Wp/isv/Ekonomika

Ekonomika (takože ekonomija) jest socialna nauka o produkciji, raspredělenju, obměnu i spotrěbovanju blag v spoločenstvu. Ekonomika izučaje sposob, kako ljudi, biznesy i družstva rasprěděljaut ograničene resursy medžu proizvodženjem, distribucijeju i konsumovanjem tovarov i uslug. Po definiciji ekonomika razsmatrjaje, kak ljudi dělajut izbory medžu neogrančennymi potrěbami i ograničennymi resursami; tojta nauka jest svězana s politikoju, pravom i biznesom, i imaje dva glavnyh razděla — mikroekonomika i makroekonomika. Mikroekonomika fokusuje se na izbory individa i firm, a makroekonomika razsmatrjae ekonomične sistemy v cělosti, napriklad, inflaciju, bezrobotu, ekonomičny rast ili fiskalnu i monetarnu politiku.

Terminologija

Slovo ekonomika proizhodi od grečskogo greč.: οἰκονομία (oikonomía – „upravjanje domom“), ktore proizhodi od starogrečskyh οἶκος (dom) i νόμος (zakon, pravilnik) i označaje pravila gospodarstva. Terminologia ekonomiki jest skonstruovana kako: tovar jest prědmetom, ktory može byti proizvodženy i spotrěbjeny; usluga jest nematerialny produkt, ktory zadovoljaje potrěby; cěna jest godnost tovara ili uslugi; rezervy sut ograničene osnovy, napriklad resursy prirody; a trg jest město ili sistema, kde se shodet kupcy i prodavcy.

Ekonomika obyčno děli se na dva glavne podrazděla:

• Mikroekonomika – izučaje postupanje oddělnyh ljudij, domogospodarstv i firm.
• Makroekonomika – izučaje cělu nacionalnu ekonomiku: inflaciju, deflaciju, gruby nacionalny produkt (GNP) i ekonomičny rast.

Historija

Korene ekonomičskoj myslje ljudstva sut od starověčnosti. Antičny filozof Aristotelj jest razlišaval domacyu oikonomia i čisto hrematistiku (uměnje kupovati i prodavati za profit). Jesče v IV věku prěd n. e. Ksenofont jest napisal dělo pod imenom «Domostroj» - «O ekonomiji» (davnogr. "Οἰκονομικός"), koje Ciceron jest prěložil na latinsky jezyk kako Oeconomicus.

V srědnjevěčnoj Evropě Tomaso Akvinsky jest razmysljal o pravednoj cěně i morálnyh aspektah trgovanja. Moderna ekonomika povstala v 18. stolětju s dělom Bogatstvo narodov škotskogo filozofa Adama Smita, ktory opisyval, kako nevidima ruka trga može koordinovati proizvodženje i distribuciju bez centralnogo planovanija. V 19. stolětju ekonomist David Rikardo razvil teoriju komparativnoj přednosti, ktora podčrknula koryst medżunarodnogo trgovanja. Němec Karl Marks viděl ekonomiku kako borbu medżu socialjnymi klasami v kapitalističnoi proizvodnoj sistemě.

V 20. stolětju Džon Mejnard Kejns jest prědstavil kejnesiansku teoriju, ktora dava veliku rolju vladě pri stabilizaciji ekonomiky črěz fiskalne i monetarne instrumenty. V opoziciji k něj stojet neoklasična i monetaristična školy, ktore podčrkivajut ograničenu rolju vlady.

Mikroekonomika

Mikroekonomika izučaje izbory individa i firm: kako ljudi kupujut i prodavajut, kako opreděljajut cěny. Temami mikroekonomiky sut takože kontrakty, teorija igr, informacijna pogreška, nesovršena konkurencija i eksternosti. Mikroekonomika koncentruje se na izborah individa i firm i analizuje, kako oni ocěnivajut tovar i formujut cěny, i kako se popytka i dostavka srečajut se na trgu.

