Jump to content

Wp/isv/Kvenja

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
Wp > isv > Kvenja
Jezyk
Kvenja
Quenya
Početok kvenjskoj pesnje Namárië napisany tengvarom i latiniceju
Obča informacija
Stvorjeny
Data stvorjenjaokolo 1910–1973
Pismo
Celj
Jezyčne kody
ISO 639-3qya

Kvenja, takože Quenya (IPA ˈkʷwɛɲja) jest umětny jezyk,[1] jedin iz tyh, ktore jest iznahodil Džon R. R. TolkienДжон Р. Р. Толкин dlja Elfov v jego beletristikě o Srědzemju.

TolkienТолкин počel tvoriti jezyk okolo 1910 goda i restrukturoval jego gramatiku několiko razov, dokud ona ne jest dosegla svojego konečnogo stanja.[T 1] Slovosbor ostajal odnositelno stabilnym črez ves proces tvorjenja. On poslědovatelno měnjal ime jezyka iz Elfin i Qenya na konečno Quenya. Finsky byl važnym iztočnikom inspiracije,[T 2] ale TolkienТолкин byl takože běgly v latinskom jezyku i staro-anglijskom, i znal grěčsky, velšsky (glavnu inspiraciju za sindarin, drugy važny TolkienovТолкинов elfsky jezyk), i takože starogermanske jezyky, osoblivo gotsky, v času razvoja kvenji.

TolkienТолкин jest razvival kompleksnu vnutrnu historiju personalij, ktore govorili jego elfskimi jezykami v jihnom vlastnom fiktivnom světu.[2] On promyslil takože, že jego jezyky izměnjajut se i razvivajut se s časom, kako i historične jezyky, ktore on izučal profesionalno: ne vo vakuumu, ale kako rezultat migracij i vzajemodějstv narodov, ktore sut govorili jimi.

V ramkah TolkienovojТолкиновоj legendy, kvenja jest jedin iz mnogyh elfskih jezykov, na ktoryh govoret bezsmrtne Elfi, nazvane Квенди (Quendi)Quendi ('govoritelje') v kvenje.[T 3] Kvenja prěvodi se prosto kako «jezyk» ili, v kontrastu k inym jezykam, ktore Elfi sut strěčali pozdněje v svojej dolgoj historiji, «elfsky jezyk». Poslě togo, kako Elfi razdělili se, kvenja voznikla kako rěč dvoh klanov «Vysokyh Elfov» ili Eldarov — Noldorov i Vanjarov, ktore ostavili Srědzemje, da by žiti v Eldamaru («Elfovom domu»), v Valinoru, zemji bezsmrtnyh i bogopodobnyh Valarov.[T 4] Iz těh dvoh skupin Elfov, večšina Noldorov jest vratila se v Srědzemje, gde jest strěčala govorečyh sindarinskym Sivyh Elfov. Noldori konečno sut prijeli sindarin i koristali kvenju prědže vsego kako ritualny ili poetičny jezyk, dokolě Vanjari, ktore sut ostali v Eldamaru, shranjali sut koristanje kvenje.

Ovako, kvenjsky jezyk byl simboličnym dlja vysokogo statusa Elfov — prvorodnoj iz ras Srědzemja — iz-za jihnoj těsnoj svezi s Valinorom. V Drugoj Epohě hronologije Srědzemja Ljudi Numénora naučili se kvenji. V Tretjej Epohe, vrěmenu sobytij «Vladara Prstenjev», kvenja byla izučana kako drugy jezyk vsemi Elfami noldorskogo proizhodženja, i ona nadaljovala koristati se v govorjenoj i pisanoj formah, ale jihny materinsky jezyk byl sindarin Sivih Elfov.[T 5] Kako Noldori sut ostali v Srědzemju, jihny noldorsky dialekt kvenje takože jest postupno odšel od vanjarskogo dialekta, govorjenogo v Valinoru, podvrgajuči se zvukovnym i gramatičnym izměnam.

Kvenjsky jezyk imel važnu rolju v TolkienovomТолкиновом «Vladaru Prstenjev», i takože v jego posthumno publikovanoj historiji Srědzemja «Silmarilion». Najdlžejšy tekst v kvenji, publikovany TolkienomТолкином v jego životu, jest pesnja «Namárië»; ine publikovane teksty ne sut dolžeje než několiko rěčenij. Po svojej smrti TolkienТолкин ostavil mnogo nepublikovanyh zapisov o kvenji, i pozdněje TolkienoveТолкинове učeniki sut uporedili jego zapisky i nepublikovane rukopisy dlja publikacije v žurnalah «Parma Eldalamberon» i «Vinyar Tengwar», gde takože publikovali naučnu i lingvističnu analizu jezyka.[3] TolkienТолкин nikogda ne jest stvoril dostatočno slovosbora, da by bylo možno razgovarjati po-kvenjsky, hoti ljubitelje pišut poeziju i prozu v kvenji od 1970-yh godov. Tuto pričinilo prědpoloženja i potrěbu tvoriti nova slova, v realnosti razvivajuči svojego roda neo-kvenju.

