Jump to content

Wp/isv/Alkibiad

From Wikimedia Incubator
< Wp | isv
Wp > isv > Alkibiad
Alkibiad

Fragment obraza Alkibiad, učimy Sokratom
(F.A. Vincent, 1777)
Personal Information
Rodil se: c. 450 do N.E.
Atiny
Umrl: 404 do N.E. (vozrastom 45–46 lět)
Frigija, Ahemenidska imperija
Žena: Hipareta
Vojenna kariera
Prisega věrnosti:
Rang: Strategos
Značime vojenne konflikty
Alkibiad

Alkibiad ili Alkiviad[1] (starogrečskyː Ἀλκιβιάδης (Alkibiádēs)) byl davnogrečsky atinsky državnik, govoritelj i vojenny načelnik epohy Peloponesskoj vojny.

Alkibiad urodil se v aristokratičnoj rodině, a dorastl v domu Perikla, glavnika atinskogo polisa. Svoju aktivnu političnu dějateljnost počel, izstupivši protivnikom Nikijeva mira i obnovjenja vojennyh dějanij protiv Spartě. Stavši strategom, on naglo izměnil vněšnju politiku Atin. V 418 godu do n.e. on sozdal novu antispartansku koaliciju, ktora razpadla se poslě poražky v bitvě pri Mantinejě. Alkibiad byl iniciatorom Sicilijskoj ekspedicije, ktora byla takože napravjena protiv Spartě i jej sojuznikov. Odpravjeny v 415 godu do n.e. s flotoju na Siciliju, on byl odzvan v Atiny dlja težby. Ostrěgavši se za svoje žitje, Alkibiad prěšel na stranu Sparty. V otčině on byl osudženy.

Alkibiad dal spartancam několiko cěnnyh sovětov, ktore Sparta izkoristala i ktore trohu ne privedli k polnoj poražkě Atin v vojně. Alkibad nabyl veliky avtoritet v Spartě, i něktore zavistniki nakazali jego ubiti. Alkibiad uběgl k persijskomu satrapu Tissafernu, i poslě s jego pomočju pribyl na Samos, kde bazovala se atinska flota. Morjaki izbrali jego strategom. S 411 goda do n.e. počinaje se serija poběd Alkibiada, v rezultatu ktoroj prěvaga v Peloponesskoj vojně byla na straně Atin. Vrativši se v otčinu v 407 godu do n.e., on byl izbrany strategom-avtokratorom (glavnokomandovačem armije i floty). Poslě poražky atinskoj floty v času jego odsutnosti on byl prinudženy odpraviti se v izgnanje. V 404 godu do n.e., poslě pobědy Sparty v Peloponesskoj vojně, on byl ubity po prikazu Kritija i Lisandra, ktori mněli jego kako opasnogo političnogo supernika.

Proizhodženje i mladost

[edit | edit source]

Alkiviad urodil se okolo 450 goda do n.e.

V 447 godu do n.e., kogda Alkibiad imal okolo 3 lět, jego otec Klinij pogynul v bitvě pri Koroneji[2]. Sirotoju takože stal mladši brat Alkibiada Klinij, ktorogo antične avtori nazyvali slaboumnym. Opekunami Alkibiada i Klinija stali jih ujci Perikl i Aritron.

Sokrat zaščičaje Alkibiada v bitvě pri Potideji. P.V. Basin, 1828

Mlady Alkibiad mnogo občil se s sofistami[3]. Veliko značenje takože imali jego odnošenja s Sokratom. V 432 godu do n.e. oni oba učestvovali v obsadě Potideje. V jednoj iz bitv s obsadženymi Sokrat spasl Alkibiada od smrti[4]. Skroz 8 lět, v bitvě pri Deliju, Alkibiad, služivši v konnici, prišel na pomoč Sokratu, ktory odstupal pod natiskom tebancev v redah hoplitov[4].

Načelo političnoj dějateljnosti

[edit | edit source]
Mapa Grecije do načela Peloponesskoj vojny

V političnoj dějateljnosti Alkibiad stal vodžem heterije. Heterije byli objedinjenjami několikyh desetkov gradžanov pod nakazom harizmatičnogo lidera i byli v tom času glavnym instrumentom političnoj borby[5].

Aktivna politična dějateljnost Alkibiada počela se v 420 godu do n.e. On izstupil kako rěšiteljny protivnik Nikijeva mira so Spartoju i byl podpornikom obnovjenja vojennyh dějanij. Pri tom jim rukovodili lične pričiny. Alkibiad byl nezadovoljeny tym, že spartanci vedli prěgovory ne črěz njego, ače on byl spartanskym proksenom, a črěz Nikija[6]. Tak počela se ješče i politična borba Alkibiada i Nikija. Nikij byl podpornikom mira so Spartoju, Alkibiad podpornikom vojny. Alkibiad zaviděl Nikiju i jego avtoritetu.

