Jump to content

Wp/isv/Hantyjsky jezyk

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
Wp > isv > Hantyjsky jezyk
Jezyk
Hantyjsky jezyk
  • hant.: Ханты ясаӈ
Hantyjsky i mansijsky jezyky v načelu XX stolětja[1][2]
Obča informacija
OzemjaRosija
Govoritelji9584 (2010) / 14 000 (2020)[3]
Pismo
Služebny status
Služebny jezykHanty-Mansijsky avtonomny okrug, Jamalo-Nenečsky avtonomny okrug
Jezyčna rodina
Jezyčne kody
ISO 639-3kca

Hantyjsky jezyk (rus. ostjacky)[4] — jezyk Hantov — maločislenogo naroda Zapadnoj Siberiji, živujučih po basejnam pritokov Obi i Irtyša i po samoj Obi v njenjem srědnjem i nižnjem tečenju. Odnosi se k ugrskym jezykam (obsko-ugrskyh) ugrofinskyh jezykov uralskoj jezyčnoj rodiny; jest srodny mansijskomu i madjarskomu jezykam.

Po danym prěpisa 2002 goda, čislennost hantov sostavljala 28,7 tys. ljudij. Osnovna jih masa žije v Hanty-Mansijskom (kromě jego zapadnyh rajonov, zaseljenyh Mansi) i Jamalo-Nenečskom avtonomnyh okrugah (25,9 tys. ljudij), ostalne — na sěvero-zapadu Tomskoj oblasti. Čislennost Hantov na protježenju XX stolětja ostavaje se bolje ili menje stabilnoj, ale kolikost hantov, sčitajučih hantyjsky jezyk rodnym, zamětno umenšala se s godami: v 1959 godu jih bylo 77 % pri naseljenju v 19 410 ljudij, v 1970 — 68,9 % (od 21 138 ljudij), a v 1989 — 60,5 %. Raste dolja hantov, vladějučih russkym jezykom (v kačestvu kako prvogo, tako i vtorogo jezyka): 70,3 % v 1959 i 89,4 % v 1989. Prěpis 2020 goda pokazal uveličenje kolikosti nositeljev na 4416 ljudij po sravnjenju s 2010 godom[3].

Pismennost hantov — na osnově kirilice. Hantyjsky jezyk jest prědmetom izučanja v načelnyh klasah školy; izdajut se noviny.

Po svojemu stroju to jest, kako i druge ugrofinske, aglutinativny jezyk.

Dialekty

Dialekty hantyjskogo i mansijskogo jezykov:
  obdorsky,
  priobske,
  južne (irtyšske),
  surgutske,
  vozhodne (vahovsko-vasjuganske).

Hantyjsky jezyk jest znany svojeju vyraženoju dialektnoju razdrobljenostju. Teritorialno směžne govory i dialekty sut blizke medžu soboju, ale krajne točky dialektnogo kontinuuma imajut različja, ktore izključajut vzajemno razuměnje nositeljev tyh dialektov.

Bezspornym jest vyděljenje dvoh grup dialektov (narěčij): zapadne (vlastno hantyjske), podrazděljeme na sěverne (govory obdorskoj grupy (obdorsky) i govory priobskoj grupy: šuryškarsky, berezovsky, kazymsky, srědnjeobsky)[5] i južne (irtyšsky, kondinsky, demjansky — mrtve dialekty), i vozhodne (ili kantykske — po samonazvanju vozhodnyh hantov), v tom čislě govory surgutskoj grupy: trom-agansky, agansky, jugansky, pimsky.

Učitavajuči odsutstvje literaturnoj normy i leksično razhoženje medžu dialektami, sut osnovanja govoriti o hantyjskoj podgrupě obsko-ugrskyh jezykov, vključajučoj tri jezyky: vlastno hantyjsky (sěverny), handejsky (južny) i kantyksky (vozhodny)[6].