Vněšnja historija

[edit | edit source]

Džon Ronal Ruel TolkienДжон Ронал Руел Толкин začel konstruovati svoj prvy elfsky jezyk okolo 1910–1911 goda, buduči v škole Kralja Edvarda v Birminghamu.[4] Pozdněje on nazval jego Qenya (okolo 1915 goda), i ješče pozdněje izměnil pravopis na Quenya . V toj čas on byl uže znancem latinskogo jezyka , grečskogo, španskogo, i několika starogermanskyh jezykov, kako gotsky, staronordsky, i staro-anglijsky.[T 6] On iznahodil něktore kriptografične kody, i dva ili tri umětne jezyky. TolkienТолкин zainteresoval se finskoju mitologijeju Kalevaly, potom izučil finsky, ktory on nahodil estetično zadovoljajučim iztočnikom inspiracije dlja jego Vysokoelfskogo jezyka. Mnogo lět pozdněje on napisal: «To bylo kako iznahoditi cělu vinicu, napolnjenu flašami udiviteljnogo vina roda i vkusa, kakogo nikogda prědže ne byh odvědal. To mene sovsěm opijanilo».[T 7]

TolkienТолкин jest pisal ob ingredientah kvenji:

Ingredienty v kvenji sut raznorodne, ale izrabotane v samokonsistentny harakter, točno ne podobny libokakomu jezyku, ktory ja znam. Finsky, s ktorym ja znajomil se, kogda prědže počel konstruovati «mitologiju», byl dominantnym vlivanjem, ale toj byl mnogo ograničeny [v pozdnej kvenji]. On pozastavaje v něktoryh harakteristikah: kako odsutnost početkovo libokakyh konsonantnyh skupin, odsutnost zvučnyh plozivov b, d, g (izvedenyh v mb, nd, ng, ld, rd, ktore sut blagoraspoložene) i ljubov k koncovkam -inen, -ainen, -oinen, i takože v něktoryh točkah gramatiky, kako sut padežne zakončenja -sse (početok v ili na), -nna (dviženje k, premo), i -llo (dviženje iz); prisvojiteljne zaimenniky takože sut izražene sufiksami; nema roda.[T 8]

TolkienТолкин nikogda ne naměrjal kvenju ili kake-libo ine svoje umětne jezyky koristati vo vsakodennom životu kako medžunarodny pomočny jezyk,[5] hoti poddržival ideju esperanta kako pomočnogo jezyka v Evropě.[6] So svojeju kvenjeju TolkienТолкин naslědoval dvojny estetičny cělj: «klasičnost i měnlivost».[T 9] Toj impuls byl važnoju motivacijeju dlja jego tvorjenja «mitologije». V času razvoja jezyka TolkienТолкин čul, že on potrěboval govoriteljev, vključno s jihnoju vlastnoju historijeju i mitologijeju, ktore, kako on myslil, davajut jezyku jego «individualny vkus».[T 10][7] «Vladar Prstenjev», po TolkienuТолкину, «byl prědže vsego lingvistično inspirovany i byl počety, da by dati potrěbny fon 'historije' dlja elfskyh jezykov».[T 11] Toj proces, naprvo iznahodženje jezyka i potom tvorjenje pozadja dlja jego fiktivnyh govoriteljev byl opisan kako unikalny.[8] Dimitra Fimi, TolkienovaТолкинова učenica, utvrdžaje, že TolkienovoТолкиново iznahodženje QКenyji počalo se kako iskanje idealnogo jezyka, da by odpovědal moralnym i estetičnym cěljam tvorjenja «mitologije za Angliju».[9] TolkienТолкин považal kvenju kako «jedin jezyk, ktory byl skonstruovany da by dati zaigrati mojemu vlastnomu najnormalnějšemu fonetičnomu vkusu».[T 12]

Od početka TolkienТолкин koristal komparativnu filologiju i model dreva kako svoje glavne orudja v umětnyh jezykah.[T 13] On obyčno začinal s fonologičeskoj sistemy prajezyka i potom prodolžal iznahodženjem dlja vsakogo dočerskogo jezyka trěbnoj sekvencie glasovyh izměn.

Razvoj

[edit | edit source]

V svojem životu TolkienТолкин eksperimentoval neustalo so svojimi umětnymi jezykami, i oni byli podvrgnuty mnogym revizijam. Kvenja imala mnogo gramatik so značnymi različjami medžu raznymi etapami svojego razvoja. V času prvogo konceptualnogo etapa rannjej kvenji od okolo 1910 do okolo 1920 goda, jezyk se nazyval Elfin v anglijskom i Eldarissa v samoj QКenyji. Dokolě jejny razvoj byl bezprěryvnym procesom, kvenja jest prošla několiko važnyh revizij v svojej gramatikě, prědže vsego v spreženju i sistemě zaimennikov. Slovosbor, jednakože, ne byl podvrgnut naglym ili krajnym izměnam. TolkienТолкин poněkogda měnjal značenje slova, ale on bez malogo nikogda ne izkydyval jego kogda iznahodil, i on prodolžal izlěpšati jego smysl i bezčislenno kovati nove sinonimy. Pozdněje, po publikaciji «Vladara Prstenjev» (zakončenogo okolo 1949–1950, publikovanogo v 1954–1955 godah), gramatične pravila kvenji prohodet ješče nemnogo izměn, i tuta versija byla potom klasifikovana kako pozdnja kvenja (okolo 1950–1973).

Napisanje Qenya se loněkogda koristaje da by razlučiti rannju kvenju od pozdnejših verzij. Qenya odličaje se od pozdnjej kvenji zato že imaje inaku vnutrnu historiju, slovosbor i gramatične pravila, kako opisano v «Qenyaqetsa».[10] Dimitra Fimi prědpokladaje, že Qenya, kakova jest v «Qenyaqetsa», była zamysljena kako mističny jezyk, ibo leksikon sodrživaje mnogo slov s jasnymy religioznymi konotacijami.[11]

V ranih 1930-yh godah TolkienТолкин jest rěšil, že prajezyk Elfov byl Valarin, jezyk bogov ili Valarov: «Jezyk Elfov proishodil v početku iz Valarov, ale oni měnjali go uže v procesu naučenija, i čtovyše, izměnjali i obogačali jego vsaky čas svojim vlastnym iznahodženjem».[T 14] Okolo deseti lět pozdněje, TolkienТолкин izměnil teoriju o proishodženiju elfskogo prajezyka. Vměsto naučenija od Valarov, Elfi sut stvorili izvorny jezyk Quenderin, ktory stal se prajezykom elfskoj jezykovoj rodiny.[T 15] Elfska jezykova sěmja sodrživaje kvenju, telerin, sindarin i nandorin.

