Jump to content

Wp/isv/Kritij

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
Wp > isv > Kritij

Kritij (davnogreč.: Κριτίας, 460—403 gody do n.e.) byl atinsky državnik, orator i filozof epohy Peloponnesskoj vojny.

Kritij proizhodil iz znatnogo kraljevskogo roda Kodridov. Znatno proizhodženje Kritija s vlastnym vozpitanjem i obrazovanjem privedlo k lakonofiliji, obožanju oligarhičnoj Sparty. Kritij byl bolje ili menje blizky i k sofistam, i k Sokratu. Pozdněje on zakončil odnošenja s Sokratom, i stal vidnym prědstaviteljem sofističskogo dviženja. Počevši s občej nenavisti k demokraciji i lakonofiliji, Kritij v času mladosti stal členom antidemokratičnoj oligarhičnoj geterije (davnogreč.: Ἑταιριαι). Učestje v prěvratu 411 roka do n.e. bylo dlja Kritija prvym serioznym krokom v politikě. Togda on, věrojetno, prinaležal k uměrjenomu směru v oligarhičnom dviženju. V 407 godu do n.e. Kritij, kako podpornik oligarhije, byl izgnany iz Atin. Roky izgnanja on provedl v Tessaliji. Poslě vračenja v Atiny on stal jednym iz členov kolegije Trideseti tiranov. Kritij, ktory uže byl krajnym oligarhom, i jego podporniki poslě něktorogo časa ukrěpili svoji pozicije. Počeli se represije protiv nelojalnym do režima. Kritij odstranil vodža uměrjenyh Teramena i stal provoditi svoju politiku bez kakogo-libo protivdějstva. Demokrati-izgnanci, ktorymi rukovodil Trazibul, prěšli k aktivnym dějanjam i vtrgnuli v Attiku. Uspěšnomu dviženju demokratov pomagala utrata popularnosti režima Trideseti v narodu. V 403 godu do n.e. Kritij pogynul v bitvě s demokratami pri Munihiju.


Mladost i proizhodženje

[edit | edit source]

Kritij, syn Kalleshra, urodil se okolo 460 goda do n.e. Točna data jego rodženja jest nevědoma. Historik Igorj Surikov mni, že Kritij, pravdopodobno, byl priblizno ravěsnikom Alkibiada, ibo oni vměstu učili se u Sokrata i jih imena nerědko byvajut vměstu v iztočnikah. On proizhodil iz znatnogo kraljevskogo roda Kodridov. Jego plemencem ili vnukom jego brata byl Platon.

Sokrat

Izteg iz rěči Kritija
Dlja takyh ljudij, kako my s vami, demokratičny stroj, isto, jest krajno težky i nesnosny[1].

Suči znatnogo proizhodženja, Kritij polučil vlastno vozpitanje i obrazovanje. On slavil se uměnjem igry na flejtě. Takože znatno proizhodenje privedlo k lakonofiliji, obožanju oligarhičnoj Sparty. Kritij, kako Teramen i Alkibiad, byl bolje ili menje blizky i k sofistam, i k Sokratu. Pozdněje on zakončil s Sokratom, ibo interesoval se toliko praktičnymi prijemami dosegnenja vlady. On imal reputaciju dobrogo oratora.

Počevši s občej nenavisti k demokraciji i lakonofiliji, Kritij v času mladosti stal členom antidemokratičnoj oligarhičnoj geterije. V 415 godu do n.e. on okazal se vtegnutym v dělo o poškodženji herm i profanacji misterij. V času slědstva on byl areštovany po donosu někogo Dioklida, ale potom byl osvobodženy.

