Wp/isv/Levko Revuckyj

Lev Mykolajovyč Revuckyj Лев Миколайович Ревуцький
Obraz	Levko Revuckyj
Urodil se	8 (20) fevruara 1889 g., Iržavec, Poltavska gubernija, Rosijska imperija
Umrl	30 marca 1977 g., Kyjev, USSR, Sovětsky Sojuz
Obrazovanje	Kyjevsky narodny universitet im. Tarasa Ševčenka Narodna muzična akademija Ukrajiny im. P.I. Čajkovskogo
Znajemy kako	Ukrajinsky kompozitor, pedagog

Lev (Levko) Mykolajovyč Revuckyj (ukr.: Лев (Левко) Миколайович Ревуцький, izgovor: [lɛu̯ (lɛu̯ˈko) mɪkɔˈɫajɔʋɪt͡ʃ reˈwut͡sʲkɪi̯]) (Iržavec, Poltavska gubernija, Rosijska imperija, 8 (20) fevruara 1889 g. – Kyjev, USSR, Sovětsky Sojuz, 30 marca 1977 g.) byl ukrajinsky kompozitor, pedagog i člen Narodnoj akademije nauk Ukrajiny v časah Sovětskogo Sojuza. Zajedno s Borysom Ljatošynskym jest uvažany jednym iz glavnym i najvlivnějših ukrajinskyh kompozitorov 20. stolětja. V jegovyh tvorah ukrajinske teksty i motivy igrajut važnu rolju.

Životopis

Mladost

Levko Revuckyj urodil se v selu Iržavec, onogda položenom v poltavskoj guberniji Rosijskoj imperije. Tako od strany otca kako od strany materi on proizhodil od vidnyh kozakov i dorastal v intelektualnoj, muzikalnoj sěmji.

Jegov otec, Mykola Havrylovyč Revuckyj (1843–1906), prvonačelno byl svečennik, ale poslě smrti svojej prvoj ženy izstupil iz dolžnosti i stal seljansky učitelj. On iměl nezly basovy glas i ljubil pěvati repertuar napisany za tutoj glas. Kromě togo, on igral na skripkě, pri čem jegova žena go suprovadžala. Levkova mati, Oleksandra Dmytrivna Revucka (raněje: Kanivska) (1844-1906) prěd svojeju svatboju byla učiteljka v selu Iržavec, a takože folkloristka. Ona byla obrazovana v internatu za šljahetne děvy i plavno govorila na francuzskom i němečskom. Ona igrala na fortepianu i sbirala městne narodne pěsnje. V 1880 g. omužila se s Mykoloju Revuckym. Ona vedla prěpisku s Ljvom Tolstojem odnosno organizacije edukacije v selskoj školě, a strětla go lično, kogda Tolstoj posěčal iměnje umětnika Mykoly Ge v Bahmaču.

Levko iměl staršego brata, Dmytra Mykolajovyča Revuckogo (1881–1941), ktory pozdněje stal vidny muzikolog i filolog, a v času němečskoj okupacije Kyjeva v 1941 g. byl ubity, pravdopodobno agentom NKVD.

Rane lěta

Suglasno informacij od samogo kompozitora, on uže v vozrastu četyreh lět naučil se muzičnoj notaciji i razvil absolutny sluh, vslěd ktorogo ljudi igrivo nazyvali go «kamertonom». Kogda mu bylo pet lět, on načel igrati na fortepianu. Od 1898 g. Revuckyj hodil v školu v Prylukah, kde zapoznal majstrovske děla vsesvětskoj i ukrajinskoj kniževnosti. Podčas koncertov on recitoval fragmenty iz Jevgenija Onegina Aleksandra Puškina.