Druga harakteristika kvenji, pripominajuča drěvne prirodne jezyky kako davnogrčsky, staro-anglijsky ili sanskrit, jest dvojinno gramatično čislo, ktore koristaje se v dodatok k jedinstvennomu i množnomu.[12]

Publikacija lingvističnyh tekstov

[edit | edit source]

Dva žurnala, Vinyar Tengwar od nomera 39 (julij 1998), i Parma Eldalamberon od nomera 11 (1995), byli sut ekskluzivno posvěčeny redaktovanju i publikaciji TolkienovojТолкиновоj masy nepublikovanyh lingvističnyh papirov.[13] Važne gramatične teksty, aluzivno vozpominane v seriji «Historija Srědzemja» i opisane kako skoro nečitajeme ili dosta nerazumlive, byli sut publikovane v tutyh dvoh žurnalah. «Rannjaa Kvenjska gramatika», napisana TolkienТолкинom okolo 1925 goda, byla redaktovana i publikovana v Parma Eldalamberon nomer 14.[T 16]

Naučne izslědovanja

[edit | edit source]

V 1992 godu, suglasno TolkienovomuТолкиновому učenjiku Karlu F. Hostetteru, TolkienovТолкинов učenjik Anthony AppleyardАнтони Еплjард jest stvorill «prvo kompleksno pokušenje ... sistematizovati kvenjsku gramatiku v světle novyh informacij, publikovanyh v 'Historiji Srědzemja', osobenno v Etimologijah».[14]

V 2008 godu, kompjuterny lingvist Paul StrackПол Страк stvoril Elvish Data Model (skračeno «Eldamo») da by sostaviti leksikon — slovnik i analizu izvoja jezyka — vsih TolkienovyhТолкиновых jezykov.[15]

Grupovanje variantov kvenji po periodam[16]
Rannji (1910 do 1930)Srědnji (do 1950)Pozdnji (do 1973)

Rannji Primitivny Elfsky jezyk
Rannja Kvenja

Srědnji Primitivny Elfsky jezyk
Srědnja Stara Kvenja
Srědnja Kvenja
Lindarin

Primitivny Elfsky jezyk
Stara Kvenja
Kvenja
Vanjarin

Lingvist Alexander Staiеnton publikoval analizu prosodijnoj struktury kvenji v 2022 godu.[17]

Koristanje kvenji

[edit | edit source]

Pokušanija ljubiteljov pisati v kvenji počali se v 1970-yh godah, kogda ves korpus publikovanogo elfskogo jezyka sodržival toliko několiko sot slov. Od togo časa koristanje elfskogo procvětalo v pesnjah i tekstah, frazah i imenah, i daže tatuažah.[18] Ale TolkienТолкин sam nikogda ne dělal svoje jezyky dostatočno polnymi dlja razgovora. V rezultatu, novo stvorjene elfske teksty vključajut prědpoloženija i poněkogda kovanje novyh slov.

Vnutrenja historija

[edit | edit source]

Elfske jezyky sut semjeju několika srodnyh jezykov i narěčij.

TolkienТолкин jest fiktivno predstavil elfsku spoločnost s vernakularnym jezykom dlja vsakodennogo koristanja, Tarquesta, i bolje obrazovanym jezykom dlja koristanja v ceremonijah i nauki, Parmaquesta.[19]

Primitivna Kvěndija

[edit | edit source]

Elfi na počatku sovměstno imali jedin jezyk, Primitivnu Kvěndiju, nazvanu Quenderin v kvenji. Medžu Eldarami, to jest tymi Elfami, ktore sut podjeli Veliky Pohod v Valinor i Eldamar, Primitivna Kvěndija razvila se v občoeldarinsku.[T 17] Něktori iz Eldarov sut ostali v Beleriandu i stali Sivimy Elfami; jihny jezyk razvil se v sindarin. Večšina inyh Eldarov prodolžala putoavje v Eldamar i osnovala veliky grad Tirion, gde razvili kvenju.[T 18]

Starša forma kvenji, prvokratno zapisana v saratah Rúmila, nazyva se Stara ili Drěvna Kvenja (Yára-Quenya v kvenji). V Eldamaru, Noldori i Vanjari govorili dvoma slegka različnymi, no vzajemno razumlivymi narěčjami Tarkvesta: Noldorinska Kvenja i Vanjarinska Kvenja.[T 19] Pozdněje Noldorinska Kvenja se stala Izgnaněčskoju Kvenjeju, kogda večšina Noldorskyh Elfov slědovala jih vodjitelju Fëanoru v izgnanje iz Eldamara i nazad v Srědzemje, gde sut vprvo probudili se bezsmrtne Elfi.[T 20]

Koristanje Elfami, Valarami i Ljudjmi

[edit | edit source]

Kvenja koristala se bogopodobnymi Valarami. Elfi sut prijeli někake pozajete slova iz jezyka Valarov, ktory nayzval se Valarin v kvenji, hoti tyh bylo vyše vo Vanjarinskom narěčji než v Noldorskom.[T 21] To je bylo verojetno iz-za trajno těsnyh odnošenij Vanjarskih Elfov s Valarom.

Elfi Tretjego Klana, ili Teleri, ktore sut dosegli Eldamara pozdněje, než Noldora i Vanjara, govorili odličnym, ale těsno srodnym jezykom, obyčno nazyvanym Telerinskym. Nektore Elfi videli jego toliko narěčjem kvenji. To ne bylo věrno s historičnogo gledišča, hoti može byti věrno s lingvističnogo.[20]

Buntujuči se Noldori, ktore sledovali Fëanoru v Srědzemje, govorili toliko kvenjeju. Ale Elu Thingol, Kralj Sindarov Belerianda, jest zabranil koristanje kvenji v jego carstvě, kogda uznal ob ubijstvu Telerinskyh Elfov Noldorami.[T 22] Tym on i ograničil možnost Sindarov ulěpšati i prosvětljati svoj jezyk vlivanjami iz kvenji, i uskoril «směnšenje i duhovno obědnjenje» Noldorskoj kultury.[21] Noldori v toj čas byli polno ovladli sindarinskym, dokolě Sindari byli sut pomali v naučeniju se kvenji.

