Jump to content

Wp/isv/Perikl

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
Wp > isv > Perikl
Perikl
Περικλῆς

Rimska kopija bjusta
Biografija
Rodil se: okolo 494 prěd N.E.
Atiny, Grecija
Umrl: 429 prěd N.E. (66 lět)
Atiny, Grecija
Rod: Alkmeonidi
Partnerka: Aspazija
Politična dějatelnost
Dolžnost: Strategos Atin
Doba: "Zlato stolětje" Perikla
Partija: Demokratična (Demotiki)
Glavny vklad i dělo
  • Razvoj atinskoj demokratije
  • Delsky sojuz (Atinska imperija)
  • "Nadgrobna rěč" (Thukidid)

Perikl (starogreč.: Περικλῆς) byl atinsky državnik, jedin iz otcev-osnovateljev atinskoj demokracije, znamenity govoritelj i vojenny načelnik.

Perikl urodil se v Atinah v rodině aristokratov. Načel aktivnu političnu dějateljnost, počevši rukovoditi političnoju partijeju Alkmeonidov. Bez obzira na svoje aristokratično proizhodženje, on izstupal kako poslědovatelj demokracije.

Poslě izgnanja Tukidida v 444 Perikl de-fakto stal vodžem Atin. Epoha vlady Perikla takože byla epohoju najvysšego razcvěta Atin (Periklov věk). V 431. godu prěd rodženjem Hristosa počela se Peloponesska vojna. V 429 godu umrl.

Etimologija

Ime Perikl, ktoro znači okruženy slavoju, bylo rědkym v Atinah i ne spominaje se u bližnyh prědkov i srodnikov Perikla[1]. Historik Igor Jevgenjevič Surikov prědpolagaje, že ime Perikla proizhodi od imeni Periklimen[1]. Ovako, Ksantip i Agarista nazyvali syna po imeni legendarnogo Periklimena.

Rane gody

Perikl, syn Ksantipa, iz dema Holarg urodil se, pravdopodobno, v 494 godu prěd rodženjem Hristosa[2]. Jego otec Ksantip byl vidnym državnikom i vojennym načelnikom Atin i byl vodžem političnoj partije Alkmeonidov. Materju Perikla byla Agarista[3]. Ksantip i Agarista imali dvoh synov (Perikl i Aritron) i jednu doči, ime ktoroj jest neizvěstno.

Dětstvo Perikla prohodilo v trevožnoj situaciji 480 godov do n.e., ktora harakterizovala se usiljenjem persijskogo ogroženja i eskalacijeju borby političnyh skupin[4]. Ostrakoforije, ktore byli započete vodžem narodnoj partije Temistoklom, byli napravjene prěd vsem protiv Alkmeonidam[4]. V 486 godu do n.e. byl izgnany Megakl, ujec Perikla[5]. V 484 godu do n.e. ostrakizmu podvrgnul se otec Perikla. Malo jest vědomo ob obrazovanju Perikla. Plutarh pisal, že Damon i Pitoklid obučali jego muzikě, a Zenon Elejsky i Anaksagor — filozofiji[6]. Jednako oni ne mogli obučati Perikla v času jego mladosti, ibo byli jego ravěsnikami[7].

V 480 godu do n.e. prědže termina vratili se iz izgnanja otec i ujec Perikla. Po iniciativě Aristida bylа sozdanа opozicija Temistoklu, ktora sostojala iz treh aristokratičnyh rodov — Alkmeonidov, Filaidov i Kerikov. Glavnikom v tom sojuzu byl Filaid Kimon[8]. Perikl, sdanlivo, sostojal v obsrědině Kimona. Ale on byl jego neiskrenym podpornikom. Prěponami na jego puti do vlasti byli jego mladost, proizhodženje iz roda Alkmeoinidov, o ktorom govorili, že on proklety. Čto vyše, on byl shodny obličjem s tiranom Pisistratom, svojim prapradědkom. To ne podobalo se jego sogradžanam, ktori nenaviděli tiraniju[9].