Mykola Lysenko (1842-1912), «otec ukrajinskoj muziky»

Rejnhold Glier (1875-1956)

V 1903 g. on zapisal se jednočasno v privatnu gimnaziju Gotliba Valkera v Kyjevu i v muzičnu školu Mykoly Tutkovskogo, kde dostal fortepianne lekcije od kompozitora Mykola Lysenko. V 1904 g. on prěšel v novo založenu Muzično-dramatičnu školu Mykola Lysenka, ale prěrval tuto obrazovanje poslě nagloj smrti svojih roditeljev v 1906 g. V 1907 g. načel studiovati v Kyjevskom Universitetu, prvonačelno v Fizično-matematičnom fakultetu, a od 1908 g. v Fakultetu prava. Okolo tutogo perioda on načel komponovati muziku: pěsnje, miniatury za fortepiano, fortepiannu sonatu i prvu čest fortepiannogo koncerta. Na žalost večinstvo Revuckynyh tvorov iz tutogo perioda utratilo se.

Levko Revuckyj s svojeju ženoju Sofijeju (1916)

Revuckyj vratil se k muzičnomu obrazovanju v 1913 g. v novo osnovanoj Kyjevskoj konservatoriji: on vstupil v klasu kompozicije Rejnholda Gliera i v klasu fortepiana Serhija Korotkevyča i Hryhorija Hodorovskogo. V tutom periodu on napisal medžu drugymi svoju Simfoniju nr. 1. Završil konservatoriju na osnově tutoj simfonije kako diplomnoj raboty, ktoru diplomna komisija ocěnila «odličnoju». Jednakože jegov prvobytny plan, da by razširil ju do simfonije v četyreh čestah, konečno ne realizoval se: v tečenju Prvoj vsesvětskoj vojny rukopis utratil se, a toliko v 1950-yh lětah Revuckyj reprodukoval ju iz pameti kako dělo v jednoj česti.

V 1916 g. Revuckyj takože završil svoju studiju prava. V tomže samom godu vstupil v vojsko, a v 1917 g. podčas Prvoj vsesvětskoj vojny byl poslany na front, kde služil do 1918 g.

Uspěšne lěta kompozitora

Poslě demobilizacije Revuckyj vratil se v rodime zemje. V tečenju lět 1919–1924 učil v školě, a kromě togo rukovodil několikymi seljanskymi horami v Iržavcu i Prylukah. V tutom periodu napisal medžu drugymi kantatu Hustyna («Nosovka»). V 1924 g. vrnul se v Kyjev i stal učitelj Muzično-dramatičnogo instituta imeni Mykoly Lysenka, kde raněje dostal čest svojego muzičnogo obrazovanja. Revuckyj razcvětl v živoj, kreativnoj artističnoj obsrědině v Kyjevu 1920-yh lět. K jegovym važnějšim tvoram tutogo perioda naleži jegova Simfonija nr. 2 (1926–1927), znajema kako prvo značimo ukrajinsko dělo tutogo žanra. Kromě togo, on napisal pěsnje, tvory za hor, piesy za děti i prětvorky narodnyh pěsnij.

Vslěd reorganizacije sistemy muzičnoj edukacije Muzično-dramatičny institut imeni Mykoly Lysenko byl likvidovany, v takom smyslu, že stal čest ponovno osnovanoj Kyjevskoj konservatorije. Revuckyj stal rukovoditelj děla kompozicije i muzičnoj teorije, a v 1935 g. dobyl dostojenstvo profesora. Od 1932 g. on takože izpolnjal razne dolžnosti v Ukrajinskom svezu sovětskyh kompozitorov.

Poprsje Revuckogo na jegovoj mogylě na grobišču Bajkove v Kyjevu

Jednakože Revuckyj, takože samo kako mnogi onogdašnji kompozitori v Sovětskom Sojuzu, iz pričiny narastajučej represije za vlady Stalina v 1930-yh lětah ne iměl legko žitje. Ostra kritika iz strany avtoritetov za jegov Fortepianny koncert nr. 2 (1934), ktorogo premiera odbyla se v 1936 g. i ktory prvonačelno nazyval se «Poema superničstva», prinudila Revuckogo, da by umenšil svoju kompozitorsku dějateljnost i bolje susrědotočil se na svojej pedagogičnoj rabotě.