Od Vtoroj Epohy dalje, kvenja koristala se ceremonijno Ljudmi Numénora i jihnymi potomkami v Gondoru i Arnoru dlja oficialnyh imen kraljev i kraljic; ta praktika byla obnovjena Aragornom kogda on prěvzal koronu kako Elessar Telcкontar.[T 23] Kvenja v Tretjej Epohě imala skoro toj isty status, kako latinsky v srědnjevěčnoj Evropě, i byla nazvana TolkienТолкинom Elven-latin.[T 24]

Fonetika

[edit | edit source]

TolkienТолкин opisal izgovorjenje elfskih jezykov Elfami, Ljudmi i Hobbitami v različnih iztočnikah. Dokumentacija o fonetikě pozdnjej kvenji sodrživaje se v Prilogě E «Vladara Prstenjev» i v «Outline of Phonology», jednom iz TolkienТолкинovyh tekstov, publikovanom v Parma Eldalamberon nomer 19.[T 25]

TolkienТолкин osnoval izgovorjenje kvenji bolje na latinskom jezyku než na finskoj fonetikě. Tako, kvenje nedostavaje harmonije samoglasok i gradacije suglasok, prisutnyh v finskom, i udarjenje ne jest vsegda na prvom slogu slova. Tipičske finske elementy kako prědnje samoglasky ö, ä i y nedostajut kvenji, ale fonetične podobnosty vključajut odsutnost aspirovanyh nezvučnyh plozivov ili razvoj slogov ti > si v obohdvoh jezykah. Kombinacija latinskoj osnovy s finskimi pravilami fonetiky dala rezultatom produkt, ktory jest podobny italijanskomu vo mnogyh odnošenjah, a toj byl TolkienТолкинov omiljeny sovrěmenny romansky jezyk.[22]

Suglasky

[edit | edit source]

Kvenjska sistema suglasok imaje 6 glavnyh měst artikulacije: labialno (vključajuče guby), dentalno (vključajuče jezyk i zadnju stranu zubov), alveolarno, palatalno, velarno, i glotalno. Čto važno, zvučne plozivy javjajut se toliko poslě nosovyh i likvidnyh, to jest nema prostogo /b, d, g/, ale toliko skupiny /mb, nd, ld, rd, ŋg/, i te javjajut se toliko medžu vokalami.[23]

Kvenjske suglasky[T 26]
Labijalny Alveolarny Palatalny Velarny Glotalny
Nosovy mnŋ
Ploziv p bt dk g
Frikativ f vs(ç)xh
Tril r
Poluglasky (ʍ) wj
Lateralny l

Kvenjska ortografija (koristajuči latinicu) sleduje MFA, ale koristaje ⟨c⟩ kako alternativu za ⟨k⟩, piše se (IPA [ŋ]), za ktoroju ne slěduje druga velarna kako ⟨ñ⟩, i predstavjaje suglasky (IPA [ç ʍ]) koristanjem digrafov ⟨hy hw⟩.[T 27]

Samoglasky

[edit | edit source]
Kvenjske samoglasky[24]
Prědnje Zadnje
Zatvorjene i(ː)u(ː)
Poluotvorjene prědnje eːoː
Poluotvorjene zadnje ɛɔ
Otvorjene a(ː)

Kvenja imaje pet samoglasok i razliku dolžiny. Kratke samoglasky sut /a, e, i, o, u/, a dolge pišut se s akcentom kako ⟨á, é, í, ó, ú⟩. Točna kakost samoglasok ne jest znana, ale jihny izgovor jest verojetno bliže k «čistym» samoglaskam italijanskogo i španskogo, než k dvuglasnym anglijskym.[25] Pozdnja Noldorinska Kvenja imaje 6 dvoglasok (kvenjsky ohloni): /iu, eu, ai, au, oi, ui/. Vse oni sut padajuče, s izključenjem /iu/ (IPA [ju]) ktora jest vozdvigajuča se.[26]

Slogy i udarjenje

[edit | edit source]

V kvenji, udarjenje sloga jest prědvidimo i nefonemično (to jest smysl slova nikogda ne měnjaje se zavisno od naglasa), ale jest čestečno naznačeno težinoju sloga. Slova iz dvoh slogov imajut udarjenje na prvom slogu. V slovah iz trěh ili vyše slogov, udarjenje jest na prědposlědnom slogu, ako li toj jest těžky, inače na tretjem slogu od konca. Tuto pravilo naglasa jest jednakovo s latinskim pravilom udarjenja.[T 28]

Gramatika

[edit | edit source]

Gramatika kvenji jest aglutinativna i v osnově sufiksalna, to jest, različne slovesne čestice sjedinjajut se pridavanjem jih na konci. Ona imaje osnovne klasy slov — glagoly, imenniky i zaimenniky/oprědělitelje, pridavniky i prědlogy. Imenniki sut sklanjane po padežu i čislu. Glagoly sut spregajeme po vrěmenu i vidu, i po suglasovanju s subjektom i objektom. V rannjej kvenji, pridavniky suglasujut se s imennikom, ktory modifikujut, po padežu i čislu, ale ne v pozdnjej kvenji, gde tuto suglasovanje utračaje se. Osnovny slovoslěd jest subjekt-glagol-objekt. Ako ne ukazano inače, priměry v tutoj sekciji odnoset se k Pozdnjoj Kvenje kako ju TolkienТолкин prědstavoval poslě 1951 goda.