Pismennost

Nadpis hantyjskoju kiriliceju
Nadpis hantyjskoju kiriliceju na vhodě v Ljantorsky muzej

Prve popytky stvorjenja pismennogo varianta hantyjskogo jezyka, prodolžavše se až do načela XX stolětja, odnoset se k 1868 godu, kogda byl izdany prěvod Evangelja od Mateja na berezovsko-obdorskom dialektě. Pismennost na osnově latinice byla sostavljena v 1930-yh godah dlja obdorskogo i kazymskogo dialektov, a v 1937 godu — prěvedena na kirilicu. Jedinogo literaturnogo varianta jezyka ne povstalo; v nastoječe vrěme pismennost jestvuje na četyreh dialektah.

Sumarny hantyjsky alfabet dlja četyreh dialektov (od 2000 goda)[7]:

А а Ӓ ӓ Ӑ ӑ Б б В в Г г Д д Е е
Ё ё Ә ә Ӛ ӛ Ж ж З з И и Й й К к
Қ қ (Ӄ ӄ) Л л Ԯ ԯ (Ԓ ԓ) М м Н н Ң ң (Ӈ ӈ) Н' н' О о
Ӧ ӧ (Ŏ ŏ) Ө ө Ӫ ӫ П п Р р С с Т т У у
Ӱ ӱ Ў ў Ф ф Х х Ҳ ҳ (Ӽ ӽ) Ц ц Ч ч Ҷ ҷ
Ш ш Щ щ Ъ ъ Ы ы Ь ь Э э Є є Є̈ є̈
Ю ю Ю̆ ю̆ Я я Я̆ я̆
Sovrěmenna kirilica Nazvanje bukvy MFA
А аaɑ
Ӓ ӓӓ
Ӑ ӑӑ
Б бbeb
В вvew, v
Г гgeɣ, ɡ
Д дded
Е еjeje, ʲe
Ё ёjojo, ʲo
Ә әәə̱
Ӛ ӛӛɘ
Ж жžeʒ
З зzez
И иii, ʲi
Й йj
К кkak
Қ қ (Ӄ ӄ)qаq
Л лelɫ, lʲ
Ԯ ԯ (Ԓ ԓ)еł̦ɬ
М мemm
Н нenn, nʲ
Ң ң (Ӈ ӈ)еŋŋ
Н' н'en'ɳ
О оoo
Ӧ ӧ (Ŏ ŏ)ӧø
Ө өөө̱
Ӫ ӫӫɵ~ɞ
П пpep
Р рerr
С сess, ɕ
Т тtet, tʲ
У уuu
Ӱ ӱüy
Ў ўǔw
Ф фeff
Х хhax
Ҳ ҳ (Ӽ ӽ)ħаχ
Ц цcets
Ч чčetɕ
Ҷ ҷćеtʃ
Ш шšaʃ
Щ щščaɕ, ɕː
Ъ ъ
Ы ыyə, i
Ь ьʲ
Э эee
Є єєě
Є̈ є̈є̈
Ю юjuju, ʲu
Ю̆ ю̆јǔ
Я яjaja, ʲa
Я̆ я̆јӑ

Lingvistična harakteristika

Fonetika i fonologija

Da by uslyšati zapis zvučanja hantyjskogo jezyka, natisnite tu; priměry izgovora izkazov na hantyjskom jezyku (s prěvodom) možno jest uslyšati tu.

V fonetikě hantyjskogo jezyka vyděljajut 8 samoglasnyh i 18 suglasnyh zvukov (kazymsky dialekt). Slěduje različati samoglasky prvogo i neprvyh slogov. Tako, samoglasky prvogo sloga sut bolje četke i jasne; one mogut byti dolgimi: а, э, о, ә, i kratkimi: ӓ, и, ө, у[8]. Dolgota samoglasky često igraje smyslorazličajuču rolj, napriměr: Ас «Ob» ― ӓс «samka»; шанш «kolěno» ― шӓнш «spina». V neprvyh slogah često strěčaje se redukovana superkratka samoglaska, označajema bukvoju ы.

Suglasky

Suglasne zvuky kazymskogo dialekta[8]
Gubno-gubne Zubne Retrofleksne Palatalne Zadnjejezyčne
Proste Palatalizovane
Nosove mnnʲɳŋ
Eksplozivne ptk
Frikativne centralne ssʲʂx
bočne ɬɬʲ
Aproksimanty centralne wj
bočne l
Vibrantne r

Někotore suglasne zvuky ne mogut tvoriti stečenij; ako pri sufiksaciji take nedopustime stečenje dolžno vyniknuti, to jedin iz suglaskov libo vypadaje, libo medžu njimi vynikaje redukovany samoglasny zvuk. Suglasky с, х, ш, ӆ v položenju medžu samoglaskami mogut stavati zvučnymi.

