Wp/isv/Sekta

Tuty članok trěbuje prověrky pravopisa, gramatiky, stilja ili tona.

Možete pomogti Wikipediji, popravivši jego. (avgust 2025)

Glavne denominacije i religije světa

Sekta jest podgrupa religioznoj, političnoj ili filozofičnoj sistemy věr, obyčno voznikajuča kako odvětvjenje od večšej organizaciji. Na početku termin značil specialno religiozne grupy, ktore oddělili se od glavnogo těla, no dnes može se odnositi do libokakoj grupy, ktora odděljaje se od večšej organizaciji, sledujuči odděljennomu naboru věr i praktik. Sekty često formujut se, kogda jest pozornost na krivověrstvo – vnutri podgrupy ili večšej grupy.

V indijskom, budističskom i muslilmanskom kontekstu sekta znači organizovana tradicija.

Etimologija

Katalog razlichny sekt i mnenja v Angliji i drugich narodah: s kratkim perepravedanjem ih lživych i opasnych vjerovanj. 1647

Slovo sekta proishodi od latinskogo substantiva secta (ženska forma prošlogo participia ot glagola sequi – "sledovati"), ktory znači "put, doroga".

V figurativnom smyslu, označaje (prědpisany) način, metod ili stilj. Metonymično sekta označaje disciplinu ili školu mysljenja, opreděljeny nabor metod i doktrin. Moderny upotrebivy termin jest često viděny v povezanju s zamenoju omonimnym (ale etimologično nesvezannym) latinskym slovom secta (ženska forma participia prošlogo od infinitiva secare – "rězati").

Sociologičny opis

Sociologi sut razvivali različne definicije i opisy za termin «sekta». Rane naučniki, kako Maks Veber i Ernst Trolč (1912), byli od prvyh, ktore sut definovali sekty v ramkah crkovno-sektantskoj tipologije, viděči jih kako dobrovolne združenja individuov, ktore odpovědajut specifičnoj religioznoj kvalifikaciji. Na razliku od crkvij, členstvo v sektě ne prědaje se pri rodženju; ono voznikaje iz dobrovolnogo prijetija doktrin i discipliny sekty, ktore potrěbujut neustalogo potvrdženja kako od poslědovatelja, tako i od samoj sekty. Sekty često privlekajut individy iz marginalizovanyh ili socialno neblagopolučnyh grup i obyčajno voznikajut iz razkolov v ustanovjenyh crkvah, ktore sledujut dominujučemu socialnomu poredku.

Sekty često kritizujut liberalne skonnosti v glavnyh denominacijah, advokujuči za vozvračenje k tomu, čto oni videt kako autentične religiozne praktiky. Jih pověrja i praktiky obyčajno sut vyše radikalne i etično stroge, než v glavnyh crkvah, i služet kako forma protesta protiv prevladujučim spoločnym cěnnostam. Amerikanski sociologi Rodni Stark i Viljam Sims Bejnbridž pišut, že sekty prědkladajut sebe kako autentične, reformovane věry, od ktorych oni oddělili se, i odtrimajut vysoku stupenj napětja s okolnym spoločenstvom. Oni takoże uvažujut, že sekty, na razliku od crkvij, imajut vysoku stupenj napětja s okolnym spoločenstvom.

Maks Veber priměčaje razliku crkvi od sekty že «Crkov — to jest skupina věrečih, spasajučih se. Sekta že jest skupina spasenyh, ktore phajut se ya odděljenje i ogradženje se ot vněšnogo světa». Pri sravnjenju pojmov «Crkov» v poravnanju s «Sekta», struktura jest mnogo bole stabilna i vo vrěmennom odnošenju (to jest, možet jestvovati stolětja i tysečlětja), i jest stabilna v prostoru — prinaleži k opredělenym državam, narodam, kulturam. Ne vsegda strogo očrtane granicy někoj crkvi ili državy či naroda sovpadajut, ale osnovno napolněnje crkvi — to jest jej pastva, to jest narod v vsem jeho mnogoobraziji, ne otdelny liudi. I kako vsi ljudi, rodženi v někakoj državě, po občemu pravilu, sut jejni obyvateli, tako i vsi, rodženi v jednakoj državě, prinaležat k danomu narodu, jego kulturě, prinaležat prědustavjenno k toj crkvi, ktora odgovaraje za tutu državu, narod i kulturu. Jasno jest, že člověk podsvědomo ne porvaje s toj krajinoju, gde jedt rodženym, ili s toju crkovju, ko ktoroj prinaležet jego roditelji. Od člověka prinaležnost k dannoj crkvi očekivaje se prvonačelno, po samomu faktu rodženja, i to jest normalno. Jasno jest, že oddělny člověk hče prijednati se k toj ili inoj crkvi (i často tako i byvaje), no vse že osnovu tradicionalnoj crkvi sostavjajut imeno ljudi, ktori prinaležet k nej prvonačelno. V sektu člověk dopuskaje se (ili verbuje se) podle svojih ličnyh črt i kvalitetov, ne po pravu rodženja. V svezu s tym Maks Veber piše: «Vněšny i vnutrny konflikt dvoh strukturnyh principov — crkov kak institut blagodati i sekta kak sojuz ljudij, ktori otrimali sut vysšu religioznu atestaciju, — prohodi črez cělu historiju protestantizma…»

