Wp/isv/Mao Czedun
 | |
| Rodil se | 26 dekembra 1893 |
|---|---|
| Umrl | 9 septembra 1976 (82 lět) Pekin, Kitaj |
| Město pogreba | Pametna sala prědsědatelja Mao |
| Alma mater | Hunanjsky prvy pedagogičny universitet |
| Dolžnost | Predsědatelj Komunističskoj partije Kitaja |
| Početok termina | 20 marca 1943 |
| Prědhodnik | Čžan Wenjtjanj (kako generalny sekretar) |
| Nastupnik | Hua Guofen |
| Konec termina | 9 septembra 1976[1] |
| Politična partija | KPK (od 1921) |
| Druga politična učast | Gominjdan (1925–1926) |
| Suprug(a) |
|
| Děti |
|
| Roditelji | |
| Podpis | |
 | |
Mao Czedun (upr. kit.: 毛泽东; novo ime: Žun-č’ 润芝; * 26 dekembra 1893, Šaošanj – † 9 septembra 1976, Pekin), znajemy takože pod oficialjnzm prězviščem Veliky kormidelnik (伟大舵手 – Wej-ta tuo-šou), byl kitajskym politikom, revolucionarom i političnym teoretikom, osnovateljem Kitajskoj narodnoj republiky, ktoru vědl po vitezstvu v gradžanskoj vojně s nacionalistami kako predsedatel komunističskoj partije od jej vzniku v roku 1949 až do svojej smrti v roku 1976. Ideologično byl marksistom-leninistom, i jego teorije, vojenske strategije i politika sut zajedno znajeme kako maoizm.[2]
Životopis
[edit | edit source]Mao Czedun narodil se v sělu Šaošanj, v provinciji Hunanj, v odnosno bogatoj zemjedělečskoj rodině. Od dětstva projavjal jest pritegnutje k edukaciji, ktora se jest jemu dostala v Čžan-ša i v Pekinu, kde on jest dovršil studiovanje v učiteljskom institutu i naslědno posvetil sebe pedagogikě i žurnalistikě. V roku 1918 začel pracovati v bibliotekě Pekinskogo universiteta, i na razliku od svojih sučasnikov ne izkoristal jest možlivost studija v čudžině. V času jego mladosti byl Kitaj slabym, v krajine vladala anarhija, ktoru sut koristili oddělne vojenske vladari, vslěd tako nazyvanoj diplomacije vojenskyh korabov, ktoru praktikovali čudže velesily. Mao postignul, že političny vakuum može zapolniti sila, čto pozdneje izrazil citatom "moč izrastaje iz glavnoj pušky". V Pekinu se zapoznal s mysljami marksizma, i v roku 1921 pomagal budovati Komunističsku partiju Kitaja.
Kako revolucionar zajmal se organizovanjem zemjedělcev v političnu silu, a v roku 1928 učestvoval v povstanju, po neuspechu ktorogo se skryl v provinciji Czjanši. Obkruženje tutoj oblasti vojskami privedlo k tomu, že Mao zajedno s dalšimi drugarami začel t. zv. "Dolgy pohod" – najmě podčas njego se Mao projevil kako vodž. V srědině 30-tyh, kogdy jego izniščene sily dorazili sut do Janj´anja, už byl Mao sposobny obraniti se pritisku Stalina na doseženje promoskovskogo voditeljstva. V tutoj době iztvoril sebe kult ličnosti i razvil svoju vlastnu političsku filozofiju, ktore se stala izvěstna kako Mao-Czedunovo myšlenje. V roku 1945 se Mao stal predsedateljem KP Kitaja.
Komunisticka partija Kitaja jest prišla k moči v lětu 1949 po dvoh desetilětjah bojov s nacionalistami, oddělenymi vojenskimi vodžami i japonskimi okupačnymi silami. Uspešna partizanska vojna, vědena partijeju, za ktoru Mao jest izrabotal strategiju i ideologiju, se stala vzorom za t. zv. osvoboditelne ruhy po celomu světu.
Alians s Gominjdanom podčas vojny protiv Japoncev i pomoć Moskvy sut jemu umožnili izbudovanje značnoj vojenskoj sily i razširenje mrežy partizanskyh odredov. Sposobnost udržeti partiju pri životu i v tyh najtežših uslovijah i rěšiteljne vitezstva podčas gradžanskoj vojny jemu po iztvorenju Kitajskoj narodnoj republiky 1-go oktobra 1949 lěta sut priniesli veliku slavu. Priněsl mir krajine, obsadžanoj 30 lětami vojn, hoti to bylo za cenu diktatury jednoj partije i strogoj centralizacije državy. S pomoćju Sovětskogo sojuza byl Mao od začetka uspešnym i na polju ekonomičnogo i političnogo obnovjenja. Edukacija i zdravoohranjenje sut stali dostupnymi za každogo i vzrastli sut gramotnost i životna uravenj. Mao htěl iz Kitaja izrobiti promyslovu i zemjeděljsku velisilu, i vse do konca 1950-h rokov, čto bylo ne realno.
