Wp/isv/Hinduizm

Tuty članok trěbuje prověrky pravopisa, gramatiky, stilja ili tona.

Možete pomogti Wikipediji, popravivši jego. (August 2025)

Hinduizm je indijskoju religijeju i duhovnoju tradicijeju, objedinjenoju črěz pridrživanje koncepta dharma, kosmičnogo poredka, održanogo od věrnikov črěz obredy i pravedno žitje, kako je objavjeno v Vědah. Slovo Hindu je ekzonim i Hinduizm često nazyvaje se najstarějšeju živoju religijeju na světu; on takože byvaje imenovany modernym terminom "Sanātana Dharma". Vaidika Dharma i Arja Dharma sut historične endonimy za hinduizm.

Hinduizm vključaje razne sistemy mysljenja, s občimi konceptami, ktore obslugyvajut teologiju, mitologiju i druge temy v tekstah. Hinduistične teksty dělet se na Śruti i Smṛti. Glavne hinduistične pisanja sut Vědy, Upanišady, Purany, Mahabharata (vkjučajųći knigu Bhagavad Gita), Ramajana i Agamy. Glavne pojetja věrovanja sut karma (dějanja, naměr i slědstva), sansāra (krug smrti i povtorjenogo rodženja) i četyri Puruṣārtha — pravilne cělje ljudskogo žitja: dharma (etika/obvezky), artha (bogatstvo/rabotanje), kama (želanja/strasti) i mokša (osvobodženje/izbavjenje od strasti i konečno od sansāry).

Definicije

"Hinduizm" je obuhvatny termin, ktory označaje široky diapazon poněkogda protivnyh i često konkurujučih tradicij. V zapadnoj etnografiji, termin označaje fuziju, abo sintezu, raznyh indijskih kultur i tradicij, s raznolikymi korenami i bez osnovatelja. Ta Hindujska sinteza pojavila se poslě vědskogo perioda, medžu periodu drugoj urbanizacije i ranne-klasičnogo perioda hinduizma, kogda byli sostavjene eposy i prve Puranas. On procvětal v srědnjevěčnoj Indiji, s upadkom budizma v Indiji. Variacije hinduizma v věranjah i široky diapazon tradicij činet go trudno opreděliti kako religiju po zapadnyh tradicijnyh pojetjah.

Hinduizm vključaje raznolikost idej o duhovnosti i tradicijah; hindusi mogut byti politeistični, panteistični, panenteistični, pandeistični, henoteistični, monoteistični, monistični, agnostiki, ateistični ili humanistični.

Podle Mahatmy Gandhija, "člověk može ne věriti v Boga i vse ravno nazyvati sebe hinduistom".

Podle Wendy Doniger, "ideje o vsih glavnyh pytanjah věry i životnogo stila – vegetarianstvo, nenasilje, věra v prěroždenje, daže kasty – sut prědmety debaty, ne dogma".

Tipologija

Om, stilizovana litera v devanagarijskom piśmu, upotrěbljena kako religiozny simbol v hinduizmu

Hinduizm, kako on je obično znany, možet byti podělen na někotory hlavne tokove. Iz istoricznoj dělenja na šest darsanas (filozofije), dva školy, Vedanta i Yoga, sut nyně najvysje prominętne. Šest āstika škol hindujskoj filozofije, ktore priznavaju avtoritet Ved, sut: Sānkhja, Joga, Nyāya, Vaišeška, Mimāmsā i Vedānta.

Klasificovany po osnovnom božstvu ili božstvach, četyry glavne moderni tokove hinduizma sut Vaišnavizm (Višnu), Šaivizm (Šiva), Šaktism (Devi) i Smartizm (pęt božstev traktovanyh jako rovny). Hinduizm takože priznavaje mnogo božstev, mnogi hindusi razględaju božstva jako aspekty ili manifestacije jednogo impersonalnogo absolutnogo ili krajnjego realiteta, a někotory hindusi tvrdjat, že konkrétno božstvo predstavljuje najvyšše, a razny božstva sut nižšie manifestacije toga najvyššeho.

Definicije

Inden govori, že pokušaj klasifikovati Hinduizm po tipologii začęl v imperiálních časah, kądě misijonary i kolonialny úředniki hotěli razuměti i pokazovati Hinduizm s ih interesami. Hinduizm byl interpretovany ne iz dŭcha razuma, no iz fantazii i tvorčej predstavivosti, ne konceptualno, no simbolično, ne etično, no emotivno, ne racionalno ili duchovno, no iz kognitivna mystika. Od tribnych animistických věr do Buddhizma vse bylo zahrnuto kak čast Hinduizma. Rannie izvěsti ustanovili tradiciju i učenyschni premise za tipologiju Hinduizma. Hinduizm, podle Inden, ne byl tak, kak imperiální religijny stereotipy predstavjali, i ne jest vhodno rovnat Hinduizm s samo monistickym panteizmom i filosofskym idealizmom Advaita Vedanta.

Někotory akademici predlaga, že Hinduizm možno gledati kak kategoriju s „nejasnymi kraji“, ne kak dobro opredělenu i rigidnu entitu. Některy formy religiozneho izrazanja su centralne za Hinduizm, i drugi, ne tako centralne, vse jesu vnutri kategorije.