V tom že godu on byl izbrany strategom i pet let prěizbiral se na tu dolžnost. V toj dolžnosti on uže v prvy rok strategije smogl naglo izměniti vněšnju politiku Atin[5]. On preferoval neprijateljstvo so Spartoju vměsto popularnoj raněje tendencije k mirnym odnošenjam so Spartoju. Dlja togo on počel iskati sojuznikov protiv Spartě. Jemu udalo se zaključiti sojuz s Argosom, postojannym vragom Sparty. Poslě k tomu sojuzu prisjedinili se ješče dva byvše spartanske sojuzniky, Mantineja i Elida.

Stvorjenje toj koalicije bylo prvym velikym diplomatičnym uspěhom Alkibiada[7]. Sojuz dozvoljal Atinam sozdati placdarm na Peloponesu i pokorjati svojej vladě druge grady. V to že vrěme Nikijev mir, kako prědže, shranil silu, i situacija skladala se dvusmyslnoju. Daby izjasniti situaciju, spartanci odpravili poslannikov v Atiny. Jednako Alkibiad diskreditoval poslov prěd narodnym věčem i urval jih misiju. Nikij s velikym trudom odgovoril spartancev od tutčasnogo razryva mirnogo dogovora.

V 419 godu do n.e. atinjani po iniciativě Alkibiada obvinili spartancev za narušenje uslovij mira i objavili jih agresorami, ače zaisto vse bylo protivno[8]. V 418 godu do n.e. vojska koalicije (Argos, Mantineja, Arkadija, Atiny) byli razgromjene v bitvě pri Mantineji; v gradah Peloponesa pobědili podporniki sojuza so Spartoju, i ustanovila se oligarhija. Demokratičny alians razpadl se, i večinstvo jego členov iznova vstupili v Peloponessky sojuz.

V 416 godu do n.e. atinjani postarali se pokoriti nevtralny ostrov Melos, na ktorom žili dorijci, a poslě jih odkaza vstupiti v sojuz počeli vojennu kampaniju. Melosci poslě dolgoj obsady ustupili. Atinsko narodno věče postanovilo ubiti vsih dorastlyh mužev ostrova i obratiti v rabstvo ženy i děti, a na ostrovu vměstiti atinskyh kolonistov. Iniciatorom toj měry byl, po něktorym vědomostam, Alkibiad.

V tom že godu Alkibiad pobědil na Olimpijskyh igrah. On izstavil na turnir sedm kolesnic i zajel prvo, vtoro i tretje města. Poběditeljem v běgah na kolesnicah byl ne voznica, a vlastnik upreži. Tomu jedin člověk mogl zajeti několiko prvyh měst. Poslě toj pobědy Alkibiad stal bez malogo samym znamenitym člověkom vo vsej Greciji[9].

Konfrontacija Nikija i Alkibiada privedla k poslědnjemu ostrakizmu v atinskoj historiji. Ostrakoforija byla provedena po iniciativě demagoga Hiperbola. I Nikij, i Alkibiad dostignuli v polisu vlivnogo položenja, ktoro moglo pokazati se narodu opasnym[10]. Po zamyslu Hiperbola, atinjani dolžni byli izgnati ili Alkibiada, ili Nikija. Jednako oni "sgovorili se i, objedinivši sily svojih podpornikov, obratili ostrakizm protiv samomu Hiperbolu".

Put atinskoj floty do Sicilije

V zimu 416/415 goda do n.e. v Atiny pribyli posli iz Egesty. Oni prosili vojennoj pomoči atinjanov[11]. Skoro slučilo se narodno věče. Na njim bylo prijeto rěšenje odpraviti na Siciliju treh strategov-avtokratorov: Alkibiada, Nikija i Lamaha[12]. Alkibiad izstupal samym rěšiteljnym podpornikom Sicilijskoj ekspedicije[13].