Padeže kvenje sut:

  • nominativ (imeniteljnik);
  • genitiv (roditeljnik);
  • posesiv (prisvojiteljny);
  • dativ (dateljnik);
  • akuzativ (viniteljnik);
  • lokativ (městny);
  • alativ (vhodno-městny);
  • ablativ (izhodno-městny);
  • instrumental (tvoriteljnik);
  • «elfinitiv», «zagadočny padež» — pravdopodobno, jest raznovidnostju městnika abstraktnogo vida, napodobje fëas «v duši».

Čisla

  • Jednina (jedinstveno čislo) — označaje jedin prědmet.
  • Dvojina (dvojstveno čislo) — označaje neoddělimu paru prědmetov, napriměr «ruky». Ješče jedin harakterističny priměr — v kvenja o najlěpših prijateljah govoret meldu, to jest «para prijateljev». To pokazuje, koliko oni sut blizki.
  • Množina (množstveno čislo) — označaje několiko prědmetov.
  • Sborno čislo (multipleks) — označaje neoddělimu grupu prědmetov, napriměr, «narod», ili oprěděljenu grupu prědmetov, ako koristi se s oprěděljenym artiklom.

Priměry podobnyh čisel v medžuslovjanskom i anglijskom jezykah.

  • Jednina — «člověk; cvět»; person.
  • Dvojina — «rukavy; oči»; sleeves.
  • Množina — «ljudi; cvěty» (ale ne «cvětje»); ~persons.
  • Sborno — «narod; cvětje» (ale ne «cvěty»); people.

Imenniky

[edit | edit source]

Kvenjske imenniky mogut iměti do četyreh čisel: jedninu, obču množinu («množina 1»), čestičnu/partitivnu množinu («množina 2») i dvojinu.[27] V pozdnej Kvenjskoj Tarkvestě množina tvori se sufiksom k subjektnoj formě imennika: za «množinu 1» sufiks jest -i ili -r; za «množinu 2» sufiks jest -li.[T 29] Kvenjske imenniky sklanjajut se po padežam. Parmakvestna Kvenja imaje deset padežev.[28] One vključajut četyri glavnyh padežev: nominativ, akuzativ, genitiv i instrumentalny; tri adverbialne padeže: alativny (iz ktorogo dativ jest skračena forma), lokativ (takože s skračenoju formoju) i ablativ; i posesivny ili pridavnikovy padež. Akuzativ byl koriščeny toliko v Parmakvestě i byl zaměnjeny nominativom v pozdnej govorjenoj kvenji.[29]

Imenniky v kvenji, voobče, dělet se na tri sklonjenja, ale jest mnogo izključenji, svezanyh s etimologijeju slov.

Prvo sklonjeńje

[edit | edit source]

K prvomu sklonjenju prinaležet imenniky, končajuče se na suglasku, napriměr, «kralj» i «dom».

PadežJed. č.Dvoj. č.Mn. č.Sbor. č.
Imeniteljnikaranaranuaraniaraneli
Roditeljnikaranoaranuoaranionaranelion
Prisvojiteljnyaranwaaranuvaaranívaaranelíva
Dateljnikaranenaranuenaraninaranelin
Viniteljnikaranaranuaraníaranelí
Městnikaranessëaranussëaranissenaranelissen
Alativaranennaaranunnaaraninnararanelinnar
Ablativaranelloaranulloaranilloraranelillon
Tvoriteljnikarannenaranunenaraninenaranelínen
Abstraktno-městnyaranesaranusaranisaranelis
PadežJed. č.Dvoj. č.Mn. č.Sbor. č.
Imeniteljnikmármardumardimardeli
Roditeljnikmardomarduomardionmardelion
Prisvojiteljnymarwamarduvamardivamardelíva
Dateljnikmardenmarduenmardinmardelin
Viniteljnikmarmardumardímardelí
Městnikmardessëmardussëmardissenmardelissen
Alativmardennamardunnamardinnarmardelinnar
Ablativmardellomardullomardillormardelillon
Tvoriteljnikmardenenmardunenmardinenmardelínen
Abstraktno-městnymardesmardusmardismardelis

Pridavniky

[edit | edit source]

V pozdnoj kvenji, jednotne okončenja sut -a, -ë, -ëa, i rědka forma -in, ktora može byti viděna kako skračena forma -ina. Odgovarajuče množine formy sut -ë, -i, ië, i možlivo -inë.[30] Kvenjske pridavniky mogut svobodno koristati se kako imenniki, v tom slučaju sut takože sklanjane kako imennik: naprimer, vinya «novy» može byti koristovany kako vinyar «novinky».[T 30]

Prědlogy i prislovniky

[edit | edit source]

V kvenji, jest mnogo podobnosti v formě medžu prědlogami i prislovnikami, ibo gramatičny padež uže prěděljaje odnošenje glagola i objekta.[31] Tako: an i falmali = i falmalinna(r) «na mnogyh valah». Prědlog an jest srodny s padežnym okončenijem -nna.

Zaimenniky

[edit | edit source]

Kako so vsemi čestmi kvenjskoj gramatiky, sistema zaimennikov byla podvrgnuta mnogym revizijam v času TolkienТолкинova života, i dostupny korpus ne byl sistematičnym, doklě spisok okončenij ne byl publikovany v Vinyar Tengwar nr. 49 v 2007 godu.[32] V pozdnjej kvenji, zaimenniky imajut kako odvojene ili nězavisne formy, tako i sufiksne formy.[T 31]

«Ja ljubju jego» (ili «ju») može byti izraženo v kvenji kako Melinyes ili Melin sé.[T 32] Ako zaimennik jest subjektom rěčenja, toj prilučaje se k glagolu kako odděljeno slovo prěd glagolom ili kako sufiks poslě glagola v odpovědajučem spreženju:

utúvie-nye-s, doslovno «nahodil-ja-to», «ja nahodil to»[33] (sr. izkrik Aragorna kogda on nahodil razsadu Bělogo Drěva[T 33]).

