Wp/isv/Kyslorod
 | |||||||||||||||
| Kyslorod | |||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Alotropne formy | O2, O3 (ozon) i druge (sm. Alotropne formy kysloroda) | ||||||||||||||
| Izgled | (O2) gaz: bezkolorovy tekuty i tvrdy: blědo nebesky | ||||||||||||||
| Standartna atomna masa Ar°(O) | [15.99903, 15.99977][1] | ||||||||||||||
| |||||||||||||||
| Kyslorod v periodičnoj sistemě | |||||||||||||||
| |||||||||||||||
| Atomny nomer (Z) | 8 | ||||||||||||||
| Elektronična konfiguracija | [He] 2s2 2p4 | ||||||||||||||
| Elektronov v povlakě | 2, 6 | ||||||||||||||
| Fizične svojstva | |||||||||||||||
| Faza pri STP | gaz (O2) | ||||||||||||||
| Točka vrěnja | 90.188 K (−182.962 °C, −297.332 °F) | ||||||||||||||
| Gustota (pri STP) | 1.429 g/l | ||||||||||||||
| v tekutině (v t.v.) | 1.141 g/cm3 | ||||||||||||||
| Kritična točka | 154.581 K, 5.043 MPa | ||||||||||||||
| Teplo topjenja | (O2) 0.444 kDž/mol | ||||||||||||||
| Teplo izparenja | (O2) 6.82 kDž/mol | ||||||||||||||
| Molarna teplotna kapacita | (O2) 29.378 Dž/(mol·K) | ||||||||||||||
Pritisk pary
| |||||||||||||||
| Atomne svojstva | |||||||||||||||
| Stupenj okyslenja | −2, −1, 0, +1, +2 | ||||||||||||||
| Elektronegativnost | škala Paulinga: 3.44 | ||||||||||||||
| Ionizačne energiji |
| ||||||||||||||
| Kovalentny radius | 66±2 pm | ||||||||||||||
| Van-der-Vaalsov radius | 152 pm | ||||||||||||||
| Druge svojstva | |||||||||||||||
| Kristalična struktura | kubična | ||||||||||||||
| Bystrost zvuka | 330 m/s (gaz, pri 27 °C) | ||||||||||||||
| Teploprovodivost | 26.58×10−3 W/(m⋅K) | ||||||||||||||
| Magnetično oporedčanje | paramagnetik | ||||||||||||||
| Molarna magnetična poddavajemost | +3449.0·10−6 cm3/mol (293 K)[2] | ||||||||||||||
| Nomer CAS | 7782-44-7 | ||||||||||||||
| Historija | |||||||||||||||
| Byl odkryty | Karlom Vilhelmom Šeeljom (1771) | ||||||||||||||
| Byl nazvany | Antuanom Lavuazjerom (1777) | ||||||||||||||
Kyslorod (ang.: oxygen od greč.: ὀξύς (oxys) – kyslina, i -γενής (-genēs) – zaroditelj, pričinitelj) je hemičny element s atomnym nomerom 8 i molarnoj masoju 15.99 jed. u, s gustotoju 1.43 g/l i rastvorimostju v vodě 100:3.1. On jest bezkolorovym gazom bez vonji i vkusa, s temperaturoju topenja −218.4 °C i temperaturoju vrěnja −182.9 °C. Označaje se simbolom O. Jestvuje glavno v dvoh alotropnyh modifikacijah – kyslorod O2 i ozon O3. Javjaje se najrazprostranennym hemičnym elementom na Zemje.
Kyslorod imaje izključiteljno značenje za živu prirodu. Tuty element sodrživaje se vo mnogyh organičnyh substancijah i se nahodi vo vsih živyh klětkah. Podlě čisla atomov v živyh klětkah kyslorod imaje okolo 25 %, a podlě masy – okolo 65 %. Vsi osnovni klasove strukturni molekuly kako bělky, vuglovodany i tuky, soderživajut kyslorod. Kyslorod se sodrživaje i vo mnogyh neorganičnyh sjedinjenjah kako sut mineraly metalov. Gazopodobny kyslorod jest produkovan cianobakterijami, vodorastami i rastlinami kako rezultat fotosintezy, i učestvuje v klětočnom dyhanju složityh organizmov. Podtrimaje gorenje. Kyslorod imaje toksične svojstva za anaerobni organizmy, koji sut prěvažovali v načalu jestvovanja Zemje. Kyslorod počel akumulovati se v atmosferě priblizno prěd 2.5 miliardy lět.[3]
Ozon pomogaje ohraně biosfery protiv ultrafioletovoj radiacije črez ozonovy sloj, koj se nahodi vysoko v atmosferě, ale v nizkyh slojah atmosfery ozon prědstavjaje se zanečiščitelem.[4]
Prisutnost v prirodě
[edit | edit source]V tvrde česti zemnoj kory masa kysloroda je 47.4% (v sostavu raznyh sjedinjenij, glavno karbonatov i silikatov želěza, kalcija i aluminija).[5] Morska i sladka voda sodržat ogromnu kolikost svezanogo kysloroda – 88.8% (po mase). Věče než 60% od masy těla člověka sostavjaje kyslorod.
