Wp/isv/Hemija

Hemična laboratorija

Hemija (od arab.: کيمياء, ktoro proishodi, prědpoložiteljno, od egiptskogo slova Kemet (транслит. ^egy?Kmt) (črny), odkud je takože vznikly nazvanja Egipta, črnoj počvy i olova — Ta-Kemet — „črna glina“ (^egy?tA-kmt); druge možne varianty sut davnogreč.: χυμος — „sok“, „esencija“, „vlaga“, „vkus“, davnogreč.: χυμα — „stopenje (metalov)“, „litje“, „potok“, davnogreč.: χυμευσις — „směšivanje“) - nauka, zajimajuča se svojstvami, sostavjenjem i strojenjem substancij, oprěděljenyh kako elementy i sjedinjenja, preobračenijami, ktore one prohodet, i energijeju, ktora se izpuskaje ili se absorbuje podčas tutyh preobračenij. Vsaka substancija, rovnako prirodno zarodžena ili stvorena umětno, skladaje se iz sotnej vidov atomov, ktoryh može byti od jednogo i vyše, nazyvanyh hemičnymi elementami. Jednakože tute atomy sami se skladajut iz ješče vyše elementarnyh čestic, one sut zakladnymi postavnymi blokami hemičnyh substancij; ne byvaje kolikosti kysloroda, rtutji ili zlata menšej, něž jedin atom toj substanciji. Hemija, slědovateljno, zanimaje se ne subatomnym domenom, ale svojstvami atomov i zakonami, upravjaučimi jih kombinacijami, i tym, kako znanje tyh svojstv može byti upotrěbjano dlja dosegnenja konkretnyh cěljev.

Velikym izzvom hemiji jest iztvorenje sveznogo objasněnja složenogo provodženja materialov, začto oni izgledajut tako, kako oni izgledajut, čto davaje jim trvale svojstva, i kak vzajemodějstvo medžu različnymi substancijami mogut vesti k pojavjenju novyh substancij i izniščenju staryh. Od prvyh pokusov racionalno porazumeti materialny svět se hemiky starali izrabotati teorie materije, ktore by zadovoliteljno objasnjali i stalost, i izměnu. Za zaklad stalosti se obyčno prijemaje uredženo skladanje neizniščitelnyh atomov do malyh i velikyh molekul, ili obširnyh mrěž vzajemno spletenyh atomov, pri tom, že v osnovanji teorije změny stoji reorganizacja atomov ili molekul do raznyh poredkov. Hemija takym obrazom vključaje izučenje atomovogo složenja i strukturnoj arhitektury substancij, i takože raznorodnyh vzajemodějstv medžu substancijami, ktore mogut vesti k naglym i često burnym reakcijam.

Hemija takože zajimaje se izkoristanjem prirodnyh substancij i iztvorenjem umětnyh. Kuhanje, fermentacija, izrabjenje stekla i metalurgija to vse sut hemičny procesy, ktore civilizacija znaje od početka. Dnes vinyl, Teflon, tekuče kristaly, poluvodiče i supervodiče sut produkty hemičskoj tehnologije. V 20-m stolětji jesmo se stali svědkami dramatičnyh izměn v razumenju čudesnoj i složenoj hemije živyh organizmov i molekularnoj interpretacije zdravja i hvoroby, ktore nam mnogo oběčivajut. Moderna hemija, za pomočju vyše komplikovanyh instrumentov, izučaje take male objekty, kako sut jedinične atomy, ale i take velike i složene, kako jest DNK (deoksiribonuklearna kyslina), ktora se skladaje iz milionov atomov. Nove substancije mogut byti daže izrabotane podle želajemyh harakteristik, i potom sintezovane. Brzina, s ktoroju hemične znanja prodolžajut nagromadžati se, jest udiviteljna. S časom, črěz najmenje 8,000,000 raznyh hemičnyh substancij, prirodnyh ili umětnyh, byli opisany i iztrovrjeny. Ješče v r. 1965 tuto čislo bylo menšim 500,000.

Referencije

• Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Химия» v Vikipediji na russkom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).