Makroekonomika

Makroekonomika razmatrjaje ekonomiku v cělom: ohodinu, inflaciju, bezrobotu, ekonomičny rost i cikly. V odličnosti od mikroekonomiky, ona izučaje agregovane ukazatelje (take kako gruby nacionalny produkt (GNP), indeks cěn spotrěbitelja (ICS) i indeks promyslnogo proizvodstva) i formuje modele, ktore pomagajut upravjati ekonomičnoju politikoju. V makroekonomikě se takože izučaje fiskalna i monetarna politika vlady, a takože medžunarodne finansy i kursy valuty.

Ekonomične indikatory

Ekonomika operuje s mnogymi indikatorami, ktore služet kako barometr ekonomičnogo zdravja. Dva osnovne indikatory sut:

Gruby nacionalny produkt (GNP) — měra cělogo iztvorjenja tovarov i služb v danoj zemji ili regionu. Rast GNP v času pokazyvaje na ekonomičny rost.

Indeks cen spotrebitelja (ICS) — statistika čisl, ktora měri srědnu inflaciju črěz slědovanje cěn košika tovarov i služb.

Daljše važne indikatory vključajut koeficient bezrabotici, indeks promyslnogo proizvodstva, platežny balans i kurs valuty. Ekonomisti koristajut tojte ukazatelje dlja prognozovanja.

Ekonomične discipliny

Ekonomika imaje mnogo specializacij, ktore razvijajut osnovnu mikro- i makroanalizu v oprědělenyh oblastah:

Medžunarodna ekonomika izučaje trgovinu i financy medžu državami, vključno s mytnicami, kursami i globalizacijeju.

Razvojna ekonomika analizuje problěmy razvoja i nudži v nerazvityh regionah, so srědiščem na ekonomičnom rastu, zdravju i školstvu.

Ekologična ekonomika ili ekonomika okolnoj prirody imaje prědmetom vliv ekonomičnoj aktivnosti na obsrědinu i formuje politiky za ustaljeny razvoj.

Ekonomika prace izučaje trg raboty, bezraboticu, zarabotky i sindikaty.

Finansova ekonomika analizuje trg kapitala i investicije, banky i finansove sistemy.

Ekonomika zdravja i ekonomika edukaciji izučajut, kak resursy v zdravju i školě vplyvajut na družstvo.

Ekonomične sistemy

Ekonomična sistema jest struktura, črěz ktoru družstvo organizuje proizvodstvo i distribuciju. Glavne typy sut:

Tržna (kapitalistična) sistema, kde privatna vlast i trgy opredělajut proizvodstvo i cěny, s minimalnym vmešanjem vlady.

Planovana sistema, kde vlada oprěděljaje proizvodstvo, cěny i distribuciju. Centralno planovanje bylo tipično v sovětskom socializmu.

Směšana sistema, kde vlada i tržny mechanizmy obadva igrajut rolju; to jest najobyčnějši tip v sovrěmennych državah.

Ekonomika i politika

Ekonomika jest těsno svezana s politikoju; vlady upotrěbjajut ekonomično znanje, da by formovati fiskalnu i monetarnu politiku, regulovati trgy i prědviděti poslědice regulacij. Različne ekonomične školy (napriměr kejnsianska, neoklasična, monetaristična, avstrijska škola) imajut različne ideje o roljah vlady i trga. Ekonomične ideje često vplyvajut na politične programy i vlady.

Učenje ekonomiky

Ekonomisti v akademiji i na praktikě imajut prědmetom odnošenje medžu resursami i proizvodstvom tovarov i služb. Oni posluživajut matematiku i statistiku (napriměr, ekonometrija), eksperimenty i modele za analizovanje realnyh situacij i formulovanje prognoz. V univerzitah ekonomika se děli na osnovne kursy mikro- i makroekonomiki, a takože na specifične oblasti, napriměr medžunarodno trgovanje, finansy, razvoj i politika ekologije.

Gledajte takože

• Makroekonomika
• Mikroekonomika
• Ekonomičny sistem
• Finansy

Vněšnje linky

• International Monetary Fund (MVF)
• Svetovy Bank
• Organizacija za ekonomičnu surabotu i razvitje (OECD)
• Encyclopaedia Britannica: Economics