Togda on takože načel zajmati se prětvorjenjem vlastnogo i čudžego tvorčestva. V 1937 g., napriklad, zajedno s Borysom Ljatošynskym sdělal novu instrumentaciju Lysenkovoj opery Taras Buljba. Kromě togo, on dovršil i orkestroval Fortepianny koncert C-dur umršego v 1938 g. kompozitora Viktor Kosenko, i v 1940 g. sdělal revidovanu versiju svojej Simfonije nr. 2. Za toj poslědnji tvor byl nagradženy Stalinskoju premijeju v 1941 g., prěvozhodeči prědloženy tvor Sergeja Prokofjeva Aleksandr Nevskij, pravdopodobno kako kompensacija za slabo prědstavjenje nerosijskyh republik.

Pozdnějša kariera

Lěta Vtoroj vsesvětskoj vojny Revuckyj provodil v Taškentu, kde v lětah 1941–1944 učil kompoziciju, muzičnu teoriju i muzičnu historiju v Državnoj konservatoriji Uzbekskoj socialističnoj sovětskoj republiky. Poslě vojny on vrnul se v Kyjev, kde do 1960 g. rabotal profesorom v konservatoriji. Od 1944 do 1948 g. on takože byl prědsědnik upravy Ukrajinskogo sveza sovětskyh kompozitorov. Kromě togo, v lětah 1947–1963 on služil četyri terminy kako člen Vrhovnogo sověta Ukrajinskoj socialističnoj sovětskoj republiky.

Črěz poslědnje trideset lět svojego žitja Revuckyj uže ne komponoval mnogo. Jegove tvory iz tutogo perioda ograničajut se v večinstvu k tvoram naručenym za državu, napriklad horovy tvor «Pěsnja o partiji» (ukr.: Пісня про партію), ktory byl čest kolektivnoj kantaty pri okaziji 16-ogo sjezda KPSS. V 1950-yh lětah on glavno zajmal se izdanjem i popularizovanjem tvorov svojego davnogo učitelja, kompozitora Mykoly Lysenka. Od 1958 do 1968 g. on byl člen redakcije Ukrajinskoj sovětskoj enciklopedije (ukr.: Українська радянська енциклопедія).

V fevruaru 1969 g., pri okaziji svojego osmdesetogo dnja rodženja, Revuckyj byl nagradženy dostojenstvom «Heroja socialističnogo truda». On umrl v dnju 30 marca 1977 i jest pogrebeny na grobišču Bajkove v Kyjevu.

Značenje

Koverta iz 1989 g. s izobraženjem Revuckogo vysšego vozrasta

Levko Revuckyj kreativnym sposobom prodolžal i razširil metody ukrajinskyh kompozitorov kako Mykola Lysenko i Mykola Leontovyč, ktore harakterizujut se slivanjem folklornyh elementov s harmoničnym mysljenjem konca 19. stolětja. Jegov stilj iztvoril se na osnově glubinnogo znanja narodnyh tem i melodij, ktore prěobražal v tradicijah profesionalnoj muziky i vozbogačal vlastnymi stilističnymi nahodkami. Revuckyno tvorčestvo harakterizuje se lirikoju, bogatostju emocij i sodržanymi, ekspresivnymi melodijami, svezanymi s složenymi harmonijami. On poslužival se velikymi muzičnymi formami, napr. v fortepiannoj sonatě, dvoh fortepiannyh koncertov, dvoh simfonij i kantatě «Hustyna», ale takože napisal menše tvory, napr. preludije za fortepiano, tvory za skripku ili violončelo s fortepianom i veče neželi 120 prětvorok narodnyh pěsnij napr. za glas i fortepiano, v ktoryh najmě fortepianne partije sut interesne. Jegove simfonične tvory, osoblivo Fortepianny koncert nr. 2 i Simfonija nr. 2, pričisljajut se k majstrovskym dělam ukrajinskoj klasičnoj muziky.

