Wp/isv/Pomorsky jezyk
| kaš.: pòmòrsczi jãzëk, kaszëbskò-słowińskô mòwa | |
 | |
| Obča informacija | |
|---|---|
| Ozemja | Poljska, Němcija |
| Narodnost | |
| Govoritelji |
|
| Pismo | latinica |
| Jezyčna rodina | |
| Jezyčne kody | |
.png)
Pomorsky jezyk (pol.: pomorszczyzna, język pomorski; něm.: Pomoranisch, die pomoranische Sprache) jest členom v pomorskoj skupiny lehitskyh jezykov (pol.: grupa pomorska języków lechickich; něm.: die pomoranische Gruppe der lechischen Sprachen.
V srědnjevěčnyh kontekstah, termin označaje dialekty, govorjene Pomorjanami. V modernyh kontekstah, termin někogdy se upotrěbja sinonimno s "Kašubskym jezykom" i može vključati izumrěly slovinsky[1][2][3].
Davny pomorsky
V času slovjanskyh migracij, oblast medžu Odroju i Visloju byla oseljena plemenami, zvanymi Pomorjani. Jih dialekty iměli tranzitny harakter medžu polabskymi dialektami na zapad od Pomorja i staropoljskymi dialektami na jugovozhodě. Najstarši tekst v Pomorju jest iz 1304 goda, publikovany v 1881–1882 v Pommerellisches Urkundenbuch.[5]
Slovinsky i kašubsky
V Srednjevěčju němečska imigracija i asimilacija slovjanskyh Pomorjanov (něm.: Ostsiedlung, Ostsiedlung) privedli do vvedenja dolnoněmečskyh dialektov na terenu vozhodnopomorjanskyh i srědnopomorjanskyh dialektov, ktore dominovali v Pomorju, kromě něktoryh oblastij na vozhodě, kde naseljenje ostalo slovjanskojezyčno. To byl slučaj v Pomorju, kde slovjansko naseljenje ostali toliko Kašubi i jih jezyk — kašubsky. Ostrovny slovjansky dialekt na sěverozapadu od Kašubije byl zvany slovinsky i sutstvoval do 20. stolětja. Vodi se spor, či slovinsky jest dialekt kašubskogo ili samostojny jezyk. Takože vodi se spor, či Kašubsky jest dialekt poljskogo ili samostojny jezyk.[6]
Vplyv na druge dialekty
Pomorsky jezyk vplyval na razvoj drugyh poljskyh dialektov, kako kocěvsky (pol.: kociewski), borovjačsky (pol.: borowiacki) i krajnjačsky (pol.: krajniacki). Oni sut čestično poljske, no takože imajut něktore oznaky pomorskogo jezyka, dokazyvajuči, že jih harakter byl tranzitny.
Fridrih Lorentz prědpokladal, že kocěvsky i borovjačsky dialekty od početka byli čestju pomorskogo jezyka i potom polonizovane zaradi poljanskoj kolonizacije. Krajnjačsky dialekt, po jego mněnju, od početka byl kako čest poljskogo jezyka.
Pomorsky jezyk takože vplyval na dolnoněmečske dialekty, upotrěbjane v Pomorju. Po germanizaciji, populacija Zapadnogo Pomorja začela upotrěbjati němečske dialekty, no oni byli vlivane pomorjanskym jezykom. Mnoge slova, povezane s rybolovstvom i zemjedělstvom, proizhodet od pomorskogo jezyka, napr. nds?Zeese / nds?Zehse, proizhodi od kaš.: seza i prěsunulo se do kašubskogo i slovinskogo dialektov, kako objavilo se v slovnikah kaš.: ceza.
Sovrěmenny status kašubskogo
Klasifikacija kašubskogo kako pomorsky jest problematična. Brückner klasifikoval go kako staropoljsky dialekt, no kašubsky i slovinsky dialekty kako čest sovrěmennogo poljskogo jezyka. Drugi lingvisti upodobyvajut pomorsky jezyk k polabskoj skupině dialektov.