Načelo političnoj dějateljnosti

V 473/472 godu do n.e. umrl ili pogynul Ksantip. Skupina Alkmeonidov ostala bez vodža. Togda Perikl, bez obzira na svoju mladost, začel rukovoditi skupinoju Alkmeonidov. Do togo on služil v atinskoj armiji. V 472 godu do n.e. on byl jednym iz horegov; to byl jedin iz sposobov stvrditi o sobě. Takože on za svoje pěnezy postavil tragediju Eshila Persijci[10].

Perikl izstupal kako politik demokratičnoj orientacije protiv aristokratu Kimonu[11]. Bez obzira na svoje proizhodženje iz aristokracije, on byl poslědovateljem demokracije. V 60-h godah počela se borba Perikla i Kimona. Izprva Perikl atakoval ostražno, poslě začel atakovati bolje ostro i silno[12]. No on dopoka vhodil v demokratičnu skupinu, ktora byla zainteresovana v rastu morskoj močnosti Atin, razširjenju jih trgovyh svezij i glavnikom ktoroj byl Efialt. V 464/463 godu do n.e. oni oba byli strategami.

V 463 godu do n.e. byl organizovan sudny pozov protiv Kimonu, i Perikl izstupal kako jedin iz težniteljev[13]. Jednako Kimon byl opravdan.

Od ostrakizma Kimona do ostrakizma Tukidida

V vesnu 463 goda do n.e. Kimon byl izgnany ostrakizmom, a Efialt provodil reformu Areopaga[14]. Skoro Efialt pri tajenstvenyh okolnostah byl ubity. Tutčas imenno Perikl stal vodžem demokratičnoj partije. Ješče v tečenju borby s Kimonom i 50-e gody Perikl provodil seriju reform, ktore oznamenovyvali soboju važny etap demokratizacije Atin[10]. Srěd njih byli vvod mistoforije (zaplaty), propust zeugitov k arhontatu, vozrodženje instituta sudjev po demam i zakon o gradžanstvu[15]. Blagodare tym reformam Perikl pozdněje stal glavnikom demokratičnyh Atin[15].

V vněšnjej politikě Perikl izstupal za eskalaciju odnošenij s Spartoju. On hrabro vojeval v bitvě pri Tanagrě v 457 godu do n.e. Nevědomo jest, byl on strategom ili rednym vojinom v tamtoj bitvě. Vědomo věrogodno, že on byl strategom v 455 godu do n.e. On vyšel iz pristanišča Pagaj v Megaridě c velikym eskadronom i provedl několiko operacij, čestično udačnyh, čestično bezuspěšnyh. Skoro poslě poražky pri Tanagrě Perikl izstupil s prědloženjem vozvratiti Kimona iz ostrakizma. Na to on pošel iz myslij slědovanja političnym cěljam. Uslugy Kimona mogli prigoditi se v novoj vojně Atin s Persijeju, v ktoroj atinjani dějali ne velmi udačno. V 454 godu atinska flota utrpěla poražku, a pozemny ekspedicijny korpus byl razgromjeny v Egiptu. Perikl koristal to, daby pod prědlogom novogo persijskogo ogroženja prěnesti kaznj Delosskogo sojuza s Delosa na atinsky Akropolj.

Poslě smrti Kimona v času obsady Kitija glavnikom aristokratičnoj skupiny stal jego srodnik Tukidid, syn Melesija.

Spory medžu Periklom i Tukididom proizhodili regularno, i čestěje izigral Perikl. Najčestoju temoju dlja sporov byla vněšna politika. V 449 godu do n.e. atinjani podpisali mirny dogovor s Persijeju, zakončivši prodolžavše se polvěka greko-persijske vojny.

V 448 godu do n.e. fokidjani, sojuzniki Atin, zahvatili Delfy. Spartanci prišli s vojskom i vratili Delfy delfijskoj spoločnosti žrecev. Ale poslě togo, kako spartanci vratili se v Pelopones, v Fokidu vstupila atinska armija pod nakazom Perikla i vratila Delfy Fokidě. Tak Vtora svečena vojna skončila se.

