Wp/isv/Maks Veber
| Maks Veber
(něm. Max Weber) | |
|---|---|
| Fotografija |  |
| Rodil se | Maksimilian Karl Emilj Veber 21 aprilja 1864 Erfurt, Provincija Saksonija, Prussko Kraljevstvo |
| Umrl | 14 junija 1920 (56 lět) Mnihov, Bavarija, Vejmarska respublika |
| Žena | Mariana Šnitger |
| Škola | Kontinentalna filozofija, antipozitivizm, liberalizm |
| Interesy | Historija, ekonomika, sociologija, zakon, religija |
| Značime tvorby | Protestantska etika i duh kapitalizma (1904–1905) Ekonomična etika světovyh religij (1915–1921) Nauka kako prizvanje (1917) Politka kako prizvanje (1919) Grad (1921) Ekonomika i spoločenstvo (1922) Generala ekonomična histroija(1923) |
| Značime ideje |
|
| Podpis |  |
Maksimilian Karl Emilj Veber najvyše znany kako Maks Veber (něm. Maximilian Carl Emil Weber; 21 aprilja 1864 – 14 junija 1920 lěta) – němečsky sociolog, historik, pravnik i političny ekonomist, ktory byl jednoj iz centralnyh figur v razvoju sociologije i socialnyh nauk generalno. Jego ideje prodolžajut okazyvati vliv na socialnu teoriju i studiovanja. Rodivši se v Erfurtu v 1864 lětu, Veber izučal pravo i historiju v Berlinu, Gjotingenu i Hajdelbergu. Dobyvši doktorsku stupenj po pravu v 1889 roku i habilitaciju v 1891 roku, on obučal v Berlinu, Frajburgu i Hejdelbergu. Dva goda poslě on ženil se na svojej kuzině Mariane Šnitger. V 1897 godu u njego sdělal se nervny slom, poslě togo, kako jego otec umrl vskoru vslěd spora s njim. Weber prěstal putovati i učiti do početku 1900-tyh godov. On ozdravěl i napisal «Protestantsku etiku i duh kapitalizma». V času Prvoj Světovoj vojny, prvopočetkovo poddržival vojenne usilja Němcije, ale potom stal jih kritikovati i poddržival demokratizaciju. On takože čital lekcije "Nauka kako prizvanje" i "Politika kako prizvanje". Poslě vojny Veber stal jednym iz osnovateljev Němečskoj demokratičnoj partije, bez uspěha kandidoval na izborah i konsultoval po sostavjenju Vejmarskoj konstitucije. Razočarovavši se v politikě, on vozobnovil učenje v Veně i Mnihovu. On umrl od pnevmonije v vozrastu 56 lět, možlivo, vslěd poslěvojennoj pandemije španskogo gripa. Kniga «Ekonomika i spoločenstvo» ostala se nedovršenoju.
Jednym iz glavnyh intelektualnyh problemov za Vebera bylo razuměnje procesov racionalizacije, sekularizacije i razočarovanja. On sformuloval tezu, utvrdžajuči, že take procesy byli svezane s rastom kapitalizma i modernosti. Veber takože utvrdžal, že protestantska trudova etika povlivala na stvorjenje kapitalizma v jego «Protestantskoj etiky i duhu kapitalizma». Za njej poslědovala «Ekonomična etika světovyh religij», kde on studioval religiji Kitaja, Indije i drěvnego judaizma. S točky zrěnja upravjenja Veber utvrdžal, že državy sut definiovane jih monopolijeju na nasilje i razdělil socialnu vladu na tri različne formy: harizmatičnu, tradicijnu i racionalno-pravnu. On takože byl ključnym podpornikom metodologičnogo antipozitivizma, izstupajuči za studiovanje socialnogo dějstva s pomočju interpretacijnyh, a ne jedino empiričnyh metod. Veber vnesl množstvo inyh vkladov v ekonomičnu sociologiju, političnu sociologiju i sociologiju religije.
Poslě jego smrti rast Veberovskoj nauky zamedlil se vslěd političnoj nestabilnosti Vejmarskoj republiky i rasta nacističnoj Němcije. V poslěvojennu dobu počelo voznikati sistematično izučenje jego trudov. V hodu 20-go stolětja reputacija Vebera rastla vslěd publikacij prěkladov jego tvorb na ine jezyky i naučnyh interpretacij jego života i trudov, za tutoj pričiny jego počeli razgledati kako otca-osnovatelja sociologije, v redu s Karlom Marksom i Emiljem Durkheimom.
Iztočniky
[edit | edit source]Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Maks Veber» na anglijskom (spis avtorov; dozvoljenje CC BY-SA 4.0).