Jump to content

Wp/isv/Perikl

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
Wp > isv > Perikl
Perikl
Περικλῆς

Rimska kopija bjusta
Biografija
Rodil se: okolo 494 prěd N.E.
Atiny, Grecija
Umrl: 429 prěd N.E. (66 lět)
Atiny, Grecija
Rod: Alkmeonidi
Partnerka: Aspazija
Politična dějatelnost
Dolžnost: Strategos Atin
Doba: "Zlato stolětje" Perikla
Partija: Demokratična (Demotiki)
Glavny vklad i dělo
  • Razvoj atinskoj demokratije
  • Delsky sojuz (Atinska imperija)
  • "Nadgrobna rěč" (Thukidid)

Perikl (starogreč.: Περικλῆς) byl atinsky državnik, jedin iz otcev-osnovateljev atinskoj demokracije, znamenity govoritelj i vojenny načelnik.

Perikl urodil se v Atinah v rodině aristokratov. Načel aktivnu političnu dějateljnost, počevši rukovoditi političnoju partijeju Alkmeonidov. Bez obzira na svoje aristokratično proizhodženje, on izstupal kako poslědovatelj demokracije.

Poslě izgnanja Tukidida v 444 Perikl de-fakto stal vodžem Atin. Epoha vlady Perikla takože byla epohoju najvysšego razcvěta Atin (Periklov věk). V 431. godu prěd rodženjem Hristosa počela se Peloponesska vojna. V 429 godu umrl.

Etimologija

[edit | edit source]

Ime Perikl, ktoro znači okruženy slavoju, bylo rědkym v Atinah i ne spominaje se u bližnyh prědkov i srodnikov Perikla[1]. Historik Igor Jevgenjevič Surikov prědpolagaje, že ime Perikla proizhodi od imeni Periklimen[1]. Ovako, Ksantip i Agarista nazyvali syna po imeni legendarnogo Periklimena.

Rane gody

[edit | edit source]

Perikl, syn Ksantipa, iz dema Holarg urodil se, pravdopodobno, v 494 godu prěd rodženjem Hristosa[2]. Jego otec Ksantip byl vidnym državnikom i vojennym načelnikom Atin i byl vodžem političnoj partije Alkmeonidov. Materju Perikla byla Agarista[3]. Ksantip i Agarista imali dvoh synov (Perikl i Aritron) i jednu doči, ime ktoroj jest neizvěstno.

Dětstvo Perikla prohodilo v trevožnoj situaciji 480 godov do n.e., ktora harakterizovala se usiljenjem persijskogo ogroženja i eskalacijeju borby političnyh skupin[4]. Ostrakoforije, ktore byli započete vodžem narodnoj partije Temistoklom, byli napravjene prěd vsem protiv Alkmeonidam[4]. V 486 godu do n.e. byl izgnany Megakl, ujec Perikla[5]. V 484 godu do n.e. ostrakizmu podvrgnul se otec Perikla. Malo jest vědomo ob obrazovanju Perikla. Plutarh pisal, že Damon i Pitoklid obučali jego muzikě, a Zenon Elejsky i Anaksagor — filozofiji[6]. Jednako oni ne mogli obučati Perikla v času jego mladosti, ibo byli jego ravěsnikami[7].

V 480 godu do n.e. prědže termina vratili se iz izgnanja otec i ujec Perikla. Po iniciativě Aristida bylа sozdanа opozicija Temistoklu, ktora sostojala iz treh aristokratičnyh rodov — Alkmeonidov, Filaidov i Kerikov. Glavnikom v tom sojuzu byl Filaid Kimon[8]. Perikl, sdanlivo, sostojal v obsrědině Kimona. Ale on byl jego neiskrenym podpornikom. Prěponami na jego puti do vlasti byli jego mladost, proizhodženje iz roda Alkmeoinidov, o ktorom govorili, že on proklety. Čto vyše, on byl shodny obličjem s tiranom Pisistratom, svojim prapradědkom. To ne podobalo se jego sogradžanam, ktori nenaviděli tiraniju[9].

