Wp/isv/Promysl

Promysl (od lat.: industria — pilnost, dějateljnost; takože industrija) jest sovkupnost prědprijemstv (zavodov, fabrik, rudnikov, šaht, elektrostancij), ktore zajmajut se dobyvanjem surovin, proizvodstvom energije i obrabotkoju materialov, a takože proizvodstvom gotovyh tovarov i okazanjem uslug proizvodstvenogo haraktera. Promysl jest važna čest ekonomiky i sfery materialnogo proizvodstva, ktora harakterizuje se poděljenjem truda, specializacijeju, masovym proizvodstvom i koristanjem mašin i mehanizmov.^[1]

Promysl sostavja osnovu industrializacije. On jest dominantnym sektorom ekonomiky v industrialnyh krajinah i važnym faktorom razvitja v razvivajučih se stranah. Objem promyslnogo proizvodstva (manufacturing) često koristi se kako indikator ekonomičnogo zdravja i močnosti državy.^[2]

Etimologija

Slovo «promysl» v medžuslovjanskom jezyku, podobno kako v russkom (промышленность), češskom (průmysl) i poljskom (przemysł), imaje korenj svezany s mysljenjem (mysl) i dějateljnostju. V staroslovjanskom kontekstu to označalo uměnje, hytrost, ili sposobnost dobytja čego-nebud. Termin «industrija» prohodi od latinskogo slova industria, čto označa «usilje», «trudoljubje», «dějateljnost». V mnogyh jezykah termin manufacturing (proizvodstvo) proizhodi od latinskogo manu factus (sdělano rukoju), čto ukazyvaje na historične korenje proizvodstva v ručnom trudě.^[3]

Historija

Historija promysla jest těsno svezana s razvitjem tehnologij i organizacije truda. Ona prohodi črěz nekoliko etapov: od domašnogo remesla do sovrěmennyh avtomatizovanyh sistem.^[4]

Do promyslnoj revolucije

V drěvnosti i srědnjevěčju proizvodstvo bazovalo se na ručnom trudě. Osnovne formy byli:

Domašno proizvodstvo: Izgotovjenje produktov dlja sobstvenyh potrěb v ramkah sěmji ili sela.
Remeslo: Profesionalne izgotovjenje izdělkov na zakaz ili dlja trga. Remeslniki često organizovali se v cehy dlja zaščity svojih interesov, regulacije cěn i kontrolji kakosti.
Manufaktura: Prva forma promyslnogo proizvodstva, ktora pojavila se v Evropě v 14–16. stolětjah. Manufaktura uže koristala poděljenje truda medžu rabotnikami vnutri jednoj majstrnje, ale osnovyvala se vesde na ručnoj tehnikě i prostyh instrumentah.^[5]

Prva promyslna revolucija

V koncu 18. i na početku 19. stolětja, načinajuči v Velikoj Britaniji, stala se Promyslna revolucija. Ona označala prěhod od ručnogo truda k mašinnomu. Ključne iznahodky byli parna mašina (James WattДжејмз Ватт), mehaničny tkačsky stanok i nove metody topjenja želěza s koristanjem kamennogo vuglja (koksa). Povstali prve fabriky i zavody, čto vedlo k bystroj urbanizaciji i socialnym izměnam.^[6]

Druga promyslna revolucija

V koncu 19. stolětja i na početku 20. stolětja nastupila Druga promyslna revolucija. Ona byla osnovana na implementaciji novyh iztočnikov energije: električnoj energije i nafty. Iznahodka dvigatelja vnutrišnjego sgorěnja, konvejernogo proizvodstva (Henry FordХенри Форд) i razvitje hemičnogo promysla pozvolili načeti eru masovogo proizvodstva i standardizacije.^[7]

Tretja promyslna revolucija

V drugoj polovině 20. stolětja, s pojavjenjem kompjuterov, mikroelektroniky i telekomunikacij, nastupila Tretja promyslna revolucija (ili Digitalna revolucija). Ona vvedla avtomatizaciju proizvodstva, koristanje promyslnyh robotov, sistem ČPU (čislno programno upravjenje) i informacijnyh tehnologij (IT) v upravjenju prědprijemstvami.^[8]

