Wp/isv/Jazyčje
Jazyčje (ukr. jazȉčije - язичіє) – byl pisany umětny jezyk, upotrěbjany v Galiciji, Bukovině i Zakarpatju v koncu XIX – početku XX stoletja. On byl stvorjeny kako spojenje městnogo narodnogo jezyka s crkovno-literaturnym, i byl uvažany za srědstvo do postupnogo prěhoda k literaturnomu russkomu jezyku.
Kako informuje Enciklopedičny slovnik Brokgauza i Jefrona:
Trudno sobě prědstaviti člověku, ktory nikogda ne čital pisanja galicijskyh starorusskyh avtorov, kako nevěrojetno "jazyčije" Galicijci uvažali za obrazečny russky literaturny jezyk. Iznenada zastignuti novymi potrěbami života, galicijski dělatelji, do togo časa upotrěbjavši poljsky jezyk, byli postavjeni v krajno težko položenje: russkogo literaturnogo jezyka oni ne znajut, a městno narěčje bylo nedovoljno razvito za prědavanje složenyh pojmov. Tako načinajut se dolge spory o pytanju, ktory jezyk imajut upotrěbjati obrazovani Rusini; obě strany, vpravdě, byli soglasni na tom, že "mužičsko" narěčje ne jest prigodno do togo cělja.
Ime jazyčje bylo dano ukrajinofilami v polemikě s galicijskymi rusofilami, ktori byli privržencami togo pisanogo jezyka; to ime nosilo prězriteljny odtěnok (sami avtori nazyvali jego prosto russky jezyk ili galicijsko-russky).
Osnova jazyčja byla městna ukrajinska (rusinska) leksika (prědnost davalo se slovam, občim s russkym i crkovnoslovjanskym, dokolě polonizmy i slovakizmy byvali, koliko možno, izběgane); za nove pojmy upotrěbjali se crkovnoslovjanske slovoobrazovateljne modely. V občem teksty na jazyčiju proizvodet vpečatljenje russkogo s ukrainskym (rusinskym) akcentom: u jednyh avtorov slаbo, u drugyh silno. Pravopisanje v jazyčiju bylo historično-etimologično (ili po polnoj sistemě Maksymovyča, ili uproščeno – bez diakritičnyh znakov). Upotrěbjali se i crkovnoslovjanska (daže v světskyh knigah), i gradžanska grafika.
Jazyčje upotrěbljalo se dějateljami rusofilskogo dviženja v Zakarpatskoj Ukrajině kako sposob postupnogo sbliženja městnyh govorov s russkym literaturnym jezykom. Ono bylo izkoristano za izdavanje gazet, žurnalov, literatury. Na jazyčiju vyšla prva rusinska gazeta v Zakarpatju Svět (1867–1871), na njem pisali buditelji zakarpatskyh Rusinov Aleksandr Duhnovič (1813–1865) i Aleksandr Pavlovič (1819–1900), galicijci Jakov Golovačsky, Nikolaj Ustijanovič (1811–1885), Anton Mogilnicki (1811–1873), Vasilij Mogilnicki, Ivan Gušalevič, Klavdija Aleksovič, Orest Avdykovski. Na jazyčiju publikovali Osip Mončalovsky, Severin Šehovič, Grigorij Kupčanko, Bogdan Dedićky, Vasilij Prodan i drugi. Pod silnym vlivom jazyčija napisal svoje prve prozaične tvorby Ivan Franko, v budučnosti stašče pisateljem i dějateljem ukrajinskogo vozrodženja.
Od 1880-yh godov v publikacijah rusofilov jazyčije bylo postupno vyteskano russkym literaturnym jezykom. Jazyčje ne imělo stabilnyh pravil, na njem rědko govorili i ono bylo malo razumlivo večinstvu seljanov.
Priměry tekstov
[edit | edit source]Що єсть тепло и свѣтло — того дово̂дно оучени̂ єще не знаютъ. Но безъ свѣтла и тепла нїяка изъ нашихъ пашниць не може оудатися. — Свѣтло, здаеся, возбуджае въ рослинахъ силу, которою они оуглянный квасъ, амонїякъ, воду, и другое поживлѣнье розкладаютъ на части, зъ ıакихъ тїи рѣчи повстаютъ, — и — потребное въ себе вживаютъ, остальное же назадъ воздухови ôтдаютъ. На пр. оугляный квасъ розкладаютъ они на єго части, на квасородъ и оуглеродъ, и оуглеродъ вживаютъ въ себе, квасородъ же о̂тдаютъ воздухови, и тымъ способомъ воздухъ все ôтсвѣжуютъ. Но все то дѣеся лишь днемъ при свѣтлѣ солнечно̂мъ, ночїю же нѣ; и также днемъ при захмарено̂мъ небѣ робота тая оуже имъ складно не иде, а для того въ хмарнїи роки овощи николи не буваютъ смачни̂ та тревали̂. (1875)
Тогды пристꙋпила до Иєго мати апостолôвъ, Ꙗкова и Їоанна, сынôвъ Завєдєєвыхъ, поклониласѧ Ємꙋ и сказала. „Господи, сдѣлай такъ, щобы оба тїи сыны мои сидѣли одинъ по правой, а дрꙋгїй по лѣвой рꙋцѣ (сторонѣ) в царствѣ Твоємъ“.
Vněšnje linky
[edit | edit source]