Alkibiad, Nikij i Lamah odplyvli na Siciliju na 140 korabah. Pribyvši v Italiju, atinjani vzeli Regij. Poslě oni prěpravili se na Siciliju i vzeli Katanu. Na tom uspěšne dějanja Alkibiada skončili se. Za njim pribyl iz Atin državny korab "Salaminija" s pozovom na težbu. On na svojem korabu zajedno s "Salaminijeju" odplyvl iz Sicilije, kako se tvrdi, v Atiny. Jednako v Turijah Alkibiad i jego drugi izsadili se na brěg i skryli se[14]. Ljudi s "Salaminije" poslě bezuspěšnyh poiskov vratili se v Atiny. Tam Alkibiad byl osudženy na smrtnu kaznj, a jego imutok byl konfiskovany. Uznavši o tom, Alkibiad vozkliknul: "A ja dokažu jim, že ja ješče jesm živy!"[14]

Alkibiad v Spartě

[edit | edit source]
Attika: Atiny i Dekeleja

Medžuvrěmenno on uběgl iz Turij na Pelopones i oselil se v Argosu[15]. Ale, ostrěgavši se za svoju bezopasnost, on počel prěgovory so spartancami o dopuščenju političnogo uběžišča. Pri tom on jest oběčal spartancam něktore uslugy i jest strimal svoje slovo. Radostno privitany v Spartě, on jest jim prědložil odpraviti na pomoč Sirakuzam spartansky odred pod nakazom Gilippa. To v rezultatu i privedlo k poražkě atinjanov. Poslě obnovjenja vojny medžu Atinami i Spartoju v 413 godu do n.e. Alkibiad prědložil izměniti taktiku: vměsto každoročnyh lětnyh invazij iz Peloponesa on jest prědložil zahvatiti krěpost Dekeleju i prěobratiti ju v svoj postojanny placdarm v Attikě. Suglasno Plutarhu, "nikaky drugy udar ne mogl obezsiliti rodny grad Alkibiada takože nepopravimo"[15].

V Spartě Alkibiad naglo izměnil svoj obrazec žitja. Plutarh pisal:

«Dobyvši dobru slavu za tutu dalekovidnost državnogo muža, on pobudil ne menši obdiv za svoje privatno žitje: čisto spartanskymi privyčajami i manerami on očaroval narod, ktory videči, kako on jest kratko ostriženy, kako kupaje se v hladnoj vodě, jedaje ječmenny hlěb i črnu supu, prosto ne mogl uvěriti, že tutoj člověk někogda držal v domu kuhara, hodil k trgovcu parfumov ili hot prstom dotykal by miletsky plašč.»

Izkoristyvajuči odsutstvo spartanskogo kralja Agisa II, ktory rukovodil spartanskym garnizonom v Dekeleji, Alkibiad vstupil v ljubovnu svez s jego ženoju Timejeju. Pozdněje Timeja daže rodila od Alkibiada syna, ktory byl imenovany Leotihidom. Agis, srazuměvši, že Leotihid ne može byti jego synom, odkazal se jego priznati i stal s tamtyh dob vragom Alkibiada. Suglasno Plutarhu, Timeja byla zaljubjena v Alkibiada, a on vstupil s njeju v svez toliko iz želanja, že Spartoju budut upravjati jego potomki[15]. Jestli to bylo tak, togda jego zamysl ne udal se: kraljem poslě smrti Agida stal jego mladši brat Agesilaj.

V 413 godu do n.e. počel se poslědny period Peloponesskoj vojny — Dekelejska, ili Ionska vojna. Toj period počinal se s prědnosti Sparty. Od Atin načeli odpadati jej sojuzniki po Arhe. To jest seriozno oslabilo finansovu moč Atin, ktore sbirali danok s sojuznikov[16]. Spartanci dogovorili se s persijskym kraljem Darijem II i jego satrapami Maloj Azije o finansovoj pomoči. Metoju toj pomoči bylo sozdanje spartanskoj floty, ktora mogla protivdějati močnoj atinskoj flotě. Sparta obvezala se prědati Persiji grečske grady Maloj Azije, ktore byli osvobodžene v času greko-persijskyh vojn.

V 412 godu do n.e. spartanska flota jest vošla v Egejsko morje, daby pomogti odpadšim od atinjanov polisam. Alkibiad nahodil se pri flotě i dějal velmi udačno — "sklonil k metežu skoro vsu Ioniju i zajedno s spartanskymi vojennymi načelnikami pričinil atinjanam veliku škodu"[17]. Medžu tym v Spartě jego zavistniki i neprijatelji, srěd njih i Agis, oddali prikaz jego ubiti. Uznavši o tom, Alkibiad črěz něktoro vrěme uběgal k persijskomu satrapu Tissafernu.

