Wp/isv/Muhamad
.png)
Muhamad (محمد [mʊħɑmmæd], ⓘ), takože Mohamad, Muhammed i Magomet, jest arabski religijny i političny vodž i Prorok Islama. Jest takože izvestny kako Abu Kasim ibn Abd Abdullah. Byl nazvany "Pečet Prorokov" ili v vyše točnom prěkladu, "Poslědny iz Prorokov".
Ranje žitje
[edit | edit source]Muhamad (Muhammad ibn Abd Allah) rodil se v 570 ili 571 g. v gradu Meka v Hidžazu (dnešna Saudovska Arabija) – procvětavšem v svoje vreme trgovom centru na trgovom putu, koj jest svezyval Jemen so Srědozemnomorjem.
Proizhodi iz roda Banu Hašim plemena koraiš, ktoro jest upravljalo gradom. Jego otec Abdullah ("rab Boga") jest umrl prěd jego rodženjem, kogda byl na trgovanju v gradu Basra (dnešny Irak). Mati Amina ("blagočestiva“) jego dava za oglědanje krmilice imenom Halima (po tradicije novorodžene se davali krmilicam od plemena, koje jest žilo v pustynje, da by izrastli zdravi, daleko od bolěznjij i epidemij v gradu), ale na 4-godišny vozrast ta jego vratila do grada k jegovoj mati. Kogda Muhamadu bylo 6 lět, pri putuvanju obratno od rodinnogo gostěvanja do Mediny umiraje jemu mati slěd jejinoj hvoroby, i on ide k svojemu dědu Abd al Muttalibu, koj umiraje ješče slěd 2 lět. Buduči prorok ostava pod dbanjem svojego stryjca Abu Taliba.
Kogda Muhamadu bylo 12 lět, on putоval jest zajedno so stryjcom za trgovanje do Sirije. Blizko do Basry oni vezli se okolo obitališča hristijanskogo otšelnika imenom Bahira, koj jest poželal strěčati karvandžikov, da by jim skazati, že s nimi putuje buduči prorok. V lětu 595 Muhamad vračaje se v Meku i stava se pastyrom. V toj čas rod proroka imaje finansove zatrudnenija i zato on započinaje rabotati voditeljem karavanov za bogatu vdovicu Hadidžu (ili Hatidžu na tjurkskom), ktora iměla naslědstvo po 2 suprugah. Ona byla tak vpečatlena od kakostej Muhamada, že jego prosila o ruku. Od nej on iměl četyri dočerky i dvoh vnukov – Al-Hasana i Al-Husejna. Oni oba, zajedno s četyrěmi prvymi halifami věry, samogo Allaha i Proroka Muhamada sut izobraženy kako 8 tugrov na kupolě každoj mečety. Odnosno poklonenija tlennym ostankam naslědnikov Proroka vznikajut različja medžu šiitami (od šaiat Ali ili "spodvižnikov Ali“ – poklonniky tradicije, proizhodeči od Ali, zeta Muhamada i jego kuzena) i sunitami (mněvajučimi, že svez medžu Allahom i ljudmi musi byti črěz teksty Korana i propověd Muhamada).
Kogda jest priblizilo se jego 40-to lěto, vse ješče ne byli vnešnji priznaky, že jest vidnoju ličnostju. V toj čas večšinstvo arabov byli pogancami, věrivšimi vo mnogo božestv.
Objavjanja
[edit | edit source]Okolo 610 g. Muhamad načinaje osamočenje v jamě Hira na gorě Nur v okolnosti Meki na vreme měseca Ramadan. Tam on posti i se oddavaje molitvam. Jednoju nočju byl posěčeny Arhangelom Gabrielom (Džabrailom), ktory jemu jest kazal: "Čitaj" ili "Recitiuj". Podolg islamskoj tradicije, Muhamad je negramotny i ne može čitati. V dojmu od sobytja, on vračaje se pri Hadidžu, ktora jego priznavaje prorokom i prijemaje Islam. Zanedolgo za nej sut poslědovali jedva 10-lěty kuzen Muhameda Ali i blizky drug proroka Abu Bakr. V prodolženje dolgyh lět Džabrail razkryvaje proroku Božje Slovo – sodržanje Korana. Muhamed propovědaje 3 goda samo blizkim prijateljam i znajemym. Poslěd, pri 613 g., se oddavaje publičnym propovědjam.
