Wp/isv/Bogoslovje

Tuty članok trěbuje prověrky pravopisa, gramatiky, stilja ili tona.

Možete pomogti Wikipediji, popravivši jego. (September 2025)

Bogoslovje ili Teologija jest izučenje religioznoj věry s religioznoju perspektivoju, s fokusom na prirodu božstva i historiju religije. Ona jest izučajema kako akademična disciplina, obyčno na universitetah i seminarijah. Ona zajmaje se jedinstvenym sodržanjem analizovanja nadprirodnych javjenjev, no takože obrabotyvaje religioznu epistemologiju, zadava i išče odpověd na pytanje otkrovenja. Otkrovenje odnosi se na prijetje Boga, bogov abo božstv kako ne toliko transcendentnyh abo nad prirodny mir, no takože gotovyh i schopnyh vzaimodějati s prirodnym svetom i odkryvati sebe ljudstvu.

Teologi ispolzujut razne vidy analize i argumentacije (iscitelnaja neprirodna, filozofična, etnografična, historična i druge), da by pomagati razuměti, objasniti, ispytati, kritikovati, zaštititi abo popularizovati mnogo religijnych tem. Tako kako v filozofija etiki i v juridičeskom pravě, argumenty často prědpolagajut jestvovanie prědvaritelno rešenyh voprosov i razvijajut se, delajuči analogije iz nih, da by čerpnuti nove zaključky v novyh situacijah.

Izučanje bogoslovja može pomognuti teologu gluboko razuměti svoj vlastny religiju običaj, drugy religijny običaj, ili može davati vozmožnost izučati prirodu božstva bez odnosenja k ljubomu konkretomu običaju. Teologija može byti ispolzovana da propagovati, reformovati, ili opravdati religijny običaj; ili ona može byti ispolzovana da by sravniti, vyzvati (na primer biblijna kritika), ili protiviti se (na primer irreligija) religijnoj tradiciji ili svetoglěd. Teologija može takože pomognuti teologu rešiti něku dněšnju situaciju ili potrěbu posrědstvom religijnoj tradiciji, ili izsledovati vozmožne sposoby interpretovati svet.

Termin "teologija" proistokaje iz slova davnogreč.: θεολογία, kombinacija davnogreč.: Θεός («bog») i davnogreč.: λογία («izrekanja, izrečenje, proročisko slovo»), a to slovo je svjazano so λόγος («slovo, discurs, razum»). Tuj termin perešol v latinščinu kako theologia, potom v francuzsky kako théologie, i na koncu v anglisky ("theology").

Čerez nekoliko varijant (na pr. theologie, teologye) slovo u anglijskom prěšlo v svoju nyněšnju formu do 1362 goda. Znachenje slova v anglijskom zavisi v boljšoj mjeri od toga, kako su grečske i latinske ekvivalenty upotrebljane u srednjověknoj hristijanskoj tradiciji, hoti anglijsky termin je v nej širšo upotrebljen i za nehristianske konteksty.

Klasična filozofija

Grečskaja theologia (θεολογία) je imala značenje «diskurs o Bogu» už oko 380 p.n.e. u Platonovoj Republiky.

… орθως, ἔφη· αλλ’ αυτὸ δὴ τοῦτο, οι τύποι περὶ θεολογίας τίνες ἂν εἶεν;
τοιοίδε πού τινες, ἦν δ’ ἐγώ· οἷος τυγχάνει ὁ θεὸς ὤν, ἀεὶ δήπου ἀποδοτέον, ἐάντέ τις αὐτὸν ἐν ἔπεσιν ποιῇ ἐάντε ἐν μέλεσιν ἐάντε ἐν τραγῳδίᾳ.

… Opravda, reče; no imeno tuta stvar — kakoje by budut ty normy spravnogo govorjenja о bogah?
Takovy by oni byli: istinnomu obrazu Boga treba vsěgda atavati, jestli by kto jego opisival u epiki, u poeziji ili v tragediji.

Platon razvija svoj racionalny pristup k teologiji (prirodna teologija) v knigi X Zakonov. V tom dialogu on protivstavja se ateizmu i tvrdi, že nebesne těla dviga jut duhovne duši bohov i jegova inteligencija (nous). On takože tvrdi, že tuti bozi se staraju o ljudah i iskalju dobro dlya cijelog mira.