Načelo političnoj dějateljnosti

[edit | edit source]

V 473/472 godu do n.e. umrl ili pogynul Ksantip. Skupina Alkmeonidov ostala bez vodža. Togda Perikl, bez obzira na svoju mladost, začel rukovoditi skupinoju Alkmeonidov. Do togo on služil v atinskoj armiji. V 472 godu do n.e. on byl jednym iz horegov; to byl jedin iz sposobov stvrditi o sobě. Takože on za svoje pěnezy postavil tragediju Eshila Persijci[10].

Perikl izstupal kako politik demokratičnoj orientacije protiv aristokratu Kimonu[11]. Bez obzira na svoje proizhodženje iz aristokracije, on byl poslědovateljem demokracije. V 60-h godah počela se borba Perikla i Kimona. Izprva Perikl atakoval ostražno, poslě začel atakovati bolje ostro i silno[12]. No on dopoka vhodil v demokratičnu skupinu, ktora byla zainteresovana v rastu morskoj močnosti Atin, razširjenju jih trgovyh svezij i glavnikom ktoroj byl Efialt. V 464/463 godu do n.e. oni oba byli strategami.

V 463 godu do n.e. byl organizovan sudny pozov protiv Kimonu, i Perikl izstupal kako jedin iz težniteljev[13]. Jednako Kimon byl opravdan.

Od ostrakizma Kimona do ostrakizma Tukidida

[edit | edit source]

V vesnu 463 goda do n.e. Kimon byl izgnany ostrakizmom, a Efialt provodil reformu Areopaga[14]. Skoro Efialt pri tajenstvenyh okolnostah byl ubity. Tutčas imenno Perikl stal vodžem demokratičnoj partije. Ješče v tečenju borby s Kimonom i 50-e gody Perikl provodil seriju reform, ktore oznamenovyvali soboju važny etap demokratizacije Atin[10]. Srěd njih byli vvod mistoforije (zaplaty), propust zeugitov k arhontatu, vozrodženje instituta sudjev po demam i zakon o gradžanstvu[15]. Blagodare tym reformam Perikl pozdněje stal glavnikom demokratičnyh Atin[15].

V vněšnjej politikě Perikl izstupal za eskalaciju odnošenij s Spartoju. On hrabro vojeval v bitvě pri Tanagrě v 457 godu do n.e. Nevědomo jest, byl on strategom ili rednym vojinom v tamtoj bitvě. Vědomo věrogodno, že on byl strategom v 455 godu do n.e. On vyšel iz pristanišča Pagaj v Megaridě c velikym eskadronom i provedl několiko operacij, čestično udačnyh, čestično bezuspěšnyh. Skoro poslě poražky pri Tanagrě Perikl izstupil s prědloženjem vozvratiti Kimona iz ostrakizma. Na to on pošel iz myslij slědovanja političnym cěljam. Uslugy Kimona mogli prigoditi se v novoj vojně Atin s Persijeju, v ktoroj atinjani dějali ne velmi udačno. V 454 godu atinska flota utrpěla poražku, a pozemny ekspedicijny korpus byl razgromjeny v Egiptu. Perikl koristal to, daby pod prědlogom novogo persijskogo ogroženja prěnesti kaznj Delosskogo sojuza s Delosa na atinsky Akropolj.

Poslě smrti Kimona v času obsady Kitija glavnikom aristokratičnoj skupiny stal jego srodnik Tukidid, syn Melesija.

Spory medžu Periklom i Tukididom proizhodili regularno, i čestěje izigral Perikl. Najčestoju temoju dlja sporov byla vněšna politika. V 449 godu do n.e. atinjani podpisali mirny dogovor s Persijeju, zakončivši prodolžavše se polvěka greko-persijske vojny.

V 448 godu do n.e. fokidjani, sojuzniki Atin, zahvatili Delfy. Spartanci prišli s vojskom i vratili Delfy delfijskoj spoločnosti žrecev. Ale poslě togo, kako spartanci vratili se v Pelopones, v Fokidu vstupila atinska armija pod nakazom Perikla i vratila Delfy Fokidě. Tak Vtora svečena vojna skončila se.