Četvrta promyslna revolucija (Industrija 4.0)

Tutčas my jesmo svědki Četvrtoj promyslnoj revolucije, ktora vključaje v sebe internet věčij (IoT), umětny razum, velike dane (big data), 3D-pečatanje i polnu avtomatizaciju «umnyh fabrik». Cěljem jest stvorjenje kiber-fizičnyh sistem, kde mašiny komunikujut medžu soboju i prijmajut rěšenja bez učestja člověka.^[9]

Klasifikacija promysla

Promysl obyčno děli se na razne grupy v zavisnosti od haraktera proizvodstva, naznačenja produkcije i težiny.^[10]

Po harakteru vozdějstva na prědmet truda

Dobyvajuči promysl (Ekstraktivna industrija): Zajmaje se dobyvanjem prirodnyh resursov neposrědno iz prirody.

Gorny promysl (dobyvanje rud, vuglja, nafty, gaza, soli).
Drěvorěženje (rubanje lěsa).
Rybolovstvo i dobyvanje morskyh zvěrev.
Hidroelektrostancije (eksploatacija vodnyh resursov).

Prěrabotyvajuči promysl (Manufakturna industrija): Zajmaje se obrabotkoju surovin i polufabrikatov, polučenyh iz dobyvajučego promysla ili selskogo gospodarstva.

Metalurgija.
Mašinostrojenje.
Hemičny i petrohemičny promysl.
Legky, tekstilny i krmny promysl.^[11]

Po ekonomičnomu naznačenju produkcije

V marksističnoj i planovoj ekonomikě često koristalo se poděljenje na:

Grupa A: Proizvodstvo srědstv proizvodstva (mašiny, oborudovanje, surovina, energija). Tuto često nazyvaje se težky promysl.
Grupa B: Proizvodstvo prědmetov upotrěbjenja (odědža, obuv, mebelj, jedivo, bytova tehnika). Tuto često nazyvaje se legky promysl.^[12]

Sektory promysla

Promysl sostoji iz mnogyh sektorov (oblastij), ktore imajut svoju specifiku tehnologije i produkcije.

Energetika

Energetika jest fundament vsego promysla. Bez energije ne rabotajut mašiny i zavody. Ona vključaje dobyvanje energetičnyh resursov i proizvodstvo elektroenergije.

Elektroenergetika: Proizvodstvo energije na teplnyh (TES), hidravličnyh (HES), atomnyh (AES) i alternativnyh elektrostancijah (větrne, solnečne, geotermalne).
Palivny promysl: Dobyvanje i prěrabotka vuglja, nafty, prirodnogo gaza, torfa i slanca.^[13]

Metalurgija

Metalurgija zajmaje se proizvodstvom metalov iz rudy ili metaloloma.

Črna metalurgija: Dobyvanje želěznoj rudy, proizvodstvo čuguna (litogo želěza), stali i prokata. Jest osnovoju dlja mašinostrojenja i strojiteljstva.
Kolorna metalurgija: Proizvodstvo mědi, aluminija, cinka, olova, nikelja, zlata, srěbra i inyh neželěznyh metalov. Tute metaly sut važne dlja elektroniky i aviacije.^[14]

Mašinostrojenje

Mašinostrojenje jest najvyše složena i razvita oblast, ktora oprěděljaje tehničny uravenj vsej ekonomiky. Ona vključaje:

Transportno mašinostrojenje: Avtomobilny promysl, aviacija, korabostrojenje, proizvodstvo vlakov i vagonov.
Stankostrojenje: Proizvodstvo stankov, instrumentov i promysľnyh robotov.
Elektrotehnika i elektronika: Proizvodstvo kompjuterov, telefonov, bytovoj tehniky, energetičnogo oborudovanja (turbiny, generatory).
Selsko-gospodarsko mašinostrojenje: Proizvodstvo traktorov i kombajnov.
Priborostrojenje: Optika, časovniky, medicinska tehnika.^[15]

Hemičny promysl

Hemičny promysl koristi hemične procesy za prěobraženje surovin (nafty, gaza, mineralov) v nove materialy.