Sanātana Dharma

Srirangam Ranganathaswamy Hram, posvećen Hindu deitetu Višnu, kądě je, kako govori tradicija, bogoslŭžen od Ikšvaku i potomky Ikšvaku Vamsam.

Za svoje verniki, Hinduizm jest tradicionalny způsob života.

Sanātana Dharma označuje „večny, bezvremenny soubor istin“ i tak hindusi gledaju na začetky svoje religije. Ona jest gledana kak večny istiny i tradicije s počatkami mimo ljudsku istoriju – istiny božsky objavjene (Šruti) v Vedy, najstarejših pismah světa. Za mnoge hindusi, Hinduizm jest tradicija, kotoru možno slediti do starověkogo vedického perioda. Zapadny termin „religija“, ako označuje „dogmu i instituciju, slediacu jednomu osnovatelu“, ne jest vhodny za jejich tradiciju, govori Hatcher.

Sanātana Dharma istoriczno označuje „večny“ obavezy, religiozno zapovedene v Hinduizme, obavezy kak čestnost, neškoditi živyma (ahiṃsā), čistota, dobra volja, milosrđe, trpljenje, samokontrola, štedrost i asketizm. Tě obavezy upotrebljaju se nezaležno od klase, kasty ili sektu hindusa, i kontrastuju s Šadharma, „svojim obavezom“ podle klase, kasty (varṇa) i žitjenskogo stadija (puruṣārtha).

Vaidika Dharma

Někotory nazyvajut Hinduizm Vaidika dharma, mimo tantričny objavlenja. Slovo 'Vaidika' v sanskritu značí „izvedeno iz alebo po Vede“ ili „s Vedom związany“. Tradicionalni učenjaci upotrebljaju terminy Vaidika i Avaidika, ty, kotoré prijimaju Vedy kak autoritativny izvor i ty, kotoré ne, da bi razlišili různé indijske školy od Džainizma, Buddhizma i Čarvaka. Podle Klause Klostermaiera, termin Vaidika dharma jest najranšym samonazvanim imenom Hinduizma. Podle Arvind Sharma, historiczna evidencija pokazuje, že „hindusi označaju svoju religiju terminy vaidika dharma ili variantu tak“ v 4.-m stoletju CE.

Někotory hinduski religiozny izvoru gledaju osoby ili skupiny, kotre oni nazývaju ne-vedične (i koje oponuju varṇāśrama – „kasta i žitjensky stadij“) kak heretike (pāṣaṇḍa/pākhaṇḍa). Např. Bhāgavata Purāṇa smatra Buddhiste, Džainy i někotry Šaiva skupiny, kak Paśupaty i Kāpālini, za pāṣaṇḍas (heretike).

Ranni sanskritsky teksty razlišaju Vaidika, Vaišnava, Šaiva, Šakta, Saura, Buddhistsku i Džainsku tradiciju. No v pozdnem 1.-m tysěčletju CE se vytvořila komplexna koncepcia Hinduizma, otlišna od Buddhizma i Džainizma, izklučujući pouze nekotry antinomične Šakta-Šaiva skupiny.

Atimarga Šaiva asketska tradicija, datovana k okolo 500 CE, osporava Vaidika ramku i tvrdi, že jej Agamy i praktiky su ne samo validne, ale i vyše, něž Vaidika.

Termin Vaidika dharma označuje kodex praktik „na osnově Ved“, no přesny význam je nejasny, govori Julius Lipner. Vaidika dharma ili „Vedičny način žitja“ ne znaci, že Hinduizm jest nužno religiozny ili že hindusi imajut uniformno institucionalnu znacjenje za tų termin.

Mnogi religiozny hindusi implicitno priznavaju avtoritet Ved, no často to jest „prosto deklaracija, že někto se smatra hindusem“ a „mnogy Indijci dnes poštuju Vedu formálně, no ne zanimaju se o obsah textu“.

Právny definicija

Bal Gangadhar Tilak definiral Hinduizma v Gita Rahasya (1915): „Priemanje Ved z poštovaniem; priznanje, že sposoby do spasenja su raznorodne; i osvědomljenie, že množstvo božstev k poštuvanju jest veliké“. Tato definicija byla citovana Indijskym Najvyššym Sudom v 1966. I v 1995: „kako 'adekvatna i zadovoljiva definicija'“, a je stále právnou definiciou Hindusa.

Raznolikost i jednota

Angkor Wat Temple v Kambodži, najveliky hram Hinduizma na světe

Raznolikost

Hinduske věry široke i raznorodne, a tak Hinduizm často nazývaju „rodina religij“, ne jedno religiju. V každej tradiciji v Hinduizme su različne teologie, praktiky i svete pisma, včetně unikatnyh interpretacij, komentaru i derivatnych prac, kotoré buduju na osnovnych scripturach.

Hinduizm ne ma „unificovany systém věry v deklaraciji viery ili krédu“, ale jest krovnim termom pro mnoge religiozne fenomene Indije.