Poslě dokončenja Maloj Peloponesskoj vojny vnutripolitična borba snova eskalovala se. V 443 godu do n.e. Perikl počel ostrakoforiju i dosegnul izgnanja Tukidida.

Glavnik Atin

Atiny i jih sojuzniki v 431 godu do n.e.

Zapadna politika

Prvoju vněšnjepolitičnoju akcijeju Perikla kako glavnika Atin bylo osnovanje panellinskoj kolonije Turije v Južnoj Italiji[16]. Toj vopros diskutoval se ješče v času borby Perikla i Tukidida. Tukidid hotěl že by kolonija stala zapravdu panellinska, Perikl želal usiliti atinsku vlast v Turijah[17].

Zapadna politika Perikla byla napravjena na usiljenje pozicij Atin v Siciliji i Južnoj Italiji. V 450-e gody atinjani zaključili sojuz s Egestoju, potom s Regijem, Leontinami, može, Metapontom[18] i Neapoljem v Kampaniji. Izgnavši Fukidida, Perikl vzel "turijsky projekt" pod svoj kontrolj. Turije byli osnovane, pravdopodobno, v 443 godu do n.e.[19] No Turije, kde dominovalo dorijsko naseljenje, velmi skoro izšli iz-pod atinskogo kontrolja, počela se vnutripolitična borba.

Zapadna politika Perikla faktično prěčila Tridesetilětnomu miru 446 goda no n.e.[20] Atiny počeli vměšati se v děla spartano-korintskoj sfery vlasti. To poradžalo skargu, prěd vsim, korintjan, interesam ktoryh měšala atinska konkurencija[21].

Samosska vojna

Filozof Meliss - načelnik floty Samosa

Tvrdy pritisk Atin pri Periklu na sojuznikov po Atinskomu morskomu sojuzu stal pričinoju Samosskoj vojny. Samos byl vtorym po značenju i silě členom sojuza poslě samyh Atin[21]. Samos byl jednym iz privilegovanyh sojuznikov: on ne platil foros (danj), a dostavjal bezposrědnje koraby. Takože, na ostrovu shranila se vlada oligarhov.

Samos vojeval s Miletom za sporne teritorije v Maloj Aziji, i v tom konfliktu Perikl izstupil na straně Mileta (jest versija, že iz-za Aspasije, ktora byla iz togo grada[22]). Perikl pribyl na Samos, svrgnul oligarhov i ustanovil demokraciju[23].

Poslě odhoda Perikla oligarhi vratili se na Samos i počeli vozstanje protiv Atinam[23]. Vozstal takože Bizantij. Na Samos napravila se močna atinska flota i vse deset strategov. Grad Samos byl obsadžen i poddal se toliko poslě deveti měsecev obsady[24]. Atinjani prikazali Samosu zakopati fortifikacije, izdati koraby i zaplatiti kontribuciju[25]. Pomimo togo, Samos utratil status privilegovanogo sojuznika i začel platiti foros. Bizantij takože padl.

Pontijska ekspedicija

Vlastničstvo nad Bizantijem imalo važno značenje dlja Atin, poneže poprěk Bosfor v Atiny postupalo zrno iz Črnomorskogo regiona, v ktorom atinjani velmi potrěbovali. Jerbo proby atinjanov ustanoviti kontrolj nad Egiptom i Južnoj Italijeju, kde takože proizvodili zrno, propadli, Črnomorsky region stal glavnym iztočnikom dlja prijema zrna[26].