Glagoly

[edit | edit source]

Po TolkienТолкинu, «spreženja glagolov [QKenji] sut vsegda dost pravilne»,[T 34] i kvenjske glagoly sut ili v «osobnoj formě» ili v «bezličnoj formě». Kvenjske glagoly negajut se koristanjem «negativnogo glagola ua- prěd pravilnym glagolom v formě bezličnogo vrěmena.[T 35]

Pozdněkvenjske glagoly imajut takože dvojny suglasovačy morfem -t:

Nai siluvat elen atta. «Neka sijajut dvě zvězdy.»[T 36]

Svezka v pozdnjej kvenji jest glagol na-. TolkienТолкин ukazal, čto on koristaje se toliko pri sjedinjenju pridavnikov, imennikov i zaimennikov v tvrždenjah (ili žednostah), i čto svezka ne koristaje se, kogda smysl jest jasny.[T 37] Inače svezka jest nulova, čto može davati dvuznačne vrěmena bez konteksta:

Eldar ataformaiti može byti prěloženo kako «Elfi sut oboručni», ili «Elfi byli obouručni».[T 38]

Slovosbor

[edit | edit source]

Za to, že mnogo TolkienТолкинovyh zapisov o elfskih jezykah ostavaje neopublikovano, těžko jest znati koliko veliky slovosbor on sozdal. Do 2008 goda, okolo 25.000 elfskih slov bylo publikovano.[34]

Osnovny slovosbor v kvenji i sindarinu
MedžuslovjanskyKvenjaSindarin
zemljaambar, cemenamar, ceven
nebomenelmenel
vodanénnen
ogonjnárnaur
mužnér benn
ženanísbess
jestimat-mad-
pitisuc- sog-
velikyalta, hallabeleg, daer
malypitya, tittaniben, tithen
noćlómedû
denjaurë, réaur

Vlastne imena

[edit | edit source]

Vlastne imena v kvenji sut imena osob i prědmetov v Srědzemju.[T 39]

Estë «Odpočinok»; Indis «Nevěsta»; Melcor «On, ktory Vstaje v Moči»; Nessa «Mlados»; Varda «Vznešena»; Voronwë «Stalny».
Aicanáro «Sěrepy Ogonj»; Ancalimë «Najsvětlejša Gospoja»; Curumo «Hitry Muž»; Fëanáro «Duh Ognja»; Olórin «(?)Mečtatelj»; Sauron «Mrzky».
Ainulindalë «Muzyka Ainurov»; Eldamar «Dom Eldarov»; Helcaraxë «Čeljusti iz Lědu»; Ilúvatar «Otec Vsih»; Oron Oiolossë «Věčno Snegoběly Vrh»; Ondolindë «Kamenj Pesnje»; Turambar «Gospodar Sudbiny»; Valinor «Zemja Valarov»; Vingilot «Pěnny Cvět»; Yavanna «Davateljnica Plodov».

Vitanje

[edit | edit source]

Rěč, koristovana kako forma učtivogo obračanja k Elfu (mužu ili ženě) jest Tar. Medžu Numénoranami to je stalo «Kralj/Kraljica».[T 40]

  • Namárië jest skrecona forma kvenjskogo á na márië, doslovno «budi dobry/a». To jest formula koristovana v Tarkvestě za privitanje pri strěčanju i pri razlučanju.[T 41]
  • Najobyčnejša formula, koristovana Noldorami dlja privitanja jednim drugogo jest (Hara) máriessë! «(Ostaj) v ščestju!»[T 42]
  • Vo «Vladaru Prstenjev», Hobbit Frodo Baggins koristoval drugy obrat dlja privitanja: Elen síla lúmenn' omentielvo! — «Zvězda sijaje na čas strěčanja našyh putev». To byla tradična formula v vozvyšenom stilu, koristovana medžu ludmi, idučimi protivnymi putami.[T 43]
  • Najobyčnejša formula Noldorov v pri razlučenju jest Áva márië! «Idi ščestljivo!», ili Márienna! «K ščestju!»[T 44]

Čisla

[edit | edit source]

Suglasno Kristoferu TolkienuКристоферу Толкину, «Eldari sut koristali dvě sistemy čisel — jednu po šestkah (ili duziny) i jednu po peterkah (ili desetkah).»[35] To jest dvanadsetirečna (na osnově 12) i desetirečna sistemy. Kvenjsko slovo dlja «deseterečnoj sistemy» jest maquanotië — «sčitanje rukoju».[T 45]

Čisla od 1 do 12 v kvenji
ČisloKvenjaMedžuslovjansky
1minjedin
2attadva
3neldëtri
4cantačetyri
5lempëpet
6enquëšest
7otsosedm
8toldoosm
9nertëdevet
10quëandeset
11minquejedinnadset
12yunquëdvanadset

Sistemy pisanija

[edit | edit source]

TolkienТолкин večšinoju pisal svoje iznahodene jezyky koristujuči latinicu,[36] ale on iznahodil i svoji vlastne sistemy pisanija da by odpovědali vnutrennjim historijam svojih jezykov.

Elfske sistemy pisanija

[edit | edit source]
Slovo quenya, napisano tengwarom Fëanora klasičoju metodoju

TolkienТолкин soznoval mnogo sistem pisanija dlja svojih Elfov. Najznanějša jest «Tengvar Fëanora», ale prvy, ktory on sozdal okolo 1919 goda, byl «Tengvar Rúmila», takože nazyvany saratami. On rěšil, čto prěde svojego izgnanstva, Noldorske Elfove prěde vsego koristovale saratami Rúmila dlja zapisyvanja Starej Kvenji. V Srědzemje, kvenja bila pisana koristanjem «elfskih run» ili cirtha, nazvanyh certar v kvenji.