Poslě dokončenja Maloj Peloponesskoj vojny vnutripolitična borba snova eskalovala se. V 443 godu do n.e. Perikl počel ostrakoforiju i dosegnul izgnanja Tukidida.

Glavnik Atin

[edit | edit source]
Atiny i jih sojuzniki v 431 godu do n.e.

Zapadna politika

[edit | edit source]

Prvoju vněšnjepolitičnoju akcijeju Perikla kako glavnika Atin bylo osnovanje panellinskoj kolonije Turije v Južnoj Italiji[16]. Toj vopros diskutoval se ješče v času borby Perikla i Tukidida. Tukidid hotěl že by kolonija stala zapravdu panellinska, Perikl želal usiliti atinsku vlast v Turijah[17].

Zapadna politika Perikla byla napravjena na usiljenje pozicij Atin v Siciliji i Južnoj Italiji. V 450-e gody atinjani zaključili sojuz s Egestoju, potom s Regijem, Leontinami, može, Metapontom[18] i Neapoljem v Kampaniji. Izgnavši Fukidida, Perikl vzel "turijsky projekt" pod svoj kontrolj. Turije byli osnovane, pravdopodobno, v 443 godu do n.e.[19] No Turije, kde dominovalo dorijsko naseljenje, velmi skoro izšli iz-pod atinskogo kontrolja, počela se vnutripolitična borba.

Zapadna politika Perikla faktično prěčila Tridesetilětnomu miru 446 goda no n.e.[20] Atiny počeli vměšati se v děla spartano-korintskoj sfery vlasti. To poradžalo skargu, prěd vsim, korintjan, interesam ktoryh měšala atinska konkurencija[21].

Samosska vojna

[edit | edit source]
Filozof Meliss - načelnik floty Samosa

Tvrdy pritisk Atin pri Periklu na sojuznikov po Atinskomu morskomu sojuzu stal pričinoju Samosskoj vojny. Samos byl vtorym po značenju i silě členom sojuza poslě samyh Atin[21]. Samos byl jednym iz privilegovanyh sojuznikov: on ne platil foros (danj), a dostavjal bezposrědnje koraby. Takože, na ostrovu shranila se vlada oligarhov.

Samos vojeval s Miletom za sporne teritorije v Maloj Aziji, i v tom konfliktu Perikl izstupil na straně Mileta (jest versija, že iz-za Aspasije, ktora byla iz togo grada[22]). Perikl pribyl na Samos, svrgnul oligarhov i ustanovil demokraciju[23].

Poslě odhoda Perikla oligarhi vratili se na Samos i počeli vozstanje protiv Atinam[23]. Vozstal takože Bizantij. Na Samos napravila se močna atinska flota i vse deset strategov. Grad Samos byl obsadžen i poddal se toliko poslě deveti měsecev obsady[24]. Atinjani prikazali Samosu zakopati fortifikacije, izdati koraby i zaplatiti kontribuciju[25]. Pomimo togo, Samos utratil status privilegovanogo sojuznika i začel platiti foros. Bizantij takože padl.

Pontijska ekspedicija

[edit | edit source]

Vlastničstvo nad Bizantijem imalo važno značenje dlja Atin, poneže poprěk Bosfor v Atiny postupalo zrno iz Črnomorskogo regiona, v ktorom atinjani velmi potrěbovali. Jerbo proby atinjanov ustanoviti kontrolj nad Egiptom i Južnoj Italijeju, kde takože proizvodili zrno, propadli, Črnomorsky region stal glavnym iztočnikom dlja prijema zrna[26].