Simfonija nr. 2 E-dur op. 12 na ukrajinske narodne temy (1927, revizija v 1940 g.) jest znajema kako prva istinna ukrajinska simfonija i često uvažaje se ju najlěpšim tvorom Revuckogo. Jednakože vně Ukrajiny jest takože kritika; Marina Frolova-Valker piše, že ona «jest prilično završena i privlěkateljna, ačekoli nedostavaje jej originalnost. Ona byla v značnoj měrě napisana v srědině 1920-yh lět, ale byla prěrabotana za izvedenje v 1940 godu (i zvučala tako, ako by byla napisana v 1890-yh lětah)». Mimohodom trěba primětiti, že prvobytna versija tutoj simfonije iz 1927 goda, o ktoroj dolgo myslilo se, že byla utračena, neočekyvano byla odnajdena i izvedena v 2020 g.

Pomimo svojej kompozitorskoj raboty Revuckyj takože byl mnogo značimy pedagog. Poslě Rosijskoj revolucije i prějetja vlasti boljševikami v 1917 g. narodno tečenje v ukrajinskoj muzikě byla pod velikoju presijeju. Starějši, patriotično orientovani kompozitori, ktori v svojih tvorah posluživali se ukrajinskymi narodnymi temami, napr. Mykola Lysenko, Jakiv Stepovyj, Fedir Jakymenko i Kyrylo Stecenko, umrli v medžučasu, a mnogi drugi prěselili se v zapadne kraje. Mlado pokoljenje, ktoro ostalo, imělo ostražno manevrovati medžu tradicijeju i strogymi ideologičnymi obmedženjami iz Moskvy. To jest osobliva zasluga Levka Revuckogo i jegovogo mladšego sučasnika Borysa Ljatošynskogo, že na prěkor tyh trudnostij udalo se obrazovati novo pokoljenje ukrajinskyh kompozitorov. Srěd studentov Revuckogo sut kompozitori kako Mykola Dremljuha, Vadym Homoljaka, brati Heorhij i Platon Majboroda, Vitalij Kyrejko, Arkadij Filipenko, Leonid Hrabovskyj i Valentyn Sylvestrov.

Nagrady, premije i dostojenstva

Pametnik Levku Revuckomu v Kyjevu

Levko Revuckyj, znamenity ukrajinsky kompozitor i pedagog, za svojego žitja dobyl različne dostojenstva, premije i nagrady:

• Četyrikratno Orden črvenoj horugvy truda (1938, 1946, 1951, 1960)
• Zasluženy dějatelj umětnostij Ukrajinskoj socialističnoj sovětskoj republiky (1941)
• Stalinska premija vtorogo stupnja (1941) za Simfoniju nr. 2
• Narodny artist Ukrajinskoj SSR (1942)
• Narodny artist Sovětskogo Sojuza (1944)
• Četyri ordeny Lenina (1949, 1953, 1967, 1969)
• Državna premija Ukrajinskoj SSR imeni T. Ševčenko (1966) za Fortepianny koncert
• Heroj socialističnogo truda (1969)
• Medalj za heroičny trud v Velikoj otečstevnoj vojně 1941–1945

V 1989 g. pri okaziji sotnogo goda rodženja Revuckogo v jegovom rodnom selu Iržavcu byla otvorjena muzej-usadba, s pametnoju doskoju i poprsjem. Takože na fasadě jegovogo doma v Kyjevu i na želězničnoj stanciji v Černihovu sut uměščene pametne dosky. Kromě togo v raznyh gradah, medžu drugymi Kyjev, Ljviv, Luck i Černihiv, nahodet se ulice L.M. Revuckogo. Škola v Iržavcu i muzična škola v Černihovu noset jegovo ime.

K česti Revuckogo v 1982 g. byla založena Premija imeni L.M. Revuckogo (ukr.: Премія імені Л. М. Ревуцького). Tuta premija priděljaje se vsakogodišno mladym kompozitoram i muzikantam za stvorjenje i/ili izvedenje tvorov dobyvših široko publično uznanje.