Osnovna hemija: Proizvodstvo kyslin (sěrna, azotna), alkalij, sody, mineralnyh udobrjenij.
Hemija organičnoj sintezy: Proizvodstvo polimerov, plastik, sintetičnyh vlakon, sintetičnogo kaučuka.
Farmacevtičny promysl: Proizvodstvo lěkov i medicinskyh preparatov.
Lako-barvivny promysl: Barviva, laky.^[16]

Lěsny promysl

Zajmaje se zagotovkoju i prěrabotkoju drěva. Vključaje drěvorěžanje, drěvoobrabotku (proizvodstvo dosok, mebelji, fanery) i celulozno-papirny promysl (proizvodstvo papira, kartona, celulozy).^[17]

Legky promysl

Proizvodstvo tovarov masovoj upotrěby iz naturalnyh i sintetičnyh materialov.

Tekstilny promysl: Proizvodstvo tkanin iz bavolny, ljna, volny i sintetičnyh nitij.
Šivny promysl: Šitje odědže i bělizny.
Koženy i obuvny promysl: Proizvodstvo obuvi, torb i izdělkov iz kože.^[18]

Krmny promysl

Krmny promysl prěrabotyvaje produkty selskogo gospodarstva v gotovu jedu. Vključaje mesny, mlěčny, hlěbopekarsky, konditersky, rybny i konservny sektory, a takože proizvodstvo napitkov (alkoholnyh i bezalkoholnyh) i tabaka.^[19]

Faktory razměščenja promysla

Razměščenje promyslnyh prědprijemstv ne jest slučajno, ale zavisi od reda ekonomičnyh i geografičnyh faktorov:

Surovinny faktor: Blizkost k iztočnikam suroviny (važno dlja sektorov, kde surovina jest težka ili bystro kazi se, napr. cement ili cukr).
Palivno-energetičny faktor: Blizkost k deševoj energiji (dlja energojemnyh proizvodstv, napr. proizvodstvo aluminija).
Upotrěbiteljsky faktor: Blizkost k městam upotrěby (dlja hlěbopekarenj, proizvodstva mebeljev, piva).
Trudovy faktor: Dostupnost rabočej sily. Dlja něktoryh sektorov trěba mnogo ljudij (tekstilny), dlja inyh — vysoko kvalifikovanyh specialistov (elektronika, farmacija).
Transportny faktor: Dostupnost drag, portov i želěznic dlja dostavky surovin i vyvoza produkcije.
Ekologičny faktor: Ograničenja na zanečiščenje srědiny v gustonaseljenyh rajonah.^[20]

Promysl v světě

Razměščenje promysla v světě ne jest ravnoměrno. Jestvujut glavne promyslne regiony:

Sěverna Amerika (SŠA, Kanada): Tradicijno silny region s vysoko razvitym mašinostrojenjem, hemijeju i elektronikoju. «Rdžavy pojas» (Rust Belt) jest stary centr težkogo promysla.
Evropa (Němcija, Francija, Velika Britanija, Italija, Poljska, Čehija, Rosija): Stare i nove promyslne centry s razvitym mašinostrojenjem, avtomobilnym i hemičnym promyslom. Rursky region v Němciji jest klasičny priměr.
Vozhodna Azija (Kitaj, Japonija, Južna Koreja, Tajvan): Tutčas region nazyvaje se «fabrika světa». Kitaj jest liderom v proizvodstvě stali, elektroniky, tekstila i tovarov širokogo upotrěbjenja. Japonija i Koreja specializujut se na vysokotehnologičnoj produkciji i korabostrojenju.
Ine regiony: Bystro rastut nove industrialne državy: Indija, Brazilija, Meksiko, Turcija, Indonezija.^[21]

Vliv na okružajuču srědu

Promysl imaje silny i često negativny vliv na prirodu i ekologiju.