V Črnomorsky region napravil se sam Perikl s atinskym eskadronom. Pontijska ekspedicija slučala se, pravdopodobno, medžu 437 i 435 godami do n.e. Jednym iz cěljev ekspedicije bylo ustanovjenje odnošenij s novoju dinastijeju bosporskyh kraljev Spartokidov. Toj pohod spominaje doprva Plutarh[27]. Suglasno jemu, Perikl pobyval v Sinopu i Amisu i založil onde kolonije — v Sinopu kleruhiju, a v Amisu apojkiju[28]. V Sinopě on ostavil 13 korabov dlja borby s izgnanym tiranom Timeselejem. Historik Igor Surikov prědpolagaje, že flota Perikla pobyvala takože u sěvernyh brěgov Črnomorskogo regiona, ktore dolžny byli byti glavnoju metoju ekspedicije — ustanovjenje kontrolja nad putom vjezda hlěba v Atiny[29].

Ruiny glavnogo grada Bosporskogo kraljevstva Pantikapeje

Perikl izprva plul vozdolž zapadnogo i sěverozapadnogo pobrěgov Črnogo morja. Sde v Atinsky morsky sojuz vstupili několiko městnyh polisov, nazvy ktoryh sut v fragmentah atinskih spiskov forosa[29]. Potom Perikl pribyl v Bospor Kimmerijsky, kde Perikl ustanovil družne odnošenja s kraljem Spartokom i osnoval atinske forposty podle Pantikapeji. Historiki ne prišli k jedinomu mněnju o rezultatah Pontijskoj ekspedicije. Sut tendencije umenšati i uveličati škalu Pontijskoj ekspedicije[30]. Generalno rezultatami toj ekspedicije byli vključenje v Atinsku državu novyh členov, osnovanje forpostov, usiljenje kontrolja nad putom hlěbnoj trgovje, ustanovjenje družnyh odnošenij s Spartokidami[31].

Razžiganje Peloponesskoj vojny

[edit | edit source]

Razžiganju Peloponesskoj vojny pomogli tri incidenty, ktore byli v vtoroj polovině 430 godov do n.e. V 433 godu do n.e. Kerkira, ostrov v Ionskom morju, buduči v borbě so svojeju metropolijeju, Korintom, obratila se za pomoč k atinjanam. Atinjani prijeli kerkirjanov blagosklonno i zaključili s njimi obraniteljny sojuz. To privedlo k negodovanju korintjanov, ktori prijeli toj sojuzny dogovor kako vměšanje v jih domorodne děla.

V 432 godu do n.e. atinjani prikazali Potideji, koloniji korintjanov, razrvati vse svezy s metropolijeju. Potidejci počeli vozstanje, i Atiny obsadili Potideju.

Priblizno onogda atinjani vvedli tvrde ekonomične sankcije protiv Megaram.

V Spartě slučil se kongres Peloponesskogo sojuza. Tam bylo prijeto rěšenje napraviti atinjanam ultimativne trěbovanja, a v slučaju jih odvrganja — početi vojenne dějanja.

Poslě poražky diplomatičnyh misij Peloponessky sojuz objavil Atinam vojnu. V vesnu 431 goda do n.e. tebanci napadli na Plateji. To sobytje stalo načelom Peloponesskoj vojny.

Načelo Peloponesskoj vojny i smrt Perikla

[edit | edit source]
Mapa Grecije do načela Peloponesskoj vojny

Peloponesska vojna stala samym dolgym i krvoprolitnym konfliktom v Davnoj Greciji. V vojnu vměšali se bez malogo vse grečske državy, poneže každa iz njih byla bliže ili k Atinam, ili k Spartě. Demokratične polisy byli na straně Atin, oligarhične polisy byli na straně Sparty. Byli takože izključenja.

V vesnu 431 goda do n.e. veliko peloponessko vojsko pod nakazom spartanskogo kralja Arhidama vtrgnulo v Attiku i počelo razorjati okoliny Atin. Vse selsko naseljenje bylo prědnje evakuovano v Atiny pod istu ohranu stěn. Perikl razuměl, že ne trěba odpovědati na provokacije spartancev i načinati generalnu bitvu. Dopoka peloponesci stojali v Attikě, atinsky eskadron iz 100 korabov vyšel v morje i plaval vokrug Peloponesa, nanosivši neočekyvane mahy po brěžnym poseljenjam peloponescov. Spartanci i jih sojuzniki, ne polučivši generalnoj bitvy, jesenju odstupili svratno. Směsta poslě togo atinska armija vtrgnula v Megaridu i opustošila teritoriju. Na pogrebu atinskyh vojevnikov, ktori sut pogynuli v prvom godu vojny, Perikl izgovoril Nadgrobnu rěč, ktora došla do nas v prěrazkazanju Tukidida.

