Wp/isv/Džajnizm

Tuty članok trěbuje prověrky pravopisa, gramatiky, stilja ili tona.

Možete pomogti Wikipediji, popravivši jego. (septembr 2025)

Džajnizm (Sanskr.: जैन, džajna ot Sanskr.: जिन, džina, «vitezstvo») jest drěvna dharmičska religija, ktora jest pojavila se v Indiji okolo 4—6 stoletjev prěd n.e.^[1] ^[2] Zgodno s učenjem samo, džajnizm jestvoval jest vsakčas. Za osnovatelja (abo, s druge versije, za zapisatelja starših tradicij) učenja obyčajno mněvaje se kšatrij Vardhamana (Bardhamana), bolje znany kako Džina (vitez, pobeditelj, prakrit) i Mahavira (veliky vojak).

Filozofija i praktika džajnizma osnovany sut prědže vsego na samovozvršenju duše dlja doseganja vsvědenja, vsesily i věčnogo blaženstva. Vsaka duša, ktora jest prěvlada svoju telesnu povlaku i dosegne nirvanu, zove se dživa. V starodavnyh tekstah džajnizm često nazyvaje se džajn-dharma i šraman-dharma. Dnes on jest predstavjen maloju, ale vlivnoju občinoju, izčisljanoju kako okolo 5—6 milionov priveržencev v Indiji^[3] i v rostučih diasporah v Severnoj Amerikě, Zapadnoj Evropě, Daljnem Vostoku, Avstralii i inih zemjah^[4].

Džajanske biblioteky jestvujut srěd najstarših v Indiji^[5].

Početok

Džajanska občina jest pojavila se zajedno s budizmom. Jej osnovateljem byl Vardhamana, kšatrij, ktory v 31 godu (568 p.n.e.) odmokl se od světa, razdal imutek i ponad 12 let žil kako brodeči asket. Po 13 lětah odrečenja on jest uviděl sebe dosegnuvšim najvysših stupenjev poznanja i jest osnoval novu věru, obyčajno nazyvanu Nirgrantha («bez svezok»). Občina otvergala Vědy, purany, trimurti, dašavatary Višnu i krvave žrtvy (jadžna).

Sami džajny věret, že tirthankary (duhovne učitelji) jestvovali sut vsakčas, i Mahavira jest toliko obnovil starši put. Vstupni oběty i etičske normy odkazyvali na samodisciplinu i nenasilje: navideti vsako živo sučstvo, govoriti i mysleti pravdivo, ne krasti, byti čestnym v seksu, i ne privjazati se k imutku. Nazvanje džajnizma proizohodi od slova džina (pobeditelj), kogda duša pobjedžaje svoje strasti i karmu.

Učenje

Džajinizm učit, že vsaka živa suštja (dživa) jest věčna duša s beskončnym znanjem i kvestiju, kak tvori i ljudi. Cělj je osloboditi se od kary (karma) črěz etično življenje i asketizm i dosegti mokša (osvoboženja) ili siddha (dokonalno čistoj duši). Ne postoji vrhovny tvoritelj; vsaka dživa može sa vlastnym usiljem izkarati se do božeskogo soznanja. Snova i snova se rodjenje u novyh formach jest dolg interakciji među duši i karmi; celičny put je v samodisciplini i treh dražocjenostjah (prava vjera, prava znanje, prava poživjenje).

Moralne zaroky sut: ahimsa (nenasilje), satja (pravdivost), asteja (ne krasti), brahmačarja (čistota ili celibat) i aparigraha (nepriverženost). Sistem tirthankara (24 učitelji) opisuje rezultatny naucjeni put, s posledni dvemi istorijskimi, Paršva i Mahavira. U švetambarah i digambarah postoje različne interpretacije i pravila, no važny ostaje vazk na asketizmu, gradaciji mniha i mirjan.

Tirthankarji

Džajny verjut, že vsedne 24 tirthankara (duhovne učitelji) obnovil je put k osloboženju. Najstarši znany je Rišabha; zadnji dvaja sut istorijski: Paršva i Mahavira. Oni i drugi tirthankari recju se posle smrti siddha i imajut kult v mnogih hramah.

Hramy i občina

Džajny izbjegajut nasilja i zato se zajimajut obyčno trgovinou ili zanatmi, i sozdaju male, no influentne občine. Hramy, kako v Ranapuru i Dilvari, i statuja Gomatešvara srěd najvčesnyh v Indiji. Mniši razdeleni sut na švetambary (nosjaci bjele odežde) i digambary (nagě); oni sledujut različnim interpretacijam pravil, no oba podkresačaju nenasilje, asketizm i duhovnočistotu.

Iztočniky

↑ Helmuth von Glasenapp,Shridhar B. Shrotri. 1999. Jainism: an Indian religion of salvation. P.15 «Jainas consider that religion is eternal and imperishable. It is without beginning and it will never cease to exist. The darkness of error enveloping the truth in certain, periodically occurring aeons clears up again and again so that the brightness of the Jaina-faith can sparkle again anew.»
↑ Dundas, Paul (2002). The Jains. Routledge. str. 17.
↑ "Indian Census". Census of India. Data dostupa: 23 aprilja 2025.
↑ Dundas, Paul (2002). The Jains. str. 271.
↑ Cort, John E. (1995). "The Jain Knowledge Warehouses: Traditional Libraries in India". Journal of the American Oriental Society. 115 (1): 77–87.

Literatura

Guseva, N. R. (1968). Dzajinizm. Moskva: Nauka.
Bon'gard-Levin, G. M. (1980). Drevneindijska civilizacija: Filozofija, nauka, religija. Moskva: Nauka.
Lysenko, V. G.; Terent'ev, A. A.; Šohin, V. K. (1994). Rannja budijska filozofija. Filozofija džajinizma. Moskva: Nauka. ISBN 5-02-017770-9.
Železnova, N. A. (2012). Digambarskaja filozofija ot Umasvati do Nemichandry: istoriko-filozofskě očerki. Moskva: Iztočna literatura. ISBN 978-5-02-036516-2.

Vnešnje linky

Dzajnologija.ru — sajt o džajinizme
Princip aparigraha
Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Джайнизм» v Vikipediji na russkom (spis avtorov; dozvoljenje CC BY-SA 4.0).

[Glasenapp_1999._P.15-1] Helmuth von Glasenapp,Shridhar B. Shrotri. 1999. Jainism: an Indian religion of salvation. P.15 «Jainas consider that religion is eternal and imperishable. It is without beginning and it will never cease to exist. The darkness of error enveloping the truth in certain, periodically occurring aeons clears up again and again so that the brightness of the Jaina-faith can sparkle again anew.»

[2] Dundas, Paul (2002). The Jains. Routledge. str. 17.

[3] "Indian Census". Census of India. Data dostupa: 23 aprilja 2025.

[4] Dundas, Paul (2002). The Jains. str. 271.

[5] Cort, John E. (1995). "The Jain Knowledge Warehouses: Traditional Libraries in India". Journal of the American Oriental Society. 115 (1): 77–87.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]