Zanečiščenje vozduha: Emisije vugljekyslogo gaza (CO2), sěry, azota i pyla iz fabrik i elektrostancij pričinajut kysle dožde, smog i globalno otepljenje.
Zanečiščenje vody: Stečenje neočiščenyh promyslnyh vod v rěky i morja otravjajut vodne ekosistemy i izniščajut ryby.
Zanečiščenje počvy: Nagromadženje tvrdyh odpadov, šljakov i toksičnyh hemikalij na smetoviščah.
Izčrpanje resursov: Intensivno dobyvanje surovin (nafty, rud) vede k jihnomu izčrpanju i narušenju krajevidov.

Sovrěmenny promysl stremi se k «zelenym tehnologijam», prěrabotkě odpadov (recycling), povyšenju energo-efektivnosti i sniženju vrědnyh odpadov, da by shraniti planetu za buduče pokoljenja.^[22]

Gledite takože

Iztočniky

↑ Kalpakjian, Serope; Schmid, Steven (2006). Manufacturing Engineering and Technology (5th ed.). Pearson Education. ISBN 0-13-148965-8.
↑ Groover, Mikell P. (2010). Fundamentals of Modern Manufacturing: Materials, Processes, and Systems (4th ed.). John Wiley & Sons. ISBN 978-0470-467002 Check |isbn= value: checksum (pomoč).
↑ Hounshell, David A. (1984). From the American System to Mass Production, 1800–1932: The Development of Manufacturing Technology in the United States. Johns Hopkins University Press. ISBN 978-0-8018-2975-8.
↑ Womack, James P.; Jones, Daniel T.; Roos, Daniel (1990). The Machine That Changed the World. Simon & Schuster. ISBN 978-0-7432-9979-4.
↑ Pounovic, M.; (2012). History of Industrial Development. Belgrade University Press.
↑ Landes, David S. (1969). The Unbound Prometheus: Technological Change and Industrial Development in Western Europe from 1750 to the Present. Cambridge University Press. ISBN 0-521-09418-6.
↑ Chandler, Alfred D. Jr. (1977). The Visible Hand: The Managerial Revolution in American Business. Harvard University Press. ISBN 978-0-674-94052-9.
↑ Rifkin, Jeremy (2011). The Third Industrial Revolution: How Lateral Power Is Transforming Energy, the Economy, and the World. Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-230-11521-7.
↑ Schwab, Klaus (2016). The Fourth Industrial Revolution. World Economic Forum. ISBN 978-1-944835-00-2.
↑ Sichel, Daniel E. (2001). "Productivity and Economic Growth". Encyclopedia of Macroeconomics. pp. 605–607.
↑ Feser, Edward J. (2000). "What constitutes a local production system?". Regional Studies. 34 (1): 1–17.
↑ Kornai, János (1992). The Socialist System: The Political Economy of Communism. Princeton University Press. ISBN 0-691-00393-9.
↑ International Energy Agency (2019). World Energy Outlook 2019. IEA. ISBN 978-92-64-97300-8.
↑ Habashi, Fathi (2002). Textbook of Pyrometallurgy. Métallurgie Extractive Québec. ISBN 2-922686-05-1.
↑ Heizer, Jay; Render, Barry (2013). Operations Management: Sustainability and Supply Chain Management (11th ed.). Pearson. ISBN 978-0-13-292114-5.
↑ Arpe, Hans-Jürgen (2010). Industrial Organic Chemistry. Wiley-VCH. ISBN 978-3-527-32002-8.
↑ Smook, Gary A. (2002). Handbook for Pulp & Paper Technologists (3rd ed.). Angus Wilde Publications. ISBN 0-9694628-5-9.
↑ Dickerson, Kitty G. (2003). Textiles and Apparel in the Global Economy. Prentice Hall. ISBN 978-0-13-096772-5.
↑ Heldman, Dennis R.; Hartel, Richard W. (1997). Principles of Food Processing. Springer. ISBN 978-0-8342-1269-5.
↑ Weber, Alfred (1929). Theory of the Location of Industries. University of Chicago Press.
↑ Dicken, Peter (2015). Global Shift: Mapping the Changing Contours of the World Economy (7th ed.). Guilford Press. ISBN 978-1-4625-1955-2.
↑ Sarkis, Joseph (2001). "Manufacturing's role in corporate environmental sustainability". International Journal of Operations & Production Management. 21 (5/6): 666–686.