V Črnomorsky region napravil se sam Perikl s atinskym eskadronom. Pontijska ekspedicija slučala se, pravdopodobno, medžu 437 i 435 godami do n.e. Jednym iz cěljev ekspedicije bylo ustanovjenje odnošenij s novoju dinastijeju bosporskyh kraljev Spartokidov. Toj pohod spominaje doprva Plutarh[27]. Suglasno jemu, Perikl pobyval v Sinopu i Amisu i založil onde kolonije — v Sinopu kleruhiju, a v Amisu apojkiju[28]. V Sinopě on ostavil 13 korabov dlja borby s izgnanym tiranom Timeselejem. Historik Igor Surikov prědpolagaje, že flota Perikla pobyvala takože u sěvernyh brěgov Črnomorskogo regiona, ktore dolžny byli byti glavnoju metoju ekspedicije — ustanovjenje kontrolja nad putom vjezda hlěba v Atiny[29].

Ruiny glavnogo grada Bosporskogo kraljevstva Pantikapeje

Perikl izprva plul vozdolž zapadnogo i sěverozapadnogo pobrěgov Črnogo morja. Sde v Atinsky morsky sojuz vstupili několiko městnyh polisov, nazvy ktoryh sut v fragmentah atinskih spiskov forosa[29]. Potom Perikl pribyl v Bospor Kimmerijsky, kde Perikl ustanovil družne odnošenja s kraljem Spartokom i osnoval atinske forposty podle Pantikapeji. Historiki ne prišli k jedinomu mněnju o rezultatah Pontijskoj ekspedicije. Sut tendencije umenšati i uveličati škalu Pontijskoj ekspedicije[30]. Generalno rezultatami toj ekspedicije byli vključenje v Atinsku državu novyh členov, osnovanje forpostov, usiljenje kontrolja nad putom hlěbnoj trgovje, ustanovjenje družnyh odnošenij s Spartokidami[31].

Razžiganje Peloponesskoj vojny

Razžiganju Peloponesskoj vojny pomogli tri incidenty, ktore byli v vtoroj polovině 430 godov do n.e. V 433 godu do n.e. Kerkira, ostrov v Ionskom morju, buduči v borbě so svojeju metropolijeju, Korintom, obratila se za pomoč k atinjanam. Atinjani prijeli kerkirjanov blagosklonno i zaključili s njimi obraniteljny sojuz. To privedlo k negodovanju korintjanov, ktori prijeli toj sojuzny dogovor kako vměšanje v jih domorodne děla.

V 432 godu do n.e. atinjani prikazali Potideji, koloniji korintjanov, razrvati vse svezy s metropolijeju. Potidejci počeli vozstanje, i Atiny obsadili Potideju.

Priblizno onogda atinjani vvedli tvrde ekonomične sankcije protiv Megaram.

V Spartě slučil se kongres Peloponesskogo sojuza. Tam bylo prijeto rěšenje napraviti atinjanam ultimativne trěbovanja, a v slučaju jih odvrganja — početi vojenne dějanja.

Poslě poražky diplomatičnyh misij Peloponessky sojuz objavil Atinam vojnu. V vesnu 431 goda do n.e. tebanci napadli na Plateji. To sobytje stalo načelom Peloponesskoj vojny.

Načelo Peloponesskoj vojny i smrt Perikla

Mapa Grecije do načela Peloponesskoj vojny

Peloponesska vojna stala samym dolgym i krvoprolitnym konfliktom v Davnoj Greciji. V vojnu vměšali se bez malogo vse grečske državy, poneže každa iz njih byla bliže ili k Atinam, ili k Spartě. Demokratične polisy byli na straně Atin, oligarhične polisy byli na straně Sparty. Byli takože izključenja.

V vesnu 431 goda do n.e. veliko peloponessko vojsko pod nakazom spartanskogo kralja Arhidama vtrgnulo v Attiku i počelo razorjati okoliny Atin. Vse selsko naseljenje bylo prědnje evakuovano v Atiny pod istu ohranu stěn. Perikl razuměl, že ne trěba odpovědati na provokacije spartancev i načinati generalnu bitvu. Dopoka peloponesci stojali v Attikě, atinsky eskadron iz 100 korabov vyšel v morje i plaval vokrug Peloponesa, nanosivši neočekyvane mahy po brěžnym poseljenjam peloponescov. Spartanci i jih sojuzniki, ne polučivši generalnoj bitvy, jesenju odstupili svratno. Směsta poslě togo atinska armija vtrgnula v Megaridu i opustošila teritoriju. Na pogrebu atinskyh vojevnikov, ktori sut pogynuli v prvom godu vojny, Perikl izgovoril Nadgrobnu rěč, ktora došla do nas v prěrazkazanju Tukidida.