Maks Veber takoże, na osnově znajomstva s iztočnikami, primečaje surovu disciplinu i surovy kontrol nad dejstvami neofitov v sektě, piše: «Disciplina vnutri asketičnoj sekty byla — i v tom ona srodna monašeskoj — mnogo bole strogoju, než disciplina libokakoj crkvi… Na razliku od oficialnyh protestantskyh crkvij, sekta jest često zabranjala ljudam, iskjučenym od spoločnosti za etičske prěgrešenja, vseku socializaciju s členami spoločnosti, inymi slovami, podvrпala jest jih absolutnomu bojkotu, ktory se jest rasprostranjal i na dělovu sferu». Take drakonovske měry imali sut dlja osobnosti adepta veliko vozpitatelno znacenje. Imeno ty kvality, ktore trebovali se od člena spoločnosti, s časom premo «privijali se» jemu. Sekta kako by formovala jego osobnost po svojemu vzoru. No čto jest leželo v osnově tyh vozpitatelnyh vplyvov? M. Veber ne jednokratno jest podčrkival, že «ne etičesko učěnje religije, ale to etičesko odnosenje k životu, ktoro jest poddrživano v zavisnosti od harakternosti i sposobov k ratovanju, predloženyh religijeju, jest jej specifičny "etos" v sociologičnom smyslu tutogo slova».

Pojetje sekty v Budizmu i Hinduizmu

Upotrěba slova «sekta» v tvorah o Budizmu i Hinduizmu imaje povsem drugy smysl, različny od togo, ktory termin imaje v modernym značenju. V nyněšnym značenju «sekta» razglěduje se kako neka grupa, kotra oddělila se od osnovnogo religiozneho kulta i prohodila reviziju dogmatičnych ustanovenj. Tako slovo «sekta» često upotrebjaje se kako sinonim krivověrstva ili blizko k němu (organizacija posvětnikov oprědělenoj krivověry). Z togo pogledu v Budizmu i Hinduizmu ne sut sektantske kulty. V kontekstu indijskih religij slovo «sekta» ne upotrebjae se za označenje oddělenoj grupy, no ukazuje na organizovanu tradiciju, ktora imaje svojego osnovatelja. Vopros krivověrstva dlja hinduističnych sekt ne jest značny, zatože Hinduizm ne jest unifikovanoju systemoju věr, ukotvjenoju v dogmah ili «simvolu věry». V Hinduizmu takoże ne imajut ma centralizovannogo organa upravjanja.

V Budizmu každa škola, ktora běše čislila sebe k budističnomu učenju, běše polno priznavala osnovnu doktrinu — Četyrě blagorodne istiny. V Budizmu jest nemožno razděljati učenje na ortodoksalno i heretično, i tuto dozvoljae široko interpretovati religioznu doktrinu i jogičny opyt. A tute školy, ktore ne priznavajut Četyri blagorodne istiny, ne sčitajut se se budističnymi.

V tvorah o Budizmu i Hinduizmu slovo «sekta» upotrěbjaje se često, ne imaje negativny odtěnok i označaje samostojne směry, i jest analogom slova «škola». Hoti taka upotrěba v budologiji byla pod kritikoju, no polnoju zaměnoju slova «škola» ne stala. Po slovah V. G. Lysenko, ktora cituje oprědělenje A. Baro v «Encyklopediji religij», «školami tutčas obyčajno nazivajut se grupy privržencev nekakoj sistemy tolkovanija učeňa, a sektami — združenja věrečih dlja zajednogo religioznogo žitja».

Po odnošenju k sinkretističnym religioznym školam, ktore upotrebjajut budističnu terminologiju, ale izkrivjajut osnovy Budizma, upotrebjae se termin «sinkretistična sekta» (ili prosto sekta, no v smyslu — sinkretistična, a ne budistična).

V Budizmu

Japansky budističny monah iz Sōtō Zen sekty

Macmillan Encyclopedia of Religion različaje tri tipy klasifikacije Budizma, rozdelene na "Kulty" i "Doktrinalne školy":

• Školy:
  • Theravada, hlavně v Južna Azija i Jugoiztočna Azija;
  • Mahāyāna, hlavně v Iztočna Azija;
  • Vadžrajāna, glavno v Tibetu, Butanu, Nepalu, Indiji, Mongoliji i republikě Kalmykija.
• Nikāja, či monašske bratstva, tri z ktoryh sut do dnes přežili:
  • Theravada, hlavně v Južna Azija i Jugoiztočna Azija;
  • Dharmaguptaka, v Kitaji, Koreje i Vietnamu;
  • Mūlasarvāstivāda, v tibetskoj tradiciji.