Aristotel że razdělil filozofiju na matematiku, fiziku i teologiku; potonja je priblizno odgovarala metafizice i uključala razmislenje o prirodě božstva.

Rimski pisatelj Varro, osnovujuci se na grečskom stoicizmu, različeva tri vidy takogo diskursa:

Mitologično, kotore govori o mitah grečskyh bogov;

racionalno, filozofično izčestvo o božstvah i kosmologiji;

obščestveno, kotore govori o obredah i obyazkosti javnogo religijnogo služenija.

Pozdnejše upotrebljenje

Někoji latinski hristijanski pisateli, takovy kako Tertulijan i Augustin, sledili sut Varrovu trojsku upotrebu terminov. No Augustin takože definoval teologiju kako „razumovanje ili razgovor ob Božstvu”. Latinski autor Boetij, v rannyh VI věku, upotrebljal termin bogoslovje za razděl filozofiji, kotory zajima se s nepokretnoj, beztelnoj realnosti; protivne physica zajima se s materijalnymi, dvižnymi realnostmi. Boetijeva definicija vplivala na srednjověčno latinsko upotrebljenje.

V grečesko-hristijanskih patrističnih izvorah, bogoslovje moglo označati uzki predmet: oddany ili vdohnuty poznavanje i učenije ob esencijnoj prirodi Boga. U skolastičnih latinskih tekstah, termin je v koncu označaval racionalno izčestvo nauk hristijanske věry, ili (točnojiše) akademičsku disciplinu, ktora izslěduje koherence i posledice biblijnogo jezyka i tvrđenje tradicije (poslidnja često predstavjena u Sentencije Petra Lombarda).

V Renesansi, osoblivo srěd florentinskih platonističkih apologetov Danteho poetiki, razlikovanje medžu «poetično teologijo» (lat.: theologia poetica) i «objavlěnoj» abo biblijnoj teologiji stalo se stepenjem k obnovljenju filozofije kako nezavisne od teologične vlasti.

V tem poslednjem znaczenju — teologija kako akademska disciplina, kotora vključuje racionalno izčestvo hristijanskih učenij — termin pronesol se u anglijski v XIV věku, hoti takože mohl upotrebljaju se v užem znaczenju (kako u Boetija i grčeskih otcov), označajuči racionalno izčestvo esencijnej prirodi Boga, dnes někdy nazvane teologia proprija.

Od XVII věka děl, termin teologija stajal se označenjem za izčestvo religioznyh idej i učenij, ktore ne sut specifično hristijanske (na pr., termin prirodna teologija znacil teologiju osnovanu na razumu iz prirodnyh faktov nezavisno od specifičnih hristijanskih otkrovenij), ili kotore sut specifične za drugu religiju.

Termin može takože upotrebljati se v prenesenom znaczenju, označajuči «sistem teoretičnih principov; (neprakticnu ili rigidu) ideologiju».

Teologija v religijah

Nekotory trdjat, že termin teologija odnovazuet se jedino na izčestvo religij s centralnym božstvom (theos) — to jest dalej než monoteizem; i prědpoločaju vjeru v možnost govoriti i razumovati o tomto božstvu. Različni organizatori predlagaju, že termin je mene prigodni v kontekstah religij, ktore ne imajut jedneho božstva ili ktore odměnju mogućnost logično izslědovati takve teme. Nekotry, takovy kako Eugène Goblet d'Alviella (1908), prědložili širši termin hierologija.

Avraamske religije

V judaizamu, izčestvo teologije se razvivlo v odsutnosti politične vlasti posle razrušenja Drugoho hrama, i glavno se dějalo v sinagogah i občinah posredstvom rabinskih diskusij ob zakonu i Midrašu. Izraelska teologija takože je spojena s etikom; jestli kao i v drugih religijah, to imaje implikacije za moralno dějanje.