Alkibiadu udalo se očarovati Tissaferna, ktory, suglasno antičnym iztočnikam, nenaviděl grekov i grečsky obraz žitja[18]. Tissafern slědoval večinstvu sovětov Alkibiada i nazyval jego drugom. Takože on prěimenoval v imenu Alkibiada lěpši iz svojih sadov. Alkibiad prizyval satrapa umenšiti finansovu pomoč spartancam, ukazyvajuči, žе tak bude legše dějati po principu "Razděljaj i vladaj". Nahodivši se pri dvoru Tissaferna, Alkibiad počel prěgovory s atinjanami s metoju povratka v svoju otčinu. V atinskoj flotě, bazovavšem se na Samosu, vozniknulo dviženje za Alkibiada. Toj pisal v poslanju, že on jest gotovy prějdti na stranu Atin i skloniti persov k pomoči atinjanam, no stavil uslovjem likvidaciju atinskoj demokracije i ustanovjenje oligarhičnogo režima[19].

Učestje v vojně na straně Atin

[edit | edit source]
Alkibiad

V 411 godu do n.e. upolnomočeni od floty pribyli v Atiny i svrgnuli demokraciju. V polisu utvrdil se oligarhičny prospartansky režim (Sovět 400)[20]. Oni sovsim ne sbirali se vratiti Alkibiada, ibo planovali zaključiti mirny dogovor so Spartoju. Atinska flota na Samosu odkazala se podporedkovati se oligarhičnoj vladě. V Atinskoj državě okazali se dvě vlady. Morjaki poddrživali demokratičny režim, ibo nabirali se iz najbědnějših slojev naseljenja. Ovako, oni byli velmi zainteresovani v egzistovanju demokracije. Morjaki izbrali strategov i prizvali Alkibiada rukovoditi flotoju. Poslě jego pribytja oni prědložili tutčasno vesti flotu na Atiny protiv oligarhičnomu režimu, ale Alkibiad rěšil ne odvlěkati se od osnovnogo zadanja — borby so spartanskoju flotoju. Do povratka v rodny grad Alkibiad rěšil rekomendovati sebe vojennymi pobědami. A režim Četyrehsot skoro byl svrgnuty i zaměnjeny veče uměrjenoju oligarhijeju, ktora formalno postanovila vratiti Alkibiada iz izgnanja. Črěz něktoro vrěme atinska demokracija byla v cělosti vozstanovjena.

S 411 goda do n.e. počinaje se serija poběd Alkibiada, v rezultatu ktoroj Peloponesska vojna byla skoro na prělomu, a prěvaga v vojně okazala se na straně Atin. Izprva on s 18 korabami napravil se v stranu Kosa i Knida. Poslě on polučil izvěstje, že spartanska flota pod nakazom Mindara ide do Hellesponta, a atinska flota prěslěduje jego. Alkibiad rěšil plyvti na pomoč inym strategam. Jego pribytje izměnilo hod bitvy pri Abidosu. Spartanci uže pobědžali nad atinjanami, kogda javil se Alkibiad i atakoval. Spartanci obratili se v běgstvo, morjaki uběgli na zemju pod zaščitu persijskogo satrapa Farnabaza.

Poslě toj pobědy Alkibiad rěšil pohvastati se uspěhom prěd Tissafernom i pribyl k njemu na jednoj trijerě, vzevši s soboju podarky. Jednako Tissafern, boječi se kraljevskogo gněva za narušenje soglašenij so Spartoju, posadil jego v temnicu v Sardah. Črěz měsec Alkibiadu udalo se uběgti v Klazomeny. Poslě Alkibiad vratil se na bazu atinskoj floty.

Kizik byl gradom v Miziji

Medžutym Mindar i Farnabaz sjedinili se i razměstili se v Kiziku, a k atinskoj flotě prisjedinili se 20 korabov pod nakazom Trazibula i ješče 20 korabov pod nakazom Teramena. Na proteženju několikyh rokov tri vojenni načelniki — Alkibiad, Trazibul i Teramen — vedli velmi uspěšne dějanja protiv spartancam. Sdanlivo, Teramen i Trazibul priznali Alkibiada glavnikom atinskoj floty. Alkibiad izstupil s rěčju prěd vojevnikami, poklikajuči dati bitvu "na morju, na zemji i daže na stěnah grada". Potom on prikazal skryto izstupiti do Kizika pod livnym doždem. V rezultatu atinska flota odsěkla flotu Mindara od pristanišča Kizika. Boječi se, že spartanci odstupet, i uviděvši čislnu prěvagu atinjanov, Alkibiad pošel v ataku s 40 korabami. V času bitvy na spartancev napadli i vse ostatne atinske koraby. Spartanci načeli izsadžati se na zemji i obratili se v běgstvo. Alkibiad tutčasno izsadil se i gnal odstupavših. V toj sěči Mindar pogynul, a Farnabaz uběgl. Poražka spartancev byla velika, jih flota byla izniščena i zavladnuta, glavnokomandovač byl ubity. Atinjani zajeli Kizik, ubivši maly spartansky garnizon. V gradu Hrisopol Alkibiad založil punkt dlja sbora myta s korabov, slědujučih iz Črnogo morja v Egejsko. Blagodareči tamtomu Atiny polučili novy iztočnik dohodov.