V slědujučem godu peloponesci iznova vtrgnuli v Attiku. Atinska flota pod nakazom samogo Perikla provedla ekspediciju do iztočnyh brěgov Peloponesa. Počevša se epidemija zaměšala vse naměry Perikla. V religioznyh prědstavah atinjanov čuma byla pojeta kako redna kara bogov za prokletje roda Alkmeonidov. To privedlo k novoj atakě na Perikla i konečnoj utratě jim vlasti. On byl prěd terminom uvoljnjen s dolžnosti stratega. Poslě jego obvinili v finansovyh zloupotrěbjenjah. Perikl byl osudžen i oplatil veliku pěnežnu grivnu.

Od epidemije umrl starši syn Perikla — Ksantip, ktory uže davno ne porazuměval se c otcem. Jednakože, ta utrata byla velikoju skrbju dlja Perikla. Poslě umrl jego vtory syn Paral. Na toj moment, on ne imal zakonnogo potomstva, i on poprosil narodno věče o tom, daby izdati gradžanstvo Atin svojemu mladšemu synu od Aspasije — Periklu Mladšemu. Prosba byla privoljena.

V 429 godu do n.e. Perikl byl ponovno izbran strategom. Pravda, to byla už prosto milost demosa, ktory domněval, že Perikl izkupil svoju vinu. V tomže godu Perikl zahvorěl i umrl. Nevědomo jest, čto stalo pričinoju smrti — čuma ili gorje. Suglasno Tukididu i Plutarhu, u njego ne bylo simptomov, od ktoryh stradali drugi atinjani.

Ličnost

Privatno žitje

Aspasija

Prvoju ženoju Perikla byla Telezippa, žena velmi religiozna, ktora mnogo poklonjala se bogam. Ona ranše byla ženoju Hipponika iz roda Kerikov, od ktorogo ona rodila syna Kallija[22]. Od njej Perikl iměl dvoh synov: Ksantipa i Parala. "Kogda spolno žitje prěstalo jim podobati se"[22], Perikl razvedl se s njeju i daže našel jej muža, a děti ostali s otcem.

Vtoroju "ženoju" Perikla byla hetera Aspasija, inozemka iz Mileta. Aspasija byla jego neformalnoju ženoju (poneže ona ne byla gradžankoju Atin, zakonno supružstvo s njeju bylo nemožlivym, ače Perikl do togo časa razvedl se s prvoju ženoju). Dlja svojego syna od Aspasije, Perikla Mladšego, Perikl dostignul prisvojenja atinskogo gradžanstva kako izključenja suprotiv zakona, ktory sam vvedl.

S 447 goda do n.e. v domu Perikla narastal jego plemenec, syn jego kuzena Alkibiad.

Oratorske sposobnosti

Uže s mladosti Perikl izstupal kako orator v narodnom věču i sudah, tutčasno dobyvši sobě reputaciju izkusnogo majstra krasnorěčivosti[32]. Plutarh tak pisal ob oratorskom daru Perikla, ktory byl prězvany za svoju krasnorěčivost "Olimpijcem":

On daleko prěvažil vsih oratorov... Po toj pričině, jemu i dali jego vědomo prězvišče.[33]

Perikl byl najvelikym oratorom "doretoričskoj" epohy, kogda umětnost krasnorěčivosti ješče ne stala prědmetom učenja. On, kako i drugi oratori svojego vrěmene, opiral se glavno na improvizaciji i ne zapisyval svojih rěčij. Nikakyh rěčij Perikla ne shranilo se[33]. Několiko rěčij prědavaje Tukidid, ale to jest prěrazkazanje po pameti s dodavanjem vlastnyh pogledov Tukidida.

