Wp/isv/Slovinsky jezyk
 | |
| Obča informacija | |
|---|---|
| Ozemja | Kašubija (Poljska) |
| Narodnost | kašubi i poljaki |
| Izumrěl | 20. stolětje |
| Pismo | latinica |
| Jezyčna rodina | |
| Jezyčne kody | |
| ISO 639-2 | sla |
Slovinsky jezyk (takože: slovjĩnsħï ją̃zĕk, slovjĩnsħė gådą̃ńė, słowińskô mòwa ili szproka) byl zapadoslovjansky idiom iz lehitskoj podgrupy, ktory izumrěl v 20. stolětju.
Slovinsky jezyk jest od nektoryh lingvistov smatrjany kako dialekt kašubskogo jezyka, od drugyh — kako oddělny jezyk. Poněkogda takože jest grupovan s kašubskym pod imenom pomorsky jezyk. Na njem govorili Slovinci, narod opisany vprvo od A. F. Hilferdinga v 1856 godu.
Historija
[edit | edit source]V XVII–XIX stolětju slovinsky jezyk byl upotrěbjeny i v crkovnyh propovědah. Poslě sjedinjenja Němcije v 1871 němečsky postupno zastupil slovinsky. K začetku XX stolětja ostali jedino několiko desetkov nositeljev, vsi govorili na němečskom.
Po 1945 slovinci, v večinstvu protestanti, byli uznani praviteljstvom Poljsky kako Němci i večinstvo bylo razseljeno do Němcije, glavno do okolic Hamburga. Něktori starši ostali v Poljskě i pametali slovinsky jezyk do konca 1950-tyh rokov.
Lingvistične osoblivosti
[edit | edit source]V slovinskom jezyku byli posebne reflekse kombinacij s torT → TarT: varna «vrana»; TelT → TloT: mloṷko «mlěko»; *ḷ → oṷ/öṷ: köṷböṷsa «kolbasa». Palatalizacija *dj, *g → z: saza «sadža». Nosna samoglaska *ę → i: cignǫc «tegnuti». Sibilanty i /c/ utvrdili se; udar v slově ne byl fiksovany.
Literatura
[edit | edit source]- A. F. Hilferding, Ostatki slavjan na južnem beregu Baltičskogo morja, 1862
- F. Lorentz, Slovinzische Grammatik, SPb., 1903
Vněšnji link
[edit | edit source]- Slovinska gramatika (na anglijskoj Vikipediji)