V 410 godu do n.e. armija Alkibiada bazovala se v Lampsaku. Alkibiad sjedinil se s Trazillom, i oni zajedno pošli do Abidosa. Protiv jim izstupil Farnabaz s persijskoj konniceju. Atinjani pobědili v konnoj sěči i do noči prěslědovali persijcev.

Bospor Trakijsky

V 409 godu do n.e. Alkibiad izstupil protiv Halkedonu i Bizantiju, byvšim atinskym sojuznikam, ktori prěšli na stranu Sparty. Uznavši o podhodu atinjanov, halkedonci sobrali svoj imutok i odvezli v družnu jim Bitiniju, oddavajuči na hranjenje trakijcam. Togda Alkibiad pribyl v Bitiniju i načel trěbovati izdati imutok halkedoncev, grozeči vojnoju v slučaju odkaza. Trakijci oddali jemu imutok halkedoncev i zaključili s njim mirny dogovor. Poslě togo on pristupil k obsadě Halkedona. On okružil grad blokadnoju stěnoju od morja do morja. Proba izpada obsadženyh pod nakazom spartanskogo harmosta (naměstnika) Hipokrata skončila se neuspěhom, a sam Hipokrat pogynul v času bitvy. Potom Alkibiad odplyvl v Hellespont dlja sbora danka i vzel grad Selimbriju. Medžuvrěmenno strategi, obsadžajuči Halkedon, zaključili s Farnabazom soglašenje, po ktoromu poslědny obvezal se izplatiti kontribuciju, Halkedon vratil se v Atinsku državu, a atinjani obvezali se bolje ne razorjati Daskileju, satrapiju Farnabaza. Kogda vratil se Alkibiad, Farnabaz ubědil jego dati prisegu, že ne bude narušati zaključeno v Halkedonu soglašenje.

Poslě upada Halkidona atinjani v 408 godu do n.e. obsadili Bizantij. Atinjani iznova počeli okružati grad stěnoju v naději, že vozmut grad gladom. V gradu nahodil se spartansky garnizon pod nakazom harmosta Klearha, a takože sojuzne perieki, megarci i beotijci. Klearh byl uvěrjenym, že nikto ne podda grad atinjanam, i uplyvl k Farnabazu za finansovu pomočju. Kogda on uplyvl, několiko bizantijcev rěšili poddati grad atinjanam. Nočju zagovorniki odkryli vrata atinjanam. Atinjani tutčasno zajeli grad i prinudili sily Peloponesskogo sojuza poddati se. Bizantij upadl. Črnomorske prolivy byli cělkom očiščene od spartanskyh i persijskyh sil; atinjani vozstanovili kontrolj nad tym strategično važnym regionom.

Povratok Alkibiada v Atiny
Atiny i okoliny

Tutčas Alkibiad rval se vratiti v otčinu s avreolom poběditelja. V Atinah medžuvrěmenno Alkibiada izbrali strategom. Tym ne menje on ostrěgal se; tomu on izprva prikazal razvědati, kak k njemu odnoset se v Atinah. Vesnoju 407 goda do n.e. Alkibiad so vsem blěskom pribyl v Pirej kako glavnik flota-poběditelja. Cěly grad s radostju izšel strěčati poběditelja. Jednako ne bez nesmělosti podplyval on k pristanišču, i toliko uviděvši svojego kuzena Euriptolema, sošel na brěg. Narod s radostju privital jego. Potom on izstupil v narodnom věču, obvinjajuči narod za jego izgnanje, i nadohnul atinjanam naděju na pobědu. Skoro on byl izbrany strategom-autokratorom — glavnokomandovačem armije i floty s neograničenymi polnomočjami. To byla vrhna točka jego kariery. Alkibiad rěšil organizovati velebnu procesiju iz Atin v Eleusin v Hram dvoh bogynj, čest Eleusinskyh misterij. S tamtyh dob, kogda spartanci zajeli Dekeleju, provoditi taku procesiju stalo ne bezopasnym. Atinjani byli prinudženi prěvoziti procesiju morjem. Ale Alkibiadu udalo se v termin organizovati procesiju cělkom po davnym obyčajam zajedno s močnoju oružnoju ohranoju. Spartanci ne osmělili se napasti na nju.