Udarenje

Udarenje v hantyjskom skoro vsegda padaje na prvy slog[9]; v mnogosložnyh slovah mogut pojavljati se vtorostepenne udarenja, padajuče na jedin iz neparnyh slogov (čestěje na tretji).

Morfologija

V hantyjskom odsutstvuje kategorija gramatičnogo roda, prědlogam obyčno odgovarjajut poslělogy, napriměr: Ма Ас пэла мансөм («Ja k Obi pošel jesm»), gde Ас — «Ob», a poslělog пэла — «k». Dlja označenja prinaležnosti prědmeta k kakoj-libo osobě koristajut se osobno-prisvojiteljne sufiksy. Vyděljajut 3 čisla: jedninu, množinu i dvojinu, napriměr: пух мӓныс («hlapčik ušel»), пухы мӓнсаңын («hlapčiki (dvoje) ušli»), пухыт мӓнсыт («hlapčiki ušli»). Padežev vyděljaje se do 11[10].

Sintaksa

Obyčny poredok slov v hantyjskom jezyku — SOV (podležače — dopolnjenje — skazujemo)[11].

Leksika

Soglasno izslědovanju 1972 goda, slovnikovy sostav hantyjskogo jezyka byl slědujuči[12]:

Iskonne slova30 %Uralskogo proishoženja5 %
Ugrofinskyh9 %
Ugrskogo3 %
Obsko-ugrskogo13 %
Zaimstvovanja28 %Iz komi7 %
Iz samodijskyh jezykov (selkupske i nenečsky)3 %
Iz tatarskogo10 %
Iz russkogo8 %
Slova neznanogo proishoženja40 %

Izslědovanje 1975 goda takože prědpolagaje prisutstvje zaimstvovanij iz tungusko-mančžurskyh jezykov — v osnovnom, evenkijskogo[13].

Osnovnym načinom slovotvorjenja jest sufiksacija. Glagoly v hantyjskom jezyku, kako i v drugyh ugrskyh, mogut iměti prědrastky.

Historija izučanja

Sistematične izučanje hantyjskogo jezyka načelo se v XIX stolětju, kogda ekspediciju v města proživanja hanty i mansi sovršil madjarsky izslědovatelj Антал Регули (Antal Reguli)Antal Reguli. Odnak do togo ruske poseljenci iměli opyt občenja s ostjakami i vogulami, s ktoryh oni sbirali danj, v tečenju nekoliko prědhodečih věkov; takože jezyk interesoval pravoslavnyh hristijanskyh sveščenikov.

Znane hantyvedy:

Razrabotka literaturnoj normy

V 1898—1902 godah sborom hantyjskoj leksiki v Siberji (Tobolsk, Tomsk) zanimal se finsky učeny Куста Карялайнен (Kustaa Fredrik Karjalainen)Kustaa Fredrik Karjalainen (Kusta Karjalajnen).

Zato že k vrěmeni ustanovjenja Sovětskoj vlasti v Rosiji pismennosti u korennyh narodov Sěvera ne jestvovalo, uže v 1919 g. pri oddělě prosvěčenja nacionalnyh menšinstv Narkomprosa RSFSR byla organizovana redakcijna kolegija dlja razrabotky alfabetov dlja tyh narodov, a v 1922 godu bylo prijato rěšenje o stvorjenju pismennosti dlja narodnostij Sěvera, dlja čego byla obrazovana specialna komisija iz prědstaviteljev Narkomata nacionalnostij, Narkomprosa, Akademije nauk, najvelikših jezykovědov i etnografov[14].

Prve učebniky

V načelu 1921 g. Sibirsky odděl narodnogo obrazovanja, organizovany 25 januara 1920 g., objavil srěd učiteljev iz srědy korennogo naseljenja, rabotajučih v nacionalnyh školah, konkurs na razrabotku najlěpšego učebnika na rodnom jezyku učenikov. Paralelno po rěšenju Narkomprosa i Komiteta Sěvera v 1925 g. načeli razrabotku specialnogo bukvarja i knigy dlja čitanja dlja obučenja dětij russkomu jezyku, ktory po stroju i leksikě silno odličal se od hantyjskogo[14].