Po izumrěnju slovinskogo i drugyh pomorjanskyh dialektov (kromě kašubskogo), termin „kašubsky“ najčestěje označaje jezyk Pomorjanov. Proizhodženje slov „Kašubi“ i „kašubsky“ (pol.: Kaszubi, pomorski, kaš.: Kaszëbi, kaszëbsczi) ostavaje nejasno.
V Zapadnom Pomorju, po germanizaciji, Němci (kolonizatori i germanizovani Pomorjani) začeli upotrěbjati slova „pomorsky“ (něm.: Pommersch; pol.: pomorski, pomorszczyzna) i „Pomorjani“ (něm.: Pommern; pol.: Pomorzacy) v odnošenju k vlastnomu naseljenju. Čest Pomorjanov, ktora ostala slovjanska, byla nazvana Vendami (něm.: Wenden) ili Kašubami (něm.: Kaschuben). S postupnym gubjenjem slovjanskogo haraktera na zapadu, te terminy byli upotrěbjane čestěje na vozhodu.
V 1850, v prědslovju do kašubsko-russkogo slovnika, Florian Cejnova pisal: „Obyčajno je nazyvany 'kašubsky jezyk', no 'pomorjansko-slovinsky dialekt' byl by uměstny termin.″
Cejnova pravdopodobno upotrěbjal slovo "dialekt", zatože byl panslavistom, a suglasno panslavistam vse slovjanske jezyky byli dialekty jednogo vseslovjanskogo jezyka. V jego pozdnějših pracah, on nazyval svoj jezyk: kaš.: kaszébsko-słovjinsko móva.
V 1893, Stefan Ramułt publikoval „Slovnik Pomorskogo ili Kašubskogo jezyka″. V prědslovju, Ramułt pisal: «Kašubi sut premi potomki Pomorjanov, zato je pravilno upotrěbjati slova pomorsky i kašubsky kako sinonimy.»
Fridrih Lorentz referoval na Ramułtov slovnik vo svojih pracah. Po jego smrti, Friedhelm Hinze publikoval pomorsky slovnik v peti tomah (něm.: Pomoranisches Wörterbuch).
Lingvistične kontroversije
Argumenty za priznanje pomorskyh dialektov za jezyk
Sporny status jezyka ili pomorskyh dialektov proizhodi prvo iz raznyh metod kvalifikacije etnolekta. V najprostějšem i logičnom razuměnju, dvě osoby govoret v ramah jednogo jezyka togda, kogda mogut se razuměti v svobodnoj besědě bez gestov ili občego čudžego jezyka.
Različja v skoro vsih jezyčnyh aspektah — od leksiky i fonetiky, do gramatiky i morfologije — sut toliko velike, že dvě osoby, napriměr Poljak so Slovincem, imali by podobne ili daže večše trudnosti v vzajemnom razuměnju neželi Čeh so Slovakom, Dolny Lužičanin so Gorny Lužičaninom, ili Poljak so žiteljem Lužice.
I hoti mnogo ukazyvaje na to, že pomorsky jezyk proizhodi iz staropoljskogo jezyka[7], naposlědok iz srědnjevěčnoj poljščiny mogli razviti se razne jezyky, tako samo, kako iz starovozhodnoslovjanskogo povstali bělorussky, ukrajinsky, russky i rusinsky (rusnačsky) jezyky. Odtud by slědovalo, že kašubsky zaisto jest dialektom, ale ne poljskogo, a pomorskogo jezyka. Trěba pametati, že v lingvističnom razuměnju možno sobě tako samo osporiti status rannogo staropoljskogo ili starocrkovnoslovjanskogo jezyka i razmysliti, či to ne byli prosto dialekty občego praslovjanskogo jezyka.