Načelo političnoj dějateljnosti. Izgnanje

[edit | edit source]

Hronologija žitija Kritija
okolo 460 do n.e. — rodženje Kritija
415 do n.e. — Kritij okazal se vtegnutym v dělo o poškodženji herm
411 do n.e. — učestje v oligarhičnom prĕvratu
407 do n.e. — izgnanje iz Atin po predloženju Kleofonta
407—404 do n.e. — pobytje v Tessaliji
404 do n.e. — vozvračenje v Atiny. Učestje vo vladě Trideseti tiranov. Odstranenje Teramena
403 do n.e. — invazija demokratov v Attiku. Bitva pri Munihiju. Smrt Kritija

Učestje v prěvratu 411 roka do n.e. bylo dlja Kritija prvym serioznym krokom v politikě. Suglasno Demostenu, někaka skupina podpornikov oligarhije pod nakazom Kritija sbirala se vpustiti spartancev v Etioneju, specialno sbudovanu dlja togo krepost v Pireju. Verojetno, prisjedinivši se k oligarham, on poslědoval priměru svojego otca, Kalleshra, na prinaležnost ktorogo k skupině Četyrohsot jest ukazanje v rěči Lisija "Protiv Eratostenu". Nevedomo jest, kako premo učestje on prinimal v času vlady Četyrohsot. Věrojetno, on sostojal v Sovětu, ale zajmal ne velmi vlivnu poziciju. Takože jest nevědomo, k kakomu směru oligarhičnogo dviženja on prinaležal. Věrojetno, k uměrjenomu směru, ibo on ne podvrgnul se prěslědovanju i ostal se v Atinah.

Kritij vnesl v narodno věče prědloženje o vozvračenju Alkibiada iz izgnanja i priznanju jego strategom. Ob iniciatoru togo postanovjenja v iztočnikah sut nesuglasja. Diodor i Nepot pisali, že Alkibiada vratil iz izgnanja Teramen, a Plutarh nazyval iniciatorom postanovjenja Kritija i v svezi s tym privedl stih Kritija, napominajuči o toj uslugě. Svědočstvo Plutarha mněvajut bolje věrogodnym. Medžutym, pravdopodobno, že Kritij predložil vratiti Alkibiada iz izgnanja pri soglasiju Teramena. Takože jest izvestno, že po jego iniciativě narodno věče prijelo postanovjenje o posmrtnom presjedovanju organizatora prěvrata Friniha. Ostanki Friniha byli izkopany i udaljeny za medži Attiky.

Poslě vozstanovjenja demokracije iznova demagogi stali igrati veliku rolju v atinskom političnom žitiju. V 407 godu do n.e., poslě bitvy pri Notiju, demagog Kleofont predložil izgnati iz polisa največše vlivnyh podpornikov oligarhije. Srěd izgnanyh po jego iniciativě okazal se i Kritij.

Několiko lět izgnanja Kritij provedl v Tessaliji. Suglasno Ksenofontu, tam on "byl zajety tym, že pomagal Prometeju ustrajati demokratičny prěvrat i vooružel penestov dlja borby so svojimi panami". Medžutym, te slova vhodet v rěč Teramena, napravjenu protiv Kritiju i tomu, věrojetno, očrnjajuču jego. Sam Ksenofont v drugom městu pisal, že v Tessaliji on "obračal se v občestvu ljudjej, sklonnyh raděje k bezzakonju, neželi k spravědlivosti". Za Prometeja nič nevědomo, sdanlivo, on proizhodil iz Fer i byl prědtečeju budučih tiranov Likofrona i Jasona. V tom slučaju "demokratizm Kritija nosil fasadny harakter, medžutym kak zaisto on učestvoval v prigotovjenju tiranije". Po drugoj versiji, v Tessaliji on poddržival radikalnu oligarhiju.

Trideset tiranov

[edit | edit source]
Atiny i okoliny

V 405 roku do n.e. spartansky navarh (morsky vojenny načelnik) Lisandr razgromil atinsku flotu pri Egospotamah. Tutčas na Egejskom morju dominovala spartanska flota, i Lisandr obsadil Atiny s morja i s zemje[2]. Teramen byl odpravjeny poslannikom v Spartu[3]. Spartanski efory (značimi činovniki) prodiktovali tvrde uslovja mira, po ktorym Atinska morska država razpuščala se, flota izniščaje se, Dolge stěny snoset se, Atiny vstupajut v Peloponnesky sojuz i priznajut spartansku hegemoniju[4].