V 1926 g. pojavili se prve prigotovjene entuziastami bukvari na nacionalnyh jezykah, prvonačelno izgotovjene ručno. V 1928—1930 gg. bukvari načeli vypuskati tipografskym sposobom, poslě čego byla načeta planoměrna rabota po razrabotkě program i kompletov učebnikov na jezykah narodov Sěvera dlja načelnyh škol, a takože metodičnoj literatury dlja učiteljev[14].

V 1927/28 učebnom godu Владимир Германович БогоразVladimir Germanovič Bogoraz i Сергей Николаевич СтебницкийSergej Nikolajevič Stebnicky sostavili prvy russky bukvar dlja vsih škol Sěvera, objemom 129 stranic. V to že vrěme N. I. Leonov i P. E. Ostrovsky vypustili knigu «Naš Sěver» objemom 180 stranic dlja tuzemnyh škol RSFSR[14].

Razrabotka alfabeta

V oktobru 1929 g. Komisija nacionalnyh jezykov i kultur Sěvernogo fakulteta Leningradskogo instituta živyh vozhodnyh jezykov prijela Jediny sěverny alfabet na latinicě, ktory sostojal iz 32 bukv, v kombinaciji s diakritičnymi znakami, dozvaljajučimi prědavati na pismě fonemy jezykov sěvernyh narodov[14].

V dekembru 1930 g. učeni prědstavili novy projekt alfabeta, takože latinskogo, iz 39 bukv (29 suglasnyh, 10 samoglasnyh) s dodanjem znakov, označajučih smekčenje, dolgotu i pridyhanje. On byl utvrdženy v 1931 g. Vsesojuznym Komitetom novogo alfabeta pri Prězidijumu Sověta Nacionalnostij CIK SSSR i Kolegijeju Narkomprosa SSSR[14].

V to že vrěme načelo se stvorjenje novyh učebnikov na osnově prědloženogo alfabeta. V 1930 g. na obdorskom govorě sěvernoj grupy izšel prvy hantyjsky bukvar «Hanty-kniga», sostavljeny učitelem P. Je. Hatanzejevym[14].

Kogda v 1932 godu Prězidijum VCIK prijel postanovljenje o nacionalno-teritorialnom rajonirovanii Krajnjego Sěvera i obrazovanju tam nacionalnyh okrugov i rajonov, na Prvoj Vserossijskoj konferenciji po razvitju jezykov i pismennosti narodov Sěvera byl utvrdženy projekt stvorjenja nacionalnyh literaturnyh jezykov dlja četyrinadseti narodnostij, v tom čislě hanty, mansi, nencev, izdanja učebnikov i bukvarev na tyh jezykah[14].

V 1933 g. izšli bukvar Kargara, sostavljeny na kazymskom govorě hantyjskogo jezyka, prěvody prvoj česti knigy dlja čitanja Šuleva i učebnika aritmetiky Popovoj[14]. V dekembru 1933 g. po prizyvu Narkomprosa RSFSR grupu studentov fakulteta russkogo jezyka i literatury Tomskogo industrialnogo pedagogičnogo instituta, v tom čislě P. K. Životikova, napravili na vysše pedagogične kursy Leningradskogo pedagogičnogo instituta im. A. I. Gercena dlja izučanja hantyjskogo jezyka. Lětom 1934 g. tuti studenty otpravili se na prěpodavatelsku rabotu. Životikov po okončanju kursov byl napravljeny v Ostjako-Vogulsky pedagogičny tehnikum, kdě prěpodaval russky i hantyjsky jezyky, literaturu, prodolžal izslědovanja i sistematizaciju hantyjskogo jezyka, stvoril i vozglavil kružok nacionalnogo tvorčestva[15].

V 1933—1934 gg. izšli prve prigotovjene naučnymi sutrudnikami i prěpodavateljami Instituta narodov Sěvera knigy dlja čitanja i učebniky gramatiky[14].