Najbolje podobny do sovrěmennogo poljskogo jezyka jest kašubsky; zapadnopomorjanska grupa, najkonservativnějša, byla mnogo blizka do staropoljskogo (takože i zato, že ona izumrla už v XVII stolětju), no iměla največše vlivy polabskogo. Slovinsky jezyk, ktory dolgo byl izolovany od drugyh slovjanskyh narěčij, podpadla pod vliv dolnoněmečskogo jezyka. To privedlo k tomu, že slovinska grupa različaje se največšeju kolikostju osoblivosti:
- zadržanje dvojnogo čisla i množiny v jih prvotnom značenju (inače než v poljskom ili kašubskom), napr. ma jiěsma, va jiěsta, vuôńi jiěsta (my oba jesmo, vy oba jeste, oni oba sut);
- izgovor v (poljsko w) na početku slova prěd mnogymi samoglaskami (tako kako v polabskom), napr. vôtpředavati, vuôdžeń (odprodavati, ogonj);
- zadržanje dolgosti samoglasok, osoblivo v vozhodnoslovinskom, napr. dôchtráč, dámok (byti doktorom, měh);
- silno diftongičny izgovor akcentovanyh glasok, napr. Slôvjíńc, no Sluôvjíńka (Slovinec, Slovinka);
- polno sovpadenje zvukov ł i l (pol.: bylaczenie; kaš.: bëlaczenié) v sravnanju s poljskym i kašubskym, napr. jádlô, lásol (jelo, lysa osoba);
- zadržanje grupy TarT ili TårT v protivnosti do poljskogo TroT, napr. sárka, bårna (sraka, brana);
- odsutnost běglogo e, napr. smútk, tôpork (smutok, sekyrka), podobno kako v kašubskom;
- prěhod poljskyh suglasok ć, ś, ź, dź v c, s, z, dz (kašubjenje);
- prisutnost mekkyh samoglasok ě, ü i ä, a takože praslovjanskogo å;
- zadržanje dolgoj formy glagolov, napr. buôjec, stuôjac, znájiěš (staropol. bojać, stojać, znajesz; pol.: bać, stać, znasz);
- prěměna k v h, napr. cáhěr, jáhi (cukr, kaky), v protivnosti do kašubskoj palatalizacije, napr. jaczi (jaky);
- dž ili v vměsto poljskogo g, napr. tvěvå, svěvå (tvojego, svojego), podobno kako praslov. *tvojevo, *svojevo; takože drädži, vjéldži, no vjélgå (drugy, veliky, velika);
- silna jotacija i prejotacija prěd i, napr. pjíc, jízba (piti, izba), a svoboda prěd a, napr. ákô, jakô;
- zadržanje zaimennika jiěn (staropol. jen);
- v dativu jedninu imennikov mužskogo roda -ejü, -ôjü v vozhodnoslovinskom i -evü, -ôvü v zapadnom dialektu, napr. kuôńejü, kuôńevü (konju);
- akcentovanje dolgostju samoglasky ili svobodno, napr. vjéldži, no čvjardi; v glagolah često staly, napr. buduôvoul, buduôvali (budoval, budovali);
- tvorjenje prošlogo časa kako v kašubskom (s tretjeju osoboju glagola), napr. jåu jåud, tä jåud (ja jedl, ty jedl).
Iztočniky
- ↑ Stefan Ramułt (1893). Słownik języka pomorskiego, czyli kaszubskiego. Kraków.
- ↑ Friedrich Lorentz (1925). Geschichte der Pomoranischen (Kaschubischen) Sprache. Berlin und Leipzig.
- ↑ Friedhelm Hinze (1965). Wörterbuch und Lautlehre der deutschen Lehnwörter im Pomoranischen (Kaschubischen). Berlin.
- ↑ "Aufgaben". Pommersches Landesmuseum (na němečskom). Bylo arhivovano iz iztočnika 14 aprilja 2016.: «Der Name Pommern (po more) ist slawischer Herkunft und bedeutet so viel wie „Land am Meer“.»
- ↑ "facebook". Gorazd. 27 februara 2021.
- ↑ Lubaś, W. (2002). "Kaschubisch". V Okuka, M. (red.). Lexikon der Sprachen des europäischen Ostens (na němečskom). Klagenfurt. str. 265–273.
- ↑ Brückner, Aleksander (1960). Dzieje Języka Polskiego. Wrocław. str. 18–19.