Skoro Alkibiad provedl sbor vojska i odpravil se s flotoju protiv vozstavšemu Androsu. On zadal poražku androscam i spartancam, no sam grad ne vzel. Tutčas narod trěboval od njego ješče veče velikyh poběd. Jednako Alkibiad imal malo pěnezev dlja vojny. Jemu trěba bylo često izjehati dlja iskanja pěnezev dlja zaplaty morjakam. V 406 godu do n.e., odpravivši se za pěneze, Alkibiad ostavil komandovačem floty Astioha, prikazyvajuči jemu ne vstupati v bitvu so spartancami. Toj narušil prikaz i prěžil poražku od spartanskogo navarha Lisandra v bitvě pri Notiju. Uznavši o tom, Alkibiad vratil se na Samos i poproboval vtegnuti Lisandra v novu bitvu, ale toj ostal v pristanišču.

Trazibul, syn Frazona, odplyvl v Atiny i načel obvinjati Alkibiada v narodnom věču, že on ostavil nakaz nedostojnym ljudam, a sam uplyvl, daby baviti se v kompaniji abidosskyh i ionskyh heter. V rezultatu Alkibiada odstranili od nakaza i naznačili v zaměn deset strategov. Alkibiad, ostrěgavši se gněva naroda, rěšil odpraviti se v izgnanje.

Izgnanje

[edit | edit source]

On odplyvl s Samosa na jednoj trijerě na Hersones Trakijsky (Gallipoli) i oselil se v vlastnom zamku. Nabravši odred najemnikov i ustanovivši družne odnošenja s trakijskymi kraljami Seutom i Medokom, on načel pomagati jim v vojennyh pohodah protiv drugym trakijcam.

Hellespont

V 405 godu do n.e. atinjani vedli vojenne dějanja protiv spartancam poblizu Hersonesa Trakijskogo. Atinskoju flotoju komandovali strategi Tidej, Menandr i Adimant. Atinjani stojali na evropejskom brěgu Hellesponta, poblizu zamka Alkibiada, a spartanci — na azijatskom. Atinjani probovali izzvati spartancev na bitvu. Ale spartansky navarh Lisandr ne poddaval se na provokacije.

Alkibiad pribyl na konju k městu pobytja atinskoj floty i ukazal strategam na tamto, že izbrano jimi město dlja pobytja floty jest velmi bezzaščitno i neudačno, ibo poblizu ne imaje se ni pristanišč, ni gradov. On prědlagal jim odvesti koraby v Sest, najblizše pristanišče, na čto strategi odpověděli odvrganjem, a Tidej velěl jemu ujdti von, dodavajuči: "Tutčas ne ty jesi strateg, a drugi sut". Črěz několiko dnjev Lisandr, zastavši atinjanov iznenadsko, položil jim konec. Ta poražka stala rěšajučeju: dominovavša na morje spartanska flota obsadila Atiny, i atinjani byli prinudženi kapitulovati v 404 godu do n.e.

Ostrěgavši se spartancev, Alkibiad rěšil prělězti v Bitiniju. Ale tam jego ograbili razbojniki-trakijci, i on oddal se pod patronaž persijskogo satrapa Farnabaza. Satrap gosteprijemno jego prijel i oselil v svojih vlastničstvah, v oseljenju Grinij v toj že Bitiniji. Suglasno Plutarhu i Nepotu, on daže htěl odpraviti se k dvoru persijskogo kralja Artakserksa II, kamo on nadějal se dojehati s pomočju Farnabaza.

V Atinah demokracija byla likvidovana, i po prědloženju Teramena byla organizovana vlada iz Trideseti tiranov. Faktičny lider vlady, Kritij, viděl v njim opasnogo konkurenta, ktory mogl by stati vodžem demokratičnyh sil. Kritij ubědil Lisandra, že Alkibiad može utrudniti spartansku hegemoniju nad Grecijeju. Lisandr soglasil se s jego dovodami. Pomimo, iz Sparty jemu prišlo poslanje, v ktorom prikazyvalo se ubiti Alkibiada. Lisandr odpravil poslanje Farnabazu s prosboju ubiti Alkibiada. Farnabaz poručil to dělo svojemu bratu Bageju i svojemu stryjcu Suzamitre. V toj čas Alkibiad žil s heteroju Timandroju. Plutarh tak opisyval smrt Alkibiada:

Smrt Alkibiada. Filip Šeri, 1791. Muzej hudožstv, La Rošelj.