| Z | Element | Masovy děl, 1/1,000,000 | ||
|---|---|---|---|---|
| 1 | Vodorod | 739000 | 71×masa kysloroda (črveny) | |
| 2 | Helij | 240000 | 23×masa kysloroda (črveny) | |
| 8 | Kyslorod | 10400 | ||
| 6 | Vuglerod | 4600 | ||
| 10 | Neon | 1340 | ||
| 26 | Želězo | 1090 | ||
| 7 | Azot | 960 | ||
| 14 | Kremnij | 650 | ||
| 12 | Magnezij | 580 | ||
| 16 | Sěra | 440 | ||
Kyslorod je najobilny (podlě masy) hemičny element v zemnoj biosferě, vozduhu, okeanu i tvrdje. On jest takože i tretjim najobiljnym elementom vo Vsesvětu, slěd vodoroda i helija.[7] Priblizno 0.9% od masy Solnca sostavjaje kyslorod,[8] na njego izpadavaje i 49.2% od masy zemnoj kory[9] i 88.8% od masy Světovogo okeana.[8] Gazopodobny kyslorod jest vtory podlě kolikosti komponent zemnoj atmosfery s 20.8% od jej objema i 23.1% od masy.[8][7] Zemja je netipična medžu planetami Solnečnoj sistemy, ktore imajut značno menje gazopodobnogo kysloroda v svojih atmosferah, 0.1% od objema na Marsu i ješče menje na Venerě. Čisty kyslorod v okolje tutoj planety se formuje samo blagodare ultrafioletovym lučam, razbivajučim sodržajuči kyslorod sjedinjenja kako dioksid vugleroda.
Neobyčno vysoka koncentracija kyslorodnogo gaza na Zemje jest rezultatom krugovrata kysloroda.Toj biohemičny cikl opisyvaje ruh kysloroda v i medžu jego treh glavnyh zapasov na Zemje: atmosfery, biosfery i litosfery. Glavnym dvigajučim faktorom krugovrata kysloroda je fotosinteza, na kojej zavisi suvrěmenny sostav zemnoj atmosfery. Fotosinteza odděljaje kyslorod do atmosfery, podčas kako dyhtěnje i razpad jego odstranjajut. Pri sučasnom ravnovažnom stanju, iztvorjenje i spotrěbjenje kysloroda imajut ravnu intensivnost od priblizno 1/2000 od občej kolikosti atmosfernogo kysloroda za god.
Svobodny kyslorod se strečačaje i jest raztvorennym v vodnyh basenah. Vysša raztvorimost O2 pri nizkih temperaturah imaje veliko značenje za život v okeanu, ako polarne morja dělajut možnoju večšu gustotu života, blagodare vysšemu sodržanju kysloroda v vodě.[10] Zanečiščenje vody gnojivami kako sut nitraty ili fosfaty može stimulovati rast vodorastij (proces evtrofikacije), a razpad tutyh organizmov i drugyh biologičnyh materialov može snižati koncentraciju O2 v evtrofičnyh vodnih basenah. Tuta strana kakosti vody se ocenivaje črez kolikost O2, potrěbnogo na vozvračenje normalnoj koncentracije.[7]
Referencije
[edit | edit source]- ↑ "Standard Atomic Weights: Oxygen". CIAAW. 2009.
- ↑ Weast, Robert (1984). CRC, Handbook of Chemistry and Physics. Boca Raton, Florida: Chemical Rubber Company Publishing. str. E110. ISBN 0-8493-0464-4.
- ↑ "NASA Research Indicates Oxygen on Earth 2.5 Billion Years Ago". NASA. 27 septembra 2007. Bylo arhivovano iz iztočnika 13 mareca 2008. Data dostupa: 13 mareca 2008.
- ↑ "Atomic oxygen erosion". Bylo arhivovano iz iztočnika 13 junija 2007. Data dostupa: 8 avgusta 2009.
- ↑ Киркова, Елена (2013). Химия на елементите и техните съединения. София: Университетско издателство „Св. Климент Охридски“. str. 333–344. ISBN 978-954-07-3504-7.
- ↑ Croswell, Ken (1996). Alchemy of the Heavens. Anchor. ISBN 0-385-47214-5.
- 1 2 3 Emsley, John (2001). "Oxygen". Nature's Building Blocks: An A-Z Guide to the Elements (na anglijskom). Oxford, England, UK: Oxford University Press. str. 297. ISBN 0-19-850340-7.
- 1 2 3 Cook, Gerhard A.; Lauer, Carol M. (1968). "Oxygen". V Clifford A. Hampel (red.). The Encyclopedia of the Chemical Elements. New York: Reinhold Book Corporation. str. 499–512. LCCN 68-29938.
- ↑ "Oxygen". Los Alamos National Laboratory. Bylo arhivovano iz iztočnika 26 oktobra 2007. Data dostupa: 16 dekembra 2007.
- ↑ Harvey, Hildebrande Wolfe (1955). The Chemistry and Fertility of Sea Waters. Cambridge: Cambridge University Press.
Vnešni linky
[edit | edit source]- Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Кислород» v Vikipediji na bulgarskom (spis avtorov; dozvoljenje CC BY-SA 4.0).