Hidžra
[edit | edit source]Kogda jest začalo pri Muhamadu pojavjati se věče poslědovateljev, vlada v Meke načinaje jego mněvati nebezpečnym. Muhamad se čuvstvuje ogroženym i prěz 622 g. se prěsěljaje vo grad Jasrib – Medinu (okolo 450 kilometrov va sěver ot Meky), kde jemu prědkladajut ukrytje.
Tuto prěsěljenje, narečeno hidžra, jest povratna točka v žitju Proroka. Od hidžry začinaje se muslimansko lětoizčisljenje. V Meke on ne imaje mnogo poslědovateljev, ale v Medině tyh jest mnogo veče, i on skoro dobyvaje vliv, ktory jego faktično dělaje absolutnym vladarom. Podčas několik dalših lět, kogda čislo muslimanov brzo narastaje, se stalo několiko bitev medžu Medinoju i Mekoju. Tuta vojna zakončila se v 630 g. i Muhamad vračaje se pobědonosno v Meku kako dobyvatelj. Podčas ostalyh 2,5 lět jego života arabske plemena brzo se priobčajut k novoj religije.
Ekspansija Islama
[edit | edit source]Kogda on jest umrl v ponedelnik 8 junija 632 g., Muhamad uže byl faktično vladarem cěloj Južnoj Arabiji. Beduinske plemena v Arabiji byli slavni kako bezstrašni bojovniky, ale oni sut byli male čislom i byli razdirane razjedinjenjem i medžuosobnimy vojnamy i ne sut mogli se měriti s večšimi armijami kraljevstv, ustanovjenyh v zemjedelskyh regionah na sěveru. Objedinjene Muhamadom prvokratno v historiji i inspirovane plamennoju věroju v jedinogo Boga, tute arabske bojovniky sut prědprijali red naj-raziteljnyh zavojevanij v ljudskoj historiji.
Na severoiztok ot Arabije jest ležela obširna novopersidska imperija Sasanidov; dalje na severozapadu byla Bizantija, ili Iztočna rimska imperija s centrom v Konstantinopolu. Kolikostno, araby ne mogli sut se sravnjati s protivnikami. Ale na polě bitvy situacija byla vpolno inoju i inspirovane araby sut brzo dobyli cělu Mesopotamiju, Siriju i Palestinu. V 642 g. Egipt byl odrězanym od Bizantijskoj imperije, a persidske vojska sut razbite pri velikih bitvah okolo Kadisiji v 637 g. i Nefavendu v 642 g. Ale daže tute ogromni zavoevanija, dosežene pod voditeljstvom naj-blizkih prijateljev i nastupnikov Muhamada – Abu Bakra i Omara Ibn Al-Hataba, ne stali sut krajem arabskogo našestvja. V 711 g. arabske armije uže dobyli sut cělu Sěvernu Afriku až k Atlantičnomu okeanu. Odtud oni sut se posunuli na sěver, prěbrodili Gibraltarsky protok i zavladnuli Iberijsky poluostrov. Pet lět po tom araby napadajut Konstantinopol po suše i morju, pod prědvodženjem Maslamy, brata halifa Sulejmana ibn Abd al Malika. Oni prišli sut s ne viděnoju v tu epohu armijeju – 200 000 duš i 5000 korabov. Onogda jestvovalo ostrěganje, že muslimany mogut pokoriti cělu hristijansku Evropu. Slěd neuspešnoj jednogodičnoj obsady, lětom 718 g. araby sut dostali sveže sily. Nova vojska debarkovali sut pri Abidosu v Trakiji i izstupili sut na Konstantinopol. Ale, v rešajučej sěče bulgary pod voditeljstvom Hana Tervela totalno jih razbivajut. V znamenitoj bitvě pri Puatje v 732 g. muslimanske vojska, ševše vprěd do centra dnešnoj Francije, sut byli razbity frankami.