V hristijanstvu, po definiciji Tomaso Akvinskogo, teologija sostoji se iz triju aspektov: to, čemu uči Bog, učenije ob Bogu i to, ktore vedet k Bogu (Theologia a Deo docetur, Deum docet, et ad Deum ducit). To označava tri različne oblasti: theofanično otkrovenje, sistematično izčestvo prirody božstva i, občno, religiöznogo věrozakona, i duhovnogo puta. Hristijanska teologija i izčestvo hristijanske věry i praktiki koncentriruju se glavno na teksty Starogo Zaveta i Novogo Zaveta i tradiciju. Teologi ispolzujut biblijsku egzegezu, racionalnu analizu i argument. Teologija može slúžiti boljšemu razumeju hristijanskih nauk, napraviti sravnenja medžu hristijanstvom i drugimi tradicijami, brániti hristijanstvo od krytike, podpirati reformy, pomogati u propagaciji věry, vospolzovati se tradicijom da bi adresovali sùčasni voprosy ili potreby, i takoj dělje.

Islam

V islamu teologičny dialog paralelny hristijanskemu teologičnomu izčestvu nazyva se Kalam; islamsky ekvivalent hristijanskoj teologičnoj diskusije je bolje Šaria abo Fiqh. Poklonny tekst:

Kalam ne imaje togže centralnogo města v mysljenju Musliman, kak teologija v hristijanstve. Da by naiti ekvivalent za «teologiju» v hristijanskom znaczenju, nado obrati se k nekotorym disciplinam, takym kako usul al-fiqh i kalam.

Někotory univerzitety v Němečščini osnovali katedre islamskoj teologiji.

Indijske religije

Budizm

V budizmu nekotory učenije posvećene razumevanju budistskogo pogledanja na svět prěferiruju termin budistička filozofija v město budisticka teologija, posliže budizm ne priznaje takogo pojma, kak Tvorčij Bog. Iako, nekotory učenije, tako jako Jose Ignacio Cabezon, vichodja točno opredeljaju upotrebu teologiji v budizme, no dobro. Različne budističke teoriji i diskusiji o prirodi Boga i konečne realnosti imajut svoj termin «budologia». V mahajanskom budizmu centralny koncept v budologiji jest doktrina tri tela Budy (Trikaja); to jest obščno medžu vsemi tradicijami mahajany.

Hindusizm

V hinduska filozofija jest mnogo tradicij filozofskih refleksij o prirodi vsesvěta, o Bogu (imenovany brahman, paramatma, Ishvara i/ili Bhagavan v nekotoryh školah hinduizma) i o ātmanu (duša). Sanskritsko slovo za različne školjy hindu filozofiji jest darśana; najvličnojša v modernom hinduizmě jest Veda i jegovy različne sub-školy, i vsaka prezentuje različnu teoriju o Išvara (Vyšši Gospod, Bog).

Vaišnavska teologija byla predmetom izčestva mnogo vernych, filozofov i učenikij v Indii mnogi stoletija. Velika čest izčestva jest katalogizacija i organizacija mnogih manifestacij božstvov i jejih aspektov. V poslednjih desetlětijah izčestvo hinduizma živo na sebe vzalo nekoliko akademskih institucij v Evropě, kako napr. Oxford Centre for Hindu Studies i Bhaktivedanta College hindu teologije vključajut različne teologije šivaiskih tradicij (s dualističnimi i nedualističnimi směrmi), a takože teologii bogyne orientovanogo šaktizma, kotora prědpostavljaju žensku božicu kako poslednu.

Drugi religiji

Šinto

V Japanii termin teologija (jap.: 神学) upotreblja se za Šinto od Edo perioda, po publikaciji jap.: Kokon shingaku ruihen (jap.: 古今神学類編, "razvršteni sbornik drevne teologije"). V moderně vremeni drugi termini označaju izčestvo šinto i budizma: jap.: 教学 (kyōgaku, "doktrinarny studij") i jap.: 宗学 (shūgaku, "denominacijski studij").

Sovremene paganstvo

Britanskij učeny Graham Harvey komentiral, že pogany "rědko vključajuči se v teologiju". Jednakože, nekotory pagansky občiny, vključaju Vika, Germannskogo poganstva, druidstva i Kemetisma, prinymajut teologiju v nekotoryh aspektah. Poka ta religije davadaju přednost ortodoksjii, teologične videnja različaju se medžu vernikami. Termin izkoristal se, na primer, v knigi Christine Kraemer «Seeking the Mystery: An Introduction to Pagan Theologies» i v prace Michael York «Pagan Theology: Paganism as a World Religion».