V Hristijanstvu

Molitveno sobranje kulta Korpela, 1935

Historčno upotrěbjanje termina "sekta" v Christendom često imalo pejorativnu konotaciju, označajuču grupu ili ruh s heretičnymi věrami ili praktikami, ktore odličajut se od pravoslavnyh občin.

Termin "sekta" v značenju teologičnom odnosi se k vyznaniju grupy, ktora oddělila se od materskoj organizacije crkvi, za označenje svojej osoblivosti v pytanjah doktriny, liturgii i organizaciji religioznoj občiny, iztvorjajuči novy oblik občiny, vysoko ekskluzivny. Najčeteje medžu vyznavcami tradicionalnoj crkvi termin "sekta“ imaje pejorativny smysl, no sovrěmenna teologija za označenje "odłamu“ ili "oddělenja“ ne upotrebjaje slovo "sekta“, ale "shizma“.

Katoličska Crkov

Geneza sovrěmennogo smysla pojma Sekta jest vzety iz nauk apostola Pavla, ktory upotrebjaje grečsky termin αιρεσις (škola, partija, tok). Po njegovom mnenju, kdo prisjedinjal se k libokakomu αιρεσις, odděljal se ot Tela Hristova (Crkvi).

Po mnenju apologetov katolicizma - sekty, ktore voznikli sut na osnově hristijanstva, harakterizujut se takimi osobennostmi:

• otvrganje ekumeničnogo dialoga
• dopolnjenje Biblii s različnymi dodatkami ili interpretacija cěloj Biblie na osnově jej česti
• redukovanje možnosti spasenja tolko dlja členov dannoj sekty
• sumněvanje v historiji hristijanstva
• otvrganje věry v Trojicu Svetu i v Isusa Hrista kako Spasitelja

V oficialnyh dokumentah Crkvi Apostolskogo Prěstola v 1986 godu vydanym raportom "Sekta ili nove religiozny ruhy. Pastoralny vyzovy“ ukazujučego na dialog s novymi religioznymi ruchami v duchu tolerancije i uvaždenja k ličnosti. Dokument takoj otmeća, že dialog možet byti trudno, bo povedenije i metody nekotrych Sekta možut imeti destruktivny vliv na ličnost, sposobstvovati dezintegraciji semj i obšin, a ih doktriny často byvajut velmi otdalene od učěnja Hrista i Crkvi.

V Kodeksě Prawa Kanonicznego (Kan.) Crkvi funkcjonuje terminologija, upotrebljana k vyjasnenju otstępstva ot jej doktryn i dogmatov:

• herezija – uparčivoe, negladno priniatie kreščenja, otricanje istine věry ili sumnje v neju,
• apostazija – polnoe porušenje Crkvi katoličnej,
• shizma – odmova priznanija vrhovne vlasti Biskupa Rimskogo ili utrzymivanja občiny s členami Crkvi, kotori priznavaju tu vlast.

Pravoslavna Crkov

V crkvi pravoslavnej vydelili četyri osnovny religiozny tolky s jeretyčnym harakterem:

• prvi historijskij tok: judaisty (XV vek), subotniki, subotniki-talmudisty, subotniki-karaimity i strigolniki (XIV věk) – vznikli do sozdanja odlamu staroobrjędovci;
• druhy tok – staroobrjędovci;
• treti tok tvori typične racjonalistyczne sekty. Glavna sekta tohoto toku: duchoborcy, sekta osnovana v XVIII veku v Rosiji. Odlamě duchoborcov – molokaně (nazva od upotreblenja mleka v periode posta). Na osnově spojenja tipično pravoslavnych obyčajev i protestantsky vznikla takoj Sekta sztundov (XIX věk). Typično racjonalistyczna sektoj pravoslavna byla zvana kako tolstoizm, osnovana russkym pisateljem Lvem Tolstym, kotory dlja novoj grupy napisal svoju evangeliu;
• četyry tok – mističny sekty, především hlysči (XVII-XIX vek), ih doktrina osudena v 1734 pravoslavnym synodom i prokleta v 1910.