Krasnorěčivost Perikla byla jego prirodnym talentom, a ne poslědstvom osoblivogo obučenja. V času mladosti Perikl polučil dobro obrazovanje, ale v obučenju aristokratov oratorska umětnost i politika izučalo se povrhno. V 440-e gody do n.e. on občil se s sofistami, ktori prvymi počeli obučati krasnorěčivosti i od ktoryh Perikl mogl mnogo uznati.

Vojenne dosegnenja

Perikl ne byl velikym vojennym načelnikom[34]. V čisto vojennoj sferě on ničem osoblivym ne različil se. Samym znamenitym jego vojennym dosegnenjem bylo pokorjenje metežnogo Samosa, ktoro bylo dosegnuto putom dolgoj i metodičnoj obsady trvanjem 9 měsecev. Toju udačeju on, suglasno Ionu Hiosskomu, "stal velmi gordym: Agamemnon za devet lět vzel varvarsky grad, a on za 9 měsecev pokoril prvyh, samyh silnyh ionjan"[25]. Taktiku Perikla opisal Plutarh:

Kako strateg, Perikl slavil se največe svojeju ostražnostju: on dobrovoljno ne vstupal v sěču, jestli ona byla nebezpečna i izhod jej byl sumniteljnym; tym vojennym načelnikam, ktori rizičnym putom polučali blěsklivy uspěh i vozbudžali obči obdiv kak veliki vojenni načelniki, on ne naslědoval i ne stavil jih sobě v priklad.[35]

Iztočniky

  1. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 283. ISBN 978-5-02-036984-9.
  2. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 282. ISBN 978-5-02-036984-9.
  3. ↑ Plutarh. Perikl. 3
  4. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 284. ISBN 978-5-02-036984-9.
  5. ↑ Aristotelj. Atinska politija. 22. 4-7
  6. ↑ Plutarh. Perikl. 4
  7. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 292. ISBN 978-5-02-036984-9.
  8. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 283. ISBN 978-5-02-036984-9.
  9. ↑ Plutarh. Perikl. 7
  10. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 287. ISBN 978-5-02-036984-9.
  11. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 288. ISBN 978-5-02-036984-9.
  12. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 289. ISBN 978-5-02-036984-9.
  13. ↑ Plutarh.Perikl. 10
  14. ↑ Plutarh. Perikl. 9
  15. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 297. ISBN 978-5-02-036984-9.
  16. ↑ Plutarh. Perikl. 11
  17. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 323. ISBN 978-5-02-036984-9.
  18. ↑ Tukidid, VII, 33, 4—5
  19. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 324. ISBN 978-5-02-036984-9.
  20. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 325. ISBN 978-5-02-036984-9.
  21. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 326. ISBN 978-5-02-036984-9.
  22. 1 2 3 Plutarh. Perikl. 24
  23. 1 2 Plutarh. Perikl. 25
  24. ↑ Plutarh. Perikl. 26—28
  25. 1 2 Plutarh. Perikl. 28
  26. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 329. ISBN 978-5-02-036984-9.
  27. ↑ Plutarh. Perikl. 20
  28. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 330. ISBN 978-5-02-036984-9.
  29. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 332. ISBN 978-5-02-036984-9.
  30. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 333. ISBN 978-5-02-036984-9.
  31. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 334. ISBN 978-5-02-036984-9.
  32. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 290. ISBN 978-5-02-036984-9.
  33. 1 2 Plutarh. Perikl. 8
  34. ↑ Суриков, str. 315
  35. ↑ Plutah. Perikl. 18

Literatura

Pervotne iztočniky

Izslědovanja

  • Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. ISBN 978-5-02-036984-9.


Retrieved from "https://incubator.wikimedia.org/w/index.php?title=Wp/isv/Perikl&oldid=7021872"