Wp/isv/Ѫ

Ѫ, ѫ (veliky jus; rus.: большой юс, bulg.: Голям юс) jest arhaična bukva slaroslovjanskoj kirilice, nyně koristajema samo v oprěděljenyh crkovnoslovjanskyh kontekstah. Prvopočetno ona označala nosovu samoglasku [ɔ̃]. V naučnyh transliteracijah iz starocrkovnoslovjanskogo, a takože v rekonstrukcijah praslovjanskogo, ona obyčno prědstavjaje se kako ǫ, v medžuslovjanskom etimologičnom alfabetu kako ų.
Ni Ѫ, ni jejin jotovany odpovědnik Ѭ nikogda ne iměl numerično značenje v staroslovjanskoj čislnoj sistemě.
Kiriličny veliky jus jest osnovany na jegovom glagoličnom ekvivalentu Ⱘ, povrnutom po směru strělok časovnika. Glagolična bukva prvopočetno byla ligatura bukv Ⱁ (о) i Ⱔ (ѧ); v někojih starějših pametnikah poněkogda ješče byli pisane oddělno.
Od 10. i 11. stolětij nosovy izgovor propadl v starovozhodnoslovjanskom i starosrbskom, sbližajuči se k izgovoru bukvy У; jediny slovjansky jezyk, v ktorom nosovy izgovor shranil se do dnes, jest poljsky, ktory imaje bukvy ą ili ę (poslě tvrdoj suglasky) v pozicijah starogo velikoga jusa. Na polovině 12. stolětja veliky jus sovsim izčeznul v jezyku Rusi. V 15. stolětju on ponovno pojavil se začasno pod vlivom bulgarsko-rumunskoj pismennosti, v 17. stolětju izčeznul definitivno.
V drugoj polovině 19. stolětja, v času narodnogo vozrodženja, veliky jus vratil se v bulgarskom jezyku pri tvorjenu novogo literaturnogo jezyka, po prikladah iz staroslovjanskyh rukopisov, ačekoli nosovy izgovor jestvoval samo v několikyh narěčjah v nyněšnjej Greciji. Pri reformě bulgarskogo pravopisa v 1945 g. on byl zaměnjeny na bukvu Ъ, ktora iměla identičny izgovor.
Kodovanje
[edit | edit source]| Kodovanje | Ѫ | ѫ | |
|---|---|---|---|
| Nazva v Unikodu | CYRILLIC CAPITAL LETTER BIG YUS | CYRILLIC SMALL LETTER BIG YUS | |
| Unikod | šestnadseterična sistema | U+046A | U+046B |
| deseterična sistema | 1130 | 1131 | |
| HTML | šestnadseterična sistema | Ѫ |
ѫ |
| deseterična sistema | Ѫ |
ѫ | |