Wp/isv/Boris Mašalov
| Boris Mašalov | |
|---|---|
 | |
| Rodil se | 31 januara 1914 |
| Město rodženja | Sevlievo, Tretje Bulgarsko carstvo |
| Umrl | 16 julija 1962 |
| Město smrti | Sofija, Bulgarija |
| Znajemy kako | Pěvec |
| Država | Bulgarija |
| Pěvčesky glas | Tenor |
| Žanry | folklor |
Boris Nikolov Mašalov (31 januara 1914, s. Sevlievo — 16 julija 1962, Sofija, Bulgarija) — bulgarsky pěvec, izpolnitelj narodyh pěsnej. Kavaler ordenov «Kirill i Metodij» I i II stupnja, nositelj zvanja «Majstor na jestradnoto izkustvo». Čempion Bulgarije po voljnoj borbě (1942). [1]
Biografija
[edit | edit source]Rodil se v selu Sevlievo Gabrovskoj oblasti v rodině potomstvenyh remeslinikov i pěvcev Nikoly i Jeleny Mašalovyh, byl četvrtym dětetom v rodině s šestju dětami. Pradědok po otcovskoj linije Dimirt Zengiev slavil se prělěpym glasom, jego prězvišče «Mašala» stalo rodinnym prězimenem[2]. Boris učil se v progimnaziji, zajmal se pěvanjem i borboju[3]. Finansove težkosti iznudili rodinu prodati dom v Sevlievo i prěseliti se v Sofiju[4]. Tam junak pracoval v majstskoj po popravě velosipedov, poslě on učil se cukrarnomu remeslu i raznosil naručky, pozdněje stal maljarem[3].
V 1932 godu Mašalov vstupil v Klub bulgarskyh borcev-amaterov (bulg. Клуб на българските борци аматьори), učestvoval vo mnogyh turnirah v otčine i za graniceju. Posědatelj titulov čempiona balkanskyh držav (1934) i čempiona Bulgarije (1942) po voljnoj borbě v težinskoj kategoriji do 76 kg[3].
V 1934 godu vstupil na vojennu službu v Štyklevo, poslě služil v Varně vo flotě, prodolžal zajmati se borboju i bavil tovarišev po službě pěvanjem[3][4]. Poslě dokončanja terminovoj vojinskoj služby v 1937 godu vratil se k maljarnomu dělu v Sofije. Vokalna kariera Mašalova počala se blagodareča slučajnoj sustrěči s opernym pěvcem i pedagogom Sabčo Sabčevym (bulg. Събчо Събчев), ktory uslyšal glas pěvajučego za rabotoju maljara. Sabčev stal prvym pedagogom Mašalova i ostaval jego prijateljem do konca života[3][2].
V 1935 godu Mašalov učestvoval v zapisu italjanskyh pěsen v Pragě. Debjut Mašalova na Sofijskom radio stal se jesenju 1937 goda s repertuarom iz bulgarskogo folklora. Vsa naslědna kariera pěvca byla svezana s nardonoju bulgarskoju pěsneju[2][4], hoti znamenity pěvec i pedagog Hristo Brymbarov i pozval Mašalova obučati se opernomu pěvanju i radil dělati opernu karieru, ostavivši folklor. Pozdněje množstvo pěsen v izpolnjenju Mašalova zapisala i izdala največša v toj period bulgarska firma po proizvodstvu gramofonovyh plošč «Simfonija». Zapisy na gramofonovy plošče ne zabezpečali dostatočnyh srědstv za života, i Mašalov prodolžal rabotati maljarom[3].
S hodom časa Mašalov prěšel k regularnoj koncertnoj dějateljnosti. V sostavu koncertnyh skupin on dal množstvo koncertov v različnyh městah Bulgarije i vně jej granic[4]. Folklorny repertuar pěvca v značimoj česti složil se iz pěsen, ktore on uslyšal v dětstvě od roditeljev. Pomimo tradicijnyh pěsen sěvernoj folklornoj oblasti, on takože izpolnjal pěsnje inyh regionov. Narodne pěsnje za jegovyh izstupjenjev Mašalov sbiral, putovajuči po selam Bulgarije[3]. V 1949—1954 godah byl solistom Ansambla pěsnej i plěsanja Bulgarskoj armije, od 1955 goda izstupal so skupinoju «Naša pěsnja»[5].
Mašalov stradal hroničnoju hvoroboju nyrok, ktora inogda ne dozvoljala jemu pojaviti se na sceně. V 1962 godu v hodu tura so skupinoju «Naša pěsnja» po rodopskym selam pěvec v času koncerta upadl na sceně, byl evakuovany na vrtoletu v sofijsku vojenu lěčiljnju i tri sedmicy poslě, 16 julija, umrl[3].
Boris Mašalov byl nagradžen zvanjem «Майстор на естрадното изкуство», ordenom «Kirill i Metodij» II stupnja, a takože posmrtno ordenom «Kirill i Metodij» I stupnja[6]. Pěvec imal unikalno krasivy, ravny vo vsih registrah glas, mogl začarovati publiku i dotknuti se do jej srdc[4]. Umětničsko naslědstvo vključaje okolo 400 pěsen, iz ktoryh veče než 60 vhodet v zlaty fond bulgarskogo folklora[3][7]. Srěd najvyše popularnyh: «Вино пият петдесет юнака», «Заблеяло ми агънце», «Мятало Ленче ябълка», «Провикнал си е Никола», «Недо ле, Недке хубава», «Либе, ако дойдиш, сега да ми дойдиш», «Китка ти падна, Дено»[8].
Dom Mašalovyh v Sevlievo ne shranil se, v selu ustanovjena pametna doska s imenem pěvca[3][9].
Iztočniky
[edit | edit source]Tutoj članok imaje prěvod iz članka «Борис Машалов» na russkom (spis avtorov; dozvoljeńje CC BY-SA 4.0).
Spis literatury
[edit | edit source]- ↑ Панайотов Ф. България 20 век: Алманах (болг.). — Труд, 1999. — С. 524. — 1292 с. — ISBN 9545281464.
- 1 2 3 Димитрова М. „Заблеяло ми агънце“ – 105 години от рождението на Борис Машалов (болг.). БНР Архивен фонд. БНР (30 января 2019).
- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Костадинова М. Мирела Костадинова: Народният певец Борис Машалов чува „Заблеяло ми агънце“ от циганин мечкар (болг.). epicenter.bg (17 мая 2019).
- 1 2 3 4 5 Безовска А. Борис Машалов – 100 години от рождението му (болг.). БНР Варна. БНР (29 января 2014).
- ↑ Антонова И., Павлов П., Грозев А., Спространов Т., Розов Е., Габеров И. Машалов, Борис Николов // Български енциклопедичен речник. — В. Търново: GABEROFF, 1999—2000. — С. 660. — 1328 с. — 1000 экз. — ISBN 954-9607-11-9.
- ↑ Венков Н. Регионален преглед събира почитатели на Борис Машалов.
- ↑ Отбелязаха 101 години от рождението на Борис Машалов (болг.). DarikNews.bg.
- ↑ «Заблеяло ми агънце» и историята на Борис Машалов (болг.). bulgarianhistory. Сдружение „Българска история“.
- ↑ Паметна плоча на Борис Машалов - Севлиево (болг.). Опознай.bg.