V slědujučem godu peloponesci iznova vtrgnuli v Attiku. Atinska flota pod nakazom samogo Perikla provedla ekspediciju do iztočnyh brěgov Peloponesa. Počevša se epidemija zaměšala vse naměry Perikla. V religioznyh prědstavah atinjanov čuma byla pojeta kako redna kara bogov za prokletje roda Alkmeonidov. To privedlo k novoj atakě na Perikla i konečnoj utratě jim vlasti. On byl prěd terminom uvoljnjen s dolžnosti stratega. Poslě jego obvinili v finansovyh zloupotrěbjenjah. Perikl byl osudžen i oplatil veliku pěnežnu grivnu.

Od epidemije umrl starši syn Perikla — Ksantip, ktory uže davno ne porazuměval se c otcem. Jednakože, ta utrata byla velikoju skrbju dlja Perikla. Poslě umrl jego vtory syn Paral. Na toj moment, on ne imal zakonnogo potomstva, i on poprosil narodno věče o tom, daby izdati gradžanstvo Atin svojemu mladšemu synu od Aspasije — Periklu Mladšemu. Prosba byla privoljena.

V 429 godu do n.e. Perikl byl ponovno izbran strategom. Pravda, to byla už prosto milost demosa, ktory domněval, že Perikl izkupil svoju vinu. V tomže godu Perikl zahvorěl i umrl. Nevědomo jest, čto stalo pričinoju smrti — čuma ili gorje. Suglasno Tukididu i Plutarhu, u njego ne bylo simptomov, od ktoryh stradali drugi atinjani.

Ličnost

[edit | edit source]

Privatno žitje

[edit | edit source]
Aspasija

Prvoju ženoju Perikla byla Telezippa, žena velmi religiozna, ktora mnogo poklonjala se bogam. Ona ranše byla ženoju Hipponika iz roda Kerikov, od ktorogo ona rodila syna Kallija[22]. Od njej Perikl iměl dvoh synov: Ksantipa i Parala. "Kogda spolno žitje prěstalo jim podobati se"[22], Perikl razvedl se s njeju i daže našel jej muža, a děti ostali s otcem.

Vtoroju "ženoju" Perikla byla hetera Aspasija, inozemka iz Mileta. Aspasija byla jego neformalnoju ženoju (poneže ona ne byla gradžankoju Atin, zakonno supružstvo s njeju bylo nemožlivym, ače Perikl do togo časa razvedl se s prvoju ženoju). Dlja svojego syna od Aspasije, Perikla Mladšego, Perikl dostignul prisvojenja atinskogo gradžanstva kako izključenja suprotiv zakona, ktory sam vvedl.

S 447 goda do n.e. v domu Perikla narastal jego plemenec, syn jego kuzena Alkibiad.

Oratorske sposobnosti

[edit | edit source]

Uže s mladosti Perikl izstupal kako orator v narodnom věču i sudah, tutčasno dobyvši sobě reputaciju izkusnogo majstra krasnorěčivosti[32]. Plutarh tak pisal ob oratorskom daru Perikla, ktory byl prězvany za svoju krasnorěčivost "Olimpijcem":

On daleko prěvažil vsih oratorov... Po toj pričině, jemu i dali jego vědomo prězvišče.[33]

Perikl byl najvelikym oratorom "doretoričskoj" epohy, kogda umětnost krasnorěčivosti ješče ne stala prědmetom učenja. On, kako i drugi oratori svojego vrěmene, opiral se glavno na improvizaciji i ne zapisyval svojih rěčij. Nikakyh rěčij Perikla ne shranilo se[33]. Několiko rěčij prědavaje Tukidid, ale to jest prěrazkazanje po pameti s dodavanjem vlastnyh pogledov Tukidida.