Protestantyzm

Protestantsky komentatorji obično zameta, že slovo grecky haíresis, přeloženo v Biblii slovom „Sekta“, staja se v Dejah Apostolskih šest razy, tri z nych – v smysle sekty (Dz 15,5; 24,5; 28,22), takoj v Listě do Galatan

Ernst Troeltsch myslil, že socjologičny smysl byvaju tolko dva istojčivy varianty crkovneho ustroja: „crkov i sekta“. K tomu dospel izučujuč vse hristijanstvo. Prinaležnost k Sekta vypliva iz soznatelnej decyzije prisjedinjenja; Sekta xaraakterizuje přymoj kontakt jej členov, doroga do perfekciji často vedet přes osobne opyt, ne čerez sakramenty, silna tendencija protistaviti se svetu, wrogy otnosenje k pozareligioznym kulturnym hodnotam, asketsko podhod k bolešinstvu atrakcji „togo světa“.

Po mnenju protestantskih religiologov i sociologov, osobito anglosaskych, Sekta harakterizuje se antipatriotyčnoj postavoj, vrogovo otnosenju k drżavě, zapreščenje prisaganja, učastja v vyborach, vojenskoj služby i t. d. Niebuhr, protestantsky teolog i religiolog, moralny autoritet Ameriki, vmesto tradicionalnego razdelenja Sekta–crkov, predložil trojdel: Sekta, denominacija, crkov. Razdelenje osnovuje se na opytě amerikanske religioznej realnosti. V 1929 godu Niebuhr otmečal, že evangelickie crkvi ne sozdajut kryterij sekty dlja vremeni, no nekotry v punkty ne sozdaju kryterij crkvi. Denominaciju harakterizuje formalizovany ritual, dlja religiozny funkcij treba imeti profesionalnu prigotovenje, toleranciju k drugim vyznanjam i želanje k surabotničstvu s nimi, ne privlasti sebe jediny spasitelnosti, podderžuje patriotizm. Sekta sohranja agresivny harakter. Po mnenju Bryana Ronalda Wilsona sekta staje kako denominacija, kogda otvržen vrogovy postava k institucijam drżavy. Obyčno staje se to vo drugom pokoleni, no ne vsĕgda.

V Hinduizmě

Poklonniki Ganeša

Indolog Axel Michaels piše v svojej knigě o Hinduizmě, že v indijskom kontekstu slovo "sekta" ne oznacza razdělenje ili izključenju sjedinjenja, no skorě organizovanu tradiciju, obično ustanovenu osnovatelem s asketsky praktikami. Po Michaels, "Indijske sekty ne fokusiruju se na jeresy, tak kako otсuтstvje centra ili obavezny centra to jest nemožno – zaměsto togo fokus na sledovatelji i posvetitelji."

V Islamě

Islam byl klasično razdelen na dve glavno sekty, znane kako Sunnizm i Šyizm. Każda větva razvila několiko različyh sistěm pravovyh norm, kotore odražajut ih vlasne razuměnje islamskogo prava i historije Islamu.

Sovremene sekty

Sunniči sut razdeleni na pet mazhabov (arab.: مذهب maḏhab, l.mn. مذاهب maḏāhib, isv. "doktrina"); Hanafi, Maliki, Šafji, Hanbali i Zahirizm. Šyiči, na drugu stranu, najperv razvili Kajsanizm, kotory zatym razdelil se na tri glavne grupy znane kako Zejdiči, Sabjia i Dvanactniči. Zejdiči oddělili se najperv i byli na počatku nazvani "Rafidami".

• Romani Islam lub Cyganjski Islam - forma Islamu, vplyvavša od cyganjskogo misticizmu, vznikla v Zapadnyh Balkanah obsrědině musliman romov.
• "Imamičski-Šyizm" potom stvorili Dżafariči. Akhbarizm, Usulizm i Šahizm nastali kako variacije "Dżafaritov", i Alavitov i te koji ne sledovali strogo "Dżafarizmu", razvili se nezavisno od nauk Ithna'ašaričskih Imāmov.

  

  M'zab dolina v Sahari byla domom Ibaditov.

• Dodatkovo sut nove sekty, kakovy Čarny muslimske kulty, Quraniči, Salafizm, Wahhabizm, Allahiyači i Zikrisči vznikli nezavisno.

Totalitarne sekty

Totalitarna sekta — osobny tip organizacije, kotoroj charakterny autoritativny metody upravljanja, ogranichenja prav člověka dlja členov organizacije, i dejstvie kotroje predstavlja opasnost dlja žitja i zdravja ludji.

Gledati takoże

• Religiozna denominacija
• Religiozna ekskluzivnost
• Religiozny pluralizm
• Sektantskě nasilje
• Klasifikacije religioznych kultov
• Kult
• Kult (religiozna praktika)
• Novy religiozny kult

Vněšnje linky

• Cerkov sektantska teorija ot William H. Swatos, Jr. v Encyclopedia of Religion and Society od Swatos (editor)
• Apologetics Index: istražene resursy o kultah, sektah i srodnych temach. Vydavatelj prace z evangelijskym hristijanskim pogladom.
• ReligionNewsBlog.com Aktualne noviny o religioznych kultah, sektah i innyh temah.