Tvory

Poslušajte na YouTube!
Simfonija nr. 2 E-dur op. 12 Izvodi: Kyjevsky simfoničny orkestr, dirigent: Luidži Gadžero
Koncert za fortepiano s orkestrom nr. 2 F-dur op. 18 Izvodet: Dina Pysarenko, fortepiano; Kyjevsky simfoničny orkestr, dirigent: Luidži Gadžero
Kantata «Hustyna» Izvodet: Marija Stefjuk, Oleksandr Djačenko; hor i orkestr Nacionalnoj opery Ukrajiny, dirigent: Lev Venedyktov
Tri preludije op. 4 Izvodi: Ksenija Vohmjanina, fortepiano

Instrumentalne tvory

za orkestr

• Koncert za fortepiano s orkestrom nr. 1 es-dur op. 2 (utračeny)
• Simfonija nr. 1 A-dur op. 3 (1916–1920, rev. 1957)
• Skice za simfoničny orkestr na ukrajinske narodne temy (1921)
• Simfonija nr. 2 E-dur op. 12 (1927, rev. 1940)
• Kozačok (ukr.: Козачок) (1929)
• Moldavska kolěbanka za oboj s orkestrom (1932)
• Koncert za fortepiano s orkestrom nr. 2 F-dur op. 18 (1934, rev. 1961)
• Uvertura do opery Taras Buljba Mykoly Lysenka (1952)

za kamerny ansambl

• Strunny kvartet na ukrajinske narodne temy (skice, 1924)
• Intermezzo (ukr.: Інтермецо) za skripku s fortepianom op. 10 (1926)
• Menuet za skripku s fortepianom na ukrajinske narodne temy (1926)
• Sonata za skripku s fortepianom (skice, 1926)
• Moldavska kolěbanka za oboj s fortepianom (1932)
• Balada za violončelo s fortepianom op. 20 (1933)
• Tri melodije iz Uzbekistana (Узбецькі пісні «Uzbekske pěsnje») za klarnet s fortepianom (1943–1944)

za fortepiano

• Vals B-dur (1909, rev. 1951)
• Polonez A-dur (1909)
• Sonata h-moll (1912, rev. 1949)
• Tri preludije op. 4 (1913–1914)
• Dvě preludije op. 7 (1918–1921)
• Dvě preludije op. 11 (1924)
• Kanon b-moll (1927)
• Diptih «Pěsnja. Humoreska» (1929)
• Dvě transkripcije organnyh fug J.S. Baha
• Improvizacija
• Tri dětske piesy
• Dvě etjudy

Vokalne i vokalno-instrumentalne tvory

Vokalne tvory s simfoničnym orkestrom

• Horova opera Ščoroku (ukr.: Щороку «Vsakogodišno») na slova Oleksandra Oleśa, 1. čest (ok. 1923)
• Kantata-poema Hustyna (ukr.: Хустина «Nosovka») na slova Tarasa Ševčenka (fortepianna versija 1922, orkestralna versija 1944)
• Уперед, хто не хоче конати «Vprěd, kto ne hoče umrěti» na slova Pavla Hrabovskogo (1924)
• Зима «Zima» na slova Oleksandra Oleśa (1924)
• Ой, весна красна «Oj, vesna krasna» na slova Maksyma Ryljskogo (1952)
• Ода пісні «Oda pěsnji» na slova Maksyma Ryljskogo (1956)

Tvory za glas s orkestrom

• Монолог Тараса Бульби «Monolog Tarasa Buljby» na slova Maksyma Ryljskogo, na osnově pověsti Nikolaja Gogolja (1956)
• Četyri ukrajinske narodne pěsnje: Червона ружа «Črvena roza», Їхав козак («Jehal kozak») (1928), Та ой крикнули журавлі «Oj, i kriknuli žeravi», Чуєш, брате мій «Slyšiš, brate moj» (1959)

Pěsnje za glas s fortepianom

• Из слез моих «Iz solz mojih» na slova Hajnriha Hajne (1907)
• Східна мелодія «Vozhodna melodija» na slova Lesje Ukrajinky (1922–1923)
• Ну розкажи ж «Nu razkaži že» na slova I. Homenka (1922–1923)
• Дума про трьох вітрів «Duma o treh větrah» na slova Pavla Tyčyny (1925)
• Тиша «Tišina» na vlastne slova (1922–1923)
• Де ті слова «Kde sut te slova» op. 8 nr. 1 na slova Oleksandra Oleśa (1924)
• Проса покошено «Prosa sut pokošene» op. 8 nr. 2 na slova Maksyma Ryljskogo (1924)