Vojdti v dom ubijci ne rěšili se, ale okružili jego i podpalili. Ugleděvši počevši se požar, Alkibiad sobral vse, kakе udalo se, plašče i pokryvala, i nakydal jih svrhu na ogonj, a potom, obmotavši lěvu ruku hlamidoju, a v pravoj stiskavši gotovy meč, udačno prošel črěz plamenje, prědže čim uspěli zagorěti kydnute jim plašče, i, javivši se prěd varvarami, razsějal jih samym svojim oblikom. Nikto ne směl prěgraditi jemu put ili vstupiti s njim v bojku, ale odběgši dalje, oni metali kopja i puščali strěly. Nakonec Alkibiad upadl, i varvari oddalili se; tutčas Timandra podjela jego tělo s zemji, obmotala i – nakoliko jej dostavalo srědstv – pogrebla[21]

Ličnost

[edit | edit source]
G. Semiradsky. Sokrat zastavaje svojego učenika Alkibiada u hetery

Kako pisali pozdnějše historiki, uže v času mladosti, zajedno s blagorodnymi črtami haraktera i nezlymi sposobnostami on projavjal sebeljubje, legkomyslje, drzost, aroganciju i strastnu ambiciju byti vsekde prvym. Jego krasivost, vysoko proizhodženje i vplyv Perikla nabyli jemu množstvo prijateljev i občudovateljev; veliky vliv na njego imal takože Sokrat, ale dobre strany jego haraktera uže ne mogli poběditi zle. V to že vrěme on imal defekt rěči (rotacizm), ktory od njego naslědili jego syni.

Privatno žitje

[edit | edit source]

Оd 447 goda do n.e. Alkibiad dorastl v domu Perikla. Jego opekunami stali Perikl i jego brat Aritron. V uslovjah vsesvětovogo obožanja Alkibiad dorastl krajno razvratnym. Uže v času mladosti on vedl žitje, zapolnjeno neporednyh ljubovnyh svezij. Historik Eduard Mejer izrěkl mněnje, že Perikl htěl, že Alkibiad stane jego političnym nastupnikom, ibo jego syni Ksantip i Paral ne imali osoblivyh talentov. Alkibiad, věrojetno, odčuval revnivost k glavniku atinskogo polisa, a drugi našeptyvali jemu vzeti vladu v polisu.

Veliko značenje dlja Alkibiada imali jego odnošenja s Sokratom. V to vrěme, koliko drugyh privlěkala jego krasivost, toliko Sokrat ugleděl jego dobre prirodne kakosti, ktore on nadějal ses razviti v hlapčiku.

Alkibiad ženil se s Hipparetoju, dočerju Hipponika iz roda Kerikov, beruči od njej pridatok 10 talentov. Poslě togo, kak ona rodila jemu syna, Alkibiad požedal ješče 10 talentov, "tvrdeči, že byl taky ugovor na slučaj, ako pojavet se děti". Potom Alkibiad načel izměnjati jej s heterami. Tutčas ona ušla k svojemu bratu Kalliju i rěšila podati na razvod. Kogda ona prišla na Agoru, daby podati arhontu trěbovanje o razvodu, javivši se Alkibiad "iznenadsko shvatil jej i ponesl ju črěz vsu plošču do doma"[22]. Od jej braka s Alkibiadom urodilo se dvoje dětij: syn Alkibiad i dočera, ime ktoroj jest nevědomo.

Takože Alkibiad imal syna Leotihida od spartanskoj kraljevy Timeje. Nahodivši se na Samosu v 411 godu do n.e., on vstupil v svez s něktorymi samosskymi aristokratkami. Pozdněje jih potomki nazyvali svojim prědkom Alkibiada, napriklad, historik hellinističskoj epohy Durid.

Politične pogledy

[edit | edit source]
Alkibiad polučaje lekcije od Sokrata

V učenju Sokrata jego prěd vsem privlěkali aristokratične i antidemokratične strany. Sokrat mněl, že vladu nad polisom dolžni sut iměti lěpši ljudi. Alkibiad, znajuči svoje talenty, mněl sebe jednym iz tyh lěpših ljudij i skryto rval se k tiraničskoj vladě v polisu. Plutarh povědal jednu historiju, ktora harakterizuje jego sklonnost k tiraniji. Někogda on prišel k Periklu, ale jemu skazali, že on jest zajety — on razmysljal nad raportom narodnomu věču. Tutčas Alkibiad, uhodeči, skazal: "A ne lěpje bylo by jemu pomysliti o tom, daby voobče ne davati raportov?"[4] Jednako, buduči ostražnym, on ne načel odkryto pokazyvati svoju ambiciju k tiraniji, a stvoril heteriju, ktora po svojej sučnosti byla antidemokratičnoju. Počevši političnu dějateljnost, Alkibiad v tečenju slědujučih peti rokov nabiral popularnost v polisu.