Temy

Richard Hooker opredeljaet teologiju kako "nauka o božskih věčah". Termin, jednako, može jest označavati širok спектr disciplin abo polj znanija. Teologija izslěduje, jestli božsko jestvuje v nekotory obliku — na pr. v fizike, nadprirodnom, psihičnom ili socijalnom realnostech — i kakije dokazy možno najti posrědstvom osobnih duhovnih iskustv alebo zapisannych istorij. Izčestvo tutyh prědpoloženij obyčno ne jest čest koncepcije, kotora se nazyva teologia proprija, a odnosi se do filozofiji religiji, a vse bolji posrědstvom psihologiji religiji i neuroteologiji. Cělj teologije jest dokumentovati, strukturirati i razuměti ta iskustva i koncepcije, i ispolzovati ih da by derivovali normativne nasoki za pravilny obraz žitja.

Historija kako akademičskoj discipliny

Historija teologije v institucijah edukaciji jest vělju davna. Na pr.:

• Takšašila byla ranijim centrumom vědskoj edukaciji, verjetno od VI věka p.n.e. abo i raněje;

• Platonska Akademija osnovana v Atini v IV věku p.n.e. vkjučavala teologične temy;

• KitajskaTaixue prěpovědala konfucijanizm od II věka p.n.e.;

• Škola v Nisibis byla centrum hristijanskogo učenja od IV věka n.e.;

• Nalanda v Indii byla centrom buddističnogo obrazovanja od najmeně V ili VI věka n.e.;

• al-Karavijin Universiteta v Maroku byla centrom islamskogo obrazovanja od X věka, takože al-Azhar Universiteta v Kairu.

Pervie evropske universitety razvivli se pod pokroviteljstvom Latinskoj crkve kako studia generalia. Pod pajčjem Latinske crkve oni byli osnovani kako studia generalia i možno bylo, že mnogi universiteti proizšedše iz katedralnyh škol. V ranoj srednjevekovoj periodi mnogy novye universiteti povstali iz už suščih škol, obično kogda se usmatralo, že oni stali mestom vyššega obrazoavanja. Mnogi istoriki podčørkivajut, že universitety i katedralne škole byli prodolženje interesovanja k obrazovanju podpiranoho monastyry. Hristijanska teologija i kanoně pravo byli ključno děl univerziteta: oni prigotovliali kadry za crkovne pozicije, pomožali crkvi formulovati i brániti svoje učenije i upotrěbljali pravo crkve protiv svetjnih vlasti. V takih universitetah teologično izslědovanje bylo v suglasnosti s věroi i žitjem crkve: ono pitalo i bilo pito praktikami kazanj, molitev i slavenja mše.

V periodu vysokogo srednjovekovja teologija byla najvišejšim predmetom v universiteтах, nazyvana «Kralica nauk». Ona služila kako vrhunac triviuma i kvadriviuma, ktore studenti morali izučiti; druge predmety (na primer filozofija) postojali glavno da by služili teologičnomu mislenu. V tom kontekste srednjovekovna teologija na Zapadě mogla vkjučati polja, ktore potom stali samožestveny, takovy jak metafizika (Aristotelovo «perva filozofija» ili ontologija, nauka o byti).

Vzvišenna pozicija hristijanske teologije v universiteteh načala byti osporovana za časovosvětlenija v Evropi, osoblivo v Němeččiny. Drugie predmeti polučili nezavisnost i reputaciju, i voprosy byli podignute ob mestu discipline, kotora kazala se zavisnom od autoriteta čto particularne religiozne tradicije v institucijah, kotore byli vse bolje razumjute kako posvěščene nezavisnomu razumu.

Od rannega XIX věka na Zapadě pojavile se različne podhody k bogoslovju kako akademičskoj discipliny. Velika čest diskusii o mestu bogoslovja v universitetě abo v obščem kurse visšego obrazovanja sostoji se v voprose: jestli metody teologii sut dostatočno teoretične i (v širokom znaczenju) naučne, abo je li teologija zahtěva predprinos věre od svoih praktikantov, i jeli takoj prinos protivorječi akademičsskoj svobody.

