Wp/isv/Obča teorija odnositeljnosti

Obča teorija odnositeljnosti jest teorijeju prostora i časa. Teorija byla opublikovana Albertom Ajnštajnom v lětu 1915.^[1]

Glavna ideja občej teorije odnositeljnosti jest v tom, že prostor i čas sut dvě različne česti jedinogo časoprostora. V ramkah Občej teorije odnositeljnosti gravitacija ne rabotaje kako jeju jest opisal Ajzek Njuton. Suglasno Ajnštajnu, gravitacija ne jedino izměnjaje prostor, ale takože i čas (gravitacijno razširjenje časa).

Ideja

Važna ideja občej teorije odnositeljnosti jest "princip ravnoznačnosti". Prikladom jest ako dva ljudi, jedin na povrhně Zemje i drugy v liftu v kosmosu, ale uskorjenom vgoru s bystrostju, odpovědajučej svobodnomu padanju v zemskoj gravitaciji, budut obadva ogleděti jednako postupanje objekta, ktory oni budut nehati spadati iz svojih ruk. Objekt bude dvigati se k podlogě s uskorjenjem zemskoj gravitacije (9.8 m/s²) v obohdvoh slučajah.

Tuto dělaje nemožnym rekti, jestli každy iz njih jest v pokoju pod dějstvom gravitacijnogo polja ili uskorjaje se bez gravitacije. Druge versije takogo "mysljnogo eksperimenta" byli izkoristane za demonstraciju, že světlo bude se izkriviti v uskorjajemoj sistemě koordinat.^[2]

Sila priteganja Zemje ko Solncu jest priblizno ravna drugoj silě, ktora se nazyvaje srědoběžna sila. Srědoběžna sila jestvuje zatože Zemja dvigaje se vbok. Tuto bočno dviganje prinudžaje oddaljenje medžu Zemjeju a Solncem narastati. Ibo Zemja razom pritegaje se k Solncu i dvigaje se von, ona ostavaje priblizno na jednakom oddaljenju. To jest podobno tomu, kako Zemja udrživaje Měsec na orbitě.

Solnce i druge objekty, imajuči masu, krivet četyrirazměrnu matricu vlakna časoprostora.^[3]

Prědskazanja

Obča teorija odnositeljnosti jest prědskazala mnogo javjenij, ktore my jesmo potom viděli. K njim odnoset tute:

Ako světlo prihodi blizko ko Solncu, ono odklonjaje se ko Solncu priblizno dva raza silněje, než to prědskazyvaje klasična fizika (sistema, ktoru sut koristali do občej teorije odnositeljnosti). Tuto jest pokazano v eksperimentu Artura Edingtona v lětu 1919.^[4] Ako naučniki sut uviděli jegov eksperiment, oni načeli brati obču teoriju odnositeljnosti važno.
Perihelij planety Merkurija obračaje se podolg svojej orbity bystrěje, než to jest očekyvano podolg Njutonovskoj fiziky. Obča teorija odnositeljnosti objasnjaje razliku medžu tym, čto jest vidno, i čto jest očekivano bez njej.
Črveny prěsun od gravitacije. Ako světlo putuje od objekta s gravitacijeju (ide vgoru), ono se raztegaje do vyše dolgyh volnovyh dolžin. Tuto bylo potvrdženo eksperimentom Paunda-Rebky. Obratno takože se stavaje: světlo, iduče k objektu s gravitacijeju (ide vdol) stiskaje se vo směru vyše kratkyh volnovyh dolžin (sinji prěsun).
Šapirovo opozdnjenje. Kaže se, že světlo spomaljaje ako prohodi blizko masivnogo objekta. Tuto vprvo bylo uviděno v 1960-h lětah kosmičnymi sondami, poslanymi k planetě Venerě.
Gravitacijne volny. Oni byli vprvo ogledane 14 septembra 2015 lěta.^[5]

Svezane stranice

Specialna teorija odnositeljnosti

Referencije

↑ O'Connor J.J. and E.F. Robertson (1996), "General relativity". Mathematical Physics index, School of Mathematics and Statistics, University of St. Andrews, Scotland, May, 1996. Retrieved 2015-02-04.
↑ Di Casola, Eolo; Liberati, Stefano; Sonego, Sebastiano (2015), "Nonequivalence of equivalence principles", American Journal of Physics, 83 (39): 39–46, arXiv:1310.7426, Bibcode:2015AmJPh..83...39D, doi:10.1119/1.4895342, S2CID 119110646
↑ "General Relativity". www.pitt.edu. Data dostupa: 30 maja 2021.
↑ Dyson, F. W.; Eddington, A. S.; Davidson, C. (1920), "A Determination of the deflection of light by the Sun's gravitational field, from observations made at the total eclipse of May 29, 1919", Philosophical Transactions of the Royal Society A, 220 (571–581): 291–333, Bibcode:1920RSPTA.220..291D, doi:10.1098/rsta.1920.0009
↑ Abbott, Benjamin P.; i dr. (LIGO Scientific Collaboration and Virgo Collaboration) (2016). "Observation of Gravitational Waves from a Binary Black Hole Merger". Physical Review Letters. 116 (6): 061102-1–061102-16. arXiv:1602.03837. Bibcode:2016PhRvL.116f1102A. doi:10.1103/PhysRevLett.116.061102. PMID 26918975. S2CID 124959784.

Vnešnje linky

Tutoj članok imaje prěvod iz članka «General relativity» v Vikipediji na prostom anglijskom (spis avtorov; dozvoljenje CC BY-SA 4.0).

[1] O'Connor J.J. and E.F. Robertson (1996), "General relativity". Mathematical Physics index, School of Mathematics and Statistics, University of St. Andrews, Scotland, May, 1996. Retrieved 2015-02-04.

[2] Di Casola, Eolo; Liberati, Stefano; Sonego, Sebastiano (2015), "Nonequivalence of equivalence principles", American Journal of Physics, 83 (39): 39–46, arXiv:1310.7426, Bibcode:2015AmJPh..83...39D, doi:10.1119/1.4895342, S2CID 119110646

[3] "General Relativity". www.pitt.edu. Data dostupa: 30 maja 2021.

[4] Dyson, F. W.; Eddington, A. S.; Davidson, C. (1920), "A Determination of the deflection of light by the Sun's gravitational field, from observations made at the total eclipse of May 29, 1919", Philosophical Transactions of the Royal Society A, 220 (571–581): 291–333, Bibcode:1920RSPTA.220..291D, doi:10.1098/rsta.1920.0009

[5] Abbott, Benjamin P.; i dr. (LIGO Scientific Collaboration and Virgo Collaboration) (2016). "Observation of Gravitational Waves from a Binary Black Hole Merger". Physical Review Letters. 116 (6): 061102-1–061102-16. arXiv:1602.03837. Bibcode:2016PhRvL.116f1102A. doi:10.1103/PhysRevLett.116.061102. PMID 26918975. S2CID 124959784.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]