Latinica

[edit | edit source]

TolkienТолкинov pravopis kvenji v latinici byl v osnove fonemičny, s každoju litteroju odpovědajučeju specifičnoj fonemě v jezyku.[37] TolkienТолкинov standartny pravopis za kvenju koristaje vse litery latinskogo alfabeta s izključenjem j, k i z, zajedno s ostrym akcentom i diaktitičnymi znakami nad samoglaskami; litery ñ, þ i z javjajut se toliko v rannjej kvenji.[T 46]

Korpus tekstov

[edit | edit source]

Pesnja «Namárië» jest najdolžejšy tekst kvenji, nahodeči se vo «Vladaru Prstenjev», ale prvo rěčenje v kvenji jest izgovoreno Hobbitom; tojo jest pozdrav Froda Elfam: elen síla lúmenn' omentielvo. Ine prim+ery vključajut slova Elendila pri doseganju Srědzemja i povtorene Aragornom pri jego koronacije: Et Eärello Endorenna utúlien. Sinomë maruvan ar Hildinyar tenn' Ambar-metta! «Z Velikogo Morja v Srědzemje ja prihodim. V tutom městu budu žiti ja i moji potomki do konca světa!»[T 47] Krik Sama kogda on koristal flakonu Galajdrielje protivu Šeloba: ''Aiya Eärendil Elenion Ancalima! «Pozdrav Eärendilu, najsvětlejša iz zvězd!»[T 48] I v Silmarilionu, r+e+cenje Utúlie'n aurë! Aiya Eldalië ar Atanatári, utúlie'n aurë! «Denj je prišedl! Pozdrav narodu Eldarov i Otcam Ljudij, denj je prišedl!», kriči Fingon prěd Bitvoju Bezčisljennyh Solz.[T 49]

Inye kvenjske pesnje byli deklamovane TolkienТолкинom publično ale nikogda ne publikovane v jego životu sut Oilima Markirya («Poslednja Arka»), Nieninqe i Earendel v jego lěkciji «A Secret Vice», i publikovane v 1983 godu v «Čudoviščah i Kritykah». Hybny fragment pesnji «Narqelion», napisany v rannjej kvenji medžu novembrom 1915 i marecom 1916 godov, byl publikovany Humphreyem CarpenteromХамфреjем Карпентером v jego Biografiji.[38]

Gledite takože

[edit | edit source]

Iztočniky

[edit | edit source]

Prvonačelne iztočniky

[edit | edit source]
Zapisi v žurnalah Parma Eldalamberon i Vinyar Tengwar sodrživajut prědže nepublikovane Tolkienove teksty o jezyku, anotirovane naučnikami — to jest, oni ne sut čisto prvonačelne.
  1. ↑ Pismo #163, Pisma Džona R. R. TolkienaТолкина.
  2. ↑ Pismo #163, Pisma Džona R. R. TolkienaТолкина.
  3. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Silmarilion, gl. 6.
  4. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Silmarilion, gl. 6 «O Fëanorě i Raskovanju Melkora».
  5. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Vladar Prstenjev, Prilog F: «O Elfah».
  6. ↑ Pismo #163, Pisma Džona R. R. TolkienТолкинa.
  7. ↑ Pismo #163, Pisma Džona R. R. TolkienТолкинa.
  8. ↑ Iz pisma W. R. Mettjusu, datovannogo 13–15 junija 1964, publikovanogo v Parma Eldalamberon (17), s. 135.
  9. ↑ Iz pisma W. R. Mettjusu, Parma Eldalamberon (17), s. 135.
  10. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Vladar Prstenjev, «Predslovje k vtoromu izdanju».
  11. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Vladar Prstenjev, «Predslovje k vtoromu izdanju».
  12. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Čudovišča i kritiki, s. 212.
  13. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, pismo čitatelju, Parma Eldalamberon (17), s. 61.
  14. ↑ Tolkien, 2010, Parma Eldalamberon (19), ss. 18–28.
  15. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, «Lambion Ontale: Descent of Tongues», Tengwesta Qenderinwa 2, Parma Eldalamberon (18), s. 71.
  16. ↑ Parma Eldalamberon (14).
  17. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, «Tengwesta Qenderinwa», Parma Eldalamberon (18), s. 72.
  18. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Silmarilion, gl. 6; takože «Kvenja» v anotirovanom Ukazatelju, s. 346.
  19. ↑ Džon R. R. Tolkien, «Tengwesta Qenderinwa 2», Parma Eldalamberon (18), s. 75.
  20. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, «Words, Phrases and Passages», Parma Eldalamberon (17), s. 128.
  21. ↑ Tolkien, 1994, «Part Four. Quendi and Eldar: Appendix D», s. 398.
  22. ↑ Silmarilion, gl. 15.
  23. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Vladar Prstenjev, Povrat Kralja, «Steward and the King».
  24. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Vladar Prstenjev, Priloga F: «O Elfah».
  25. ↑ Tolkien, 2010, Parma Eldalamberon (19), ss. 68–107.
  26. ↑ Tolkien, 2010, Parma Eldalamberon (19), s. 88.
  27. ↑ Tolkien, 2010, Parma Eldalamberon (19), s. 88.
  28. ↑ Tolkien, 2010, Parma Eldalamberon (19), s. 88.
  29. ↑ John R. R. Tolkien, «Words, Phrases and Passages», Parma Eldalamberon (17), s. 135.
  30. ↑ John R. R. Tolkien, «Early Qenya Grammar», Parma Eldalamberon (14), s. 77.
  31. ↑ «Quenya Pronominal Elements», Vinyar Tengwar(49), s. 51.
  32. ↑ Vinyar Tengwar (49), s. 15.
  33. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Vladar Prstenjev, Povrat Kralja, «Steward and the King».
  34. ↑ John R. R. Tolkien, «Early Qenya Grammar», Parma Eldalamberon (14), s. 56.
  35. ↑ Parma Eldalamberon (17), s. 144.
  36. ↑ Vinyar Tengwar (49), s. 43.
  37. ↑ Vinyar Tengwar (49), s. 9.
  38. ↑ Vinyar Tengwar (49), s. 7.
  39. ↑ Silmarilion, «Ukazatelj» (anotirovan ChКristophфerom TolkienТолкинom), ss. 313–365.
  40. ↑ Silmarilion, «Prilog: Elementy v kvenjskih i sindarinskih imenah», tar-.
  41. ↑ Parma Eldalamberon (17), s. 162.
  42. ↑ Parma Eldalamberon (17), s. 162.
  43. ↑ Tolkien, 1994, s. 367.
  44. ↑ Parma Eldalamberon (17), s. 162.
  45. ↑ John R. R. Tolkien, «HFN – The words for 'hand'», Vinyar Tengwar, (47), s. 10.
  46. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Vladar Prstenjev, Prilog E, čest I.
  47. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Vladar Prstenjev, Povrat Kralja, «Steward and the King».
  48. ↑ Povrat Kralja, gl. 1.
  49. ↑ Džon R. R. TolkienТолкин, Silmarilion, gl. 20.