[Kalpakjian-1] Kalpakjian, Serope; Schmid, Steven (2006). Manufacturing Engineering and Technology (5th ed.). Pearson Education. ISBN 0-13-148965-8.

[Groover-2] Groover, Mikell P. (2010). Fundamentals of Modern Manufacturing: Materials, Processes, and Systems (4th ed.). John Wiley & Sons. ISBN 978-0470-467002 Check |isbn= value: checksum (pomoč).

[Hounshell-3] Hounshell, David A. (1984). From the American System to Mass Production, 1800–1932: The Development of Manufacturing Technology in the United States. Johns Hopkins University Press. ISBN 978-0-8018-2975-8.

[Womack-4] Womack, James P.; Jones, Daniel T.; Roos, Daniel (1990). The Machine That Changed the World. Simon & Schuster. ISBN 978-0-7432-9979-4.

[Pounovic-5] Pounovic, M.; (2012). History of Industrial Development. Belgrade University Press.

[Landes-6] Landes, David S. (1969). The Unbound Prometheus: Technological Change and Industrial Development in Western Europe from 1750 to the Present. Cambridge University Press. ISBN 0-521-09418-6.

[Chandler-7] Chandler, Alfred D. Jr. (1977). The Visible Hand: The Managerial Revolution in American Business. Harvard University Press. ISBN 978-0-674-94052-9.

[Rifkin-8] Rifkin, Jeremy (2011). The Third Industrial Revolution: How Lateral Power Is Transforming Energy, the Economy, and the World. Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-230-11521-7.

[Schwab-9] Schwab, Klaus (2016). The Fourth Industrial Revolution. World Economic Forum. ISBN 978-1-944835-00-2.

[Sichel-10] Sichel, Daniel E. (2001). "Productivity and Economic Growth". Encyclopedia of Macroeconomics. pp. 605–607.

[Feser-11] Feser, Edward J. (2000). "What constitutes a local production system?". Regional Studies. 34 (1): 1–17.

[Kornai-12] Kornai, János (1992). The Socialist System: The Political Economy of Communism. Princeton University Press. ISBN 0-691-00393-9.

[IEA-13] International Energy Agency (2019). World Energy Outlook 2019. IEA. ISBN 978-92-64-97300-8.

[Habashi-14] Habashi, Fathi (2002). Textbook of Pyrometallurgy. Métallurgie Extractive Québec. ISBN 2-922686-05-1.

[Heizer-15] Heizer, Jay; Render, Barry (2013). Operations Management: Sustainability and Supply Chain Management (11th ed.). Pearson. ISBN 978-0-13-292114-5.

[Arpe-16] Arpe, Hans-Jürgen (2010). Industrial Organic Chemistry. Wiley-VCH. ISBN 978-3-527-32002-8.

[Smook-17] Smook, Gary A. (2002). Handbook for Pulp & Paper Technologists (3rd ed.). Angus Wilde Publications. ISBN 0-9694628-5-9.

[Dickerson-18] Dickerson, Kitty G. (2003). Textiles and Apparel in the Global Economy. Prentice Hall. ISBN 978-0-13-096772-5.

[Heldman-19] Heldman, Dennis R.; Hartel, Richard W. (1997). Principles of Food Processing. Springer. ISBN 978-0-8342-1269-5.

[20] Weber, Alfred (1929). Theory of the Location of Industries. University of Chicago Press.

[Dicken-21] Dicken, Peter (2015). Global Shift: Mapping the Changing Contours of the World Economy (7th ed.). Guilford Press. ISBN 978-1-4625-1955-2.

[Sarkis-22] Sarkis, Joseph (2001). "Manufacturing's role in corporate environmental sustainability". International Journal of Operations & Production Management. 21 (5/6): 666–686.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]

[14]

[15]

[16]

[17]

[18]

[19]

[20]

[21]

[22]