Tvory za hor

• A capella
  • На ріках, круг Вавилона «Na rěkah, okolo Babilona» op. 13 na slova Tarasa Ševčenka (1923)
  • Гукайте їх «Poklicajte jih» op. 14 na slova Mykoly Filjanskogo (1923)
  • Серце музики «Srdce muziky» op. 17 na slova Mykoly Voronogo (1922–1923)
  • У перетику ходила «V kusty hodila» na slova Tarasa Ševčenka (1924)
  • Гімн чернечий «Himn monahov» na slova Tarasa Ševčenka (1924)
  • Оборонцям свободи «Zaščitnikam svobody» na slova Oleksandra Kovalenka (1925)
  • Сльози дівочі «Děvje solzy» na slova Ivana Franka (1925)
  • На залізних дверях «Na želěznyh dverah» na slova Maksyma Ryljskogo (1925)
  • Ой чого ти почорніло «Oj, čemu ty počrnělo» na slova Tarasa Ševčenka (1927)
  • Татарська революційна пісня «Tatarska revolucijna pěsnja» (1928)
  • Війна війні «Vojna vojně» na slova Volodymyra Sosjury (1930)
  • Ой одна, я одна «Oj jedna, jesm jedna» na slova Tarasa Ševčenka (1938)
• Okolo petdeseti tvorov za hor s suprovodženjem fortepiana ili orkestra

Prětvorky narodnyh pěsnij

• 39 tvorov za glas i fortepiano, medžu drugymi:
  • Сонечко «Solnečko» (1925)
  • Cikl Галицькі пісні «Galičske pěsnje» (1926)
  • Cikl Козацькі пісні «Kozačske pěsnje» (1926)
• Četyri balkarske pěsnje (1926)
  • Ой, долай, balkarska narodna pěsnja za glas i fortepianno trio (1929)
• Tvory za hor a capella, medžu drugymi:
  • Ukrajinske narodne pěsnje v sborniku «Ukrajinske dumy i historične pěsnje» (ukr.: Українські думи та історичні пісні) (1919)
• 16 tvorov za hor i fortepiano, medžu drugymi:
  • Три веснянки «Tri vesenne tance» (1926)
• Ой ти, зоре «Oj ty, zvězdo» za mužsky hor s orkestrom (1932, rev. 1944)

Muzika za teatr i do filmov

• Skice za operu Купальська ніч «Noč Kupala» na osnově pověsti Nikolaja Gogolja
• Muzika do inscenizacije Kamenjarov (ukr.: Каменярі) Ivana Franka (1926)
• Muzika do filma Zemja (ukr.: Земля) (rež. Oleksandr Dovženko) (1930)
• Muzika do filma Stepove pěsnje (ukr.: Степові пісні) (rež. Jakiv Urinov) (1933)
• Muzika do dramy Bohdan Hmeljnyckyj (ukr.: Богдан Хмельницький)
• Muzika do dramy Marusja Bohuslavka (ukr.: Маруся Богуславка)
• Muzika do radio-emisij

Ostale

• Redakcija 1. česti Koncerta za fortepiano s orkestrom C-dur Viktora Kosenka
• Redakcija i dopolnjenje opery Taras Buljba Mykoly Lysenka

