Wp/isv/Italijansky jezyk
 Zony, kde on jest jezykom večšinstva
Zony, kde on jest jezykom menšinstva ili byvšim kolonialnym jezykom
Zony, kde prisutstvujut značne italogovoreče občiny | |
| Obča informacija | |
|---|---|
| Ozemja | Italija, San-Marino, Vatikan, Švejcarija, Slovenija (Slovenska Istria), Hrvatija (Istrija) |
| Narodnost | Italijani |
| Govoriteljev | L1: 65 milionov (2022)[1] |
| Pismo | latinica (italijansky alfabet) italijansky Brajl |
| Služebny status | |
| Služebny jezyk | 4 državy 2 regiony Različne organizacije i ordeny |
| Poznanny jezyk menšinstv | |
| Jezyčna organizacija | Accademia della Crusca (de facto) |
| Jezyčne kody | |
| ISO 639-1 | it |
| ISO 639-3 | ita |
Italijansky jezyk jest romanskym jezykom, na ktorom govoret v Italiji. Druge državy, kde koristajut italijansky kako služebny jezyk, sut San Marino, Vatikan i Švejcarija. Slovenija i Hrvatija takože imajut italijansky jezyk kako oficialny, ale samo v něktoryh regionah. Na italijanskom govoret vyše než 70 milionov ljudij v raznyh krajinah, vključno něktoryh čestij Monaka, Malty, Albanije, Črnoj Gory, Sporadičnyh ostrovov (Grecija), Eritreje, Libije, Etiopije, Somalije i Tunizije. Standardna versija iz Toskany jest izkoristana za večšinstvo pisanij, ale pišut poněkogda i na drugyh dialektah.[5]
Ustny
[edit | edit source]Italijansky jezyk jest glavno izvedeny iz latinskogo, s něktorymi slovami iz grečskogo, etruskskogo i někakyh drugyh. Jego nazyvajut flektivnym jezykom -- čto označaje, že smysly slov mogut se izměnjati črěz izměnjenje jih zakončenij. Italijanske imenniky imajut mužsky ili žensky rod.
Večšinstvo imennikov mužskogo roda v jednině imajut zakončenje -o, i večšinstvo imennikov mužskogo roda vo množině končaje na -i.
Večšinstvo imennikov ženskogo roda v jednině imajut zakončenje -a, i večšinstvo imennikov ženskogo roda vo množině končaje na -e.
Itak:
- gatto = kot
- gatta = kotka
- gatti = koti
- gatte = kotky
Zakončenja glagolov sut dost složene blagodare spreženju. Zakončenje zavisi na vrěmeni (prošlo, nastoječe, buduče i tako dalje), licu (1. lice (ja, my), 2. lice (ty, vy) i t.d.) i čislu glagola. Zatože italijanska gramatika koristaje zakončenja za fleksiju, ličny zaimennik ne jest vsegda potrěbny (v priměrah niže on jest v zatvorkah).[6]
Itak:
- (io) parlo = ja govorim
- (noi) parliamo = my govorimo
- (lui) parlava = on govoriše
- (loro) parlarono = oni govorihu
- (io) parlerò = ja budu govoriti
- parliamo! = (po)govorimo!
Jest trěba učiti vse tute zakončenja da by pravilno govoriti na italijanskom, čto jest najvyše težkoju čestju italijanskoj gramatiky. Ale govorenje jest velmi prosto, jest několiko prostyh pravil i bezmalogo nikake komplikovane zvuky.
Mnoge italijanske slova sut vošli v ine jezyky i stali sut internacionalnymi kako pizza, spaghetti ili ravioli. Mnogo terminov v muzikě sut italijanske, kako napriklad forte ili allegro. Nazvy mnogyh muzikalnyh instrumentov sut takože italijanskymi, kako violoncello ili tuba. Mafia i vendetta prihodet od temnoj strany italijanskoj kultury.
Pidžin-versije italijanskogo jezyka sut razvili se v byvših kolonijah Italije:[7] najvyše važnymi byli Eritreja, Somalija i Libija.[8]
Kako učet pisati rukoju v italijanskyh školah
Kde se rodil italijansky jezyk
Čitati dalje
[edit | edit source]- Palermo, Massimo (2015). Linguistica italiana. Il Mulino. ISBN 9788815258847.
- Simone, Raffaele (2010). Enciclopedia dell'italiano. Treccani.
Linky i referencije
[edit | edit source]- ↑ Eberhard, David M.; Simons, Gary F.; Fennig, Charles D., red. (2022). Ethnologue: Languages of the World (25. izd.). Dallas, Texas: SIL International.
- ↑ "Pope Francis to receive Knights of Malta grand master Thursday – English". ANSA.it. 21 junija 2016. Bylo arhivovano iz iztočnika 13 avgusta 2023. Data dostupa: 16 oktobra 2019.
- 1 2 Poznanny kako jezyk menšinstv Evropejskoju Hartijeju za regionalne jezyky i jezyky menšinstv.
- ↑ "Languages covered by the European Charter for Regional or Minority Languages" (PDF). Bylo arhivovano (PDF) iz iztočnika 13 dekembra 2022. Data dostupa: 11 junija 2019. (PDF)
- ↑ Simone, Raffaele (2010). Enciclopedia dell'italiano. Treccani.
- ↑ Berloco, Fabrizio (2018). The Big Book of Italian Verbs: 900 Fully Conjugated Verbs in All Tenses. With IPA Transcription, 2nd Edition. Lengu. ISBN 9788894034813.
- ↑ "Pidgin italiani" (PDF). Bylo arhivovano iz iztočnika (PDF) 26 junija 2011. Data dostupa: 16 mareca 2022.
- ↑ Italian language pidgins in Italy's colonies
Druge sajty
[edit | edit source]Vnešnje linky
[edit | edit source]- Tuty članok sodrživaje prěklad iz članka «Italian language» v Vikipediji na prostom anglijskom (spis avtorov; dozvoljenje CC BY-SA 4.0).