Za menje než jedno stolětje araby sut iztvorili imperiju, koja jest se prostirala ot Indiji do Atlantičnogo okeana, kaku svět ne jest ješče viděl prěd tym. I vsekde, kam stupali muslimanske vojska, proiztěkala masova integracija v novu věru. Ne vse zavoevanija trajat dolgo. Ače persy sut shranili svoju věru v Proroka, pozdněje persy sebe izvojovali nezavisnost ot arabov. A slěd veče než 7 stolětij borby hristijane sut si vratili Iberijsky poluostrov podolg Rekonkisty. Mesopotamija i Egipt, kolěbky drěvnyh civilizacij, ostanut nadolgo vo vladanju arabov, ktore vladajut i cělym sěveroafrikanskim pribrěžjem.
Islam prodolžil razprostranjati se prěz stolětja daleko za granicy prvonačelnih muslimanskih zavojevanij. V naši dni on imaje desetki milionov poslědovateljev v Afrikě i Centralnoj Aziji i mnogo vyšši čislo v Pakistanu, Severnoj Indiji i Indoneziji. Kako i vse religije, Islam okazyvaje ogromny vliv na žitje svojih poslědovateljev.
Vliv
[edit | edit source]Od čisto religioznogo gledišča može skazati, že vilv Muhamada na historiju člověčstva jest sravnimy s vlivom Isusa. Muhamad, na razliku od Isusa, jest dostojnoju figuroju kako od religioznogo, tak i od světskogo gledišča. Jedinymi podobnymi uspehami v človečkoj historiji sut zavojevanja mongolov v 13-m věku, ktore sut glavno svezane s Čingis hanom (Temučinom), Drěvnoju Makedonijeju i Rimskoju imperijeju. Ače oni byli vyše obširnymi, než arabske, te jednakože se okazyvajut vyše netrajnymi v jezikovom i spoločnostnom smyslah. Arabske zavojevanja sut vyše homogenni, od Iraka do Maroka se prostiraje cěla veriga arabskih nacij (do velikogo stupnja od arabizovanyh narodov), objedinenyh ne samo Islamskoju věroju, no i občim za njih arabskym jezykom, historijeju i kulturoju.
Muhamad jest jediny voditelj v historiji, dostignuvši izključiteljnyh uspehov kakto vo věrozakonoj, tako i vo světskoj sferah. Bez obzira nai skromno proizhodženje, on razprostranjaje jednu iz naj-velikyh religij na světu, projavjajuči sebe kako nadobyčajno silny političny vodž.
Město Korana v islamskom věrozakonu i toj fakt, že on jest napisany na arabskom, isto sut unemožnili razpad arabskogo jezyka na vzajemno nerazumlive dialekty, čto inače by moglo se slučiti prěz prošedše 14 stoljětij. Arabske zavojevanja, nadohnene Muhamadom v 7-om věku, prodolžajut i dnes igrati važnu rolju v historiji člověčstva.
Svezane članky
[edit | edit source]Čitati dalje
[edit | edit source]- Mubarakfuri, Safiurrahman. Светли страници от житието на Мухаммед (PDF). prěvod s arabskogo: Mariana Malinova. Sofija: Прозрение-1424; К-принт. ISBN 954-915-152-2.
- Jylmyz, Hajati. Хазрети Мухаммед и ислямското общество. Memiš Merdan (prěklad). Sofija: Главно мюфтийство на мюсюлманите в Република България. ISBN 978-954-9880-16-8.
- Bej, Esad. Мохамед – биография. Sofija: Гуторанов и Син. ISBN 954-5072-12-1.
- Kandemir, Jašar. Хз. Мухамед (с.а.в.). Sofija: Главно мюфтийство на мюсюлманите в Република България.
- Теофанов, Цветан. Феноменология на пророка. София, Университетско издателство „Св. Климент Охридски“, 2015. ISBN 978-954-07-3987-8.
Linky i referencije
[edit | edit source]Vnešnje linky
[edit | edit source]- Чудесата на пророка Мухаммед
- Житието на Мухаммед
- Мохаммед (С.А.С.)
- Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Мохамед» v Vikipediji na bulgarskom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).