Iznova aktivovala se dějateljnost oligarhičnyh lakonofiljskih geterij, ktore stali planovati novy prěvrat. Lisandr skoro poslě zaključenja mira pribyl v Atiny, pokaral atinjan za to, že uslovja mira izpolnjajut se nedostatočno brzo i požedal likvidovati demokraciju[5]. Teramen prědložil založiti novu kolegiju iz trideseti ljudij, ktorym bude prědana vsa cělost vlady. Deset členov kolegije byli predloženi Teramenom, deset byli naznačeni geterijami (srěd jih i Kritij, ktory vratil se v Atiny) i ješče deset, ktoryh narodno věče izbralo glasovanjem[6]. Personalny spis členov kolegije shranil se u Ksenofonta[7]. V novoj vladě na ravnopravnyh načelah byli prědstavjeny vse deset fil (regionov) Attiki.

Počela se vlada Trideseti tiranov. Tirany opirali se na spartansky garnizon, ktory po jih prosbě zajel Akropolj, i na konnicu, v ktoroj služili aristokraty[8]. Oni naznačili novy sostav Sověta Petisot i činovnikov[9]. Harakter režima byl bliže do korporativnoj tiranije, než do olgarhije. Medžutym, ta tendencija ne velmi javno projavjala se, dopoka faktičnym liderom Trideseti byl Teramen[8]. Izprva Trideset vzeli kurs na "državny režim prědkov". Napriklad, oni prikazali kazniti sikofantov (donosčikov) i stali uredžati zakony Solona.

Izteg iz rěči Kritija
Jestli do našej vědomosti dohodi, že kto-nebud neprijateljsko odnosi se k oligarhičnoj vladě, my prijmajemo vse možlive měry dlja odstranenja takyh osob[10].

Jednako ukrěpjavši svoji pozicije Kritij i drugi lakonofili rěšili izměniti atinsky državny režim na spartansky[11]. Trideset uměnšili čislnost polnopravnyh gradžan do trěh tysěč, čto vyše, ta občina byla sformirovana ne na osnově vlastničskogo cenza, a po lojalnosti do režima[12]. Atinjani, ne všedši v to čislo, byli razoruženy[13]. Počeli se represije protiv nelojaljnym do režima iz čisla negradžan, ktoryh možno bylo kazniti bez suda i sledstva. Poneže kazna byla pusta poslě Peloponnesskoj vojny, a bylo trěba platiti vojiteljam spartanskogo garnizona, Kritij i jego podporniki postanovili areštovati 10 metekov (negradžan-inozemcev), a jih imutok konfiskovati. Po versiji Ksenofonta, Trideset dozvolili každomu iz jih skupiny areštovati i ubiti jednogo meteka, a potom konfiskovati jego imutok[14]. Teramen odkazal se dělati to, mnivši to krivdoju.

Platon o režimu Trideseti tiranov
...Ja byl ubedženy, že oni odvratet državu od krivdy, i obrativši jej do spavedlivogo obraza žitija, smogut jego urediti, i tomu s velikym interesom zrěl: čto oni budut dělati? I vot ja ubědil se, že za kratky čas te ljudi zastavili nas uvideti v rannjem državnom režimu [demokratičnom] zlaty věk[15].

Teramenu ne mogla podobati se tendencija k lakonofilskoj korporativnoj tiraniji, svezana s vozvyšenjem Kritija. Izprva oni vedli spory kako drugi i podobno mysliči ljudi[16]. Ale potom jih odnošenja eskalovali se. Někogda byl sozvany Sovět Petisot, na ktory Kritij i jego podoirniki prikazali javiti se oružnym mladym lujdjam, daby odmenuti vsako projavjenje skargy od privržencev Teramena[17]. Kritij rěkl rěč protiv Teramenu, obvinivši jego za prědavstvo režimu, i prědložil kazniti jego[18]. Nastupnym izstupil Teramen, ktory skazal v času rěči, že "s tamtyh dob, kogda vladari stali areštovyvati dobryh gradžan", on razšel se s njimi v pogledah[19]. Poslě jego rěči večšinstvo gradžan stalo sklanjati se na jego stranu[20]. Ale Kritij, prikazavši oružnym mladym ljudam podojdti bliže, izčrknul Teramena iz spisa 3000 gradžan i velěl kazniti jego[21]. Poslě togo Teramen vstal na oltar Gestije, nahodivši se v bulevteriju (budynok, kde to slučilo se), i rěkl novu rěč protiv Kritiju[22]. Členy kolegie Jedinnadcati (ispolnjauči kaznj) shvatili jego, odrvali jego od oltara i iznudili izpiti jad.