V 1934 g. na sověščanju prědstaviteljev Komitetov novogo alfabeta narodov Sěvera, Narkomprosa RSFSR i Komiteta Sěvera pri Prězidijumu VCIK po pytanjam razvitja pismennosti na nacionalnyh jezykah v Moskvě vyjavilo se, že latinica stvorjaje trudnosti v koristanju literatury. V 1935 g. prězidijum Ostjako-Vogulskogo okružnogo izpolniteljnogo komiteta prijel postanovljenje «O prěhodu pismennosti hantyjskogo i mansijskogo alfabeta na russku osnovu», realizovane v fevruaru 1937 g.[14]

Izbor dialektnoj osnovy i pytanja normalizacije

Hantyjska abeceda Suhotinoj

V 1937 g. Institut narodov Sěvera vypustil sbornik «Jezyky i pismennost narodov Sěvera» s člankom Вольфганга Штейница (Wolfgang Steinitz)Wolfgang Steinitz (Volfganga Štejnica), davajučim morfologičny očrk hantyjskogo jezyka (polnovatsky govor sěvernoj grupy), čto položilo načelo izslědovanju jego dialektov[14].

Od 1937 goda načelo se prěizdavanje vsej literatury, izšedšej raněje na sěvernyh jezykah. Unifikacija išla po srědnje-obskom dialektu. V 1938 g. na kirilicě izšel bukvar Zalcberg, a zatem bukvar Suhotinoj, v 1939-m — prva kniga dlja čitanja[14].

V osnovu literaturnogo jezyka postanovljenjem bjura Hanty-Mansijskogo okružkoma VKP(b) v 1940 godu byl položen srědninny srědnje-obsky (kazymsky) dialekt, odnak na konferenciji učiteljev (10.07.1940 g.) bylo rěšeno razrabotyvati pismennost i dlja vahovskogo dialekta[14].

Takym obrazom, naličje dialektov v hantyjskom i v mansijskom jezykah sdělalo nevozmožnym koristanje jedinyh literaturnyh jezykov v procesu obučenja[14].

Razrabotniki učebnikov hantyjskogo jezyka

  • P. Je. Hatanzejev. Hanty-kniga. Leningrad, 1930.[16]
  • Je. R. Suhotina. Bukvar. Leningrad: Učpedgiz, 1938.[17]
  • P. K. Životikov. «Očrk gramatiky hantyjskogo jezyka» (1942).[14]
  • K. F. Hvataj-Muha, N. M. Aksarina, G. A. Obatina. Bukvar. Izdanje 2-e, prěrabotane, pod redakcijeju Ju. N. Russkoj (na jezyku kazymskyh hanty, dlja prigotoviteljnogo klasa hantyjskoj načelnoj školy). Leningrad: Prosvěčenje, 1973. — 128 s.

Koristanje jezyka v sovrěmennosti

SMI na hantyjskom jezyku

Prve publikacije na hantyjskom jezyku pojavili se v novinah «Ostjako-Vogulska pravda» v 1934 godu. Od 1957 goda v HMAO izhodi hantyjezyčna novina «Lenin pant huvat» («Po leninskomu putju»), prěimenovana v 1991 godu v «Hanty jasang» («Hantyjske slovo»). Novina izhodi raz v tydenj: do načela 1970-yh — na 1 stranicě, a poslě — na 4 stranicah.

V Jamalo-Nenečskom avtonomnom okrugu na hantyjskom jezyku izhodi novina «Luh avt».

Regularne radiověščanje na hantyjskom jezyku na radiju «Jugorija» načelo se v 1964 godu. Hantyjske prědačy dolgotnju 20 minut izhodet po ponedělkam, srědam i petnicam jutrom, v oběd i večerom. Na kanalu «Jugra» takože jest analogična prědača.

Na TRK «Jugorija» tvorče objedinjenje «Očag» vypuskaje teleprědačy na hantyjskom.