V nekotoryh kontekstah, osoblivo v crkovno povezanyh školah, bogoslovje jest priznano kako forma profesionalne pripravy dlja hristijanskoj služby. Na toj osnově liberalny teolog Friedrich Schleiermacher argumentoval za uključanje bogoslovje v novy Universitet v Berlinu 1810 goda. Na primer v Nemčiji fakultety teologiji v državnyh universitetah obyčno sut vezane k osobnym denominacijam, protestantskoj ili katoličeskoj, i predlagajut denominaciono-ligovany diplome i pozicije; oni kako prispevaju k razvitju hristijanskogo znanija, tako i obučaju budučih svečennikov i učitely religijskogo obrazovania.

V Amerykě mnogo koledžev i universitetov (napr. Harvard, Georgetown, Yale, Duke, Princeton) bylo osnovano perežno da by školili hristijanskih duchovnikov. Seminarije i biblijske koledži prprodolžavali taj sojuz akademskoga izslědovanja teologije i priprave k službě.

Kako akademičska disciplina sama po sebe

V nekotoryh obščih kontekstah učenjaci izslědujut teologiju bez formalnogo pripljućenja k jednoj crkvi (hotja osobje členy fakuljeta mogut iměti crkvene veze), i bez fokusa na pripravovanije duhovnikov. Tako jest, na primer, v Departmentu teologičnyh studijev na Concordia University v Kanadě, i na mnogo departamentov v Velikoj Britanii (na primer, Fakulta Divinity University of Cambridge, Department teologiji i religije v University of Exeter, Department teologiji i religijskih studijev v University of Leeds). Tradične akademske nagrady, kako Lumsden and Sachs Fellowship na University of Aberdeen, obično ocěnjivajut uspěh v teologiji (ili divinity kako se nazyva v Aberdeen) i v religijnyh studijah.

Religiozne studije

V sovremennych kontekstah razlikuje se medžu teologijou, ktora se vidy kako vključajuča nekotoro nivo prigotovlenija k tvrdženjam religioznoj tradiciji, i religionske studije — discipliny, ktora obično trěbuje, da by pršanje pravdivosty abo nepravdivosty religijskych tradicij bylo ostavljeno vne. Religiozne studije izslědujut istorične i ideje tutyh tradicij ispolzajuči neutralne, nevjerozubne instrumenty i koncepčne rame. Obično takva izslědovanija vključaju antropologiju religiji, sravnitelnje religiji, historiju religij, filozofiju, psihologiju i sociologiju religiji. Nekotory razgljadajut teologiju i religiozne studije kako konflikty, drugě vidějat ih kako spolu žijuči bez serioznej napatosti.

Kritika

Od rannego modernogo perioda filozofi, pisateli i satiristi krytizovali teologiju kako akademičsku disciplinu. Napr. Protagoras v V stoletju p.n.e. govorel, že jest mnogo voprosov, kotoryh ne može znati čelověk — i znoži je "ne jasno sam predmet i kratkost žitja". Od XVIII věka različní autori, napr. Baron d'Holbach, Lord Bolingbroke i Thomas Paine, nazyvali bogoslovje naukoj ničego, ne osnovanom na principi, ne dokazljivom i bez rezultata. Ludwig Feuerbach hčěl je raspuščiti teologiju v antropologiju; Mark Twain satiriral teologiju kako izvor krvavoj borby i tvrdil, že životnymi su bez religiji, a oni budu isključeni iz posmrtnega života.

V XX i XXI věku kritiki kak A. J. Ayer, Walter Kaufmann, Charles Bradlaugh, Robert G. Ingersoll i Richard Dawkins osporivali su teologiju, tvrđe, že ona ne imaje prakticne polze, ne odgovarjaje na voprosy, i je neopravdana v akademskom kontekstu.

Iztočniky

• Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Theology» v Vikipediji na anglijskom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).

Vněšnje linky

• «Teologija» na Encyclopædia Britannica
• Chattopadhyay, Subhasis «Razmyšljenje o hinduskoj teologiji» v Prabuddha Bharata 120(12): 664–672 (2014).