Tutčas Kritij i jego podporniki mogli provoditi svoju politiku, ne opasavši se vlivnogo Teramena. Oni zakryli dlja negradžan dostup v grad, a potom največe bogatyh iz njih areštovyvali i izgonjali s zemje, daby vladeti jih zemjeju. Mnogi atinjani bežali v Pirej, ale prěsjedovali se i tam, i tutčas oni bežali v Megary i Teby[23]. Medžuvrěmenno, jim vozbranjalo se i oddaliti se za medži polisa, tam jih poiskyvali, daby vratiti[24][25]. Spartanci po iniciativě Lisandra izdali ukaz, ktory prědpisyval vsym gradam-členam Peloponneskogo sojuza vratiti izgnancev vzad[26]. Jednakože, něktore polisy (najprvo Teby) demonstrativno odkazali se izpolnjati to postanovjenje[27].

Beotia i Attika

Demokraty Trazibul i Anit, ktori bežali v Teby ješče do smrti Teramena, počeli sbirati tam svojih strannikov. Demokratičnoju opozicijeju stal rukovodiditi Trazibul, ktory rešil oružno svrgnuti tiranov. Zimoju 404/403 roka do n.e. Trazibul s odredom ptiblizno iz 70 člověkov vtrgnul iz Beotije v Attiku. Jemu udalo se zahvatiti usiljeny punkt Fila. Tirany s odredom iz 3000 gradžan podošli k Filě. Izprva oni bezuspěšno starali se vzeti krepost šturmom, a potom pristupili k obsadě i stali budovati obsadnu stěnu. Ale nočju pošel gusty sněg, i oligrarhične vojska odstupili v grad. Togda tirany odpravili do Fily spartansky garnizon i dva odreda konnikov, ktori zajeli poziciju poblizu od Trazibula. Medžutym čislnost odreda demokratov dosegnula 700 ljudij. Režim Trideseti ješče veče utračal vliv do naroda. Potom izgnanci napadli na vojska tiranov. Razgromivši spartancev i konnikov, demokraty vratili se v Filu[28].

Odčuvavši, že jih položenje toliko gorši se, Trideset rěšili povesti prěgovory s Trazibulom. Jemu predložili město v kolegiji Trideseti zaměsto ubitogo Teramena, ale on rěšitelno odkazal se[29]. Togda tirany rěšili na slučaj poražky nabyti ukrytje. Oni pribyli v Eleusin, obmanom areštovali jego žiteljev, privedli v Atiny, provedli formalnu težbu nad njimi, obvinivši v svezah s demokratami, i kaznili[30].

Sily Trazibula dosegnuli 1000 ljudij[31]. S njimi on v maju 403 roka do n.e. zajel Pirej. Kritij s vojskom tutčasno izstupil protiv demokratam. Odred Trazibula pokusil se ne propustiti jih v Pirej, ale potom vse jih sily byli susrědotočny v Munihiju. Trideset tiranov stojali na levom flangu. Demokraty stojali na vozvyšenosti, oligarhične vojska naprvili se na njih. V sěči Kritij, hrabro vojevavši, upadl.

Ličnost

[edit | edit source]

Politične pogledy

[edit | edit source]

Izteg iz rěči Kritija
Nesumněno, najlěpši državny stroj jest lakedemonsky [spartansky][32].

Po političnym pogledam Kritij byl krajnym oligarhom. Jego krajno-oligarhične pogledy pojavili se vslěd jego obožanja oligarhičnoj Sparty, a to pojavilo se vslěd jego znatnogo proizhodženja. Počevši s občej nenavisti k demokraciji i lakonofiliji, Kritij v času mladosti stal členom antidemokratičnoj oligarhičnoj geterije. V 411 roku do n.e. Kritij, věrojetno, prinaležal k uměrjenomu směru oligarhičnogo dviženja, ibo on ne podvrgnul se prěslědovanju i ostal se v Atinah. Do 404 goda do n.e. on, čestično vslěd krivdy na prěslědovavših jego demokratov, čestično pod vlivom tessalijskogo opyta (Tessalija byla aristokratičnoju državoju), on definitivno skladyvaje se kak krajny oligarh, sklony k tiraniji.

