Wp/isv/Ekologija

Ekologija izuča odnošenja medžu organizmami i prirodnoju obsrědinoju.

Ekologija (od st.-grěč. οἶκος — „dom“ i λόγος — „nauka, slovo“) jest nauka o odnošenju živyh organizmov medžu soboju i s obsrědinoju, v ktoroj oni živut. Ekologija izuča, kako prirodne i ljudske faktory vlivajut na žive systemy, kako se organizmy adaptujut k raznym klimatskym i geografičnym uslovjam, i kako člověčstvo može shraniti prirodnu ravnovagu.

Terminologija

Slovo ekologija vvedeno bylo v 1866 godu němečskym biologom Ernstom Hekelom (něm.: Ernst Haeckel) (Oecologie), da by označiti „nauku o razvoju prirody“. Od togo časa ekologija razvila se v široku interdisciplinarnu oblast, ktora sjedinjaje biologiju, geografiju, klimatologiju i sociologiju.

Glavne pojetja ekologije sut:

• Ekosistema — prirodna ili antropogena zajednica organizmov i obsrědiny, ktora tvori funkcionalnu jedinicu.
• Biosfera — globalna sistema vsego živogo na Zemji.
• Biom — široka oblast s podobnym klimatom i rastlinnym pokrovom.
• Populacija — grupa organizmov jednoj vrsty v danom prostoru.
• Bioraznolikost — raznovidnost živyh form v ekosistemah.

Historija ekologije

Ernst Hekel (Ernst Haeckel) – tvoritelj termina „ekologija“.

Korenje ekologičnogo mysljenja sut davne i došli do nas črěz děla mysliteljev kako Aristotelj i Teofrast, ktori pisali o svezi medžu rastlinami, životinami i prirodnymi faktorami.

V XIX věku, eru industrializacije, biologi i geografi, kako Aleksandr fon Humboldt, počeli izučati globalne procesy v prirodě i razprostranjenje organizmov.

V XX věku ekologija formovala se kako samostojna nauka. Razvili se pojetja Ekosistema (Artur Tansli, 1935), Biosfera (Vladimir Vernadskij), i Biocenoza (Karl Möbius). V drugoj polovině XX věka ekologija dobyla globalnu značimost črěz dviženje zelenyh i medžunarodnyh organizacij, kako UNESCO i UNEP.

Glavne oddělenija

Ekologija dnes děli se na několiko glavnyh odděljenij:

• Biocenologija — izuča strukturu i funkciju živyh zajednic.
• Populaciona ekologija — izuča dinamiku i razmnažanje populacij.
• Ekologija ekosistemov — izuča obměn energije i materije medžu organizmami i obsrědinoju.
• Globalna ekologija — fokusuje se na globalne procesy, kako izměna klimata i deforestacija.
• Humanistična ekologija — analizuje vliv člověka na prirodu i obratno, vključno s urbanizacijeju i industrializacijeju.

Metody

Ekologične izslědovanja vključajut poljne izslědovanja, modelovanje, laboratorijne eksperimenty i satelitne observacije. V XXI věku ekologija upotrěbjaje Big data i GIS-tehnologije za analizu bioraznolikosti i izslědovanje klimatnyh problem.

Ekologične problemy

Medžu glavnymi globalnymi ekologičnymi problemami sut:

• Izměnjenje klimata
• Zanečiščenje planety
• Zanečiščenje vody, vozduha i počvy
• Izguba bioraznolikosti
• Degradacija ekosistemov
• Deforestacija i pustynizacija

Te problemy imajut globalny vliv na zdravje, ekonomiku i socium, i trěbujut medžunarodnu kooperaciju i ustaljeny razvoj.

Udržlivy razvoj

Tri dimenzije udržlivogo razvoja: ekologična, socialna i ekonomična.

Koncept udržlivogo razvoja znači ravnovagu medžu ekonomičnym rastom, socialnym blagom i ekologičnym sohranjenjem prirody. Tuta ideja popularizovana byla raportom Brundtlandovoj komisije (1987) i prědstavlja osnovu za politiku OSN po ekologiji.

Ekologija i člověk

Ekologija ne izučaje samo prirodu, no takože člověka kako čest biosfery. Humanistična ekologija i Antropoekologija fokusujut se na to, kak družstva formujut ekologične systemy i kak tehnologija može byti prilagodžena prirodnoj ravnovagě.

Gledite takože

• Biologija
• Geografija
• Ekosistema
• Udržlivy razvoj

Vněšnje linky

• UN Environment Programme
• Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC)
• World Wildlife Fund (WWF)
• Encyclopaedia Britannica — Ecology