Krasnorěčivost Perikla byla jego prirodnym talentom, a ne poslědstvom osoblivogo obučenja. V času mladosti Perikl polučil dobro obrazovanje, ale v obučenju aristokratov oratorska umětnost i politika izučalo se povrhno. V 440-e gody do n.e. on občil se s sofistami, ktori prvymi počeli obučati krasnorěčivosti i od ktoryh Perikl mogl mnogo uznati.

Vojenne dosegnenja

[edit | edit source]

Perikl ne byl velikym vojennym načelnikom[34]. V čisto vojennoj sferě on ničem osoblivym ne različil se. Samym znamenitym jego vojennym dosegnenjem bylo pokorjenje metežnogo Samosa, ktoro bylo dosegnuto putom dolgoj i metodičnoj obsady trvanjem 9 měsecev. Toju udačeju on, suglasno Ionu Hiosskomu, "stal velmi gordym: Agamemnon za devet lět vzel varvarsky grad, a on za 9 měsecev pokoril prvyh, samyh silnyh ionjan"[25]. Taktiku Perikla opisal Plutarh:

Kako strateg, Perikl slavil se največe svojeju ostražnostju: on dobrovoljno ne vstupal v sěču, jestli ona byla nebezpečna i izhod jej byl sumniteljnym; tym vojennym načelnikam, ktori rizičnym putom polučali blěsklivy uspěh i vozbudžali obči obdiv kak veliki vojenni načelniki, on ne naslědoval i ne stavil jih sobě v priklad.[35]

Iztočniky

[edit | edit source]
  1. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 283. ISBN 978-5-02-036984-9.
  2. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 282. ISBN 978-5-02-036984-9.
  3. ↑ Plutarh. Perikl. 3
  4. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 284. ISBN 978-5-02-036984-9.
  5. ↑ Aristotelj. Atinska politija. 22. 4-7
  6. ↑ Plutarh. Perikl. 4
  7. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 292. ISBN 978-5-02-036984-9.
  8. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 283. ISBN 978-5-02-036984-9.
  9. ↑ Plutarh. Perikl. 7
  10. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 287. ISBN 978-5-02-036984-9.
  11. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 288. ISBN 978-5-02-036984-9.
  12. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 289. ISBN 978-5-02-036984-9.
  13. ↑ Plutarh.Perikl. 10
  14. ↑ Plutarh. Perikl. 9
  15. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 297. ISBN 978-5-02-036984-9.
  16. ↑ Plutarh. Perikl. 11
  17. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 323. ISBN 978-5-02-036984-9.
  18. ↑ Tukidid, VII, 33, 4—5
  19. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 324. ISBN 978-5-02-036984-9.
  20. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 325. ISBN 978-5-02-036984-9.
  21. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 326. ISBN 978-5-02-036984-9.
  22. 1 2 3 Plutarh. Perikl. 24
  23. 1 2 Plutarh. Perikl. 25
  24. ↑ Plutarh. Perikl. 26—28
  25. 1 2 Plutarh. Perikl. 28
  26. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 329. ISBN 978-5-02-036984-9.
  27. ↑ Plutarh. Perikl. 20
  28. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 330. ISBN 978-5-02-036984-9.
  29. 1 2 Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 332. ISBN 978-5-02-036984-9.
  30. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 333. ISBN 978-5-02-036984-9.
  31. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 334. ISBN 978-5-02-036984-9.
  32. ↑ Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. str. 290. ISBN 978-5-02-036984-9.
  33. 1 2 Plutarh. Perikl. 8
  34. ↑ Суриков, str. 315
  35. ↑ Plutah. Perikl. 18

Literatura

[edit | edit source]

Pervotne iztočniky

[edit | edit source]

Izslědovanja

[edit | edit source]
  • Суриков, И.Е. (2008). Античная Греция : политики в контексте эпохи: время расцвета демократии (na russkom). Москва: Наука. ISBN 978-5-02-036984-9.


Retrieved from "https://incubator.wikimedia.org/w/index.php?title=Wp/isv/Perikl&oldid=7021872"