Mao Czedunu ne podobala se sistema sovětskogo stilja, iztvorena po roku 1949. Zato v roku 1958 rěšil pristupiti k „Velikomu skoku vprěd“ (1958 – 1962), ktory imal krajinu bystro pribliziti ko komunizmu. O lěto pozděje jest nastal v cěloj krajine glad, vslěd ktoromu izginulo jest bezmalogo 30 milionov ljudij.[2] Prědstavovalo to 5% onogdašnogo nasěljenja. Totalno fiasko tutogo projekta bylo za Mao težkym udarom i poniženjem. On jest sformuloval svoje ideje v t. zv. Črvenoj knigě,[3][4] i jih izučenje bylo obvězno.[5][6][7] Tuta kniga se stala osnovoju Velikoj kulturnoj revolucije (1966 – 1969), podčas ktoroj postigli bezžalostne čistky vsekakyh členov partije, ktoryh podozrěvali z neposlušnosti. Žrtvami terora, směrovanogo protiv staršej generacije i partijnoj nomenklatury padli sut dalši tyseče ljdij. Take utraty Mao ne mněval važnymi, zatože tvrdil, že KItaj jest ogromny i para milionov mrtvych jego neogrozi.[6]
V roku 1959 Mao narušil odnošenja so Sovětskym sojuzom i odrezal Kitaj od ostaljnogo socialističskogo bloku. Byl ubědženym, že se neodvratimo blizi jadrna vojna so Sovětskym sojuzom. Zatom krajinu zavědl do stanja gorečky vooruženja, ktoro do jego smrti skoro polno zruinovalo ekonomiku.[8] Rěšil udělati kroky protiv Črvenoj gvardije kulturnoj revolucije Hunwejbin, činy ktoroj mogli sut prěrasti v gradžancku vojnu. Tako, Mao Czedun jest vystupil na 9. sjezdu KP Kitaja v roku 1969 i priznaj něktore ekscesy "kulturnoj revolucije" nepravilnymi, i jego ideje byli znova prijate kako idejova osnova partije.
Suglasno jego sovrěmennikam, byl Mao Czedun gordy, avtoritarny, neprědvidimy ale prěd vsem gruby.[6] O jego naklonnosti k ženam, najmě k mladym děvčatam, govori svědočstvo ličnogo lěkara. Vsi vodžovy ljubovnicy museli povinne pročitati knigu "Tajny put obyčajnogo mladogo děvčata", ktora byla učebnikom taoistskyh seksualnyh praktik. V poslednyh lětah života trpěl Veliky kormidelnik boleznju Parkinsona, i vse jego děla sut dělali jego žena i Čžou Enlaj, soratnik i prava ruka Mao od začetka jego političnoj kariery.
Linky i referencije
[edit | edit source]- ↑ Mao Czedun iměl dolžnost Rukovoditelj KPK i titul "Prědsědatelj Centralnogo Politbjura" od 20 marca 1943 g. do 19 junija 1945 g., i "Prědsedatelj Centralnogo komiteta KPK" od 19 junija 1945 g. do smrti 9 septembra 1976 g.
- 1 2 Xin Meng; Nancy Qian; Pierre Yared. "The Institutional Causes of China's Great Famine 1959-1961" (PDF). Bylo arhivovano iz iztočnika (PDF) 22 februara 2014.
- ↑ Citáty z díla předsedy Mao Ce-tunga (Česky) (1. vyd. (malý formát) izd.). Peking: Nakladatelství cizojazyčné literatury. 1968. str. 382.CS1 maint: unrecognized language (link)
- ↑ Citáty z díla předsedy Mao Ce-tunga. Kolín: Beth-Or. 2011. str. 382. ISBN 978-80-270-6216-4.
- ↑ "Why does China want its people to read more?".
- 1 2 3 Short, Philip (2001). Mao: A Life. Henry Holt and Company. str. 824. ISBN 978-0-8050-6638-8.
- ↑ Chang, Jung (2005). Mao: The Unknown Story. Anchor. str. 801. ISBN 978-0-224-07126-0.
- ↑ Schram, Stuart (1966). Mao Tse-Tung.
Vnešnje linky
[edit | edit source]- Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Mao Ce-tung» v Vikipediji na slovačskom (spis avtorov; dozvoljenje CC BY-SA 4.0).