglijskom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).
• Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Muerte» na španskom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).