Poslě triumfalnogo povratka Alkibiada v Atiny mnogi očekyvali, že on zahvati vladu v polisu. "Kako mněnje imal Alkibiad o tiraniji, nam to jest nevědomo", pisal Plutarh[23]. Jednako on ne sdělal togo kroka. Historik Igor Surikov mni, že v jego svědomosti ješče byli silne elementy polisnoj mentalnosti: on dorastl i formoval se kak ličnost v obsrědině atinskoj demokracije, v ktoroj byla silna nenavist k tiraniji.

Oratorske sposobnosti

[edit | edit source]

Alkibiad byl naděljeny darom krasnorěčivosti, bez obzira na svoj rotacizm. To imalo veliko značenje v uslovjah atinskoj demokracije, kogda vse pytanja državnogo žitja rěšali se v času odkrytoj diskusije. Plutarh pisal ob oratorskom talentu Alkibiada:

«Hoti proizhodženje, bogatstvo, projavjeno v bitvah mužstvo, poddržka mnogočislnyh drugov i srodnikov odkryvali jemu široky dostup k državnym dělam, Alkibiad preferoval, daby jego vliv v narodu byl osnovany na jego daru slova. A že on byl majstr v govorjenju, o tom posvědčajut i komiki, i največši iz oratorov, ktory v rěči protiv Midiju priměčaje, že Alkibiad, kromě ostalyh svojih dostojenstv, byl nadobyčajno krasnorečivym.»[24]

Talent vojennogo načelnika

[edit | edit source]

V vojennoj sferě Alkibiad pridaval veliko značenje vojenno-morskoj flotě i razširjenju sfery jego koristanja. V načelu Sicilijskoj ekspedicije Alkibiad dobil se něktoryh uspěhov. To byl prvy slučaj, kogda Alkibiad rukovodil vojskami. Svojimi uspěhami on potvrdil svoj talent vojennogo načelnika. Ale bolje vsego on projavil se v času kampanije v Mramornom morju v 411—408 godah do n.e. V rezultatu tamtoj kampanije Peloponesska vojna byla skoro na prělomu, a prěvaga v vojně okazala se na straně Atin.

Iztočniky

[edit | edit source]
  1. ↑ Vozhodnoslovjanske jezyky i bulgarsky imajut Alkiviad, ostale slovjanske jezyky imajut Alkibiad. V medžuslovjanskom v obče prědpočitaje se versija večinstva, a v slučaju davnogrečskyh pozajetij koristaje se zapadna versija: Babilon, Barbara zaměsto Vavilon, Varvara.
  2. ↑ Plutarh. Alkibiad. 1
  3. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 181. ISBN 978-5-91244-030-4.
  4. 1 2 3 Plutarh. Alkibiad. 7
  5. 1 2 Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 183. ISBN 978-5-91244-030-4.
  6. ↑ Tukidid. V. 43
  7. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 185. ISBN 978-5-91244-030-4.
  8. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 186. ISBN 978-5-91244-030-4.
  9. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 189. ISBN 978-5-91244-030-4.
  10. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 129. ISBN 978-5-91244-030-4.
  11. ↑ Tukidid. VI. 6
  12. ↑ Tukidid. VI. 8. 2
  13. ↑ Plutarh. Alkibiad. 17
  14. 1 2 Plutarh. Alkibiad. 22
  15. 1 2 3 Plutarh. Alkibiad. 23
  16. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 196. ISBN 978-5-91244-030-4.
  17. ↑ Plutarh. Alkibiad. 24
  18. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 197. ISBN 978-5-91244-030-4.
  19. ↑ Tukidid. VIII. 47. 2
  20. ↑ Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. str. 198. ISBN 978-5-91244-030-4.
  21. ↑ Plutarh. Alkibiad. 39
  22. ↑ Plutarh. Akibiad. 8
  23. ↑ Plutarh. Alkibiad. 35
  24. ↑ Plutarh. Alkibiad. 10

Literatura

[edit | edit source]

Prvotne iztočniky

[edit | edit source]

Izslědovanja

[edit | edit source]
  • Суриков, И.Е. (2011). Античная Греция : политики в контексте эпохи. Година междоусобиц (na russkom). Москва: Русский Фонд Содействия Образованию и Науке. ISBN 978-5-91244-030-4.

Retrieved from "https://incubator.wikimedia.org/w/index.php?title=Wp/isv/Alkibiad&oldid=7019611"