Sekundarne iztočniky

[edit | edit source]
  1. ↑ Conley, Tim; Cain, Stephen (2006). Encyclopedia of Fictional and Fantastic Languages. Greenwood Publishing Group. ISBN 978-0-313-33188-6.
  2. ↑ Solopova, 2009, s. 75
  3. ↑ Solopova, 2009, s. 90
  4. ↑ Conley, Tim; Cain, Stephen (2006). Encyclopedia of Fictional and Fantastic Languages. Greenwood Publishing Group. ISBN 978-0-313-33188-6.
  5. ↑ Solopova, 2009, s. 76
  6. ↑ Fimi, 2010, s. 95–99
  7. ↑ Solopova, 2009, s. 75
  8. ↑ Solopova, 2009, s. p75–76
  9. ↑ Fimi, 2010, s. 97
  10. ↑ «Qenyaqetsa: The Qenya Phonology and Lexicon by J. R. R. Tolkien», publikovany v Parma Eldalamberon nomer 12.
  11. ↑ Fimi, 2010, s. 98
  12. ↑ Solopova, 2009, s. 77
  13. ↑ Solopova, 2009, s. 90
  14. ↑ Hostetter, Carl F. (2007). "Tolkienian Linguistics: The First Fifty Years". Tolkien Studies. 4: 1–46. doi:10.1353/tks.2007.0022.
  15. ↑ Strack, Paul (11 dekembra 2022). "Eldamo – An Elvish Lexicon".
  16. ↑ Strack, Paul (11 dekembra 2022). "Eldamo – An Elvish Lexicon".
  17. ↑ Stainton, Alexander (2022). "Quenya Prosodic Structure". Western Papers in Linguistics. 5 (1).
  18. ↑ Scull, Christina; Hammond, Wayne G. (2006). The J. R. R. Tolkien Companion and Guide. 2. Houghton Mifflin. str. 476–82.
  19. ↑ Garth, John (2011). "Quenya Phonology: Comparative Tables". Tolkien Studies. 8 (1): 107–114. doi:10.1353/tks.2011.0013.
  20. ↑ Dickerson, Matthew (2013). "Elves: Kindreds and Migrations". J. R. R. Tolkien Encyclopedia. Routledge. str. 152–154. ISBN 978-0-415-86511-1.
  21. ↑ Flieger, 2002, s. 136
  22. ↑ Pisma Džona R. R. TolkienТолкинa, #223.
  23. ↑ Pesch, 2003, s. 75
  24. ↑ Pesch, 2003, s. 76
  25. ↑ Fauskanger, Helge K. "Quenya – the Ancient Tongue. Elementary Phonology". University of Bergen.
  26. ↑ Pesch, 2003, s. 76
  27. ↑ Pesch, 2003, s. p78–79
  28. ↑ Pesch, 2003, s. p79–80
  29. ↑ Pesch, 2003, s. 80
  30. ↑ Pesch, 2003, s. 87
  31. ↑ Pesch, 2003, s. 90
  32. ↑ Fauskanger, Helge K. "Quenya – the Ancient Tongue: Pronouns". University of Bergen.
  33. ↑ Pesch, 2003, s. 100
  34. ↑ Kloczko, Edward (2008). L'Encyclopédie des Elfes. Le Pré aux Clercs. str. 145. ISBN 978-2-84228-325-4.
  35. ↑ Quettar (13), s. 9.
  36. ↑ Solopova, 2009, s. 88
  37. ↑ Krege, 2003, s. 36
  38. ↑ Vinyar Tengwar (40), april 1999.

Literatura

[edit | edit source]
  • TolkienТолкин, Džon R. R. Vladar Prstenjev. — London: Allen & Unwin, 1954–1955.
  • TolkienТолкин, Džon R. R. Silmarilion. — London: Allen & Unwin, 1977.
  • TolkienТолкин, Džon R. R. Historija Srědzemja (12 tomov). — London: Unwin Hyman / HarperCollins, 1983–1996.
  • Tolkien, John R. R. Outline of Phonology // Parma Eldalamberon. — 2010. — Nr. 19.
  • Fimi, Dimitra (2010). Tolkien, Race, and Cultural History: From Fairies to Hobbits. Palgrave Macmillan. ISBN 978-0-230-21951-9.
  • Flieger, Verlyn (2002). Splintered Light: Logos and Languages in Tolkien's World. Kent State University Press. ISBN 0-87338-744-9.
  • Krege, Wolfgang (2003). Elbisches Wörterbuch. Klett-Cotta. ISBN 3-608-93185-6.
  • Pesch, Helmut W. (2003). Elbisch. Grammatik, Schrift und Wörterbuch der Elbensprache. Bastei Lübbe. ISBN 3-404-20476-X.
  • Solopova, Elizabeth (2009). Languages, Myths and History. North Landing Books. ISBN 978-0-9816607-1-4.

Vněšnje linky

[edit | edit source]

Retrieved from "https://incubator.wikimedia.org/w/index.php?title=Wp/isv/Kvenja&oldid=7078206"