Wp/isv/Emil Cioran
| Emil CioranЕмил Чоран Emil Cioran | |
|---|---|
 Fotografija, sdělana priblizno 1940 roku | |
| Biografija | |
| Rodil se: | 8 aprilja 1911 RășinariРешинари, Rumunija |
| Umrl: | 20 junija 1995 (84 lět) Pariž, Francija |
| Alma-mater: |
|
| Akademična dějatelnost | |
| Oblast: | Filozof, pisatelj, prěkladatelj |
| Škola: | Filozofija života, skepticizm, pesimizm |
| Značne tvorby | |
| |
| Vlivanje | |
| Okazali: | Sokrat, Platon, Schopenhauer, Nietzche, Dostojevsky |
| Izpytali: | Ligotti |
| Podpis | |
 | |
Емил Чоран (Emil Cioran)Emil Cioran (* 8 aprilja 1911, RășinariРешинари - † 20 junija 1995, Pariž) - rumunsky filozof, mizantrop i antinatalista. Večinstvom žitja svezany s Francijeju.
Životopis
[edit | edit source]Rannje žitje
[edit | edit source]Emil CioranЕмил Чоран urodil se vo selu RășinariРешинари v Transilvaniji, v rodině pravoslavnogo svečennika. Provedl tam ščestlivo dětinstvo, a slědno izselil se v Sibiu, kde v godah 1920-1927 učil se v liceju.
CioranЧоран mnogo dobro govoril po němečsku, ktorogo naučil se v mladom vozrastu. Počel čitati filozofske knigy, dostupne v tutom jezyku, a ne v rumunskom. Zapisky iz obdobja dorastanja CioranaЧорана označali, že poglubjal on medžu inymi tvorby Fridriha Nietschego, Honoré de BalzacaОноре де Баљзака, Arthura SchopenhaueraАртура Шопенгауера i Fjodora Dostojevskogo.
Byl agnostikom, prijevši za aksiomu "neudobstvo bytosti". V 1974 godu Španska država zakazala jego knigu Zly Demiurg za to, že byla "bezbožna, bogohuljna i antihristijanska". CioranЧоран uznal to za "jedin iz najboljših žartov jego absurdnoj egzistenciji".[1]
Od 20. godu žitja CioranЧоран počel stradati bezsonniceju, ktora suprovadžala mu prěz ostatok žitja i našla odraženje v jego tvorbě.
Berlin i Rumunija
[edit | edit source]V 1933 godu dostal naučny štipendum na universitetu v Berlinu, kde na kratko očaroval se ideologijeju nacionalsocializma. V 1934 godu opublikoval svoju knigu Na samitah odčajanja (rum.: Pe culmile disperării). Sveti i solzy (rum.: Lacrimi și Sfinți) strětlo se s "neobyčajno negativnym prijetjem", a po jej izdanju mati CioranaЧорана napisala do njego s prosboju o odzvanje knigy, ibo pričinjala ona jej publično nedouměnje.[2]
Hoti CioranЧоран nikogda ne byl členom toj grupy, to točno v tom obdobju provedenym v Rumuniji, počel interesovati se idejami propagovanymi Želěznoju Gvardijeju - krajno pravičarskoju organizacijeju, ktoroj nacionalističnoj ideologije poddržival až do prvyh godov II světovoj vojny. Pozdněje CioranЧоран kritikoval fašizm, opisavši go v 1970 godu ako "najgorše bezumje mojej mladosti. Jestli jesm izcělil se iz někakoj hvoroby, to s uvěrjenostju točno iz toj."[3]
Francija
[edit | edit source]Po povratku iz Berlina v 1936 godu CioranЧоран prěz god jest učil filozofije v liceju Andreia ȘagunaШагуна v Brašovu. Jego lekcije harakterizovali se zaměšanjem, i po godu on jest odstupil od raboty.
V 1937 godu zaključal o stipendium v ambasadě Španiji v Bukureštu, ale skoro počela se španska domova vojna. Nastupno odvězl se do Pariža hvala stipendiumu, priznannomu prěz odděljenje Francuzskogo Instituta v Bukureštu, ktory ostal prodolženy do 1944 goda. Kako se tvrdi, pracoval nad disertacijeju na Universitetu Sorbona, ale ne iměl naměru faktično nad njeju pracovati, ibo status studenta uvěril mu dostup do deševyh krmjenij v universiteckoj jedalnje. Prodolžal to do 1951 goda, kogda byl jest prijetym zákon, zakazyvajuči prijemati studentov v vozrastu nad 27 godov.[4]
Po kratkomu pobyvanju v otčině (novembr 1940 - februar 1941) CioranЧоран nikogda už tam ne povratil[5]. To točno v tom obdobju v Rumuniji navezal blizke odnošenja s Želěznoju Gvardijeju, ktora do togo vrěmenu prěvzela vladu.
Pozdnějši žitje i smrt
[edit | edit source]V razgovoru id 1984 goda CioranЧоран pověděl, že iz pričin zdravotnyh ne kuri uže cigarety, i takože ne pije kavu ani alkohol.
V poslědnjih godah žitja stradal na hvorobu Alzцheimera. Umrl 20 junija 1995 goda v Parižu.
Linky
[edit | edit source]- ↑ James Kirkup: Obituary: Emil Cioran. independent.co.uk, 24 junija 1995. Data dostupa: 13 septembra 2023. (na anglijskom)
- ↑ Michel Jakob; Emil Cioran; Kate Greenspan (1994). "Wakefulness and Obsession: An Interview with E.M. Cioran". Salmagundi. (na anglijskom)
- ↑ Joseph Acquisto (2015), The Fall out of Redemption: Writing and Thinking Beyond Salvation in Baudelaire, Cioran, Fondane, Agamben, and Nancy. Bloomsbury Academic. (na anglijskom)
- ↑ "The Philosopher of Failure: Emil Cioran's Heights of Despair". Los Angeles Review of Books. 28 novembr 2016. (na anglijskom)
- ↑ Aleksandra Gruzinska (2001), "(Anti-)Semitism 1890s/1990s: Octave Mirbeau and E. M. Cioran" (na anglijskom)
Vněšnje linky
[edit | edit source]- Tutoj članok imaje prěvod iz članka "Emil Cioran" v Vikipediji na poljskom (spis avtorov; dozvoljenje CC BY-SA 4.0).
- Tutoj članok imaje prěvod iz članka "Emil Cioran" v Vikipediji na anglijskom (spis avtorov; dozvoljenje CC BY-SA 4.0).