Literatura

• Бацай, Л.В.; Красножон, В.М. (2018). Гордість української музики. Інформаційний бібліографічний список для організаторів дитячого читання до 130-річчя від дня народження українського композитора Левка Миколайовича Ревуцького (PDF) (na ukrajinskom). Kyjev: Міністерство культури України, Національна бібліотека України для дітей.
• Бялик, Михаил (1979). Л. Ревуцкий: Монография (na russkom). Leningrad.
• Бялик, Михаил (1973). Л. Ревуцький. Риси творчості (na ukrajinskom). Kyjev: Музична Україна.
• Герасимова-Персидська, Ніна (1963). Друга симфонія Л. Ревуцького: путівник (na ukrajinskom). Kyjev: Мистецтво.
• Герасимова-Персидська, Ніна (2014). "Спогади про Льва Миколайовича Ревуцького". Музика (na ukrajinskom) (Nr. 1): str. 24–25.
• Горюхіна, Надія Олександрівна (1965). Симфонізм Л.М. Ревуцького (na ukrajinskom). Kyjev: Мистецтво.
• Іволга, С. (2005). Музей Л.М. Ревуцького: Путівник (PDF) (na ukrajinskom). Tsjernihiv: Чернігівське музичне училище ім. Л.М. Ревуцького.
• Кирейко, Віталій (2014). "Видатний учитель-творець". Музика (na ukrajinskom) (Nr. 1): str. 20–21.
• Кисельов, Григорій Леонідович (1949). Л. М. Ревуцький: короткий нарис життя і творчості (na ukrajinskom). Kyjev: Мистецтво.
• Клин, Віктор Львович (1972). Л. Ревуцький — композитор-піаніст (na ukrajinskom). Kyjev: Наукова думка.
• Кобрин, Наталія (2013). Творчість Левка Ревуцького в контексті української музичної культури ХХ ст.: Методична розробка (na ukrajinskom). Lviv.
• Кузик, Валентина Володимирівна (2009). Лев Миколайович Ревуцький (na ukrajinskom). Ніжин: Інститут мистецтвознавства, фольклористики та етнології імені М. Т. Рильського НАН України.
• Кузик, Валентина Володимирівна (2012). В.А. Смолій i dr. (red.). Ревуцький Лев Миколайович. Енциклопедія історії України, т. 10 (na ukrajinskom). Kyjev: Інститут історії України НАН України; Наукова думка. str. str. 160. ISBN 978-966-00-1290-5.
• Лісецький, С.Й. (1989). Лев Миколайович Ревуцький (na ukrajinskom). Kyjev: Наукова думка.
• Поставна, А.К. (1978). Становлення творчого методу Л. Ревуцького (na ukrajinskom). Kyjev: Музична Україна.
• Ревуцкий, Лев Николаевич (1989). Статьи, воспоминания (na russkom). Kyjev: Музычна Украина.
• Сікорська, Ірина (2020). "Максим Рильский і Левко Ревуцький: грані співпраці" (PDF). Народна творчість та етнологія (na ukrajinskom) (2 (384)): str. 51–57.
• Шеффер, Тамара Василівна (1958). Л. М. Ревуцький. Нарис про життя і творчість (na ukrajinskom). Kyjev: Держвидав.

Vněšnje linky

• "Revutsky, Lev". Internet Encyclopedia of Ukraine (na anglijskom).
• "Levko Revutskyi. Biography". ukrainianlive.com (na anglijskom).
• Кузик, Валентина Володимирівна. "Ревуцький, Лев Миколайович". Велика Українська Енциклопедія (na ukrajinskom).
• Кузик, Валентина. "ЛЕВ МИКОЛАЙОВИЧ РЕВУЦЬКИЙ. Біографічна довідка та творчий доробок". Національна Спілка композиторів України (na ukrajinskom).
• "Ревуцький Лев Миколайович". Енциклопедія історії Україны (na ukrajinskom). Інститут історії України.
• "РЕВУЦЬКИЙ Лев Миколайович". Шевченківська енциклопедія, т. 5 (na ukrajinskom). str. 441.
• "Ревуцький Лев Миколайович (21.02.1889-30.03.1977 )". Національна академія наук України (na ukrajinskom).
• "Ревуцький, Левко Миколайович". Композитор (na ukrajinskom).
• "Ревуцкий Лев Николаевия". Герои страны (na russkom).
• Музика nr. 1 (2014) – Ukrajinsky muzičny časopis, cělkovito posvečeny Levku Revuckomu (74 str.)