Sovrěmenna kultura na hantyjskom jezyku

Na jezyku publikujut se tvorby hantyjskyh pisateljev. Na surgutskom dialektě izdajut se pověsti Je. D. Ajpina, na kazymskom dialektě vypuskajut se tvorby M. Vagatovoj, M. I. Šuljgina, G. D. Lazareva i A. M. Sengepova, a na šuryškarskom dialektě publikujut se poetične tvorby R. P. Rugina i P. Je. Saltykova.[18]

Etno-rok-grupa «H-Ural» od 2009 g. izpolnjaje pěsni na šuryškarskom i srědnjeobskom dialektah hantyjskogo jezyka.

Larisa Miljahova — hantyjska etnopěvica, izpolnjajuča tradicijne pěsni na šuryškarskom dialektě, uroženka Šuryškarskogo rajona Jamalo-Nenečskogo AO.

Jestvuje hantyjska folklorna grupa «Hatl naj» (rukovoditelj — Vitjazeva Ljubov Gavrilovna), kolektivu v 2013 godu izpolnilo se 25 lět. V njej děti izpolnjajut pěsni na šuryškarskom dialektě hantyjskogo jezyka.

Literatura

  • Štejnic V. K. Hantyjsky (ostjacky) jezyk // Jezyky i pismennost narodov Sěvera. — M.-L.: Učpedgiz, 1937. — S. 193—228.
  • Životikov P. K. Očrk gramatiky hantyjskogo jezyka (srědnje-obsky dialekt). — Hanty-Mansijsk, 1942. — 122 s.
  • Valjgamova S. I., Koškareva N. B., Onina S. V., Šijanova A. A. Dialektologičny slovnik hantyjskogo jezyka (šuryškarsky i priuralsky dialekty). Jekaterinburg: Basko, 2011. 208 s.
  • Tereškin N. I. O něktoryh osobennostjah vahovskogo, surgutskogo i kazymskogo dialektov hantyjskogo jezyka. — L., 1958.
  • Tereškin N. I. Očrky dialektov hantyjskogo jezyka: Č. 1. Vahovsky dialekt. — M.-L.: Nauka, 1961.
  • Tereškin N. I. Hantyjsky jezyk. — M., 1966.
  • Tereškin N. I. Slovnik vozhodnohantyjskyh dialektov. — L., 1981.
  • Skamejko R. R., Sjazi Z. I. Slovnik hantyjsko-russky i russko-hantyjsky (šuryškarsky dialekt). — 2-e izd. — SPb.: Prosvěčenje, 1992. — 272 s.
  • Nemysova Je. A., Kononova S. P., Vožakova Je. N. Russko-hantyjsky razgovornik (kazymsky dialekt). — M.: Ikar, 1996. — 148 s.
  • Kurkina G. G. Vokalizm hantyjskogo jezyka. — Novosibirsk: Sibirsky hronograf, 2000. — 296 s.
  • Kononova S. P. Russko-hantyjsky tematičny slovnik (kazymsky dialekt). — SPb.: Prosvěčenje, 2002. — 216 s.
  • Koškareva N. B., Solovar V. N. Pogovorimo po-hantyjsky. — Novosibirsk: Sibirsky hronograf, 2004. — 282 s.
  • Pokačeva Je. R., Pesikova A. S. Russko-hantyjsky razgovornik (surgutsky dialekt). — Hanty-Mansijsk: Poligrafist, 2006. — 124 s.
  • Kaksin A. D. Kazymsky dialekt hantyjskogo jezyka. — Hanty-Mansijsk: Poligrafist, 2007. — 134 s.
  • Onina S. V. Jelenevodska leksika hantyjskogo jezyka. Joškar-Ola, 2001. 74 s.
  • Solovar V. N. Paradigma prostoj rečenice v hantyjskom jezyku. — Novosibirsk: Ljubava, 2009. — 264 s.
  • Kaksin A. D. Modalnost i srědstva njeje vyraženja v hantyjskom jezyku. — Hanty-Mansijsk: Poligrafist, 2008. — 128 s.
  • Solovar V. N. Hantyjsko-russky slovnik. SPb.: Hanty-Mansijsk, 2014. 385 s.