Religiozne pogledy

[edit | edit source]

Do našego vrěmeni shranil se izteg iz satirovoj dramy "Sizif", napisanoj, kak mněvajut, Kritijem. Toj izteg byl privedeny Sekstom Empirikom, autorom II věka. V njom izlagaje se jedna iz največe radikalnyh ateiztičnyh teorij antičnosti. Suglasno jej, bogov izmyslil někoj mudrec-zakonodatelj, bezpokojivši se o strogom izpolnenju zakonov.


Uměstno, že i v antičnosti Kritij časom vključal se v čislo znamenityh bezbožnikov. Tradiciony pogled na ateizm Kritija byl osporjeny Igorjem Surikovym. Argumentami za njego sut, prvo, sumněvanje v prinaležnosti Kritiju (jest versija, že avtorom dramy byl Evripid), a vtoro, ličnost samogo Kritija: toj aristokrat, konservator, lakonofil byl ne "cinikom-oportunistom, a v polnom smyslu slova člověkom ideje".

Literaturno naslědstvo

[edit | edit source]

Kritij byl velmi plodnym i mnogostrannym pisateljem. Jego trudy došli do nas toliko v kratkyh i nemnogyh fragmentah. Medžutym srěd njih imali se kak prozaične, tak i poetične trudy. V jego poetične trudy vhodet geksametrična poema, očevidno, posvečena tvorčestvu drěvnyh poetov (shranil se izteg, posvečeny Anakreontu), elegije, jedna iz ktoryh posvečena Alkibiadu, dramy — tetralogia, vklujčajuča tragedije "Tenn", "Radamant", "Pirifoj" i satirova drama "Sizif", i politije v stihah. V elegiji Alkibiadu Kritij napominaje jemu o tom, že imenno on provedl črěz narodno veče postanovjenje o jego vozvračenju. Od Politij v stihah shranil se toliko izteg iz "Lakedemonskoj politije", kde proslavjaje se uměrjenost spartancev v jede i napitku, upominaje se spartansky mudrec Hilon i pěvaje se gimn spartanskoj sistemě vozpitanja.

V prozě Kritijem takože byli stvoreny několiko Politij (sut izvěstne "Atinska politija", "Tessalijska politija", "Lakedemonska politija"), trudy raznorodnoj tematiky, možlivo, v dialogičnoj formě "Aforizmy" (ili "Definicije", v 2 knigah), "Besědy" (v 2 knigah), "O prirodě ljubvi, ili o čestnostah" i učebnik po ritorikě "Oratorske vvedenja".

Osoblivo město srěd jego prozaičnyh trudov zajmajut politije. Něktore izsledovatelji mněvajut, že Kritij i byl stvoriteljem togo žanra historiko-političnyh traktatov.

Iztočniky

[edit | edit source]
  1. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 25
  2. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 2. 9
  3. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 2. 16
  4. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 259. ISBN 978-5-91244-030-4.
  5. ↑ Plutarh. Lisandr. 15
  6. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 262. ISBN 978-5-91244-030-4.
  7. ↑ Ksenofont. II. 3. 2
  8. 1 2 Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 263. ISBN 978-5-91244-030-4.
  9. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 11
  10. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 26
  11. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 264. ISBN 978-5-91244-030-4.
  12. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 265. ISBN 978-5-91244-030-4.
  13. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 20
  14. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 21
  15. ↑ Platon. Poslanja. VII. 324d
  16. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 16
  17. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 26
  18. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 24—34
  19. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 35—49
  20. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 50
  21. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 51
  22. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 52—53
  23. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 4. 1
  24. ↑ Lisij. XII. 95
  25. ↑ Demosten. XV. 22
  26. ↑ Plutarh. Lisandr. 27
  27. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 266. ISBN 978-5-91244-030-4.
  28. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 4. 2—7
  29. ↑ Diodor Sicilijsky. XIV. 32. 5—6
  30. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 4. 8—9
  31. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 4. 10
  32. ↑ Ksenofont. Grečska historija. II. 3. 34

Retrieved from "https://incubator.wikimedia.org/w/index.php?title=Wp/isv/Kritij&oldid=6660861"