Iztočniky

  1. ↑ Rantanen, Timo; Tolvanen, Harri; Roose, Meeli; Ylikoski, Jussi; Vesakoski, Outi (8 junija 2022). "Best practices for spatial language data harmonization, sharing and map creation—A case study of Uralic". PLOS ONE (na anglijskom). 17 (6): e0269648. Bibcode:2022PLoSO..1769648R. doi:10.1371/journal.pone.0269648.
  2. ↑ Rantanen, Timo, Vesakoski, Outi, Ylikoski, Jussi, & Tolvanen, Harri. (2021). Geographical database of the Uralic languages (v1.0) [Data set]. Zenodo. https://doi.org/10.5281/zenodo.4784188
  3. 1 2 "Rosstat — Itogy VPN-2020. Tom 5 Nacionalny sostav i vladěnje jezykami. Tablica 6. Naseljenje po rodnomu jezyku". Bylo arhivovano iz iztočnika 13 februara 2023. Data dostupa: 4 februara 2024.
  4. ↑ "Literaturna enciklopedija". Bylo arhivovano iz iztočnika 3 mareca 2022. Data dostupa: 14 avgusta 2009.
  5. ↑ "Disertacija na temu «Ime čislovne v dialektah hantyjskogo jezyka: sopostaviteljny aspekt»". Bylo arhivovano iz iztočnika 27 aprilja 2012. Data dostupa: 19 junija 2012.
  6. ↑ Korjakov, Ju. B. (2017). "Problem «jezyk ili dialekt» i popytka leksikostatičnogo podhoda". Pytanja jezykoznanja (6): 94.
  7. ↑ Koškareva, N. B. (2013). "Aktualne pytanja sovršenstvovanja hantyjskoj grafiky i ortografije". Věstnik ugrovedenja (3): 52–72.
  8. 1 2 Honti, László (1998). ObUgrian. The Uralic Languages (na anglijskom). str. 338.
  9. ↑ Estill, Dennis (2004). Diachronic change in Erzya word stress. Helsinki: Finno-Ugrian Society. str. 179. ISBN 952-5150-80-1.
  10. ↑ Nikolaeva, Irina Alekseevna (1999). Ostyak. Languages of the world. Materials. Lincom Europa. ISBN 3-89586-562-1.
  11. ↑ Grenoble, Lenore A. (2003). Language Policy in the Soviet Union. Springer. str. 14. ISBN 978-1-4020-1298-3.
  12. ↑ Schiefer, Erhard (1972). "Wolfgang Steinitz. Dialektologisches und etymologisches Wörterbuch der ostjakischen Sprache". Études Finno-Ougriennes. 9: 161–171.
  13. ↑ Futaky, István (1975). Tungusische Lehnwörter des Ostjakischen. Wiesbaden: Harrassowitz Verlag.
  14. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Čumak, Jelena Grigorjevna (2006). "Proces stanovljenja pismennosti i razrabotky učebnikov na rodnyh jezykah v Hanty-Mansijskom okrugu v 20-50-e gg. XX věka". Věstnik arheologije, antropologije i etnografije (6): 194–199. ISSN 1811-7465. Bylo arhivovano iz iztočnika 15 avgusta 2022.
  15. ↑ Olga Maslova (19 julija 2019). "«Od mojej raboty jest polza». O Pavlu Životikově — organizatoru školnogo obrazovanja v Jugrě". ugra-news.ru. Data dostupa: 15 avgusta 2022.
  16. ↑ Malahova, Ljudmila Petrovna (2017). "Prosvětiteljna rabota srěd hanty i mansi kako variant adaptacije k sovětskoj kulturě". Věstnik Surgutskogo gosudarstvennogo pedagogičnogo universiteta (4 (49)): 80–84. ISSN 2078-7626. Bylo arhivovano iz iztočnika 18 avgusta 2022.
  17. ↑ Andrej Rjabov (2 oktobra 2021). "Bukvar na hantyjskom jezyku, 1938 god". Bylo arhivovano iz iztočnika 18 avgusta 2022. Data dostupa: 18 avgusta 2022.
  18. ↑ "Hantyjsky jezyk // «Historična enciklopedija Siberji» (2009)". IRKIPEDIJA. Bylo arhivovano iz iztočnika 17 dekembra 2021. Data dostupa: 17 dekembra 2021.

Vněšnje linky

Retrieved from "https://incubator.wikimedia.org/w/index.php?title=Wp/isv/Hantyjsky_jezyk&oldid=7209162"